Ob spominu na žrtve fašizma Kučan govoril o skupni evropski zgodovini
Strunjan, 16. marec 2007
Govor Milana Kučana v celoti :
" Komajda si je v tej lepi zgodnji pomladi mogoče predstavljati, da se je na tem kraju spomina pred več kot 80-imi leti zgodil strahoten zločin. Tudi za današnjega človeka, ujetega v morije in vojne strahote vseh vrst, je zgodba o ideološki objestnosti in političnem sovraštvu, ki je pripeljala do tragične smrti otrok, pobitih sredi igre na prav tako lep pomladni dan, pretresljiva. Nič človeškega ni v takšnem surovem in strahopetnem dejanju. To je bila podivjana razčlovečenost, kakršni smo se ljudje dolžni upreti, jo obsoditi, obžalovati in se je sramovati. Ter glasno in vztrajno protestirati zoper njo.
Po tem zločinu je ostala globoka človeška prizadetost in sila spomina, ki preteklost boleče vrača v življenje novih rodov. In z njo vprašanje. Lahko preprečimo, da se kaj podobnega ne bi znova zgodilo?
Nedavne vojne na tleh nekdanje Jugoslavije so pokazale, koliko poguma, modrosti in človečnosti je potrebno za preprečitev vojne in zaustavitev nasilja in kako malo za sproščanje sovraštva, predsodkov in strasti, tudi zaradi bremen preteklosti. Trda je pot, ki vodi do tvornega sožitja človeške skupnosti. Začne pa se s spoštovanjem sočloveka.
Začne se z iskanjem in negovanjem skupnega ter spoštovanjem posebnega, s prizadevanjem za medsebojno poznavanje in upoštevanje ter s sposobnostjo živeti z razlikami. Ni mogoča mirna in varna skupnost, če ne spoštujemo temeljnega načela sožitja, ki od vsakega posameznika zahteva, da ne stori drugemu, kar ne želi, da drugi storijo njemu. To je visoko postavljeno etično načelo, težko dosegljiv ideal človeštva. Med drugim zahteva tudi to, da se človek vpraša tudi po svoji odgovornosti in šele potem o odgovornosti drugih. Lažje se je potem sporazumevati, se izogibati nesporazumom in konfliktom, lažje je razumeti druge, se opravičiti in odpustiti. Preprosto, lažje je živeti. Človek s človekom, narod z narodom, civilizacija s civilizacijo. Z medsebojnim spoštovanjem in razumevanjem, s pogledom v prihodnost, razbremenjenim zamer preteklosti.
Nedavne besede predsednika Italije, ki so globoko prizadele ljudi na Hrvaškem in v Sloveniji, kažejo, kako občutljivo je tkivo takšnega življenja. S tako avtoritativnega mesta izrečene besede, ki pripisujejo nekemu narodu zločinsko maščevalnost in načrtno prisvajanje tujega ozemlja, mimo zgodovinskih dejstev in izvzeto iz celote dogajanja v nekem bolečem obdobju evropske zgodovine, brez samospraševanja o razlogih za dogajanje na slovenski zahodni meji po II. svetovni vojni, ne morejo biti preslišane. Mogoče je razumeti čustva ob prazniku spomina na tragične dogodke. Toda več kot je čustev, bolj je potrebno izbirati besede in povedati tudi tisto, kar je morda boleče in ni prijetno slišati, o sebi, o svojih dejanjih, o svoji vlogi, tudi o storjenih zločinih. Da bi razumeli svojo usodo, je potrebno razumeti tudi usodo tistega, o katerem govorimo. Potem šele lahko sodimo o njem in njegovih dejanjih.
Pri tem nam lahko pomaga zgodovina in nas ubrani pred skušnjavo, da se izognemo njenemu bremenu z nepoznavanjem, s spregledovanjem ali z zamolčevanjem. Nedavno so EU ministri za izobraževanje obudili idejo o skupnem učbeniku evropske zgodovine. Koristen in zaželen bi bil skupen pogled na evropsko zgodovino. Vsa evropska zgodovina je naša skupna, skupaj smo jo ustvarjali. Toda različno jo tolmačimo, ker so bile različne naše vloge.
Ambicijo zapisati delček te skupne evropske zgodovine sta na pobudo politike imeli pred leti ustanovljeni avstrijsko-slovenska in italijansko-slovenska zgodovinska komisija. Končali sta delo, vendar njuni poročili nista bili uradno objavljeni. Zelo verjetno zato, ker poročili presegata nacionalne samozaverovanosti, ponekod odstopata od t.i. uradnih interpretacij preteklost in govorita tudi o tistem, kar je v teh interpretacijah zamolčano. Skupna zgodovina, kakršno so zapisali strokovnjaki, tako ne bi več mogla biti orodje političnega prestiža, pritiska in izsiljevanja, pač pa razlog za sprejemanje in spoštovanje. Za sprejemanje in spoštovanje Slovencev.
Ni zgodovina tista, ki Evropejce razdvaja v novejši čas, ampak predvsem njena politična ali ideološka interpretacija. Prav v tem je šibkost že omenjenega nagovora ob letošnjem italijanskem Dnevu spomina. Mlačen in neargumentiran slovenski uradni odgovor žal ni pomagal k odpravljanju enostranske in v bistvu ideološke interpretacije. Še manj je k temu prispevalo italijansko pojasnilo Zagrebu, da z očitki Slovanom niso bili mišljeni Hrvati. Kdo potem ostane kot zločinski slovanski narod? Slovenci takšne obtožbe ne moremo sprejeti in jo zavračamo.
Napačne interpretacije in slabo poznavanje dejstev hitro zapeljejo v napačne opredelitve. To kaže tudi stališče Evropske komisije, ki se je kritično odzvala zgolj na reakcijo predsednika Mesića, o stališčih v govoru predsednika Napolitana pa molči. Nenavadna reakcija Komisije zbuja dvome v njeno objektivnost in v dejansko enakopravnost evropskih velikih in malih držav, v temeljno spoštovanje vseh, kar je začetek poti k skupnemu življenju v raznoliki Evropi. Brez enakopravnosti pa bi lahko tudi evropska zgodovina postala le zgodovina velikih, vsiljena manjšim, in sredstvo določanja današnjega prostora in vpliva v Evropi. Tudi sredstvo za izstavljanje domnevno neplačanih računov preteklosti. Slovenija je to na svoji poti v EU trdo izkusila.
To je ob dnevu vsakoletnega spomina na pobite strunjanske otroke potrebno povedati. Bili so žrtve v Italiji rojene ideologije in politike, ki je najprej med Slovenci, potem pa po vsej Evropi in svetu zahtevala milijone in milijone človeških življenj, preden je bila zlomljena v svetovnem spopadu. Na oltar skupne zmage zaveznikov je nesorazmerno veliko žrtev položil tudi slovenski narod s svojim odporom in s svojo partizansko narodnoosvobodilno vojsko. To dejstvo zasluži globoko spoštovanje doma in v vsej demokratični Evropi. Posebej boj slovenskih Primorcev, ki so bili prve žrtve vzhajajočega italijanskega fašizma. Tragično in v marsičem zločinsko, sramotno, obsodbe vredno povojno početje zmagovalcev tega ne more spremeniti Vojne, strahot pred in med njo zaradi tega ni mogoče zamolčevati ali sprevračati. Sprava, tako zaželena med evropskimi narodi, ki jih je preteklost delila, je najprej sprava z lastno zgodovino, priznanje in obžalovanje lastnih napak in zločinov nad drugimi.
V Strunjanu so bili tu pobiti otroci. Končali so življenje, preden so ga dodobra začeli. Fašistična roka je pretrgala njihovo igro. Tudi ti otroci so imeli so pravico do upanja. V imenu teh ugaslih upanj je potrebno vztrajati, da se ta zločin obsodi kot dejanje zoper človeštvo, se zanj pokesa in ga obžaluje.
Tudi narodi imajo upanje. In tudi tega upanja ni mogoče ugasniti, ne z nasiljem ne s podrejanjem. Na tem spoznanju se je rodila ideja o evropskem združevanju, o enakopravnem sodelovanju velikih in majhnih evropskih narodov, o skupni prihodnosti in odgovornosti zanjo.
V to evropsko idejo je treba verjeti in zanjo si je vredno prizadevati. Najprej in najbolj iskreno s svojimi sosedi. Zanjo je vredno seči prek preteklosti."