Ponosni na prispevek Slovencev k skupni zmagi zaveznikov
Osilnica, 14. maj 2005
V teh dneh se svet spoštljivo spominja zmage demokratičnih zaveznikov nad fašizmom in nacizmom in z bolečino misli na žrtve, ki jih je človeštvo položilo na žrtvenik te velike vojne, da si je z zmago zagotovilo pravico do človeške prihodnosti. Spominskim slovesnostim se moremo s samozavestjo in s ponosom upravičeno pridružiti tudi Slovenci.
Ponosni moramo biti na svoj prispevek k skupni zmagi zaveznikov. Ti so ga prepoznali že med vojno in izrazili hvaležnost za pomoč in uspešnost operacij slovenske partizanske vojske, spoštljivo pa so govorili tudi o izjemno velikih človeških žrtvah in ogromni materialni škodi, ki jo je v vojni utrpel slovenski narod. Prispevek Slovencev k zmagi nad fašizmom in nacizmom je izjemno velik, čist in v očeh zaveznikov nesporno priznan.
Ponosni moramo biti na svoj odpor in upor zoper usodo, ki so nam jo namenili okupatorji. Ti so nas z razkosanjem in priključitvijo trem državam in z načrti za razseljevanje in raznarodovanje obsodili kot manjvreden narod na ponižanje in izničenje. Upor je preprečil uresničitev teh načrtov, aktiven boj z okupatorskimi vojskami pa nam je zagotovil moralno pravico, da po vojni odločamo o svoji usodi in soodločamo o podobi Evrope in sveta. Naš odpor je bil moralna dolžnost, politično upravičen in zgodovinsko utemeljen.
Ponosni moramo biti na svojo partizansko vojsko. Bila je narodna vojska, tesno povezana s svojim ljudstvom in njegovo usodo, ustanovljena zato, da bi ga branila in mu zagotovila obstoj in prihodnost. Bila je učinkovito vodena vojska, na slovenskem ozemlju je vezala pomembne vojaške sile okupatorjev in njihovih domačih sodelavcev ter s tem razbremenjevala zaveznike na velikih evropskih bojiščih, še posebej v sklepnih operacijah, ki so se končale prav na slovenskih tleh. Izkušnje slovenskega partizanskega vojskovanja so bile uporabljene pri oblikovanju nekdanje teritorialne obrambe in manevrske strukture narodne zaščite, s tem pa tudi temeljev sodobne slovenske vojske.
Ponosni moramo biti na množično, razvejano in dobro organizirano zaledje, ki sta ga med civilnim prebivalstvom imela partizanska vojska in oborožen upor. Ta je bil mogoč in lahko je bil uspešen zaradi deset tisočev preprostih, posebej kmečkih ljudi, ki so podpirali oborožene enote, jih varovali, branili, obveščali in hranili in jim dajali vedno nove in nove borce. Vez med civilnim in oboroženim odporom in hkrati njegovim političnim vodstvom je bila OF, v kateri je bilo ob ustanovitvi dovolj prostora za vse politične skupine in za vse ljudi, ki so se bili pripravljeni upreti okupatorjem, tako kot je vse do konca vojne v slovenskih gozdovih bilo tudi dovolj prostora za vse, ki so svobodo in dostojanstvo svojega naroda postavljali višje kot katero koli drugo osebno, politično ali ideološko vrednoto. Razumljivo, da je množično odporniško gibanje, ob tem ko si je za cilj postavilo svobodo svojega naroda in celovitost svojega nacionalnega ozemlja z zahtevo po priključitvi slovenskega Primorja, težilo tudi za boljšim, bolj pravičnim življenjem po vojni, ki naj bi ga bili deležni v svobodni domovini vsi slovenski ljudje. Zaradi vsega tega so ljudje odhajali v partizanske enote, prenašali grozote koncentracijskih taborišč in preganjanja s svojih domov, prenašali ponižanja in mučenja v zaporih, zato so stali kot talci pred puškami okupatorskih vojakov in njihovih domačih sodelavcev. Sedanje cinično preštevanje še živečih partizanov in govor o privilegijih aktivistov odpora tega ne more spremeniti.
Ponosni moramo biti na svoje primorske rojake, ki so onstran rapalske meje prvi občutili surovost fašistične ideologije in nasilje italijanske fašistične države in se mu tudi uprli. Ponosni moramo biti na bazoviške žrtve, na slovenske fante, pripadnike TIGR-a, ki so s svojimi akcijami opozarjali svet na grozečo nevarnost fašizma, na tiste svoje rojake, ki so se zoper to nevarnost borili v mednarodnih brigadah v Španiji, na borce slovenskih prekomorskih brigad, na tiste nekdanje prisilne mobilizirance v nemško in madžarsko vojsko, ki bi v ujetništvu lahko mirno čakali na konec vojne, pa so sledili klicu svoje vesti in prišli osvobajat zasužnjeno domovino. Ponosni moramo biti na taboriščnike, na rojake, ki so se borili v enotah zavezniških vojska na bojiščih širom Evrope in sveta, ponosni na vse, kar se je iz različnih izvirov zlilo v mogočno reko slovenskega odpora. Odpor nam je Slovencem dal najbolj prepričljivo moralno legitimacijo, ki jo imamo pred svetom, pred seboj in pred prihajajočimi rodovi, da smo v velikem svetovnem spopadu, v katerem se je odločalo o prihodnosti človeštva, bili na pravi, moralno edino sprejemljivi strani.
Ponosni moramo biti na to, da smo znali razmejiti zločinske režime Nemčije, Italije in Madžarske od njihovih narodov in smo jim po vojni zmogli ponuditi roko sodelovanja.
Spoštovani.
Na žalost pa se moramo ob tem, ko se s ponosom spominjamo velikih dejanj, ki jih je v tistem času premogel slovenski narod, spomniti tudi dejanj, na katera ne moremo biti ponosni in nam ne morejo biti v čast.
Ne moremo biti ponosni na to, da se nam je v najbolj usodnih časih za obstoj slovenskega naroda zgodila kolaboracija, politično in vojaško sodelovanje z okupatorji. Za to dejanje ni in ne more biti nikakršnega opravičila. Najmanj opravičila pa je za prisego vdane pokorščine kralju italijanske okupatorske države, kasneje pa vojaške zvestobe tistemu, ki je spočel največjo morijo človeštva, v katere okrilju bi se naj odvila tudi tragična usoda Slovencev, in to takrat, ko je že bilo mogoče predvideti izid vojne in ko so zavezniki že določili usodo kvizlinških vojska, takrat ko je bila še priložnost in čas, da bi se domobranci pridružili slovenskemu odporu. Tega dejanja ideološke in politične slepote ni mogoče ne razumeti in ne opravičiti. Tako kot tudi ne mučenja, izdajanja in ovajanja lastnih ljudi, pa tudi ne sprejemanja orožja, denarja in uniform, v katerih so domobranci, zvesti svojim gospodarjem dušili upor na slovenskih tleh, da so okupatorji lahko svoje vojaštvo pošiljali v boje zoper zaveznike na evropskih bojiščih. Stopali so po poti, s katere ni bilo več vrnitve.
Ne moremo biti ponosni na to, da se po končani vojni vodstvo zmagovalcev, opito od zmage, ni moglo vzdržati pred pogubno slo maščevanja in je v smrt pognalo na tisoče slovenskih fantov brez sojenja in ugotavljanja njihove resnične krivde. Takšno usodo so žal na slovenskih tleh v medsebojnem obračunu doživeli tudi kolaboranti iz drugih delov nekdanje Jugoslavije. Za to zločinsko dejanje ne more biti nikakršnega razumevanja in ne opravičila. Zasluži le strogo obsodbo in obžalovanje. Obsodbo tistih, ki so zločine nad temi ljudmi zakrivili in obsodbo tistih, ki so jih na pot kolaboracije zapeljali in zahtevali, da na njej vztrajajo, potem pa so jih prepustili tragični usodi vrnitve v domovino, sami pa so reševali svoja življenja z begom v tujino. Medvojna politična in vojaška kolaboracija z okupatorji in povojno množično hudodelstvo sta zasekali globoko rano v narodovo telo, ki je ni bilo mogoče zaceliti vse do današnjih dni.
Ne moremo biti ponosni na to, da vse doslej nismo bili sposobni preseči delitev, ki imajo svoje najmočnejše korenine v medvojnih in povojnih dogajanjih. Za povojni pomor so bila že izrečena opravičila in obžalovanja, za kolaboracijo in hudodelstva v njenem imenu se vse doslej ni opravičil nihče in njenih dejanj ni doslej nihče obžaloval.
Čas bi bil, da zdaj po 60 letih presežemo te delitve in opustimo pot medsebojnega vsiljevanja svojih pogledov na takratni čas in ravnanja. Več kot očitno je, da glede tega, kar se je dogajalo v preteklosti ne bomo dosegli soglasja. Pustimo zato vsakomur, da živi svojo resnico o tistem času. Spoštljivo in dostojno pokopljimo vse svoje mrtve, ki jih je takratna apokalipsa vzela slovenskemu narodu, ne da bi jih delili tudi še onkraj groba, če so jih že do njega pripeljale različne poti. Svoje moči pa združimo za uspešno soočenje z izzivi sodobnega sveta, ki so pred nami. Da to zmoremo in da je to mogoče, je pokazal plebiscit o samostojni, neodvisni, svobodni in demokratični slovenski državi in njena ustanovitev.
Ne moremo biti ponosni na zadržan odziv uradne slovenske politike na proslavo 60-letnice ustanovitve povojne narodne vlade v Ajdovščini in zmage nad nacizmom in fašizmom na sploh. Ni mogoče razložiti, da na slovesnosti ob 60. obletnici osvoboditve glavnega mesta države z njegovo herojsko medvojno preteklostjo ni bilo uradnih predstavnikov države. Ta drža razkriva nesamozavest in negotovost, kako izpolniti predvolilne obljube, da se vlada ne bo ukvarjala s preteklostjo in še posebej ne z vprašanji, ki Slovence delijo. Zgodovinsko zrel in samozavesten narod, kar Slovenci gotovo smo, mora biti sposoben vzeti nase vso svojo preteklost, tako kot se je zgodila, v dobrem in zlem. Spremeniti je ne more. More in mora pa z njo živeti in ne dovoliti, da se zlo iz preteklosti ponovi in podaljša v sodobni čas in prihodnost.
O tem, spoštovani, govorim, ker sem trdno prepričan, da je nadvse pomembno, kaj bomo Slovenci o času pred 60 leti zapisali v svoj zgodovinski spomin in kaj bomo kot vrednote utrdili v svojem etičnemu kodeksu. Izneverili bi se veri in dejanjem velike večine Slovencev, če to ne bi bile vrednote, ki so jih v velikem spopadu z nacifašizmom branili demokratični zavezniki in skupaj z njimi tudi slovenski upor in narodov osvobodilni boj. To dejstvo je temelj naše samozavesti in samospoštovanja tudi zdaj, ko iščemo svoj prostor znotraj velike družine evropskih narodov, povezanih v Evropsko unijo. Mi nimamo razloga, da bi kot morda nekateri drugi narodi dvomili v svojo vlogo v tej vojni in kazali nelagodje takrat, ko je potrebno izkazati spoštovanje boju in žrtvam zmagovalcev. Ne gre za slavljenje zmagovalcev, gre za zmagoslavje in spoštovanje vrednot, ki so jih zmagovalci branili in ubranili. Tudi v Sloveniji in tudi za Slovence.
Res se je v vojni tudi na slovenskih tleh dogajalo nasilje. Dogajal se je teror, dogajal se je bratomor, prepletali so se strah in pogum, zvestoba in izdaja, ponos in zlom, upor in predaja. Bilo je tudi maščevanje. Bilo je nasilje okupatorja, bilo je nasilje njegovih domačih sodelavcev, bilo je veliko tudi revolucionarnega nasilja. Vse to se je dogajalo pri nas, nam in med nami Slovenci. Toda kaj drugega bi se sploh moglo dogajati med vojno? Kaj drugega kot nasilje je vojna. A to je bila vojna na naših tleh, šlo je v tej vojni za naš obstoj in predvsem te vojne nismo pričeli Slovenci. Če bi bili v tej vojni poraženi, danes ne bi bilo več Slovencev, ne slovenskega jezika in ne slovenske kulture.
Če bi se sporazumeli, da je temeljni vzrok vsega, kar se je dogajalo med vojno in po njej okupacija in da sta bila fašizem in nacizem največje zlo tudi zato, ker sta razkosala Slovenijo, Slovencem pa kot manjvrednemu narodu odrekla pravico do obstoja in da je upor zato bil moralna dolžnost, se nam ne bi bilo težko sporazumeti tudi o vsem drugem. Toda zato, da bi presegli delitve, ni dovolj o tem le govoriti. Za to je treba tudi kaj storiti. A ne z obotavljajočim priznavanjem pomena partizanskega boja na eni strani in hkratnim odpravljanjem domnevnih borčevskih privilegijev na drugi. Vse države nekdanje zavezniške koalicije dajejo svojim vojnim veteranom simbolna in materialna priznanja, ki so zgolj odškodnina za njihovo izgubljeno mladost, zdravje in srčni pogum, s katerim so se za vse nas borili zoper nasprotnika, ki je izgledal nepremagljiv. Priznanje jim dajejo, ker so tudi oni žrtve vojne. Žrtve vojne so tudi slovenski partizani.
Spoštovani
Zdelo se mi je potrebno to povedati tukaj, na Kočevskem. Prav v teh krajih se je zgostila vsa apokaliptičnost vojne, katere konca se spominjamo. Najprej so doživeli eksodus prevaranih kočevarskih staroselcev, sledile so grozote roške ofenzive, ki je do kraja opustošila te že itak revne kraje, nato umestitev vojaškega in političnega vodstva narodnoosvobodilnega odpora, partizanskih bolnišnic in tehničnih delavnic, pa številne bitke in surove vojaške spopade, nazadnje povojni pomor domobrancev pod Krenom in potem leta 90 še spravno slovesnost. Ljudem v teh krajih je vse to dobro znano, kot jim je v zavesti tudi ostalo trpljenje in upanje, s katerim so dočakali konec vojne. Zato imajo pravico pričakovati, da bodo ta upanja v samostojni slovenski državi, o kateri se je odločalo tudi na Kočevskem, uresničena, da bodo končno dočakali bolj prijazno življenje tu, na nerazvitem in zapostavljenem jugu države ob njeni južni, strogi meji, ki slovenske in hrvaške ljudi ob Kolpi na žalost bolj ločuje kot povezuje. Da bodo njihova prizadevanja prepoznana in deležna razumevanja in podpore države.
V teh dneh je bilo pogosto slišati, da naj gre Slovenija po novi poti. Ta nova pot je lahko naravnana le v naše življenje znotraj EU. V temeljih te evropske poti sta tudi antifašizem in antinacizem ter zavezniška zmaga nad tem zlom. Zato ideja evropskega združevanja praznuje prav 9. maj. Ta zmaga je tudi naša zmaga, tako se je moremo spominjati, kajti vtkana je tudi v temelje slovenske državne samostojnosti. Zaradi te zmage smo lahko odločali o svoji usodi ob razpadanju Jugoslavije, zaradi te zmage lahko sami odločamo o tem, kakšna naj bo država, v kateri hočemo živeti. Prehodili smo dolgo pot, na kateri so dozorela spoznanja, katere so tiste vrednote, ki so nam zagotovile, da nam je uspelo in ki nam uspeh zagotavljajo tudi v prihodnje.
Z željo, da bi Slovenija ostala ugledna in uspešna, tudi socialno pravična in solidarna država tudi naprej, vam ob današnjem praznovanju čestitam.