Z zamejci v Italiji o odnosu manjšina - večina v sodobni Evropi
Trst, 12. december 2006
Bivši predsednik republike Milan Kučan se je udeležil okrogle mize Slovenske kulturno-gospodarske zveze iz Trsta ob 90-letnici rojstva nekdanjega predsednika SKGZ Borisa Raceta - Žarka pod naslovom "Razlogi za vztrajanje". Milan Kučan je ob tej priložnosti spregovoril o svojem pogledu na razmerje med manjšino in večino, o razmerju med zamejci in matično domovino, o položaju manjšin v Evropi, o pomenu gospodarske moči manjšine. V tem okviru je spregovoril tudi o uničevanju gospodarske moči slovenske manjšine v Italiji z uničenjem SAFTI-ja in Tražke kreditne banke, pri kateri je sodeloval tudi del slovenske politične strukture.
GOVOR V CELOTI
Najprej nekaj povsem osebnega. Tistega sončnega popoldneva pred 11-timi leti sem se z najbolj žalostno vseh resnic o življenju človeka soočil v Hrpeljah na nenavaden način. Pretreslo me je spoznanje, da se poslavljam od človeka, s katerim me je dolga leta povezovalo skupno delo in me je do občudovanja navduševala njegova doslednost, odločnost in predvsem optimizem tudi v najbolj zagatnih in težko rešljivih položajih, v katerih se je po vojni nemalokrat znašla slovenska manjšina. V spomine pa sta se mi ves čas tihotapili tudi podoba ladje, ki ji je viharno morje odneslo krmarja, in skrb za nadaljevanje njene plovbe. Moje istovetenje slovenske manjšine - ne zgolj SKGZ, ki jo je tedaj že uspešno vodil moj generacijski in siceršnji tovariš in prijatelj Klavdij Palčič - z Žarkom Racetom je bilo tako rekoč popolno. No, čas je pokazal, da moja skrb za prihodnost manjšine ni bila utemeljena.
Imel pa sem za to istovetenje dober razlog. Na nekdanji SZDL v Ljubljani sem se takrat kot še mlad in neizkušen politik lep čas ukvarjal tudi z vprašanjem manjšin. S položajem, pravicami in varstvom manjšin v Sloveniji in slovenskih manjšin v sosednih državah. S tem sem imel sicer nekaj izkušenj od doma, saj sem svoje otroštvo v dobrem delu preživljal skupaj z madžarskimi vrstniki v narodnostno mešani vasi, v kateri je bila doma moja mati. Sožitje se mi je zdelo tako rekoč naravno stanje stvari. Šele kasnejše seznanjanje s to zahtevno materijo me je poučilo, da temu žal ni tako.
Boris Race mi je bil pri razumevanju manjšinske problematike dober tolmač in učitelj. Delal in živel sem v okolju, v katerem smo bili in smo Slovenci večinski narod in tisti, ki smo manjšinam določali prostor enakopravnosti. Multikulturnost sta temu prostoru določali dejstvi, da so z nami živeli tudi sodržavljani italijanske in madžarske narodnosti in da smo bili del večnacionalne jugoslovanske države z vsemi značilnostmi večnacionalne družbe. Boris Race pa je živel v državi, v kateri je bil pripadnik manjšine, ki ji je prostor enakopravnosti prav tako določala večina. Imel je izkušnjo manjšine.
Kot prepričan antifašist in demokrat je kot voditelj manjšine v dostikrat nerazumevajočem in nenaklonjenem okolju živel z velikimi upanji in še večkrat s hudimi razočaranji, a s še trdnejšo odločenostjo in vero, da je po zatiranju in ponižanju Slovencev pod fašizmom v demokratični Italiji mogoče zavarovati in uveljaviti narodnostno skupnost Slovencev po meri načel svobodoljubnih in demokratičnih narodov, obranjenih z zmago v II. svetovni vojni. Prav njegova zavezanost tem načelom in vztrajno zavzemanje zanje, ne glede na tveganja, sta krepila življenjsko moč manjšine. Ta načela so bila zanj dokaz demokratičnosti družbe, v kateri manjšina živi. Takšno stališče je prevzela kot vodilo svojega zavzemanja za ustvarjalno sožitje z večinskim narodom tudi večina Slovencev v Italiji. Manjšina je okrepila svoj ponos, samozaupanje in samospoštovanje. To je trdno poroštvo njenega obstoja. V tem sporočilu je morda najžlahtnejši del Racetove zapuščine. Na njej lahko njegovi nasledniki uspešno nadaljujejo prizadevanja za polnopravno in ustvarjalno vraščenost Slovencev v celoto življenja na ozemlju Italije, kjer so doma od pamtiveka in ki so mu s svojim delom vtisnili prepoznavni pečat.
Izkušnja in pogledi Žarka Raceta so v veliki meri vplivali tudi na moje razumevanje problematike manjšin, kar mi je s pridom služilo, ko sem se z njo srečeval v letih krize in razpadanja nekdanje Jugoslavije ter kasneje pri postavljanju temeljev ureditve položaja manjšin v samostojni slovenski državi.
Razmislek o manjšinah danes ni mogoč mimo širših razmer in procesov v svetu in še posebej v Evropi. Ta je po tragičnih izkušnjah s socialnim inženiringom ideologij 20. stoletja, ki so izničile temeljna demokratična načela človeške družbe ter njene civilizacijske in kulturne vrednote, utemeljene na spoštovanju dostojanstva človeka, izostrila svojo občutljivost tudi do nasilja nad posameznikom in etničnimi skupnostmi. Z nacionalnimi in meddržavnimi akti, zlasti v okviru Sveta Evrope, OVSE in EU, je zgradila sistem vrednot, ki terjajo spoštovanje različnosti in drugačnih in ki jim zagotavljajo pravno varnost ter sodno varstvo.
Odpor zoper diskriminacijo vseh vrst je danes v Evropi močnejši kot kdaj koli prej. Razumljivo, da so tega pozitivnega premika v evropski politični zavesti deležne tudi nacionalne manjšine ali predvsem nacionalne manjšine. Etika v medčloveških odnosih, tudi v odnosih med večino in manjšino, dobiva nesporno veljavo, tako kot raste tudi občutljivost do neetičnih ravnanj zoper drugačne v evropskih družbah nasploh.
To stanje sodobnega evropskega duha je zaznati na ravni deklarativnega in normativnega. Za njegovo uveljavitev pa se je tudi danes potrebno še zelo angažirano truditi ob vsakem konkretnem vprašanju in konkretnem primeru nestrpnosti. Že samo normativno urejanje položaja in zaščite manjšin s posebnimi pravicami in varstvom, ob sicer sprejetih meddržavnih in mednarodnih obveznostih, povzroča veliko težav in skoraj nepremostljive ovire v političnih računicah znotraj posameznih držav. Tudi sama praksa je kljub sicer zglednim pravnim ureditvam dostikrat obremenjena z odstopanji in grobimi kršitvami.
Nobenega dvoma ni, da so današnja ravnanja Evropejcev obremenjena s tradicijo in preteklostjo, daljno in bližnjo. Javno mnenje, ki mu politika s svojimi odločitvami dostikrat oportunistično in pragmatično sledi, ni oblikovano enkrat za vselej. Odločilen vpliv nanj imajo številni dejavniki kot so šola, javni mediji, politične stranke, institucije civilne družbe, mnenjski voditelji. Njihova drža in ravnanja so izjemno pomembna. In seveda aktivnost manjšin samih, ki so najbolj zainteresirane, da se preseže dvom v njihovo državljansko lojalnost. Kar je morda posebej aktualno prav v Trstu, kjer že ves čas po drugi vojni in obremenjeni z njo živita slovenska in italijanska skupnost ločeni, druga mimo druge, ne da bi se med seboj bolje poznali. Res pa je tudi to, da imajo manjšine v širšem kontekstu spoštovanja in varstva človekovih pravic zdaj zagotovljeno tudi mednarodno pravno varstvo, tudi sodno, s sodiščem za človekove pravice v Strassbourgu, kar je vsekakor močno sredstvo v obrambi pred diskriminacijo.
Evropa je svojo občutljivost za manjšine pokazala že v času sprejemanja Helsinške deklaracije na Konferenci o evropski varnosti in sodelovanju, predhodnici današnje Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi. Deklaracija zajema določila o ozemeljski celovitosti in nedotakljivosti meja, hkrati pa tudi zelo pomembna določila o spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, ki jim je bilo na predlog Jugoslavije dodano tudi besedilo o varstvu narodnih manjšin. Na podlagi zavez iz tega dokumenta in duha te pomembne konference sta potem Jugoslavija in Italija podpisali Osimske sporazume, s katerimi nista uredili le vprašanje meje, ampak tudi številna druga vprašanja, med drugim tudi pravni položaj manjšin. Zanje se zahteva najvišja možna zaščita. Na stališča jugoslovanske strani in s tem na rešitve je imela pomemben vpliv tudi slovenska manjšina. Ob starejših, po II. svetovni vojni sprejetih mednarodnih aktih in po dolgo let trajajoči proceduri sprejemanja zaščitnega zakona je tako njen položaj odtlej določen tudi z meddržavno pogodbo, ki jo je nasledila slovenska država.
Konferenca v Helsinkih in njen sklepni dokument sta bila tudi izraz skrbi, kako preprečiti,
da se manjšine, ki živijo zaradi logike evropske zgodovine praktično v sleherni evropski državi, ne bi spremenile v predmet napetosti ali celo konflikta v meddržavnih odnosih, kar bi posledično lahko ogrozilo mir in varnost v Evropi. Kljub načelom in deklaracijam o manjšinah kot mostu med narodi in državami ostaja neprijetno dejstvo, da so manjšine dostikrat zaznane kot moteč dejavnik v meddržavnih odnosih ali vsaj dejavnik, ki mu v času nacionalnih preizkušenj po fundamentalističnih nacionalnih doktrinah ne gre zaupati. V preteklosti so to opravičevali z logiko nacionalne države. Z njenimi težnjami po prekrivanju državnih meja z nacionalnim ozemljem se je utemeljevalo teritorialne pretenzije.
Z duhom sodobnega evropskega sodelovanja in še posebej povezovanja znotraj EU pa je to postalo povsem nezdružljivo in nesprejemljivo. Bojazen, da bi v primeru vojne lahko bila trdna in organizirana manjšina mostišče za morebitni osvajalni napad države matičnega naroda, ali hipoteza, da oslabljena manjšina ne bi mogla biti v oporo napadalnemu pohodu na soseda, spadata v ropotarnico evropske zgodovine. Žal izkušnja iz vojn na tleh nekdanje Jugoslavije, zlasti početje Tuđmanove Hrvaške in Miloševićeve Srbije, pa tudi spori v Osetiji, Karabahu, Pridnjesterju in še kje takšnemu stališču oporekajo. Pa vendar je tovrstna ravnanja mogoče razumeti kot izjemo, bolečo a poučno izjemo od splošnega evropskega trenda.
Danes je za sistem evropskih vrednot nacionalna homogenizacija ozemlja ob mejah, še posebej z nasilnimi metodami nacionalnega čiščenja ali asimilacije, zavržno dejanje. Nova razmerja v Evropi naj bi izključevala tudi zlorabo ali izrabo manjšin za poravnavanje računov iz preteklosti. Na žalost se je slednje dogajalo ob vstopanju Slovenije v evropsko integracijo tako v Avstriji kot v Italiji. Vendar načeloma manjšine ne morejo več biti element razdvajanja in napadalnosti v meddržavnih odnosih.
S tem postaja teza o manjšinah kot mostu med narodi in državami veliko bolj realna. Spoznanju, da meja ni mogoče premikati, posebej ne s silo, je moralo slediti njihovo odpiranje, posledično tudi preseganje s krepitvijo čezmejnega sodelovanja na vseh področjih in še posebej z uveljavljanjem načel o prostem pretoku blaga, kapitala, storitev, idej in ljudi. Upam, da skorajšnja odločitev o prihodnjem statusu Kosova ne bo pomenila poraza teh načel.
Ostane namreč vprašanje, kako je ob načelno urejenem položaju manjšin v aktih, ki se nanašajo na meddržavne odnose, urejen dejanski položaj manjšin znotraj posameznih držav. Je bilo storjenega dovolj, da bi bila v odnosih med večino in manjšino presežena bremena preteklosti, prastrah pred manjšino in strah manjšine pred asimilacijo? Dovolj za preseganje stereotipa o večinskem narodu kot o vladajočem in manjšini kot podrejeni skupnosti, stereotip o večinskem narodu kot asimilatorju in manjšini kot asimilirancu? To so bili v preteklosti viri konfliktov, v katerih je večinski narod skušal uveljaviti svojo prevlado, manjšina pa si je prizadevala preseči svojo podrejenost. Primerov, do kod lahko pripeljejo ti konflikti, je v Evropi dovolj – z bombami in terorjem nekoč na Južnem Tirolskem, do nedavno na Severnem Irskem, v Baskiji, na Kosovu, z manj grobimi oblikami pa še marsikje drugje.
Kaj je potemtakem s tezo, da so manjšine most med narodi tudi znotraj nacionalne države, v
kateri živijo večinski narod in manjšine? Moja izkušnja govori, da je prvi pogoj za takšen položaj manjšine načelna normativna ureditev njenega položaja, njenega varstva in njenih pravic, ki zagotavljajo manjšini pogoje za dejansko enakopravnost. Ta je zagotovljena, če je manjšina v razmerju do večinskega naroda enakopravna politično, kulturno in gospodarsko. Sodba o njenem dejanskem položaju gre v prvi vrsti manjšini sami. Demokratičnost družbe in posebej večinskega naroda se kaže tudi v položaju manjšine, saj je za položaj manjšin odgovorna večina. V ravnanju manjšine se praviloma odraža odnos večine do nje.
Za zaščito pred objektivnimi procesi asimilacije in za zagotavljanje enakopravnosti je nujna pozitivna diskriminacija manjšine. Tudi ta je izraz in potrditev demokratične drže večine. Pozitivna diskriminacija manjšine ne more biti razumljena kot negativna diskriminacija večine. Dejanska enakopravnost namreč zahteva tako izenačitev pripadnikov manjšine z državljani večinskega naroda glede splošnih političnih pravic in svoboščin kot tudi priznanje in uveljavitev posebnih pravic, ki manjšino ohranjajo v vseh njenih posebnostih in drugačnosti.
Razumljiva je zato zahteva, da se skladno s tem stališčem uredi ne le kulturni in jezikovni položaj in pravice manjšine, ampak tudi njen gospodarski položaj. Kako pomemben je in kako se prav skozi gospodarski položaj kaže dejanski odnos do manjšine, ali pa nezaupanje do nje, kaže prav poskus uničevanja gospodarske moči slovenske manjšine v Italiji z razbitjem nekdanjega SAFTI-ja in z likvidacijo Tržaške kreditne banke. Na žalost je bilo zaradi kratkotrajnih političnih računic in slepote to dejanje podpirano tudi v delu političnega esteblišmenta matične domovine. Dejstvo je, da za ta uničevalni proces – razen političnih - ni bilo ne pravnih, ne načelnih in ne stvarnih razlogov, pustil pa je v položaju manjšine in v njenem ugledu pri večinski družbi nepopravljive posledice.
Na pomen ekonomskega položaja in moči opozarjata tudi italijanska in madžarska manjšina v Sloveniji, ki sta maloštevilni in prešibki, da bi si mogli sami, brez pomoči tudi slovenske države okrepiti svoj položaj.
Za celovit razvoj manjšine in ne le za njeno zaščito je pomembna možnost, pa tudi njena sposobnost, da ureja svoj položaj in uveljavlja svoje pravice kot dejaven subjekt. To zahteva sistemsko pravno ureditev, ki manjšino opredeljuje kot javnopravni subjekt v upravno-pravnem življenju z aktivno vlogo v okolju, v katerem živi. Samo tako lahko odloča o sebi kot samostojen in odgovoren dejavnik. Za to mora imeti možnost neposredne komunikacije z organi oblasti.
Hkrati pa mora biti manjšina sposobna notranjega dialoga in sodelovanja, da preseže sicer naravne politične, ideološke in druge razlike, ko gre za njene celovite interese, ki nimajo nič opraviti z notranjo raznolikostjo. Da je to zelo težko, je pa mogoče, kažejo tudi moji dolgoletni stiki z vsemi deli slovenske manjšine v Italiji. Sergij Pahor in Rudi Pavšič s svojim sodelovanjem dokazala, da je to mogoče in da je to koristno za manjšino. S skupnim stališčem mora nastopati tako v razmerjih do institucij svoje države kot tudi do institucij države matičnega naroda, ki je država zaščitnica.
Kako to vlogo danes opravlja Slovenija in ali jo opravlja ideološko in politično neopredeljeno do vseh delov manjšine, s čimer bi dokazala, da razume manjšino kot notranje pluralen, demokratičen in obenem celovit subjekt, ki ga ni dopustno deliti po istih ločnicah, kot je razdeljena politična družba v matični domovini, je seveda drugo in povsem konkretno vprašanje. Neenotnost manjšine, ki bi morala nastopiti s skupnim stališčem, je prevečkrat razlog za manipulacijo z njenimi interesi in izgovor državnim institucijam. S tem ima slovenska manjšina v Italiji dovolj izkušenj.
Podobno je z našo manjšino na Koroškem. Povsem drugače je na primer s položajem Južnih Tirolcev v Italiji, čeprav razmere niso povsem primerljive. Prepričan sem, da enotnega nastopanja manjšine ne zagotavlja zgolj morebitna manjšinska stranka, kot sem tudi prepričan, da enotno nastopanje ni v opreki s strankarskim delovanjem manjšincev in iskanjem političnih zavezništev na strankarskem političnem prizorišču, saj je navsezadnje položaj manjšin tudi in predvsem politično vprašanje.
Na teh načelih je zgrajena zaščita in položaj manjšin v Sloveniji. V bistvu so v to ureditev prevzeta načela, ki jih je uveljavljala Slovenija že znotraj nekdanje Jugoslavije. Razumela jih je kot del občutljivega urejanja mednacionalnih odnosov. Izhodišče je bilo načelo popolne nacionalne enakopravnosti. Kršitev tega načela je v končni posledici tudi pripeljala do tragičnega in krvavega konca Jugoslavije. To samo kaže, kako občutljiva so ta vprašanja in usodna za mir in varnost v Evropi.
Zaradi svojih manjšin in svoje zgodovine je bila Slovenija do teh vprašanj še posebej občutljiva. Postavila je zato visoke standarde zaščite. V kolikšni meri Slovenija spoštuje te standarde in načela tudi v praksi, je seveda povsem legitimno vprašanje. Moj odgovor je, da jih načeloma spoštuje. Zadnji primer z romsko družino, dolgoletni problem t.i. izbrisanih in nekončana razprava o položaju narodnih skupnosti narodov nekdanje Jugoslavije, ki živijo v Sloveniji, pa kažeta, da še tako dobra načelna in normativna ureditev družbi ne zagotavljata imunosti pred ekscesi, če ni prag njene tolerance za populizme, ksenofobijo in rasizem zelo nizek. Delovanje pravne države, ki mora zagotavljati uveljavljanje teh načel, ne more biti zgolj deklarativno. Potrebno ga je dokazovati in potrjevati vsak dan znova in sproti prav pri odzivanju na podobne pojave.
Takšno ravnanje je pomembno tudi za utrjevanje verodostojnosti in avtoritete države, ko nastopa v vlogi zaščitnice svojih manjšin. Njena verodostojnost pri zahtevi za spoštovanje pravic manjšin je bistveno omajana, če tega sama ni sposobna zagotoviti manjšinam doma. Ne govorim o reciprociteti, ker se mi ta ne zdi niti načelna niti oportuna. Govorim o demokratični zavezi države, ki je dolžna zagotoviti manjšinam uveljavljanje pravic zaradi svoje lastne demokratične drže. Slovenija ima dobre izkušnje s položajem, pravicami in varstvom manjšin. Tudi Romov.
Dolgo časa je bila celo med državami z zgledno ureditvijo in prakso. To nam je olajšalo pot do samostojnosti, do mednarodnega priznanja in vstop v evropske ustanove. Zadnji dogodki pa kažejo, da občutljivost za to vprašanje lahko kaj hitro popusti, kljub še tako visoko postavljenim standardom in zgledni normativni ureditvi. In predvsem, da je boj za spoštovanje človeka in njegovih pravic, tudi kolektivnih, manjšinskih, in prizadevanje za spoštovanje razlik in drugačnih, trd in trajen proces. Tudi v demokraciji, ki ni le vladavina večine, ampak je tudi zaščita manjšin in drugačnih.
In prav v tem prizadevanju so razlogi za vztrajanje, kot je posrečeno naslovljena današnja okrogla miza, posvečena Borisu Racetu – Žarku in kot je sam pred leti naslovil svojo knjigo. Kajti prav on je v vztrajnem prizadevanju za enakopraven položaj svojih sonarodnjakov v Italiji, za ohranitev njihovega slovenstva in tvornega sožitja z Italijani videl smisel svojega življenja in razlog, da je v teh prizadevanjih vztrajal. Nedvomno je tudi sedanje boljše vzdušje v Italiji v odnosu do Slovencev, ki obeta, da bo končno uresničen zaščitni zakon in da bodo posebnega varstva deležni tudi Slovenci v Kanalskih dolinah, v Benečiji in Reziji, sad teh prizadevanj.