Evropa – skupni življenjski prostor
Velenje, 16. oktober 2003
Povzetek Občutek, da je širitev EU v korist le razvitih članic, je enako škodljiv kot prepričanje, da širitev na manj razvite države ogroža blaginjo in razvoj razvitejših in bogatejših držav. Za Evropo, ki naj ima vpliv v svetu s svojimi vrednotami, gospodarsko močjo, socialno in politično stabilnostjo, je potrebno veliko več kot pragmatičen izračun »kaj dobim in kaj izgubim«, je na konferenci partnerskih mest občine Velenje poudaril Milan Kučan.
Po spomladanskih podpisih pristopnih pogodb v Atenah, ki so odločilno dejanje zgodovinske širitve EU in po uspešno končani Konvenciji, ki ponuja EU ustavno listino, je bolj realno kot kdaj koli poprej govoriti o Evropi kot skupnem življenjskem prostoru. EU s 25 članicami in njena institucionalna podoba, kot je zarisana v sklepnem dokumentu Konvencije o prihodnosti Evrope, je zdaj dejstvo. Zagotovljeni so temeljni formalni pogoji za učinkovito delovanje zdaj močno razširjene EU in za zadovoljitev pričakovanj državljanov evropskih držav o prijazni svoji in skupni evropski prihodnosti, čeprav so ta pričakovanja pri državljanih novih članic, ki jih izražajo tudi visoko pozitivni rezultati na pristopnih referendumih, bistveno višja in bolj optimistična kot pri državljanih držav članic z dolgoletno izkušnjo življenja v Uniji. Ne glede na možne nesporazume, težave in konflikte, ki so lahko posledica tega dejstva, pa je vendarle treba kot pozitivno in z vidika zgodovinske perspektive tudi optimistično ovrednotiti ta prizadevanja kot izraz zavedanja Evropske Unije o svoji in skupni evropski usodi, zavedanja o usodnosti in zgodovinskosti procesov povezovanja in združevanja v Evropi in svoje odgovornosti za njihov uspeh. Nedvomno gre za dosežek, ki je bolj kot vsa druga prizadevanja, kakršnih v evropski zgodovini vse od Karla Velikega ni bilo malo, idejo evropske enotnosti zbližal z mogočo realnostjo. To pa seveda nikakor ne pomeni, da se je ta realnosti tudi že dogodila ali da bo pot do nje lahka. Dane so zanjo le zelo pomembne predpostavke. Ostal bi zato le pri optimistični ugotovitvi, da so zdaj ustvarjene možnosti in velika priložnost za evropsko integracijo, je pa od razumevanja enkratnosti te priložnosti v glavah sedaj živečih rodov Evropejcev in od njihovih nadaljnjih ravnanj odvisno, ali bodo možnost in izziv znali in zmogli spremeniti v resničnost našega življenja. Da ne bo šlo zlahka in brez stranpoti nas opozarjajo nekatere realnosti, ki smo jim priča v današnjem življenju Evrope, pa tudi razprava o predlogu Evropske ustavne listine, ki se prav zdaj odvija znotraj EU pod predsedstvom Italije.
Najprej so tu evropske delitve. Po koncu bipolarnega sveta in blokovskih delitev, ki so najbolj prizadele prav Evropo in še posebej prostor Srednje Evrope, so bile res da ustvarjene objektivne možnosti, da se odpravijo in presežejo posledice nekdanjih delitev, da se na izkušnjah neprijazne evropske zgodovine, ki so jo prej kot kaj drugega označevali spori, spopadi, nasilje in vojne, ustvarijo odnosi sodelovanja in aktivnega sožitja, ki bodo ljudem in narodom na vseh celinah zagotavljali mir, varnost, razvoj in blaginjo. Vendar so posledice delitev še vedno tukaj. Obstajajo v realnem svetu gospodarske razvitosti, tehnologij, prometne, energetske in komunikacijske infrastrukture, socialne varnosti, politične kulture. Predvsem pa obstojijo še vedno v naši človeški zavesti, zlasti rodov, ki so te delitve neposredno doživljali. Preseganje posledic delitev v zavesti ljudi je najbolj zahteven proces, kajti bipolaren pogled na Evropo je najtrdovratnejša ovira na poti njene integracije. Saj na njem temeljijo odločitve in opredelitve.
Konvencija je bila velika priložnost za premislek o tem, koliko so nekdanje evropske delitve še realnost evropskega življenja, koliko še vedno vplivajo na proces združevanja in kako jih kaže odpravljati. Da so dejstvo, navsezadnje kažejo tudi pristopna pogajanja, skozi katera so šle vse sedanje kandidatke. Razlik, ki so objektivne in ki se kažejo v različni stopnji ekonomske in tehnološke razvitosti ter socialne varnosti in blaginje ljudi, preprosto ni mogoče in ne bi bilo koristno spregledovati. Življenje v dveh različnih političnih in gospodarskih sistemih skozi pol stoletja je pustilo svoje posledice. Razlike je kazalo priznati in iz njih v pogajanjih izhajati. Ali pa so tudi najdene rešitve, ki naj jih pomagajo kar najhitreje presegati, na primer z nekaterimi izjemami, zlasti na področju štirih temeljnih svoboščin enotnega trga, kot so omejitve svobode gibanja delovne sile, neomejitev svobode dostopa do nepremičnin, omejitev državnih intervenc oz. subvencij v podjetja itd., bo pokazal šele čas. Najslabše bi bilo za evropsko prihodnost, če bi se pokazalo, da je šlo le za interes po širitvi trga, za interes kapitala, da pa bi vrednote in etična plat tega procesa bile zapostavljene ali zgolj verbalni okrasek, ki naj bi zakril pravo naravo širitve EU. Da so stvari zahtevne in terjajo miren in stvaren premislek kaže tudi razprava o dveh skupinah držav oz. o dveh razvojnih hitrostih znotraj EU, pa tudi sama razprava o načinih odločanja v EU ter posledično tudi o sestavi in pristojnostih njenih institucij. Občutek, da je širitev EU le v korist njenih razvitih članic je škodljiv, enako kot prepričanje, da je s širitvijo EU na manj razvite in praviloma revnejše države ogrožena blaginja in hiter razvoj razvitejših in bogatejših držav. Po poti povsem pragmatičnega računanja »kaj dobim in kaj izgubim«, se enačba širitve EU po mojem trdnem prepričanju ne izide. Očitno je potrebno veliko več.
Morda bi to razpravo olajšalo in dalo koristne odgovore, ne le vračanje k izvoru evropske združevalne ideje, ko so jo oblikovali njeni tvorci Schumann, Adenauer, De Gasperi in drugi, ampak tudi premislek o videnjih sodobnega sveta in želejni vlogi Evrope v njem.
Druga realnost so spremembe v svetu po 11. septembru 2001. Ti dogodki zahtevajo realističnem pogled na svet. Zahtevajo, da ga vidimo takšnega, kot je, z vsemi njegovimi protislovji in ne takšnega, kot bi morda želeli, da je. S koncem bipolarnega sveta niso izginila tudi vsa njegova nasprotja. Še vedno obstajajo različno svetovi, med drugim obstaja varen svet miru in sodelovanja in obstaja svet spopadov, nasilja in vojn, terorizma in organiziranega kriminala vseh vrst. Obstaja razviti, bogati svet blaginje, visoke socialne varnosti in vključenosti ljudi in nerazviti svet pomanjkanja in lakote ter velike socialne izključljivosti, ki ne zmore zagotoviti niti osnovnih pogojev za človekovo eksistenco. Obstaja svet, ki se podreja in vsa svoja temeljna razmerja ureja na vrednostnem temelju civilizacije, ki v ospredje postavlja človeka, njegovo življenje in dostojanstvo in na tem gradi celovit sistem pravic in svoboščin, ki ga varuje s celotnim sistemom pravnih norm in s celotno politično organizacijo države. Obstaja pa tudi svet, ki najbolj grobo krši elementarne pravice človeka in nasilno posega v človekovo dostojanstvo in celo v njegovo življenje. Prepadi med temi svetovi se ne ožijo, prej se širijo. Ti različni svetovi niso geografsko porazdeljeni. Takšni različni svetovi ne obstajajo le v globalnih razmerjih našega skupnega univerzuuma, ampak obstajajo po svoje tudi znotraj vsakega mikro sveta sodobnih družb. V teh razlikah se med drugim hrani tudi mednarodni terorizem.
Sodobni svet je postal globalni svet. Postal je takšen zaradi ekonomije, zaradi trga, zaradi informacijskih komunikacijskih tehnologij, postal je takšen zaradi ekologije, zaradi nevarnosti ekoloških katastrof, ki ne poznajo meja in posegajo grobo v samo življenje in njegovo prihodnost na planetu; postal je globalen zaradi varnosti, ki ni ogrožena in se zato tudi ne more braniti le na mejah posameznih držav. Varnost in mir sta postala globalni vprašanji. Svet je postal tudi močno soodvisen. Nihče se danes ne more zapreti v samoizolacijo in ubežati odgovornosti za svoja ravnanja, niti soodgovornosti za ravnanja drugih. Svet je postal tudi grobo tekmovalen. Toda postal je tudi bolj ozaveščen o svojih realnostih, tudi o nevarnostih, ki mu grozijo. Zato je tudi bolj pripravljen na sodelovanje. Svet je postal tudi policentričen. Dokončno je konec evropcentrizma, s katerim je Evropa vtisnila svoje pečat vsej človeški civilizaciji v dobri polovici preteklega tisočletja. Uveljavilo se je več središč različnih človeških civilizacij, ki vplivajo na prihodnost in podobo sveta in ga želijo oblikovati tudi po svoji podobi.
Evropa je v tem globalnem, soodvisnem, tekmovalnem in policentričnem svetu zgolj eno od njegovih središč. In kot takšna si mora zastaviti vprašanja o njegovem razumevanju in svoji vlogi v njem. Kajti če želi v tem svetu zagotavljati svoj vpliv, če želi, da bi bil svet tudi po njeni podobi, po podobi njenih vrednot in njenega duhovnega izročila, po podobi njene gospodarske moči in socialne ter politične stabilnosti, se mora vprašati, ali je za takšno vlogo tudi usposobljena; ali zmore biti o ključnih vprašanjih prihodnosti človeštva, o vprašanjih prihodnosti življenja na Zemlji in o prihodnosti našega planeta sploh učinkovit in vpliven sogovornik drugim središčem, Združenim državam, Kitajski, Japonski, Rusiji, indijski podcelini, prej ali slej tudi Afriki, Južni Ameriki in arabskemu svetu. Prav tako je vprašanje, ali je za danes in za prihodnost sposobna nositi tudi svoj del odgovornosti. Ne more po moji sodbi biti najbrž nobenega dvoma, da Evropa želi in mora v svetu imeti takšno aktivno vlogo. Mora imeti zagotovljen svoj vpliv in svojo odgovornost. Ne more biti in ne more postati provinca sveta. To je, najkrajše rečeno, želena vloga Evrope v svetu, želena vloga vsakogar od nas, ki v Evropi živimo, nas državljanov ne le svojih nacionalnih držav, ampak tudi Evrope, ki razmišljamo o vlogi in vplivu svoje celine in svojega duhovnega izročila v svetu.
Logično vprašanje, ki si ga ob tem premišljanju o svetu in o življenju oziroma o želeni vlogi Evrope v njem moramo zastaviti pa je, kaj mora Evropa storiti, da bi lahko takšno svojo želeno vlogo tudi uveljavljala; da ne bi zaradi svoje zgodovinsko pogojene notranje razdrobljenosti, pa tudi zaradi svoje nesposobnosti ali celo nepripravljenosti presegati to razdrobljenost, potonila na obrobju sodobnega sveta. Dejstvo je, da Evropa z vsemi svojimi protislovji, torej Evropa razdeljena na več Evrop, ki so posledica starih, še ne preseženih delitev na njen politični vzhod in zahod, ali tudi že zametkov novih delitev na razvito in nerazvito Evropo, na mirno in varno, stabilno in nestabilno Evropo, na Evropo, ki se povezuje znotraj njenih integracij in na tisto Evropo, ki se tem integracijam šele približuje prek mnogih ovir ali pa so ji vrata vanje celo še vedno zaprta, ne more imeti takšne vloge v svetu.
Tudi povečevanje razlik, zlasti v ekonomski razvitosti, blaginji, varnosti in socialni integriranosti, ne vodi do tega cilja. Zato morajo biti tudi ukrepi podvrženi premisleku ali pospešujejo ali zmanjšujejo razlike v gospodarski razvitosti, socialni povezanosti, varnosti, občutku pripadanja istemu sistemu vrednot. Nujno je, da Evropa o vseh ključnih vprašanjih in dilemah sodobnega sveta ter njegove prihodnosti govori skupen jezik. Ne jezik vsake evropske države posebej. Da ima torej do krucialnih vprašanj človeštva eno samo skupno stališče, ki izraža interese vseh Evropejcev. Nujno je, da Evropa v svetu izoblikuje tudi svojo podobo posebne svojevrstne politične entitete, ki je najkrajše rečeno entiteta, ki bo predstavljala skupno identiteto vseh evropskih držav in v kateri bo dovolj prostora za izražanje posebne identitete sleherne evropske države. To pa zahteva polno afirmacijo vrednot kot so medsebojno spoštovanje, sposobnost živeti z razlikami, solidarnost, strpnost, zaupanje in ustvarjalnost.
Če bi nedavno končana konvencija, katerih dosežkov nikakor ne podcenjujem, bolj kot ji je to uspelo, izhajala iz prepoznavanja realne podobe sodobnega sveta in iz nuje po aktivni vlogi Evrope v svetu in če bi si pošteno izrisala in priznala realno podobo sedanje Evrope, bi tudi lažje prišla do odgovorov kakšna institucionalna organizacija in kakšna institucionalna razmerja ter načini odločanja so znotraj evropske integracije in v odnosih med njo in državami članicami, potrebna. Forme in odnosi bi bili potem izraz vsebine, ki jo želijo članice integracije z združitvijo uresničiti. Tako bi se konvencija in tudi razprave, ki ji zdaj sledijo, lažje izognila nevarnosti, da bi se zapletla v utrujajoče in neproduktivne razprave o institucionalni formi v znanih podobah federacije, konfederacije, zveze držav in podobno, ki ne more pripeljati do cilja, ker te klasične forme odnosov med državami ne ustrezajo sedanjemu zgodovinskemu razvoju v Evropi in svetu in predvsem zahtevam našega časa. Nedvomno bo ta razprava hitro trčila na fenomen klasične nacionalne države in njene suverenosti, tako kot sta se ta dva pojma, ta dva fenomena zgodovinsko v državno pravni teoriji in državno-politični praksi izoblikovala v zadnjih stoletjih. Naša zavest in obremenjenost s tradicionalnim razumevanjem teh fenomenov bo premišljanjem o tem, kako Evropi zagotoviti posebno identiteto v svetu, največja ovira. Toda preko te obremenjenosti bo prej ali slej potrebno stopiti. Ne čez noč, ker bi to ne bilo realno in bi bilo celo kontraproduktivno. Potrebno bo vstopiti postopoma, morda preko premisleka o fenomenu državljanske države in z uveljavljanjem komunitarnega načela zgradbe Evropske unije, ki zagotavlja enakopravnost vseh evropskih držav, velikih in malih, kar je na tej stopnji razvoja zgodovinska nujnost, ki je ni mogoče zaobiti. Seveda je ta postopnost mogoča, če bo razprava razbremenjena sklicevanja na absolutno suverenost držav in na načelo nevmešavanja v njene notranje zadeve kot vrhovno načelo v odnosih med državami.
In še en pomemben pogoj je. Če se bomo lahko sporazumeli o tem, da je krepitev gospodarske moči Evrope skupen interes. In da tega cilja s povečevanjem razlik v razvitosti posameznih držav ali celo celih evropskih regij ni mogoče doseči. Nihče se ne more razvijati na račun drugega, mora pa obstajati sistem spodbujanja hitrejšega razvoja tistih, ki so v razvoju zaostali. Ne po svoji volji, ampak po volji zgodovine. To je v interesu vseh, kajti tudi tukaj velja stara resnica, da je veriga toliko močna, kolikor je močan njen najšibkejši člen. Ali da konvoj lahko pluje le s hitrostjo najpočasnejše ladje. To pa ne pomeni upočasnitev hitrosti, ampak usposobitev motorjev na tej ladji za hitrejšo plovbo.
Izkušnje iz nekdanje Jugoslavije in njenega funkcioniranja, ki so nam Slovencem dobro znane, so nam prav glede teh vprašanj lahko dobra opora. Če bomo premišljali tako, potem nam bo lažje razmišljati tudi o tem, da v Evropski uniji ne gre niti za odstopanje dela suverenosti nacionalne države tej nadnacionalni strukturi, niti za prenos dela njihove suverenosti, ampak za skupno izvrševanje dela suverenih funkcij držav, ki tem državam pripadajo. Gre torej za skupno izvrševanje dela suverenih funkcij držav na ravni Evropske unije zaradi spoznanih skupnih interesov, zaradi katerih so države sploh vstopile v Evropsko unijo. Med njimi je hitrejši razvoj vseh, ne da bi eni ovirali druge, ključnega pomena. Mislim tu na gospodarske, varnostne, obrambne, okoljevarstvene, zunanjepolitične in najbrže tudi druge interese. Ti interesi so po svoji naravi takšni, da jih lahko evropske države učinkovito zagotovijo le skupaj. Slednje pa zahteva tudi razvijanje njihovih skupnih funkcij, ki jih izvršujejo na ravni integracije. Potrebno je to tudi zaradi varovanja vrednostnega sistema, ki mu vsi pripadamo, zaradi tistega vrednostnega sistema, zaradi katerega varovanje in obrambe se je pred pol stoletja ideja o evropski integraciji sploh rodila in ki ga zdaj želimo razširiti na vso Evropo. Navsezadnje je to potrebno tudi zaradi usposobitve Evrope za njeno že prej omenjeno željeno vlogo v svetu.
Nikakor nisem želel obremeniti vašega srečanja z dilemami, ki se mi zastavljajo ob premisleku o prihodnosti Evrope. Niti nisem želel, ne mogel, poglobljeno predstaviti svojih pogledov na ta teoretična in politično zahtevna in občutljiva vprašanja. Je pa ta razprava vsekakor pred nami. Prej ali slej jo bo treba opraviti. Bolje, po moje, prej kot kasneje. Ta razprava, ki ji ne prisojam kratkega trajanja in hitrega uspeha, bo nova velika priložnost. Priložnost za vse, da soustvarjamo in vplivamo na skupno in s tem tudi na svojo prihodnost. Vendar, če želimo, da je naše sodelovanje v razpravi aktivno in ustvarjalno, je potrebno imeti v izhodišču svojo predstavo in svoje stališče do teh temeljnih vprašanj. Zelo verjetno je, da te predstave ne bodo povsem drugačne od predstav drugih. Z njimi se bo gotovo v temelju ujemala z enimi bolj, z drugimi manj, saj je skupno izhodišče privrženost ideji evropskega združevanja. Tako bo lažje presegati razlike. Doseženo soglasje bo nato trden temelj tega kar razumemo z geslom »Evropa – skupen življenjski prostor«. Sam ga ne razumem le kot prostor, kjer je dovoljeno vsakomur živeti ob drugem, ampak kot življenje enih skupaj z drugimi, kot ustvarjanje enih skupaj z drugimi in kot odgovornost vsakogar do vseh. Lažji bodo ti pogovori in hitreje bo moč pridi do dogovorov, če se bomo med seboj bolje poznali, kajti okoliščine našega življenja so tiste, ki vplivajo na naše opredelitve. Poznavanje teh okoliščin in njihovo razumevanje vodita do medsebojnega zaupanja in do dogovorov. Sodelovanje regij, mest, občin, društev in drugih oblik civilnodružbenega življenja je s tega vidika lahko zelo učinkovito. V takšni vlogi vidim tudi vaše tradicionalno sodelovanje in ga zato pozdravljam in podpiram kot prispevek k pospeševanju kulturnega, gospodarskega in človeškega sodelovanja in razumevanja. Naj končam. Glede nastajanja Evrope kot skupnega življenjskega prostora sem optimist. Evropa je na to preprosto obsojena in druge dobre možnosti niti nima.