Etika v politiki
Ženeva, 17. marec 2007
Na povabilo Inštituta za mednarodne študije Univerze v Ženevi se je Mednarodni kolegij, ki mu sopredsedujeta Michel Rocard in Milan Kučan, udeležil foruma o človekovih pravicah, ki je potekal v okviru Mednarodnega festivala filma o človekovih pravicah v Ženevi. V razpravi, ki je zajela več različnih vidikov človekovih pravic, je Milan Kučan v uvodu spregovoril o vprašanju etike v politiki. Njegovo uvodno razpravo objavljamo v celoti.
Razprava Milana Kučana, sopredsednika Mednarodnega kolegija, o etiki v politiki:
"Težko je govoriti o nečem, česar ni ali skoraj ni, torej etike v novodobni politiki. In to, česar ni, povezati s človekovimi pravicami, ki jih tudi razumem predvsem kot etični fenomen.
Človekove pravice govorijo o vsakokratnem civilizacijskem razvoju družbe in njenem razumevanju človeka. Dogajanje, ki smo mu priča danes, pove, da smo na neki prelomnici. Vrsto pojavov v svetu govori o tem, da nastaja nova civilizacija. Zato mora človeštvo na novo osmisliti človeka in tudi na novo osmisliti človekove pravice.
O človekovih pravicah razpravljamo v bistveno drugačnih okoliščinah kot so bile tiste, v katerih sta dozorela spoznanje o njihovi univerzalnosti in potreba po njihovi kodifikaciji (Univerzalna deklaracija o človekovih pravicah). Preprosto gre za vprašanje, ali takrat kodificirane pravice izražajo vso razvojno dinamiko našega časa in ali ni nujna njihova razširitev iz državljanskih in političnih pravic tudi na socialne, kulturne, gospodarske in okoljske pravice.
Tisto, kar je danes bistveno drugače kot kdaj koli prej, je ugotovitev, da človeštvo danes razpolaga z znanjem in s tehnologijo, s katero je sposobno uničiti sebe in vse življenje na planetu. To spoznanje terja nove razmisleke o naravi sodobnega sveta. Terja skupno upravljanje procesov globalizacije in upoštevanje dejstva, da je svet soodvisen. Soodvisnost globalne družbe pa ima ob pozitivnih tudi negativne vidike in ob priložnostih tudi velike rizike. Verjetno mi ni treba omenjati atomskega in biološkega orožja, pandemij, klimatskih sprememb in drugih posegov človeka v naravo. Razvoj je človeški svet povezal v skupno usodo. Skupna usoda pa pomeni skupno odgovornost, ki mora temeljiti na medsebojni solidarnosti.
V nasprotju s tem pa dogajanje v svetu kaže drugačno podobo. Očitno je pomanjkanje etične in vrednote usmeritve, vizije in prakse, ki bi bile vodilo in merilo upravljanja globalne človeške skupnosti. Politika brez takšne orientacije postaja nekompetentna, ni sposobna priti do rešitev glede ključnih problemov v svetu, postaja neverodostojna in izgublja zaupanje ljudi. Primeri neverodostojnosti in neetičnosti političnih odločitev so tako lažni argumenti za vojno proti Iraku kot nesposobnost zaustaviti nasilje v Darfurju ali pa podivjanost in nenadzorovanost sodobnega kapitalizma, o čemer je prepričljivo govoril Michel Rocard.
O nevarnostih za človeštvo je mogoče govoriti na dveh ravneh. Prva raven je grožnja preživetju, druga pa je grožnja vrednotam in sicer tistim, ki predstavljajo mejo med barbarstvom in civilizacijo, mejo med kaosom in redom. Dilema, pred katero smo, je kako preprečiti, da v iskanju rešitev za preživetje človeštva ali delov človeštva, ne bi žrtvovali esencialnih vrednot; da ne bi prevladalo radikalno zlo, v katerem bi človek postal človeku volk. To nevarnost je mogoče zaznati v svojevrstni manipulaciji strahu, posebej po 11. septembru 2001, v kateri se zahteva po varnosti postavlja nad zahtevo po svobodi in se v imenu varnosti omejuje temeljne človekove pravice. Prav tako pa jo je mogoče zaznati v borbi za preživetje, ki se kaže kot borba za obvladovanje svetovnih energetskih virov - Irak, Iran, Srednja Azija, Darfur, itd.
To je temeljna prelomnica in izziv za politiko na vseh ravneh. Brez čvrste etične orientacije človeštvo na te dileme ne bo sposobno odgovoriti. V tej luči so človekove pravice bistveni element vrednotnega sistema, kakršno zahteva zavezanost skupni usodi in medsebojni odvisnosti.
To pa zahteva zlasti dve stvari:
1) Da uveljavljamo temeljne človekove pravice (individualne in kolektivne) celovito in v vseh državah.
2) Da uveljavimo mehanizme nadzora nad dejansko in nedeljivo veljavo temeljnih pravic, državljanskih, političnih, pa tudi ekonomskih, socialnih, kulturnih in ekoloških kot izraz skupne odgovornosti.
Svet OZN za človekove pravice s sedežem v Ženevi ima lahko pri tem pomembno vlogo, če bo sposoben delati neselektivno. Kriterij selektivnosti je namreč vselej političen in zato pristranski. Velik napredek v to smer je imelo spoznanje OZN ob milenijskem zasedanju, ki je veljavo temeljnih človekovih pravic dvignilo nad suverenost držav in dovolilo humanitarno intervencijo OZN, kadar so v kakšni državi množično in z državnim nasiljem kršene te pravice. Iz lastne izkušnje povem, da sta regionalna varnost in globalni mir v veliki meri odvisna od sposobnosti OZN, da učinkovito intervenira v nasilje držav nad lastnimi državljani.
Zavzemanje za univerzalno etiko kot vodilom in merilom političnega delovanja in človekove pravice kot njene bistvene sestavine ne sme biti razumljeno kot zavzemanje za etiko, ki bi bila v celoti utemeljena na zahodni civilizaciji. Pri državah in narodih, ki so se formirali v drugačnih civilizacijah in kulturah, so taki poskusi doživljani kot vsiljevanje, vključno z evroameriškim razumevanjem demokracije, ter kot poskus duhovnega imperializma in osvajanja prostora za ropanje naravnih in drugih bogastev. Zato nujno naleti na odpor. Vsiljevanje vrednot z vojnami in nasiljem pa je sploh v nasprotju z vizijo o globalni človeški skupnosti in o skupni odgovornosti zanjo.
Univerzalne vrednote in etika se lahko gradijo le skozi dialog, ki je tudi etični in civilizacijski dosežek. Gre za skupno iskanje in konstituiranje skupnih vrednot in norm, ki so sprejemljive za vse, ne glede na kulturno-zgodovinske, etične, religiozne ali ideološke razlike. S tega vidika so nevtralne oziroma jih je mogoče utemeljiti in osmisliti v različnih civilizacijah in svetovnih nazorih.
To skupno v izhodišču definitivno obstaja. Obstaja v temeljnih zapovedih in prepovedih (npr. Mojzesov Dekalog), ki so skupne vsem civilizacijam. Mogoče jih je povzeti z zlatim pravilom, ne stori drugemu, kar nočeš, da drugi stori tebi in ki razglaša spoštovanje nedotakljivosti dostojanstva vsakega človeka in življenja. Z vsakim človekom je treba ravnati človeško.
Jasna etična orientacija vizije prihodnje globalne človeške skupnosti, povezane v skupno usodo prostovoljno, bo preprečevala, da bi boj za preživetje človeštva šel na račun vrednot in hkrati omogočala udejanjanje preambule Deklaracije vrha iz Ria o "Zemlji kot skupnem domu človeštva". Ali podobne misli Edgarja Morina, ki pravi: "Vsi smo otroci in državljani Zemlje".
In za to po moji sodbi gre. Če je človeštvo sposobno samouničenja, je sposobno tudi skupnega življenja in odgovornosti zanj. Človekove pravice so poligon preizkušanja te pripravljenosti in sposobnosti. Morda najprej v EU, ki je nastala tudi kot etični projekt."