Na Dunaju o vlogi Srednje Evrope pri krepitvi EU in njene vloge v svetu
Dunaj, 16. november 2005
Bivši predsednik republike Milan Kučan se je odzval povabilu avstrijske tiskovne agencije in na Dunaju vročil novinarsko nagrado za pisanje o Srednji in Vzhodni Evropi, ki jo je letos prejela novinarka iz Bolgarije. Ob tej priložnosti je Milan Kučan spregovoril tudi o vlogi Srednje Evrope pri vrednotnem opredeljevanju Evropske unije in pri utrjevanju vloge EU pri oblikovanju vrednotnih temeljev globalne družbe.
Govor v celoti:
"Srednja Evropa je vsakokratno stanje duha", je Madžar György Konrad ob prelomu prejšnjega stoletja posrečeno opredelil ta občutljivi del Evrope med njenim vzhodom in zahodom. Dovolj razlogov je, da se tudi danes povprašamo, kakšno je stanje duha v Srednji Evropi. Se ljudje res prepoznavamo kot Srednjeevropejci in po čem? Se prepoznavamo po vrednotah?
Na tem razmeroma majhnem prostoru je veliko različnega - držav, narodov, jezikov, kultur, religij in civilizacij, tu je zgoščeno veliko zgodovine in veliko izkušenj. To je rojevalo potrebo po tenkočutnem sprejemanju razlik in razvijalo sposobnost življenja z njimi in iskanje kompromisov. Zahtevalo je medsebojno spoštovanje in razumevanje, strpnost, če že ne aktivnega skupnega življenja, in seveda odprtost. Predvsem odprtost do duhovnih, miselnih in kulturnih tokov iz drugih središč naše celine in sveta. Vselej takrat, kadar so se te vrednote uklonile govorici sovraštva, nasilju, poskusom nadvlade enih nad drugimi, nacionalizmom, ksenofobiji, zapiranju in provincializmu, je prihajalo do konfliktov in do vojn s katastrofalnimi posledicami za Evropo in človeštvo. Slovenija je kot dedič in soustvarjalec te izkušnje svojo pripadnost temu duhovnemu prostoru in njegovemu sistemu vrednot dokazala tudi z načinom svoje osamosvojitve in preobrazbe po demokratični poti, brez sovraštva in izključevanja, z odprtostjo in iskanjem miroljubnih rešitev.
Izkušnja zgodovine je v zavesti Srednjeevropejcev oblikovala spoznanje, da smo povezani s skupno usodo, odvisni eni od drugih in eni drugim odgovorni. To spoznanje je dozorevalo tudi v času železne zavese, ko so bili za njo proti svoji volji postavljeni celi srednjeevropski narodi in sta bila Srednja Evropa in njena duhovna identiteta zgolj daljni sen. Brez tega spoznanja o skupni usodi se srednjeevropska identiteta ne bi mogla vzpostaviti tako hitro po padcu berlinskega zidu, ki je fizično simboliziral evropske in srednjeevropske delitve. Višegrajska skupina, Srednjeevropska pobuda, srečevanje predsednikov srednjeevropskih držav, sprejem večine držav v EU in NATO, to je le nekaj političnih pobud, ki temu pritrjujejo, če niti ne posegam na področja bogatega dogajanja na kulturnem, znanstvenem, gospodarskem, športnem in drugih področjih znotraj tega prostora.
Pa vendar so bili odzivi Srednjeevropejcev na nedavne poskuse od zunaj vsiljene delitve na staro in novo Evropo omahljivi, nesamozavestni, brez dolgoročnega premisleka, za staro Evropo vsekakor ne dovolj prepričljiv. Vprašanje je zakaj, saj bi taka delitev fizično in duhovno najbolj surovo posegla spet prav v ta prostor in ga onesposobila za aktivno vlogo v evropskem združevanju in oblikovanju strategije Evrope za krepitev njene vloge, vpliva in odgovornosti v svetu. Prav izkušnja Srednje Evrope bi bila v zavrnitvi tega poskusa zelo dobrodošla. Tako kot je srednjeevropska izkušnja dobrodošla tudi v prizadevanjih po ponovnem osmišljanju evropskega združevanja, utrjevanju vrednotnih temeljev EU in nujnem odpiranju Evrope v svet. Prav odpiranje je pogoj, da bo Evropa sposobna aktivno sodelovati v dialogu o prihodnosti človeštva in planeta v vlogi enega od vplivnih in odgovornih središč razvoja človeške civilizacije v bistveno spremenjenih zgodovinskih okoliščinah.
Tudi za Evropejce je temeljno vprašanje, ali bomo znali izzive globalizacije spremeniti v priložnost za uveljavljanje njenih dobrobiti v korist Evropejcev in vsega človeštva ter hkrati omejevati nevarnosti, ki jo spremljajo, da le-te ne bi prevladale. Od sposobnosti in pripravljenosti politike, da v dialogu s civilno družbo in znanostjo opredeli priložnosti in nevarnosti globalizacije in jih kljub njihovemu delovanju na dolgi rok uvrsti med prioritete štiriletnih mandatov, bo po mojem prepričanju v veliki meri odvisna identifikacija Evropejcev z EU in njihova motivacija, da krepijo integracijo kot prostor evropskih vrednot, ki za njih predstavljajo varnost in vključenost v projekt uresničljivega pozitivnega modela urejanja vprašanj človeštva v 21. stoletju. Nezaupnica evropski ustavni listini je najbrž dovolj resno opozorilo, da politika, ki oži pogled ljudi le na svojo nacionalno državo in kvečjemu še na Evropo, v razmerah globalizacije ne more računati z drugačnim odzivanjem javnega mnenja glede prihodnosti evropske integracije.
Eno ključnih dilem sodobnega sveta vidim v iskanju ravnotežja med delom in kapitalom, v evropskih razsežjih in tudi na globalni ravni. Če bo globalizacija pomenila predvsem globalizacijo kapitala, ne pa tudi globalizacijo odgovornosti – na primer za zmanjševanje razlik med revnimi in bogatimi, ki je med največjimi problemi sodobnega sveta, vse bolj pa tudi Evrope - če globalizacija ne bo pomenila tudi globalizacijo odgovornosti za socialno kohezijo in za ekološko sanacijo planeta, se bo pri posameznikih in v velikih delih človeštva, na globalni in lokalnih ravneh, utemeljeno poglabljal občutek, da so ogroženi v svoji fizični, socialni in nacionalni eksistenci. Tudi zato je tako nujen odgovor na dilemo, kako vzpostaviti globalne demokratične okvire in vanje vključiti tudi globalni kapital.
Ta problem aktualizirata tudi vse bolj intenziven beg kapitala in selitev proizvodnje iz razvitih evropskih držav v manj razvite, evropske in izvenevropske države. V enem delu sveta, tudi znotraj EU, tako ostajajo delavci brez delovnih mest, v drugih delih pa narašča izkoriščanje delavcev z nizkimi mezdami in zelo omejenimi socialnimi pravicami. Tudi to vodi v odpore in konflikte znotraj EU, kjer narašča odklonilen odnos do nadaljnjega poglabljanja notranjih odnosov in do širitve. Ljudje, tudi nacionalne politike in politiki se v takšnih razmerah zlahka vračajo k starim vzorcem razmišljanja in vedenja. Namesto odpiranja prihaja do zapiranja v okvire nacionalne države, namesto sodelovanja do izključevanja, namesto solidarnosti do ksenofobije in nacionalizmov, konfliktov in delitev.
Vse to se dogaja tudi v našem srednjeevropskem prostoru in vpliva na stanje srednjeevropskega duha, mu jemlje elan in hromi njegovo ambicijo usmeriti svoj in vseevropski pogled v svetovna križpotja in iz srednjeevropske izkušnje zarisati predloge izhodov. Ne mislim samo na pobude in predloge v zvezi s konfliktnimi žarišči kot so to Bližnji vzhod, zahodni Balkan, Irak itd. Mislim tudi na socialna in razvojna vprašanja. Evropa bi svetu lahko ponudila svoj socialni model, tako kot ZDA ponujajo svoj model demokracije. Vendar žal s svojimi neoliberalističnimi reformami od njega odstopajo prav nekatere srednjeevropske države, ki na tak način poskušajo zmanjševati razvojni razkorak za državami, ki niso živele v komunističnih sistemih. Cena, ki jo zato plačujejo, je socialna varnost in socialna kohezija, pa tudi nižanje demokratičnih standardov. Na pritisk vse večje konkurence iz držav, v katerih je cena delovne sile nizka, zato ker se ne spoštujejo delovni, socialni in okoljski standardi in v katere se iz Evrope seli kapital in proizvodnja, ob izgubi delovnih mest doma, na primer, ne odgovarjamo z zahtevo po postopnem univerzalnem spoštovanju teh standardov. S tem vse bolj pristajamo na pasivno vlogo in samomarginalizacijo.
Fenomeni sodobnega sveta, ki oznanjajo, da smo stopili v novo informacijsko civilizacijo, bodo gotovo neumorno in neustavljivo delovali naprej, saj se razvoju ni mogoče postaviti po robu. Danes tudi informacija postaja materialna sila, hkrati pa postaja tudi sredstvo novih in zelo daljnosežnih delitev na revne in bogate na globalni ravni, celo znotraj mikro kozmosov človeške družbe. Brez pobud za ustrezno upravljanja globalnih procesov bodo ti fenomeni delovali stihijsko in rušilno, namesto v dobrobit vsega človeštva in skupne odgovornosti za njegovo prihodnost in prihodnost planeta. Zato se mi zdi vredno opozoriti na prizadevanje za univerzalno veljavo celote človekovih pravic, ki niso le politične in ekonomske, ampak tudi socialne in kulturne. Vrzel, ki nastaja z oženjem celote človekovih pravic pogosto zgolj na politične pravice in svoboščine, je nujno zapolniti s sprejemom univerzalne ureditve z normami, institucijami in instrumenti, kakršne si je zdaj zagotovil le kapital znotraj svetovne trgovinske organizacije. Globalna pooblastila, pa naj bodo gospodarska, znanstvena, medijska, verska ali kulturna, morajo imeti za posledico tudi globalno odgovornost za učinke teh pooblastil. Verjamem, da vendarle dozoreva spoznanje, da je dosedanjo neprostovoljno soodvisnost človeštva v tveganjih potrebno preoblikovati v premišljeno soodvisno skupnost, ki zavestno in odgovorno izbira svojo usodo. Dovolite da dodam, da je to tudi predmet prizadevanj Mednarodnega etičnega kolegija, katerega član sem in ki je svoje predloge povzel v Univerzalno deklaracijo o soodvisnosti.
Za zdaj nihče nima prepričljivih rešitev in odgovorov na ta velika vprašanja človeštva. Do njih je mogoče priti le prek odprtega in enakopravnega dialoga in s pobudami na globalni ravni, brez izsiljevanj in podrejanj, ki nujno vodijo v konflikte. Dialog bi moral biti tudi pot do soglasja o skupnih etičnih temeljih civilizacij sodobnega sveta. Izhodišče je lahko zlato pravilo sobivanja: ne stori drugemu, kar nočeš, da drugi storijo tebi, kar vključuje tudi spoštovanje človeškega življenja in dostojanstva. To etično načelo bi lahko bilo tudi temelj globalne odgovornosti.
V tem znotrajevropskem in globalnem dialogu je prostor tudi za nastopanje Srednje Evrope. Je priložnost in potreba, da se uveljavi s svojimi idejami, stališči, vrednotami, s svojo izkušnjo, da odpira prostor za dialog, neobremenjen in brez predsodkov. Le iskanje in soočanja različnih idej rodi dobre rešitve za človeka in človeštvo.
Ni mi treba posebej govoriti o tem, kako nujno potreben je za tak dialog odprt in demokratičen medijski prostor. Ni razveseljivo dejstvo, da se prav v tem tako pomembnem času in razmerah poskuša ožiti prav ta prostor. Profesionalno, neodvisno novinarstvo je izpostavljeno hudim pritiskom kapitala in politike, ki si ga poskušata podrediti in mu jemati njegovo demokratično poslanstvo, objektivnost, kritičnost in verodostojnost. Kam pa zaide družba, v kateri potem vsi mislijo enako, vsi mislijo kot eden ali drugače rečeno, v kateri potem takem ne misli nihče, vemo prav dobro prav mi, ki smo na tem prostoru v preteklem stoletju kar dvakrat živeli del našega življenja v takšnih razmerah, mi, ki vemo, da smo te razmere lahko spremenili tudi s pomočjo profesionalnega, angažiranega, argumentiranega, odprtega in verodostojnega časnikarstva.
Kot priznanje takšnemu časnikarstvu, ki nadaljuje izročilo velikih časnikarskih imen in praks, ki jih je rodil SE prostor in kot oporo njegovi obrambi pred poskusi funkcionaliziranja in podrejanja razumem nagrado, ki jo danes drugič podeljujete. Potrebna je in pomembna.
Nagrajencu iskreno čestitam.
Organizatorju pa se zahvaljujem za povabilo in za priložnost, da sem na tem pomembnem dogodku lahko spregovoril.