Milan Kučan [na prvo stran]

Biografija
Novinarsko središče
Politična misel
Pisarna
Povezave
   

 

Govori in dogodki
seznam    

Državljanski in človeški pogum za demokratičnost družbe
Planina pri Podbočju, 16. september 2007

 


Milan Kučan je slavnostni govornik na tradicionalnem spominskem srečanju na Planini pri Podbočju.
Objavljamo govor v celoti:
Veliko je v teh septembrskih dnevih slovesnosti, na katerih se spominjamo dogodkov iz naše nedavne preteklosti. Vendar je naše današnje, zdaj že tradicionalno srečanje nekoliko drugačno. Ni neposredno povezano ne z vojaškimi dejanji ne z velikimi bitkami ne z zmagami in ne s porazi. Povezano je z zločinom, ki bo ostal kot sramota zapisan na temni strani spomina človeštva v večen opomin. Zato se vsako leto na Planini tudi srečujejo ljudje. Da bi se spominjali in da bi opominjali.

Dogajajo se na žalost v svetu danes zločini, ki so še strašnejši po tehnologiji ubijanja in po številu žrtev. A nekaj jim je vsem skupno. Z zločinom se je človek pregrešil nad človekom. Vzel si je pravico vzeti sočloveku življenje, najbolj sveto in nedotakljivo pravico. Opit z lastno močjo, s fanatično idejo ali elementarnim sovraštvom in maščevalnostjo je pozabil, da ima vsak človek svoje dostojanstvo, da ima pravico do lastnih vrednotenj, tudi pravico biti drugačen, od zapovedanega ali želenega pri tistih, ki imajo moč, da odločajo o življenju in smrti človeka. Prav ti bi morali vedeti, da ne smejo storiti, česar naj drugi ne bi storili njim.

Ta najbolj sveta zapoved človeštva ne velja. To je žalostna resnica tudi našega časa. Še pred dobrim desetletjem so se taki zločini dogajali nedaleč od nas in bi se lahko tudi pri nas, če ne bi prevladal razum, ki je ob pogumu in predanosti slovenskih ljudi ubranil človečnost in vrednote. Tiste vrednote, ki v civiliziranem svetu omogočajo urejati odnose med ljudmi, tudi ko gre za spore in za najobčutljivejša vprašanja individualne, kolektivne in nacionalne integritete, ki si jih lastita politika in država.

Prav tak zločin se je zgodil tukaj pred 65 leti ob koncu velike italijanske ofenzive. Okrutno pobiti možje, požgana vas, pregnane ženske in otroci. Zakaj in v imenu česa? Zakaj se ljudje, ki se poznajo, ki jih bolj ali manj povezuje skupno mirno vsakdanje življenje, soseščina, skupna veselja in trpljenja, nenadoma spremenijo v zločince, pozabijo na vse, kar jih je povezovalo, in poteptajo vse, kar je v njih človeškega?

Ali so res okoliščine tiste, ki v človeku sprostijo najtemnejše strasti, najmračnejšo podobo njegove osebnosti? Če so, potem je naša dolžnost, da se do skrajnih moči zavzamemo za to, da iz našega vsakdanjika, iz besednjaka, iz politike, iz meddržavnih odnosov odstranjamo vse tisto, kar lahko ustvarja takšne okoliščine. Potem je naša dolžnost, da uveljavljamo vrednote, ki bodo dovolj trdno jamstvo, da se ne bodo sproščale zavržne strasti in da bosta zmagovala razum in odgovornost do sočloveka in do človeštva.

To smo dolžni početi tudi zaradi žrtev Planine, na katere nas opozarja spomenik sredi vasi. S tem bomo pokazali, da razumemo, na kaj nas tukajšnja srečevanja opominjajo in kaj smo temu nememu, a vendar obtožujočemu spomeniku dolžni. Dolžni smo se spominjati, tudi ko smo pripravljeni odpuščati.

Dolžni pa smo misliti tudi na prihodnost novih rodov. Zato smo dolžni opozarjati na nepravilnosti v javnem življenju, tudi na zmote in napake oblasti, in se zavzemati za njihovo odpravo. Kar ni lahko in ni brez tveganj. Zahteva državljanski in človeški pogum. Toliko večjega, kolikor manj je oblast demokratična in tolerantna. Kolikor bolj je avtoritarna. A vsak korak v urejeno družbo in v prihodnost je povezan s tveganjem. Najlepše nam to pove vsem znan Levstikov verz "kar mora, ne kar zmore mož, je storiti dolžan". To pa pomeni zavzemati se za krepitev demokratičnosti ustanov in njihove neodvisnosti ter za veljavo načel, na katerih je utemeljena zgradba oblasti; pomeni boriti se za spoštovanje človekovih pravic kadar koli in komur koli so kršene; zavzemati se za odprt dialog v družbi pri oblikovanju skupnih odločitev ter zahtevati nadzor nad delovanjem organov oblasti.

Nadzor je jamstvo za demokratično delovanje oblasti. Je jamstvo, da oblast ne bo pozabila, da z volitvami dobi mandat le za upravljanje države, ne pa državo v last. Zato je ne more poljubno spreminjati, saj je zavezana temeljnemu družbenemu dogovoru o tem, kakšna naj bo država, v kateri skupaj živimo in je naš skupen dom.

Nadzora tudi ne morejo nadomestiti nikakršne politične bližnjice in kompromisi zaradi ljubega miru, niti kalkulacije o prihodnjem sodelovanju v porazdelitvi politične moči. Komur je na volitvah po volji državljanov dodeljena oblast, je dolžan odgovorno upravljati z državo, komur pa je dodeljena vloga opozicije, mora to vlogo, vlogo nadzornika opravljati, ker je to njegov dolg do državljanov in ker to od njega pričakujejo. Nadzor seveda ni preprečevanje izpeljevanja projektov, ki so rezultat demokratičnih procedur in odločitev v družbi, ampak je ena temeljnih sestavin sistema ravnovesij v družbi. Odločitve in ravnanja oblasti ne bi smele biti samoumevne in brezprizivne. Kritična beseda ne bi smela biti razumljena kot sovražno dejanje, kaj šele označena kot zarota namišljenih sil kontinuitete. Predvsem pa zahteva bistveno višjo intelektualno raven družbenega dialoga, omikanost medsebojnega komuniciranja in trdnejše medsebojnega zaupanja.

Zakaj govorim o tem? Današnje moderne družbe svojim upravljalcem omogočajo doslej nepredstavljivo realno moč, da odločajo o usodi, tudi o življenju ljudi, tudi o prihodnosti človeštva in planeta. To je fenomen, s katerim je danes soočen ves svet. In bolj ali manj se povsod zastavlja vprašanje, ali so ljudje, ki odločajo o nas in o usodi človeštva, ker razpolagajo s sredstvi, s katerimi je mogoče uničiti celó življenje na zemlji, kos velikim pooblastilom, móči in odgovornosti, ki so jim zaupani. Posebej še je to aktualno, ko gre za velike in močne najbolj vplivne države. Zdi se na trenutke, kot da bi prelomni čas globaliziranega sveta v katerem smo ljudje, narodi in države drug od drugega odvisni kot še nikoli doslej, ostal brez nosilcev politične vizije in odgovorov na izzive prihodnosti.

Ključni izziv vidim tačas v iskanju ravnotežja med delom in kapitalom. Če se bo globalizacija, tako kot izgleda, zožila zgolj na globalizacijo kapitala in bo zaobšla globalizacijo odgovornosti za socialno trdnost, za okoljsko ravnovesje in za zmanjševanje razlik med revnimi in bogatimi, kar je eden največjih problemov sodobnega sveta, vse bolj pa tudi Evrope in Slovenije, se bo utemeljeno poglabljal občutek, da smo ljudje ogroženi v svoji fizični, socialni in nacionalni eksistenci. Namesto sodelovanja in solidarnosti se bo začel boj vseh proti vsem v borbi za energetske in surovinske vire, za vodo, hrano, nazadnje za preživetje. V velikih svetovnih konfliktih, tudi v naravi sodobnega globalnega terorizma je že mogoče zaznati znamenja takšne možne podobe prihodnosti.

Problem aktualizira tudi intenzivni beg kapitala in proizvodnje v manj razvite države, ker si tam obeta večji profit. Tako v enem delu sveta, tudi v EU, delavci ostajajo brez delovnih mest, drugod pa se povečuje izkoriščanje ljudi in okolja z nizkimi mezdami in zelo omejenimi socialnimi pravicami in ekološkimi standardi. To vodi v odpore in konflikte, zdaj že tudi v EU, kjer narašča odklonilen odnos do poglabljanja notranjih odnosov in do širitve. Posledica je zmanjševanje socialne varnosti in kohezije, ne da bi se bistveno povečala konkurenčnost in storilnost, pa tudi nižanje demokratičnih standardov. Na pritisk konkurence iz držav, v katerih se ne spoštujejo delavni, socialni in okoljski standardi, evropska politika ne odgovarja z enakim pritiskom za univerzalno spoštovanje teh standardov, podobno kot na primer vztraja pri spoštovanju političnih pravic. S tem Evropa pristaja na podrejanje standardom, ki jih postavljajo drugi.

Slovenija bo v prihodnjem letu, ko bo predsedovala EU, imela izjemno priložnost, da pride s pobudami in predlogi te vrste pred članice evropske integracije. Vendar se zdi, da smo tudi doma soočeni z zniževanjem demokratičnih standardov pri najzahtevnejših družbenih projektih, kot so na primer reforme - gospodarska, šolska, visokošolska in zdravstvena. Slovenija ni izjema, ko mora nujno opredeliti razmerje med konkurenčnostjo gospodarstva, socialno kohezijo in kvaliteto življenja. Vendar to ni razlog, da bi reforme izpeljali brez javnega in partnerskega dialoga, brez soglasja o ciljih in vrednotnih utemeljitvah. Pa vendar kaže, da se slovenska vladajoča politika ne ozira na to, ko posega v koncept socialne države ali zožuje prostor javnega, ki ga brez razvidnega in dolgoročnega premisleka vse bolj prepušča zasebnemu, tudi na področjih socialnega varstva, zdravstva, šolstva in kulture.

Ob teh izzivih je Slovenija pred preizkušnjo, ali se bo potrjevala kot demokratična država, ki zmore spoštovati demokratične standarde javnega dialoga, partnerstva, iskanja soglasja v politiki in družbi, utemeljevanja ciljev in pojasnjevanja posledic sprememb ter uveljavljanja parlamentarnega in civilnega nadzora. Ob vse izrazitejšem podcenjevalnem odnosu oblasti do ljudi, ob avtoritarnosti, ignorantskem odnosu do mnenj strokovnjakov in socialnih partnerjev, zlasti sindikatov, grobem javnem govoru in toleriranju sovražne govorice, odklanjanju dialoga se zdi, da se ne bo odločila za učinkovitejšo, čeprav morda daljšo in zahtevnejšo pot. Slednja bi omogočila, da en del družbe ne bi imel občutka, da mu je v svojem ekonomskem, političnem, ideološkem, vrednotnem interesu spremembe vsilil drugi del. Občutka, da je domovina enim prijazna mati, drugim hudobna mačeha. Kot da slovenska država ni skupna odločitev in dejanje vseh in kot da nimamo vsi pravice pričakovati, da bo prijazna do nas.

Zakaj govorim o tem? Ker so tik pred nami predsedniške volitve in ker so drugo leto volitve poslancev v Državni zbor. Prav je, da imamo vse to v premisleku, ko se bomo odločali, komu kaže zaupati upravljanje z državo in z našo usodo. Imamo pravico vedeti, kako kandidati vidijo probleme slovenske družbe in kako vidijo izhode, za kakšne vrednote se zavzemajo in kakšno vizijo Slovenije, Evrope in sveta imajo. To je pogoj, da jim lahko zaupamo, pač vsakdo v skladu s tem, kako vrednotimo argumente in stališča ali kateri pogled mu je bližje. Tudi do dogajanja, katerih posledic se danes spominjamo na tem spominskem srečanju.

Temu še prav posebno vrednost daje dejstvo, da na ta srečanja prihajajo tudi ljudje z druge strani meje, z Žumberaka, s Hrvaške, ki so tragedijo ljudi s Planine, povzročeno z divjanjem ustaških zločincev, občutili tudi kot svojo, saj so imeli z njimi skupno usodo, skupaj so pomagali partizanskemu gibanju, skupaj so se borili za spoštovanje svojega dostojanstva in za svojo svobodo. To pa je trajnejše in močnejše kot so meje med državami. Je tudi močnejši in trdnejši most, kot so tisti, ki jih zdaj na meji s Hrvaško rušijo na zahtevo slovenskih oblasti. Mostovi ljudi povezujejo, zrušeni jih razdvajajo. In hitreje jih je mogoče porušiti, kot znova zgraditi. Most v Mostarju je dovolj zgovoren dokaz.

 

 

seznam   na vrh