O civilni družbi v Sloveniji na svečanosti Umanotere
Ljubljana, 17. aprila 2007
Govor Milana Kučana na slovesni podelitvi priznanj Umanotere "Navdihujočih 5 dobre družbe":
Prebiranje informacij, ki mi jih je ljubeznivo posredovala Umanotera o izbrancih Dobre družbe za vsa tri leta, je dober razlog za optimizem. Dosežki govorijo o občutljivosti, ustvarjalnosti, inovativnosti, vedenju, strokovnosti, poznavanju, razumevanju, spoštovanju, vztrajnosti, živosti, požrtvovalnosti in človeškosti. Vse te lastnosti, pa še mnoge druge so trdno povezale ljudi, ki so bili odločeni angažirati se za uresničevanje vrednot, ki se jim čutijo zavezani. Dosežki govorijo sami zase. Govorijo o pripravljenosti delati požrtvovalno in sistematično za uresničitev zastavljenih ciljev. Vsakodnevno, samoiniciativno in visoko motivirano. Za javno dobro, za soljudi, za družbo in njene vrednotne temelje, na katerih naj se razvija v prihodnje. Družba, ki si postavlja visoke ambicije, ima s tako civilno družbo tudi vse možnosti, da te visoko zastavljene cilje tudi uresniči. Slovenska družba si je ob rojstvu svoje države takšne cilje zastavila.
Civilna družba in njeni akterji so igrali pomembno vlogo že v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja v procesu demokratizacije in preobrazbe slovenske družbe. Bili so pomemben glas vesti naroda, ki ni pristajal na izpraznjenost družbenih ritualov in na družbene zapovedi, ki so spodjedale temelje njene ustvarjalnosti, dinamičnosti in vrednot. Izražali so visoka pričakovanja in družbi postavljali ogledalo, ponujali alternativo in prispevali k spreminjanju pogleda na razmere v družbi in njeno prihodnost. Čeprav avtonomni, sta civilna družba in politika skupaj ustvarjali uspešno koalicijo za veličastne spremembe, ki jih je izpeljala Slovenija na poti v neodvisnost. In za to, da jih je izpeljala demokratično, brez političnega in fizičnega nasilja.
To je po mojem prepričanju pomembna izkušnja Slovenije in pomemben nauk iz tistega obdobja. Brez tega dialoga med politiko in civilno družbo, pa naj je potekal na daljavo in s stisnjenimi zobmi, tudi z nezaupanjem, ali bolj sproščeno in neposredno, bi bili verjetno jalovi tako protesti opozicije kot tudi reformne ambicije takratnega političnega vodstva. Šele ta notranji dialog v družbi, ki ni bil enostaven ne za politiko in ne za civilno družbo, je dal Sloveniji notranjo moč in elan za velike zgodovinske korake, predvsem pa za vpletenost vseh delov zelo pluralne družbe v skupne cilje.
V nasprotju s pričakovanji se po formalni uvedbi demokracije in političnega pluralizma vpliv civilne družbe v Sloveniji ni povečal. Nasprotno. Izgubila je svoje osrediščenje, svoj nekdanji vpliv in se v veliki meri utopila v polju politike. Ali pa je bila s strani politike odrinjena na družbeno obrobje in žal označena za nekakšen surogat, za »takoimenovano civilno družbo«, kot lahko slišimo ob razpravah, ki danes razvnemajo širšo družbo. Posebej takrat, ko so pogledi in zahteve civilne družbe v opreki s hotenji oblasti.
Projekti, ki so izbrani kot modeli vsake dobre družbe in ne samo akcije, ki je zadnja tri leta potekal v Sloveniji pod imenom »Dobra družba«, zato niso pomembni le zategadelj, ker ustvarjajo človeku prijazno družbo in okolje. Pomembni so tudi za notranjo demokratičnost in harmoničnost družbe, ki smo ji vsi pripadni zaradi njene človečnosti, strpnosti in ustvarjalnosti, zato ker razpira polje človekove svobode in odgovornosti.
Projekti, ki jih civilna družba izbere znotraj sebe in jim izreka svoje spoštovanje in priznanje, povedo, da nastajajo trdna jedra naše skupnosti, ki želijo aktivno sooblikovati družbeno kulturo in njene vrednotne temelje, tudi razvojne cilje in vizije, ne glede na politiko, tudi mimo nje in mimo njene naklonjenosti ali nenaklonjenosti. Artikulirajo druge probleme in drugače, kot to počne politika. Produktivna in živahna jedra, ki iz samoniklega interesa mobilizirajo lastne moči za skupne cilje, gradijo medsebojno zaupanje in krepijo notranjo povezanost skupnosti. Omogočajo medsebojno razumevanje in poznavanje, dialog, vključevanje različnih in drugačnih. S svojo razvejanostjo in raznolikostjo se odzivajo na življenjske probleme ljudi pri vprašanjih, kamor država ne seže, pa tudi tistih, ki jih država spregleduje. Postavljajo temelje zrele demokracije, tiste, ki presega zgolj formalni vidik demokratičnosti družbe, ker sensibilizira družbo za probleme posameznika, za probleme človečnosti, za probleme narave in okolja. Razpolaga z drugačnimi orodji kot politična oblast, mimo moči in prisile - preprečuje, argumentira, dokazuje in vpliva z vzgledom, vztrajnostjo in argumenti.
Taka civilna družba ni nekaj, kar je mogoče vzpostaviti z dekretom. Terja čas za svojo rast in je zelo tenkočuten mehanizem ravnovesja v družbi. Prav zato je toliko bolj dragocen. Družbi povečuje njeno učinkovitost in usposobljenost in ji daje ustvarjalni potencial za velike premike, kakršnih vlade same in politika sama nikdar ne zmorejo.
Družba, ki nima razvite civilne družbe in v kateri njen politični del ne želi ali ne zmore vzpostaviti dialoga in partnerstva s civilno družbo, je invalidna družba. V zrelih demokracijah politična oblast ne monopolizira odločitev, ampak odpira poti, da v procese pripravljanja odločitev pritegne državljane, nevladne organizacije, vse tisto, kar razumemo s civilno družbo. Ne gre zgolj za to, da se upravljanje z javnimi zadevami, kar je temeljna naloga politike, približa državljanom. Gre za to, da upravljanje pridobi verodostojnost in da je moč stalno preverjati, ali je upravljanje skladno s pričakovanji in interesi državljanov.Odločanje, ki poteka le znotraj razmerij med vlado in parlamentom, čeprav demokratično izvoljenima, monopolizira upravljanje z državo in zato nima zadostne verodostojnosti, posebej takrat, ko gre za velike in pomembne odločitve, tiste, ki se preizkušajo na referendumih.
Morda je upoštevanje in vključevanje civilne družbe v proces odločanja za vlado dodaten napor, morda tudi v izhodišču povečuje stroške, a to odtehta verodostojnost, kakovost in učinkovitost odločitev ter visoka stopnja prepričanja javnosti, da so odločitve demokratične, da so rezultat argumentiranega dialoga in tehtnega premisleka, da so v korist državljanov, njihove blaginje, varnosti in svobode.
Kolikor že je pri tem pomembna pripravljenost vlade, pa je za vključevanje civilne družbe ter njenih pobud in pogledov potrebna tudi razvita, demokratično ozaveščena in na dialog pripravljena civilna družba s svojimi organizacijami in institucijami. Če je zagotovljeno oboje, je dosegljiv tudi skupen cilj, to je kakovost in sprejemljivost odločitve.
Zdaj smo šele na poti do tega cilja. Pripravljalci zakonov in drugih odločitev civilno družbo rekdo vključujejo v pripravo odločitev in redko svoje predloge preverjajo v javnosti. V poročilu Umanotere Ogledalo vladi 2006 "Praksa in značilnosti sodelovanja s civilno družbo", ki je najbrž po naključju objavljeno skoraj hkrati z današnjo prireditvijo, je zapisano, "da imamo v Sloveniji zelo nizko raven demokratičnih procesov, ki jih je za večjo učinkovitost zakonodaje in povečano blaginjo družbe potrebno občutno izboljšati." Tega se očitno zaveda tudi vlada, ki se je lani formalno zavezala, da bo vključevala civilno družbo v pripravo zakonodajnih in drugih aktov, še prej pa s posebno izjavo za odpravljanje administrativnih ovir za sodelovanje zainteresiranih javnosti. Ne glede na vprašanje, koliko je to tudi že del realnosti, je treba priznati, da je vlada pomen tega sodelovanja zaznala. V poročilu Umanotere so zapisana tudi načela, na temelju katerih je vključevanje javnosti mogoče sistemsko urediti.
Tudi to poročilo razumem kot izraz zavedanja, da bo sodobna družba morala biti sposobna narediti velike korake, če želi, da bodo procesi globalizacije, s katerimi smo soočeni, potekali v korist človeka in ne v njegovo škodo. Za miselne, organizacijske, strukturne, vedenjske in druge spremembe, ki bodo potrebni za te premike, je aktivna civilna družba življenjskega pomena. Brez njenega razumevanja, sprejemanja, vključevanja in odgovornosti nobena politika ne bo niti upala niti zmogla korakov v potrebno smer. V smer, ki bo odražala zavest, da je človeštvo soodvisno.
Res je vedno bilo soodvisno. A danes je soodvisno na poseben način. Zdaj je človeštvo sposobno tudi samouničenja. Ekološkega in vojaškega. Dosežki njegovega razuma so mu dali v roke orodja, s katerimi lahko uniči sebe in življenje na planetu. Niso pa ga vse doslej obdarili z razumom, ki bi jamčil, da ta sredstva zaradi egoističnih in kratkoročnih interesov ne bi uporabilo. Podatki o podnebnih spremembah in širitvi atomskega oboroževanja in njegovem umeščanju v vesolje nas o tem dramatično opozarjajo. In zahtevajo demokratičen dogovor in nadzor.
Naj končam. Upravičena so pričakovanja, da bo delo, kakršnega razkrivajo napori sodelavcev nagrajenih projektov vsa ta leta, dobilo priznanje in odmev v družbi. Tudi zato, ker utrjuje vrednotni, etični temelj družbe in njeno notranjo povezanost in trdnost. Odgovorna politika iz take aktivnosti civilne družbe črpa svojo družbeno veljavo in legitimnost. Šele v interakciji z njo in prek njenega nadzora se politika dokazuje za pošteno in pravično, zavezano svojim državljanom. Upam, da se bo našla ustanova, morda tudi vladna, ki bo nadaljevala ta projekt.
Vsi, ki danes prejemate priznanje, ste dediči tistega najžlahtnejšega v slovenski družbi in glasniki dobrih obetov za njeno prihodnost. Za opravljeno delo in priznanje vam iskreno čestitam.