Petdesetletnica priključitve Primorske Sloveniji
Nova Gorica, 12. september 1993
Brez vstaje priključitve ne bi bilo, je v slavnostnem govoru poudaril Milan Kučan
Pred petdesetimi leti se je odločala usoda II. svetovne vojne. V tem apokaliptičnem spopadu so svobodoljubne sile demokratične Evrope in Amerike zmagale nad zlom sil nacifašistične osi. Slovenci smo lahko danes ponosni, da je v zmagi zaveznikov tudi prispevek slovenskega naroda, posebej slovenskih Primorcev. To dejstvo zaznamuje današnja proslava.
Velja se zato spomniti, da je edina meja na zahodu Evrope, ki se je spremenila po II. svetovni vojni, prav zahodna meja Slovenije. Vzrok, da je ravno tukaj in samo tukaj meja bila spremenjena, ni bila naklonjenost in želja zaveznikov, da popravijo krivično odločitev rapalske pogodbe med Italijo in Kraljevino Jugoslavijo. Vzrok je bil v novem dejanskem stanju, ki ga je vsilil v takratne mednarodne odnose protifašistični in narodnoosvobodilni boj primorskih Slovencev, kot del narodnoosvobodilnega boja slovenskega naroda in njegovega prispevka k zmagi demokratičnih sil sveta. Sprememba te meje je za Slovence, slovensko državo in za primorske Slovence dejansko mednarodno politično in pravno prepoznanje Primorske za sestavni del Slovenije.
Danes, 50 let po primorski vstaji, ki je del dolge borbe Primorcev za priključitev k matici, je mogoče zanesljivo trditi, da brez nje priključitve ne bi bilo. To dejanje je najbrže, bolj kot vsa druga vplivalo na to, da smo Slovenci ohranili večino svojega nacionalnega ozemlja, s katerim je bilo mogoče v letih 90, 91 in 92 pred mednarodno javnostjo utemeljevati pravico do samoodločbe in zahtevo po mednarodnem priznanju države slovenskega naroda. Brez vstaje in boja slovenskih Primorcev tako zoper fašizem kot za priljučitev k Sloveniji danes slovenske države najverjetneje ne bi bilo. Če bi takrat Slovenija izgubila Primorsko, bi izgubila vse. Zato današnje srečanje v Gorici ni samo partizanska proslava, ampak je proslava vse Primorske in vse patriotične Slovenije.
Danes se vse to, zlasti sprememba in priznanje meje, zdi samoumevno. Za tako premišljanje pa v dejstvih ni nikakršne opore. Napad fašistične Italije na kraljevino Jugoslavijo je res razveljavil rapalsko pogodbo. Vendar kraljevska Jugoslavija zaradi hitrega vojaškega zloma in razpada za zaveznike ni bila ne vojaško in ne politično pomemben dejavnik. Nanjo se ni bilo vredno vezati s kakršnimikoli obljubami glede povojne razmejitve. Interes zaveznikov je bil predvsem, da bi Italija zapustila Nemčijo in izstopila iz vojne. To bi bila zanje velika razbremenitev. Obljube Jugoslaviji bi takšno odločitev le ovirale. Anthony Eden, takratni britanski zunanji minister, je že leta 1941 gladko odklonil vsako razpravljanje o razširitvi Slovenije oz. Jugoslavije na račun Italije pred koncem vojne. Od vsega začetka je izrecno izključeval vsako možnost, da bi bil v pogajanja o povojnem razmejevanju vključen Trst. To stališče je bilo tako odločno, da jugoslovanska emigrantska vlada in tudi slovenski politiki v njej in okrog nje po letu 1941 niso nikoli javno postavili nobene zahteve glede slovenskega Primorja, niti po kapitulaciji Italije ne.
Samo močno, tudi vojaško prepričljivo dejstvo je lahko ob takšnem stališču zaveznikov izzvalo drugačne premisleke glede slovenske zahodne meje. To dejstvo je bila vstaja ljudstva v slovenskem Primorju in njen vojaški učinek v prid boju zaveznikov. Vstaja ni ovrgla le njihovih ozirov do Italije, ampak je ovrgla tudi intimno prepričanje tradicionalne angleške diplomacije, da so Slovenci narod, ki ni v pravem smislu politična celota in je zato "prosto deljiv". Prepričala jih je enotnost protifašističnega in protinacističnega odpora ter narodnoosvobodilnega boja Slovencev na vsem slovenskem narodnostnem ozemlju.
Vstaja slovenskih Primorcev in njihov boj zoper fašizem, kar je imelo tako odločilen vpliv na kasnejše meddržavne odnose, daje prepričljiv odgovor na temeljno vprašanje zgodovine Slovencev v drugi svetovni vojni. Potrjuje pravilnost stališč iz leta 1941, da nikakor ni prezgodaj začeti z oboroženim odporom v trojno okupirani Sloveniji. Dokazuje, da niso imeli prav tisti, ki so odpor zavračali kot škodljiv za narod. Brez odločitve za upor vseh Slovencev že 1941. leta in za aktivno oboroženo sodelovanje na strani zaveznikov, bi ostala slovenska zahodna meja takšna, kot jo je določala rapalska pogodba. Primorski Slovenci bi ostali v Italiji, slovensko državno ozemlje pa bi bilo manjše za skoraj tretjino.
Zavezniki niso imeli razlogov, da bi Slovencem karkoli podarjali. Še za priznanje tega, kar smo pridobili v štiriletnem krvavem boju, se je bilo potrebno trdo boriti na diplomatskem in političnem področju dolga leta po vojni. Mirno čakanje na njen konec s prepričanjem, da je odpor avantura, ki ogroža varnost nacije, bi nas Slovence, kolikor bi glede na genocidne načrte okupatorjev sploh obstali, našlo glede meja natanko tam, kjer smo bili ob njenem začetku. Tudi junijska vojna 1991. leta je pokazala in potrdila, da narod, ki se ni pripravljen bojevati za svojo svobodo in upreti agresiji, nima kaj pričakovati niti od drugih niti od zgodovine.
Primorci so imeli za seboj trdo in tragično izkušnjo življenja v fašistični Italiji. Ta je izostrila čut tukajšnjega slovenskega človeka za narodnostno ogroženost. V političnih izbirah je zato izbral kot svojo prvo in hkrati kot končno in neizogibno odločitev prav nujnost oboroženega boja za narodno in obenem svojo osvoboditev. Temu je veljalo podrediti vse, za življenje in obstoj naroda drugotne politične in ideološke interese. To izbiro so Primorci potrdili s tisoči svojih življenj, ki so ostala na Bazovici, v Rižarni, v fašističnih mučiliščih, v koncentracijskih taboriščih, požganih vaseh in bojiščih po vsej Sloveniji in skoraj vsem svetu. Njim velja danes naš spoštljivi spomin.
Razhajanja ob vprašanjih kako organizirati odpor, kdo ga bo vodil, kdaj ga začeti in kako ostro ga razvijati, so bila tudi na Primorskem. Vendar je tu razmeroma hitro prišlo do sporazuma. Omogočila ga je konkretnost odpora OF, njena realna odporniška vsebina in aktivnost. "In vendar je Osvobodilna fronta slovenskega naroda iz leta 1941 imenitno dejanje, ki je v sebi združilo moč in luč politične, socialne in kulturne misli", je pred dvanajstimi leti zapisal primorski partizan in večni upornik Bojan Štih. "Dejanje, ki nas je ohranilo kot slovenski narod". Za veliko večino primorskih Slovencev je imela narodna osvoboditev z uničenjem fašizma prednost pred vprašanjem, komu oblast ohraniti in komu jo preprečiti. Odpor je bil občuten kot temeljna potreba in je bil zato nesporen kriterij odločitve. Tako kot so svojo podporo odporniškemu gibanju v Sloveniji in Jugoslaviji po njegovi konkretnosti odmerjali zavezniki.
Protifašizem je imel med Primorci do 41. leta že dolgo zgodovino, vse od požiga slovenskega Narodnega doma in uničenja slovenskega Delavskega doma v Trstu. Vsi slovenski politični tabori so bili z njim zraščeni in so se preko njega povezovali. Imel je v največji meri narodnostni značaj. Zato je bilo tukaj mogoče takšno sodelovanje med duhovščino in partizansko oblastjo, ki je od duhovnikov odvrnilo obtožbo, češ da sodelujejo s komunisti, ker so dušno pastirsko dejavni v partizanski vojski in bolnišnicah. To je uredil poseben sporazum med predsednikom NOS dr. Vilfanom in predstavnikom slovenske katoliške duhovščine črniškim dekanom Alojzijem Novakom.
Zgodba o primorski vstaji septembra 1943 je v bistvu zgodba o življenjski volji, moči in demokratični opredelitvi slovenskega primorskega človeka. Ta je spodbujala Primorce, da so se vključevali v vojaške enote zaveznikov kjerkoli jim je to usoda omogočala. Borili so se v angleških, kanadskih, ameriških, avstralskih, celo ruskih in grških enotah in množično v prekomorskih brigadah, ki so jih formirali v tujini in so postale del narodnoosvobodilnega gibanja Slovencev. Ta zgodba ostaja takšna. Nespremenljiva, ne glede na to, kateri politični dejavniki so bili v njej soudeleženi ali pa jo danes ocenjujejo. V vstaji so bili ti dejavniki le njeni pospeševalci in deloma organizatorji.
Zavest o potrebi po vstaji kot nujnem pogoju za preživetje slovenstva v Primorju je v tem ljudstvu dozorela davno prej. Dozorela je kot rezultat tragičnega soočanja z usodo, ki mu jo je namenil fašizem. Šlo je le za prepoznanje in udejanjenje te volje. Prav zaradi tega je bil in ostaja pravi junak te vstaje in vsega, kar ji je sledilo do danes, edinole slovensko primorsko ljudstvo samo. Njemu gre priznanje in dolžna zahvala.
Zgodovinski cilj Slovencev na Primorskem, ne glede na politični tabor,ki so mu pripadali, je bil nedvomno narodna osvoboditev. Priključitev Primorske k slovenski domovini je bila jamstvo za to hotenje, protifašistični in protiokupatorski boj pa edino učinkovito sredstvo. Primorska vstaja in boj nista poznala oboroženega spopada med Slovenci samimi. Zato moremo o primorski vstaji govoriti kot o čistem odporu, tako kot je to bilo tudi na Štajerskem in Koroškem.
Vstaja v slovenskem Primorju je bila tisti veliki dokaz o državni volji tukajšnjih Slovencev, na podlagi katerega je Vrhovni plenum OF 16. septembra 43 razglasil "priključitev slovenskega Primorja svobodni in združeni Sloveniji v svobodni in demokratični Jugoslaviji". Ta sklep je 3. oktobra v Kočevju potrdil Zbor odposlancev slovenskega naroda. Tako je v takratnih razmerah slovensko Primorje postalo del slovenskega državnega ozemlja. Tako je ostalo vse do danes in tako bo ostalo, dokler bomo Slovenci kot skupnost znali svojim nacionalnim interesom podrejati vse druge.
Vstaja slovenskih Primorcev z vsemi svojimi posledicami sodi med velika dejanja v zgodovini Slovencev. Komur pomenijo dejanja v zgodovini realno dejstvo, ki utemeljuje današnjo slovensko državnost in trajno krepi slovensko narodno zavest in obstoj, ta tega ne bo pozabljal. Še manj bo mogel to zavestno zatajevati zgolj zato, ker bi bilo priznanje teh temeljnih, za obstoj naroda nujnih dejanj iz preteklosti, hkrati tudi priznanje današnjim ali včerajšnjim političnim nasprotnikom, ki so bili pri teh dejanjih udeleženi.
Čas primorske ljudske vstaje ni dobil imena "prva svoboda" brez razloga. Osvobojeno je bilo skoraj vse Primorje razen Gorice in Trsta in obeh velikih prometnic, ki sta vodili do njiju. Slovenskim partizanom so se pridruževali italijanski protifašisti iz primorskih mest in Furlanije. 9. korpus je postal živ dejavnik sodelovanja in združevalne moči obeh narodov na tem območju v njunem skupnem protifašističnem nastopu. "Nono corpo" je postal pojem in zbirališče mnogih italijanskih demokratov in posebej tudi preganjanih tržaških Židov. Na otvoritvi muzeja holokavsta spomladi letos v Washingtonu je bila razvita tudi bojna zastava te slavne slovenske partizanske enote skupaj z zastavami ameriških, britanskih, francoskih, kanadskih, poljskih, avstralskih in drugih enot, proslavljenih v bojih II. svetovne vojne. Bilo je to priznanje in oživljanje časa in dejanj, v katerih je bil naš narod zares velik in je bil na ravni odgovorov, kakršne je zahtevala svetovna zgodovina. Žal so se tega morali spomniti tujci. Mi kakor da se tega sramujemo!
Z vidika današnjega pojmovanja in razumevanja politično pluralne demokracije je mogoče in celo nujno kritično gledati na politične procese, ki so sledili vstaji in ki so jih pospeševali zlasti komunisti. Niso bili redki, ki so čutili nelagodje ob dejstvu, da je bil v OF in tudi v organih oblasti, čeprav v njih manj, vpliv komunistov odločilen. Goriški stolni kanonik A. Novak na primer je aprila 44 zapisal: "Saj rešeni in osvobojeni želimo prav iz srca biti vsi, in ako bi bil to edini cilj partizanov, bi nihče ne bil proti njim. Vpis v komunizem naj odlože za povojne čase, ko se bo ljudstvo lahko brez strahu pred puško izrazilo in svobodno odločalo". Vendar je realnost nemškega pritiska tudi njega nagnila, da je s skepso gledal na pojavljanje domobranstva, ki so ga vsiljevali Nemci, in je zapisal, "da se domobranci sicer bojujejo proti komunistom, a žal s pomočjo Nemcev".
To so poglavja, ki govorijo o tragičnih straneh naše zgodovine, o nesposobnosti, da bi znali razbrati znamenja časa ter ideološke predsodke podrediti sodelovanju v skupni nalogi. Sposobnost, da bi se dvignili nad ideološko zaslepljenost, bi Slovence zavarovala pred grehom, ki so ga zagrešili sami nad seboj. Za takrat, za danes in za prihodnje bi omogočila narodno enotnost, ki je nujna za našo uveljavitev v svetu. Takrat bi morali biti vsi samo to kar smo, ljudje in Slovenci. Tako pa je prišlo do usodnih delitev, ki nam znova in znova jemljejo moči za zagotavljanje zanesljive prihodnosti.
Danes kakor da si Slovenci na široko prizadevamo, da bi nekako na novo odkrili svojo identiteto, svojo lastno značajsko podobo, po kateri bi se prepoznavali sami in bi nas prepoznavali drugi. V našem času, ki terja, da pošteno pogledamo v preteklost in v prihodnost, je to dobro in potrebno. Toda pri tem se obnašamo, kot da je to tudi čas za samovoljno popravljanje, celo potvarjanje narodove zgodovine. Poskuša se izogniti tistemu najbolj zanesljivemu dokazu trdnosti narodovega obstoja in živosti njegove samoustvarjalnosti, ki ga ima ta narod pred svojo častjo in pred zgodovino že pol stoletja. Ali to ne bi izničilo v zavesti naroda tisto njegovo dejanje, ki je bilo najvidnejše, najbolj občečloveško in najbolj narodno? Slovenski človek, ki je to dejanje in tisto iz junija predlanskega leta, zmogel uresničiti in ki ve, da je z odločitvijo tvegal svoje lastno življenje, tega ne more razumeti. Soočen je s socialnimi težavami, gospodarskim zastojem, z bojaznijo za delo, za varnost družine, za prihodnost, s strahom pred vojno, zasejan pa je tudi dvom o vrednosti tistega, kar je ta narod sam, za svoj obstoj, pa tudi za svojo čast odločilnega storil pred dobrega pol stoletja.
Danes je bolj kot kdaj očitno, da je v svetu najbolj razpoznavna in izpričana poteza Slovencev prav dejstvo, da je slovenski narod pripravljen braniti svojo svobodo. To je dokazal pred pol stoletja proti fašističnemu zatiralcu in okupatorju. Ponovil je to pred dobrima dvema letoma zoper agresijo Jugoslovanske armade. Za Slovence je to bistvena in nepogrešljiva vsebina lastne identitete. Kdor si prizadeva ta dejanja izbrisati iz narodove zavesti in identitete, potiska narod v moralno razdvojenost, duhovno jalovost in državljansko pohabljenost. Narod hoče prikrajšati za ugled, ki ga ima v svetu prav zato, ker se je v času, ki ga demokratični svet še sedaj prepoznava za najtežjega, izkazal z dejanjem, ki je bilo takrat civilizacijsko najbolj nujno in ki je bilo najbolj željeno v prid svobode Evrope in sveta.
Gledanja, ki poskušajo vse stare in nove probleme slovensko-italijanskega narodnega sosedstva rešiti mimo zgodovinskega priznanja narodnoosvobodilnega in protifašističnega boja Primorcev in ki preprosto v tem razmerju izenačujejo fašizem in komunizem kot krivca za vse težave v teh odnosih, bodo Slovence in slovensko državo spravili v položaj, ko bo sleherni naš in ne samo ta samoobrambni upor nasilju viden kot politično, etično in pravno dvomljivo dejanje. V bistvu je to sejanje dvoma o upravičenosti vseh dejanj, ki so v svojem nerazdružljivem zgodovinskem sosledju dosegla osvoboditev Primorske in njeno vključitev v slovenski državni prostor.
V tem sosledju so gotovo tudi na partizanski strani dogodki, ki niso bili na ravni etičnih vrednot narodnoosvobodilnega boja in so zato vredni obsodbe in obžalovanja. A ti dogodki so se zgodili in ostajajo sestavni del tega sosledja. Zato jih je nujno, s stališča obeh narodov in držav premisliti v celoti tega sosledja. V njem so bili Slovenci dolgo v neenakopravnem položaju nedržavnega in nepriznanega naroda. Ta se je začel spreminjati šele z vojaškimi uspehi v narodnoosvobodilnem uporu in se je dokončno spremenil z zmago v junijski vojni in z mednarodnim priznanjem Slovenije.
Verjamem, da je prišel čas, da brez bremena neprijazne preteklosti, v kateri si naša dva naroda nista znala srečno urejati odnosov skupnega življenja na tem prostoru, ki nam ga je dodelila zgodovina, zdaj lahko uredimo vsa vprašanja, ki so odprta v naših odnosih. To je v življenjskem interesu obeh narodov, je stvar mednarodnega ugleda obeh držav in je tudi v interesu miru in varnosti v tem delu Evrope.
Očitno se moramo šele naučiti, da se bomo z veseljem spominjali vseh za narod pomembnih pridobitev v preteklosti, ne da bi se spraševali kdo in kakšne politične barve je bil tisti, ki jih je zagotovil. Velja si priznati, da se nič pomembnega ni moglo zgoditi brez naroda, brez njegove volje in brez njegovega soglasja. Ne takrat in ne junija 1991!
Narodnoosvobodilnega boja, v katerem se je to dogodilo, ni mogoče hkrati priznavati in zanikati; to je dejstvo zgodovine ali pa se tej zgodovini odrekamo in priznavamo, da zgodovine nimamo. Ostane vprašanje, ali potemtakem imamo le kopico povsem naključnih dogodkov, med katerimi si po mili volji izbiramo zgolj tiste, ki nam trenutno ustrezajo, druge pa spregledujemo in omalovažujemo?
Za zgodovino so pomembni učinki dejanj. Želje in nameni lahko dejanja le pojasnjujejo. Dobrih učinkov dejanj, ki jih po svojih merilih priznava tudi svet, bi se danes morali veseliti vsi. Obžalovati pa bi morali dejanja kogarkoli, ki so se izkazala kot škodljiva. Prišel je čas, da priznamo vsa dejanja Slovencev v preteklosti. Razumljiva je želja, da se prizna vse, kar je dobro, enako kot želja, da se odpusti zla dela. Odpustiti si morejo le tisti, ki so bili v ta spopad zapleteni, ki so preživeli vojno in čas neposredno po njej ter nasledniki preminulih. Oni morajo biti sposobni te veličine in te milosti. Zdaj je za to skrajni čas. Tudi za to nosimo odgovornost pred Zanamci. Rodovi, ki prihajajo, nimajo česa odpuščati, lahko pa jih usodno razdvoji podedovano slepo sovraštvo.
Zločini nad človeškim dostojanstvom so občečloveško nesprejemljivi in neopravičljivi, kdorkoli jih je povzročil in ne glede na njegove namene. Tisti, ki so jih zagrešili, naj nosijo odgovornost zanje. Tudi zato, da se predre trdovratno mistificiranje neznanega in nepojasnjenega iz preteklosti, ki je eden temeljev sedanjega nezaupanja in novega sovraštva. Slovenski narod ne more biti pravi zgodovinski subjekt s potrebno notranjo svobodo, če ne prevzame odgovornosti za svojo zgodovino v celoti, tudi za storjene krivice med vojno in v času življenja v socialistični Jugoslaviji. Država je ostala na dolgu, da sprejme pravne podlage, ki bodo omogočile pravno kvalifikacijo, preiskovanje teh dejanj ter povrnitev povzročene škode. Te podlage bodo izraz volje ter nova spodbuda za uresničevanje narodove sprave.
Drugačen, bolj poglobljen premislek pa zahtevajo tista dejanja, ki sodijo v kontekst zgodovinskega sosledja. Tega za nazaj ni mogoče spremeniti. O njem je in bo sodila svetovna zgodovina. Temu preprosto ni mogoče ubežati, vključno s sodbo o nacifašizmu kot največjem zlu tistega časa in o moralni zavržnosti kolaboracije z njim.
Slovenska država je rezultat bojev vseh rodov Slovencev za narodov obstoj, identiteto in svobodo. Zaradi spleta neprijaznih okoliščin spadamo Slovenci, čeprav smo bili formiran, kompleten narod že zgodaj, med narode, ki nam dolgo ni uspelo rešiti vprašanja svoje državnosti in odnosov z drugimi narodi in državami. Rešili smo ga šele v novih razmerah, ker smo bili enotni v spoznanju svoje odgovornosti za to, da ne zamudimo priložnosti, ki nam jo je za obstoj in prihodnost slovenstva ponudila zgodovina. Toda razmere, kakršne v svetu so, posebej tudi te v naši neposredni soseščini, ne dovoljujejo presoje, da smo že dokončno zavarovali suverenost svoje države, njen obstoj in predvsem njeno umestitev v evropski civilizacijski, duhovni, kulturni in gospodarski prostor, ki mu tradicionalno pripadamo.
Od nas samih je odvisno, kam nas bo svet uvrščal.Tudi v razmerju do meje med evropsko vojno in mirom, ki jo bo očitno potrebno še dolgo upoštevati. Od nas je odvisno ali nas bo svet še naprej podpiral v ambicijah, da si kot ljudje in narod zagotovimo blaginjo in prihodnost. Če želimo biti kaj več kot zgolj nepomembna državica nekje na robu evropskega prostora, ki meji na Balkan, če želimo imeti verodostojnost, zaupanje in avtoriteto, potem naša država ne more temeljiti na lažeh, sprenevedanju, miselnih stereotipih in nespoštovanju ustavne ureditve. Nespoštovanje pravne države in pravni in politični voluntarizem, s katerim se začenjajo spogledovati tudi nekatere institucije države in nekateri nosilci državnih funkcij, so pot v nered.
Še vedno smo sredi silovitih družbenih sprememb, predvsem tistih, ki jih povzroča sprememba lastninskih odnosov. Ljudje so negotovi, zaskrbljeni za eksistenco in hkrati zbegani od političnih spopadov in še bolj od nedoslednega in nenačelnega urejanja razmer v državi. Državne institucije, politični voditelji in visoki državni uradniki so odgovorni, da se za urejanje teh problemov uporabijo pota parlamentarne demokracije in sredstva pravne države, s katerimi je edino mogoče učinkovito in pravično upravljati državo in zagotoviti red, ki ga državljani upravičeno zahtevajo. Ti so najprej in pred vsemi drugimi odgovorni za to, da se ne destabilizira državna struktura, temveč da se skrbno gradijo njene demokratične institucije, njihova neodvisnost, pravičnost, zanesljivost, učinkovitost in sodelovanje. Njim parlament in druge institucije sistema, pravosodje, stranke, javna glasila in civilna družba ne smejo biti breme, ne smejo jih v imenu bližnjic spregledovati in jim jemati avtoriteto, se zaradi politično različnih pogledov dvigniti nad državo in si lastiti kriterij resnice.
Voljo slovenskega ljudstva, izpričano na plebiscitu, v vojni ter na volitvah, je treba spoštovati in uresničiti z avtoriteto demokratičnih institucij. Če bomo to razumeli in tako tudi ravnali, potem ni razloga, da glede svoje prihodnosti, posameznikove in narodove, ne bi bili optimisti.