50. obletnica konca druge svetovne vojne
Ljubljana, Cankarjev dom, 13. maj 1995
Povzetek
V drugi svetovni vojni smo imeli Slovenci dvojno nesrečo. Tisto, ki nam jo je povzročil okupator, in tisto, ki je bila posledica naših lastnih delitev. Oboje sta še poglabljali obe izključujoči ideologiji dvajsetega stoletja, nacifašizem in boljševizem, ki tudi nam Slovencem nista prizanesli. Krvni davek smo Slovenci plačali obema, je med drugim rekel Milan Kučan.
Pred 50 leti je na evropskih bojiščih 2. svetovne vojne utihnilo orožje. Mora vojne je bila končana. Novo upanje se je vselilo v srca ljudi in narodov, upanje, ki je izžarevalo veselje nad premaganim zlom in prepričanje, da se ne bo ponovilo.
Ko se skupaj z Evropo in tedanjimi zavezniki tudi mi spominjamo tega dogodka ter proslavljamo zmago nad nacizmom in fašizmom, čemur se bo avgusta pridružil še spomin na konec vojne na Daljnem vzhodu proti japonskemu militarizmu, se spominjamo predvsem slovenskega deleža v tej zmagi. Z njo se je končala 2. svetovna vojna, doslej največja morija v zgodovini človeštva. Tako po obsegu, uničevalnih napravah in vanjo vpletenem vojaštvu kakor tudi po številu žrtev. Nikoli ne bo mogoče pozabiti trpljenja milijonov, ki so ga v tistih dolgih letih utrpeli ljudje po vsem svetu. Po svojih ciljih je bila vojna napad na temeljne civilizacijske vrednote in na samo bistvo človeškega sožitja, katerega osnove so spoštovanje njegovega dostojanstva, svobode in pravic. Nacifašizem se je utemeljeval na rasni večvrednosti in na njej si je hotel podrediti ves svet. Če bi zmagal, bi bila podoba Evrope in sveta danes drugačna. Njegova prepričanost o lastni večvrednosti je bila opredmetena v najmočnejših armadah, zato je bila zmaga nad njim mogoča samo kot vojaška zmaga, s silo orožja. Njegov poraz nikakor ni bil vnaprej gotov. Zmaga nad njim ni bila mogoča samo kot delna zmaga na enem samem bojišču. Udeležba v odporu je bila zato od vsega začetka veliko tveganje. Prav zato ima v očeh zgodovine sleherni protifašistični upor toliko večjo vrednost in je zato vreden spoštljivega in hvaležnega spomina.
Slovencem sta nacizem in fašizem namenila narodnostno pokončanje. Kot Židom, Poljakom in še kakšnemu narodu. Ker tedanje politične stranke in njihovi voditelji niso bili sposobni odgovoriti na dramatične zahteve časa, na pričakovanje ljudi, da bodo organizirali odpor, se je slovensko ljudstvo organiziralo mimo njih. To je bila odločitev za boj proti spoznani nevarnosti nacifašizma in proti okupatorjevemu načrtu iztrebljanja. Upornost je bila v slovenskih ljudeh spontana, velika in izjemno motivirana. Za vse, brez razlik, je bilo takrat v slovenskih gozdovih, ki so dajali zavetje upornikom, dovolj prostora. Tam si je slovensko ljudstvo ustvarilo vojaško strukturo, v boju z zavojevalskim oblastniškim nasiljem za slovensko zemljo pa tudi oblast. Vlogo organizacijskega in vsebinskega nosilca narodnega odpora je prevzela komunistična stranka. In to v obeh pomenih. Organizirala je odpor in prevzela v svoje roke Osvobodilno fronto. Nepopustljiva do okupatorjev, pa tudi do nasprotnikov, je oblikovala oblast po svoji ideološki podobi in jo je po vojni tudi uveljavila. S partizansko vojsko, ki smo jo ustvarili sami iz nič, smo bili Slovenci po orožju in ideji neposredni zavezniki protifašističnih vojaških in odporniških sil, od Tobruka do Londona, od Varšave do Osla, od Moskve do Washingtona. Upali smo si biti aktivni udeleženci spopada, v katerem se je odločala usoda sveta. Dali smo svoj zgodovinsko priznani nesorazmerno velik delež pri ohranitvi temeljev zahodne civilizacije. Borili se nismo samo zase, ampak za vso Evropo. Tak je bil najgloblji smisel oboroženega odpora Slovencev v drugi vojni. To je dejstvo, ki nam ga prav nihče kot narodu ne more vzeti in ga zanikati. S tem bi izkrivil zgodovinsko resnico, našo voljo po svobodi, narodno čast in ponos Slovencev.
Žal je vojna izbruh nakopičenega zla, ki zbudi speče demone in jim podeli nepojmljivo moč apokalipse. Mnogim je vzela mladost, sanje in moči, ugonabljala je družine, vzela je najdražje, prijatelje in ljubezni. Usodno nas je razdelila, čeprav smo se Slovenci tudi pred to vojno že delili in razdvajali - vsaj od reformacije naprej. Delitev ali celo spor je že star način slovenskega političnega žitja in bitja. Žal se je ta razdelitev med vojno še stopnjevala. V manjšem, osrednjem delu Ljubljanske pokrajine je pripeljala celo do spopada Slovencev med seboj. Ta nas je stal še več žrtev, trpljenja in bolečin. Bil je tako globok, da slovenskemu narodu kljub usodnosti dilem, pred katerimi se je znašel slovenski narod, ni uspelo organizirati enotnega odpora. Delu Slovencev sta bila bližja okupator in sodelovanje z njim kakor pa odpor proti njemu ali celo skupen odpor s politično in ideološko drugače usmerjenimi rojaki. Verjamem, da ob tej priložnosti nihče ne želi izrekati obtožb. Ob zgodovinskih dejstvih nam gre za žalost nad mnogimi smrtmi in za obžalovanje nad izgubljenimi priložnostmi. Za spomin in opomin za vso prihodnost.
V tej vojni smo imeli Slovenci dvojno nesrečo. Tisto, ki nam jo je povzročil okupator, in tisto, ki je bila posledica naših lastnih delitev. Oboje sta še poglabljali obe izključujoči ideologiji dvajsetega stoletja, nacifašizem in boljševizem, ki tudi nam Slovencem nista prizanesli. Krvni davek smo Slovenci plačali obema. Pa vendar, kakršni koli so že bili motivi za sodelovanje z okupatorjem, je ta odločitev bila in ostaja napačna in je ni mogoče opravičiti. Slovenska državnost je ne more zapisati med svoje zgodovinske izvore. Ne more imeti mesta med vrednotami in zgledi slovenstva. Mesta v izročilu, ki je omogočilo, da smo Slovenci v 20. stoletju dvakrat, v II. svetovni vojni in v vojni proti agresiji Jugoslovanske armade za samostojno in neodvisno Slovenijo, ob pravem času odločno in samostojno uveljavili svojo zgodovinsko pravico do obstoja.
Narod, ki je napaden, ima pravico in tudi dolžnost, da se brani. Sicer od zgodovine ne more pričakovati razumevanja, še manj spoštovanja. Zgledov za to tudi današnji čas ponuja dovolj! Zato je bil med to vojno moralen in legitimen samo aktivni odpor Slovencev proti okupatorju. Petdeset let ne more izbrisati spomina vojnih generacij. Sprašujem sebe in vas, mar ne bi bilo skrajno krivično in nespoštljivo pozabiti na velikanske žrtve tistih, ki so se s pošteno mislijo ter vero v svobodo in v pravico naroda do preživetja uprli fašizmu in ukazani usodi. In odgovarjam, da zgodovine nihče ne more in ne sme spreminjati. Samo njeno spoštovanje, tudi če je trda in surova, je lahko temelj za skupno življenje. Slovenijo je mogoče graditi le na resnici in pravičnosti. Ni je mogoče zgraditi na zmedi in lažeh.
Prav zato moram z najglobljim obžalovanjem še enkrat ugotoviti, da je bilo že po koncu vojne in brez sodnega ugotavljanja osebne krivde zgolj v imenu sporne pravice zmagovalcev, pobitih več tisoč slovenskih domobrancev, ki so jih zavezniki vrnili v domovino. Zato Slovenci praznujemo zmago nad nacifašizmom in konec vojne ne le z neskaljenim veseljem, ampak tudi z grenkobo. Domobranci so nedvomno bili okupatorjevi sodelavci. Vendar maščevalna, zunajsodna, surova likvidacija kljub temu nima opravičila in je vredna vse obsodbe in obžalovanja.
Po vojni se je v imenu sanj o pravični družbi pri nas vzpostavil socialistični sistem mimo demokratičnih poti. Čeprav bo tudi o njem še potrebna objektivna sodba, je s svojo izključljivostjo, še posebej v prvih letih po vojni, prizadejal ljudem marsikatero krivico in gorje. Skrajni čas je, da sedanja država, legitimna in legalna naslednica prejšnje, tankočutno in odgovorno, brez strankarskega politikantskega navijaštva ali oviranja prevzame težo preteklosti in uveljavi zakonodajo, ki bo, kolikor se sploh da, popravila krivice, ki so posledica kršitve temeljnih in splošno veljavnih človekovih pravic.
Za človeška življenja, trpljenje in zmote niso mogoči preprosti poračuni. Treba je priznati, preboleti skupaj, s sočutjem, zavestjo, upanjem in voljo. To je mogoče, če se nihče ne bo izogibal svoji človeški dolžnosti in bežal pred svojo državljansko odgovornostjo ter resnico zgodovine. Po vsem, kar smo prestali, smo, verjamem, dozoreli za to, da se zmoremo pošteno spogledati s preteklostjo in ji dovoliti, da končno postane preteklost takšna, kot se je dogodila. Zato ker se je dogodila in ker je ni mogoče spremeniti. Tistim pa, ki jo želijo kar naprej spreminjati in svojo vlogo v njej, ki svoje sedanje politične opredelitve utemeljujejo na nekdanjih sporih in delitvah ter jih vsiljujejo kot naše današnje spore, kot dileme našega časa in sodobnih ljudi, ki kar naprej obremenjujejo naše življenje in življenje prihodnjih rodov, bi morali prav v imenu odgovornosti za to prihodnost vendarle že povedati: DOVOLJ JE!
To bo hkrati odgovor, kam želimo umestiti svojo preteklost. Do kje ji bomo dovolili, da pritiska na našo sedanjost. Preteklost ne more biti naš program. Živeti v njej pomeni samo sprejemati prekletstvo nikoli končanega maščevanja, ki sinove vedno znova sili v kaznovanje sinov drugih za grehe, ki so jih storili očetje. Ostati v preteklosti in še naprej bojevati njene boje, bi pomenilo pozabiti nase, na to, da smo mi svoji, ljudje našega časa, da smo zanj odgovorni in da moramo biti odprti za izzive prihodnosti. To smo dolžni sebi, zanamcem in prihodnosti naroda.
Vprašajmo se, ali nismo zdaj vendarle že prišli do razpotja, na katerem moramo ugotoviti, da se je čas očitkov in opravičevanj iztekel. Vsaka stran je svoje napake in zmote pojasnila po svoji presoji. Vzela je nase svoj del odgovornosti za spore in delitve, nam pa ponudila nauk preteklosti. Zdaj lahko imamo do svoje zgodovine razbremenjen, svoboden odnos. Razjasnilo se bo še tisto, kar se zdaj, v tem nesproščenem, celo sovražnem ozračju morda še ni moglo. Za kar je morda zmanjkalo poguma, doslednosti in politične volje. Pa vendar, mar ni že čas, da se kot skupnost, kot narod, kot državljani in vsak zase odločimo za prenehanje spopadov in da začnemo živeti z demokracijo, ubirati pota dialoga in sodelovanja? Ali ni že čas, da se naučimo živeti drug z drugim in ne drug proti drugemu? V imenu soodgovornosti za skupni blagor in prihodnost!
Naš rod živi v času, na katerega bodo zanamci morda gledali kot na čas velikih zgodovinskih sprememb. Ne brez težav, pa vendar nastaja nova mednarodna ureditev. Mnoge države in narodi si prizadevajo, da bi ponovno določili svojo identiteto in prostor na mednarodnem prizorišču. To je čas iskanja novega sožitja med ljudmi, narodi, kulturami in civilizacijami na naši obli. Zdaj s svojim ravnanjem oblikujemo odgovor na vprašanje, odmaknjeno v prihodnost, ali smo bili kos svoji odgovornosti. Smo razumeli, da je edina možnost združitev sil v graditvi odprte slovenske nacije, ki bo temeljila na ideji o pravni in socialni državi in civilni družbi, na ideji Evrope kot skupnosti, ki jo urejajo načela enakopravnosti velikih in majhnih, miroljubnega sodelovanja med njimi na temelju enakih pravic in v duhu medsebojnega spoštovanja ter spoštovanja človekovih pravic in svoboščin, demokracije, vladavine prava, tržnega gospodarstva in socialne pravičnosti? Torej tudi v boju proti vsemu tistemu, kar bi kljub grozljivim izkušnjam spet želelo oživeti in vsiliti zle duhove preteklosti. Zdaj je čas, da povemo, da hočemo v mednarodne gospodarske, politične in obrambne povezave, da imamo Slovenci do tega zgodovinsko, moralno in politično pravico. Tudi pravico, da soodločamo o usodi Evrope. In odgovornost, da storimo skupaj z drugimi vse, da upanje o Evropi miru, svobode in blaginje ne bi bila utopija, ampak realna in zavezujoča vizija.
Predvsem pa si moramo za novo nacionalno soglasje dati čas in priložnost. S potrpežljivim zaupanjem drug v drugega. Tako tudi razumem spravo: kot spoštovanje sočloveka, njegovega dostojanstva in njegove resnice in kot pripravljenost na sožitje in sodelovanje ali vsaj strpnost. Zdaj je to mogoče. Mejnik in temelj sta ustanovitev samostojne Slovenije. Pokazalo se je, da je soglasje o temeljnih vprašanjih med Slovenci zaželeno in mogoče. Ne ob plebiscitu, ne v vojni za Slovenijo, ne ob prizadevanjih za mednarodno priznanje se Slovenci nismo spraševali o preteklosti, pač pa o sprotnem opredeljevanju in ravnanju ter o prihodnosti. Pri tem smo bili nepopustljivo enotni in prav zato uspešni. Vendar moramo vedeti, da svoboda in neodvisnost nista podarjeni in nista zavarovani za vselej. Vsak narod in vsaka država mora bedeti nad njima. To je dolžnost sleherne oblasti.
Vse tisto, česar se danes spominjamo, je bil čas vojne. Vojna nam je vsilila to našo preteklost in zlo nestrpnosti. Žal boj proti nestrpnosti in vojni ni nikdar dokončan. Bije ga vedno znova vsak rod posebej. Ne samo s sklepanjem zavezništev, temveč predvsem z učenjem skupnega življenja med seboj in z drugimi narodi, v miru in medsebojnem zaupanju. Zato vsem narodom, posebej sosedom, iskreno ponujamo roko prijateljstva, sodelovanja in mirnega sožitja. Brez očitka in zle misli, pa zato s toliko večjim upanjem. Mnogi narodi so se v preteklih petdesetih letih tega že naučili. Danes se konca druge vojne in zmage nad fašizmom in nacizmom skupaj spominjajo narodi, ki so si takrat stali sovražno nasproti. Skupaj razmišljajo o svoji prihodnosti. Če so oni zmogli to za svoja razmerja, vprašujem mar tega ne bi zmogli tudi mi, Slovenci, za življenje nas samih s seboj. Globoko verjamem v to in sem prepričan, da svojo vero delim z vami.
Kljub temu, da ob tej veliki priložnosti - to ugotavljam z globokim obžalovanjem - moči za to veliko dejanje očitno še nismo zmogli. Zdaj je vsakdo dolžan sam premisliti svoja ravnanja, kajti izmikati se odgovornosti za to ni več mogoče. Verjamem, da je med Slovenci dovolj treznih ljudi, dovolj ljudi, ki hočejo dobro sebi in svoji državi in bodo vselej znova storili vse, da bodo končno spodrezane korenine zla med nami. Nimamo druge izbire.
Verjamem v moč resnice in dobro voljo vseh. Verjamem, da bomo zbrali v sebi dovolj poguma za strpnost in zaupanje drug v drugega in dovolj samozaupanja, da na razpotju ne bomo stopili na pot, ki ne pelje nikamor, pač pa na pot medsebojnega spoštovanja, samozavesti in odprte prihodnosti.