Ob ratifikaciji pridružitvenega sporazuma med Slovenijo in Evropsko unijo – pismo Milana Kučana, predsednika republike, Državnemu zboru
Ljubljana, 12. maj 1997
Če nas bo vaša negativna odločitev izprla iz evropskega dialoga, bodo o nas odločali drugi. To bi bila neodpustljiva napaka, ki bi izničila smisel in verodostojnost plebiscita in osamosvojitve, je napisal Kučan.
Želim Vas na podlagi 102. in 107. člena Ustave Republike Slovenije in 294. člena Poslovnika Državnega zbora seznaniti s svojim mnenjem o "Predlogu zakona o ratifikaciji Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani s sklepno listino ter Protokola, s katerim se spreminja Evropski sporazum o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi ter njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani (MESP) - EPA 120-II".
Vlada Republike Slovenije je predlagala Državnemu zboru Republike Slovenije, da dnevni red 4. izredne seje državnega zbora, 14. maja 1997 razširi s predlogom tega zakona.
Spoštovane poslanke in poslanci!
Vaša odločitev o tem sporazumu je prelomna in usodna odločitev o prihodnosti Slovenije. Na plebiscitu 23. decembra 1990 so državljanke in državljani Slovenije glasovali za to, da Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država. V Izjavi o dobrih namenih, ki jo je ob razpisu plebiscita sprejela Skupščina Republike Slovenije, je poudarjeno, naj Slovenija s plebiscitno izraženo voljo slovenskega naroda, italijanske in madžarske narodnosti ter vseh drugih volivcev v Republiki Sloveniji končno in dejansko postane suverena, demokratična, pravna in socialna država. Ta država bo temeljila na človekovih svoboščinah, delu in podjetništvu, na socialni pravičnosti in varnosti za vse, na ekološki odgovornosti ter na najboljših demokratičnih slovenskih in evropskih tradicijah. V izjavi je opredeljen tudi odnos Slovenije do sveta, njen namen postati članica OZN in se vključiti v vse druge pomembne mednarodne organizacije ter zagotoviti ustrezno povezavo z Evropsko skupnostjo. Na temelju plebiscitne odločitve je republiška skupščina 25. junija 1991 sprejela osamosvojitvene dokumente in poudarila tudi svojo zavezanost enakopravnemu sodelovanju vseh narodov in državljanov v Evropi svobodnih in enakopravnih ljudi, regij, narodov in držav ob nedvoumni ohranitvi slovenske nacionalne identitete. Tej odločitvi in njenemu uveljavljanju so bili upravljalci slovenske države doslej zvesti v svojih ravnanjih. Tako so ravnali tudi v prizadevanjih in zahtevnih pogajanjih o približevanju in vključevanju v EU in NATO. Tem odločitvam so zavezani tudi sedanji upravljalci države. Za njihovo uveljavitev so dobili mandat na volitvah.
Državni zbor je 11. aprila 1996 sprejel stališča in sklepe o odnosih Republike Slovenije z Evropsko unijo, Italijo in Natom. V teh stališčih je kot temeljni cilj Republike Slovenije navedeno polnopravno članstvo v Evropski uniji do leta 2001. Pridruženo članstvo, ki ga omogoča Evropski sporazum o pridružitvi, je v skladu s tem interesom Slovenije opredeljeno kot vmesna stopnja za polnopravno članstvo. Državni zbor je ugotovil, da je eden od bistvenih pogojev za enakopravno članstvo v Evropski uniji tudi prost trg nepremičnin. V skladu s tem je državni zbor izrecno izrazil voljo, da sprosti trg nepremičnin. Državni zbor je pooblastil vlado za podpis Evropskega sporazuma o pridruženem članstvu na podlagi stališč Evropske unije, izraženih v sklepih madridskega vrha Evropskega sveta in resoluciji Evropskega parlamenta. V teh stališčih je državni zbor tudi ugotovil, da je vlada že predložila predlog za spremembo ustave državnemu zboru in s tem jasno izrazila pripravljenost za uskladitev slovenske zakonodaje z zakonodajo držav članic Evropske unije. Državni zbor je takrat tudi sklenil, da bo Republika Slovenija vložila prošnjo za polnopravno članstvo v Evropski uniji. Končno odločitev o vstopu v Evropsko unijo s polnopravnim članstvom pa bodo po teh stališčih in sklepih sprejeli državljani Republike Slovenije na referendumu. V tem dokumentu je tudi določeno, da želi Republika Slovenija zagotoviti svoj temeljni varnostni interes v okviru sistema kolektivne obrambe, ki ga omogoča članstvo v NATO. Prav tako želi biti Republika Slovenija članica zahodnoevropske unije in šteje to kot pomemben element svojega vključevanja v Evropsko unijo.
Spoštovane poslanke in poslanci!
Ste pred odločitvijo, s katero boste potrdili lani formalno izpričano voljo slovenskega parlamenta in Slovenije ter z njo odprli Sloveniji vstop v odločanje o prihodnosti Evrope in s tem tudi prihodnosti Slovenije. Če nas bo vaša negativna odločitev izprla iz evropskega dialoga, katerega prelomen trenutek bo 16. in 17. junija na zasedanju Evropskega sveta v Amsterdamu, in nas potisnila v samoosamitev, bodo o nas in naši prihodnosti odločali drugi. Ne ker nas v tem dialogu ne bi želeli, ampak zato, ker smo se sami umaknili iz njega. To bi brez dvoma bila neodpustljiva napaka, ki bi izničila smisel in verodostojnost plebiscita in državne osamosvojitve Slovenije.
Z odločitvijo, s katero boste ratificirali sporazum o pridruženem članstvu v Evropski uniji, boste Sloveniji, njenim državljankam in državljanom, na poti k polnopravnemu članstvu v EU zagotovili gospodarski in duhovni razvoj, blaginjo, socialno in nacionalno varnost, možnosti za vsestranski napredek posameznika in skupnosti, slovenskemu narodu pa zavarovali nacionalno identiteto. Alternativa vključevanju v evroatlantske povezave so po mojem trdnem prepričanju le samoosamitev Slovenije, zapiranje možnosti za gospodarski razvoj in posodobitev, onemogočanje ustvarjanja novih delovnih mest in povečevanje nezaposlenosti, ogrožanje blaginje in kvalitete življenja ter drsenje v nestabilne socialne in politične razmere z nepredvidljivimi negativnimi posledicami. Ni nobenega dvoma, o čem se tokrat odločajo upravljalci države, ki jih v teh odločitvah predstavljate vi, spoštovane poslanke in poslanci. Odločate se o izpolnitvi zaveze, ki je v samem bistvu plebiscitne odločitve o osamosvojitvi slovenske države in potrjevanju njene evropske duhovne in civilizacijske tradicije in identitete.
Prepričan sem zato, da boste, spoštovane poslanke in poslanci, potrdili evropski pridružitveni sporazum. S tem boste nedvoumno izrazili svojo voljo in voljo Slovenije, da želi kot polnopravna članica vstopiti v Evropsko unijo. Tako boste odstranili sleherni dvom in negotovost glede resnosti namer Slovenije, ki so ju ustvarila notranjepolitična previranja pred volitvami in po njih ter obotavljivost po sprejetju stališč in sklepov 11. aprila lani. S tem vašim dejanjem bodo Sloveniji v Evropi in v vsem mednarodnem življenju povrnjeni zaupanje, spoštovanje in verodostojnost, ki so tačas v precejšnji meri omajani.
Prav tako, spoštovane poslanke in poslanci, ta vaša tako pomembna odločitev ne sme dopuščati nobenega dvoma, da je sprejeta na ustaven način. Nikakor ne bi bilo v prid verodostojnosti te odločitve niti v prid verodostojnosti in zaupanju v državo, če bi bilo mogoče kakorkoli dvomiti v njeno ustavnost in zakonitost. Takšna odločitev bi zgolj poglobila dvom v zrelost države in njenih upravljavcev. Tako kot smo ves čas pri pripravljanju osamosvojitve, pri njenem neposrednem uresničevanju in v prizadevanjih za mednarodno priznanje nove samostojne slovenske države dosledno spoštovali in uveljavljali načelo legalitete, mora biti tudi ratifikacija sporazuma o pridružitvi Evropski uniji, ki je po moji sodbi nujna in ki jo zato tudi odločno podpiram, opravljena v državnem zboru na zakonit in ustaven način. Prepričan sem, da se tega zavedate tudi vi, spoštovane poslanke in poslanci. Zato verjamem, da boste hkrati s postopkom za ratifikacijo Evropskega sporazuma o pridružitvi sprejeli tudi sklep, s katerim boste začeli postopek za spremembo s Sporazumom povezanih določb Ustave Republike Slovenije. Tako bo državni zbor izrazil nesporno voljo, da začne postopek za spremembo tistega določila v Ustavi Republike Slovenije, na katerega kot ključno oviro za politično in gospodarsko sodelovanje že dolgo opozarjajo EU, pa tudi ZDA in druge razvite države, ki si želijo vsestranskega in produktivnega sodelovanja s Slovenijo. Predlog za spremembo tega ustavnega določila je že maja 1995 poslala vlada državnemu zboru. S takšno odločitvijo, ki bi veljavnost zakona o ratifikaciji evropskega sporazuma o pridružitvi vezala na spremembo ustave, ob hkrati sprejetem sklepu o začetku postopka za spremembo ustave, bi bilo odveč tudi preverjanje ustavnosti ratifikacije, kar bi sicer vneslo nove dvome v resnost namer Slovenije in dodatno zapletlo naše razmerje z Unijo ter zaprlo možnost za vključitev Slovenije v dialog o evropski prihodnosti po zasedanju Evropskega sveta v Amsterdamu.
Razvoj odnosov znotraj EU in v razmerjih med njenimi članicami je jasno zarisan. Svoj razvoj, blaginjo, varnost in stabilnost bodo vzajemno pospeševale in varovale, zato se bodo zavarovale pred vplivi, ki bi jih gospodarsko, socialno, politično in varnostno ogrožali. Svobodnemu pretoku blaga, storitev, tehnologij in tudi ljudi, ki ga bodo pospeševale znotraj Evropske unije, bodo postavile ovire na svojih mejah z državami, ki niso vključene v EU. To bo objektivno nova razdelitev Evrope. O tem, na kateri strani meje, ki bo v prihodnje delila celino, bo kdo, lahko vsakdo odloča sam, vsakdo lahko sam ovrednoti svoje interese in izbere svojo usodo. Države EU so določile pogoje širitve in ne bodo čakale na nikogar. Zato te odločitve tokrat ni mogoče prenesti na drugega in se izgovarjati pred zgodovino. Odgovornost zanjo mora in more vsakdo prevzeti sam.
Spoštovane poslanke in poslanci državnega zbora!
Na vas je odgovornost, da z odločitvijo za pridruženo članstvo Slovenije v EU z ratifikacijo evropskega sporazuma o pridružitvi potrdite voljo Republike Slovenije za njeno vključitev v polnopravno članstvo in da to odločitev sprejmete ob spoštovanju pravnega reda in ustave. S tem boste tudi ustvarili pogoje, da bodo državljani Slovenije, volivke in volilci, tako kot v nekaterih drugih evropskih državah pred sprejemom v polnopravno članstvo v EU, sploh mogli preverjati svojo voljo glede te odločitve, kajti brez potrditve evropskega sporazuma o pridružitvi do odločitve o polnopravnem članstvu niti ne bo prišlo.
Za mene ni bilo nikoli sporno, tako pa je lani odločil tudi državni zbor, da morajo o tako pomembni odločitvi, kot je polnopravno članstvo v EU, dokončno odločati državljani na referendumu. Vendar morajo takrat biti v celoti seznanjeni s pogoji, ki jih članstvo narekuje, in s posledicami svojih morebitnih odločitev zanje in za državo v celoti, s prednostmi in pravicami ter z obveznostmi in dolžnostmi. Za pripravo tako razumljenega in pred odločitvijo o polnopravnem članstvu nujnega referenduma, na katerem bo možno preverjanje volje državljanov glede te odločitve, pa sta odgovorna državni zbor in predvsem Vlada Republike Slovenije. Ta je skupaj z državnim zborom nesporno odgovorna tudi za to, da slovenska država pri vstopanju v evropske povezave zavaruje svoje koristi, torej tudi svojo nacionalno identiteto, ki jo mora ohraniti, kot so jo znale zavarovati in ohraniti vse druge države, ko so se odločale za evropsko povezovanje in kot si za to prizadevajo sedaj, v dialogu znotraj EU. Pri tem ravnajo v prepričanju, da je EU lahko samo tvorna skupnost različnosti, ki jo povezuje mnoštvo skupnih interesov in skupen sistem vrednot evropske civilizacije, ki pa hkrati spoštuje drugačnost, ker ve, da sicer nima prihodnosti. Tako mora ravnati tudi Slovenija. Zato je nujno, da vlada in državni zbor ob vstopanju v EU pospešeno pripravita zakone in druge ukrepe za zavarovanje naših nacionalnih interesov. Ni opravičljivih razlogov, da s pripravo in sprejetjem teh ukrepov zamujamo, vendar verjamem, da je s skrbnim, načrtnim delom in s sodelovanjem vlade in državnega zbora zamujeno še možno popraviti.
Sedanja odločitev o pridruženem članstvu Slovenije v Evropski uniji, pred katero ste, spoštovane poslanke in poslanci državnega zbora, pomeni odločilen korak na poti, na katero smo se decembra 1990 podali s plebiscitno odločitvijo za samostojno in neodvisno državo Slovenijo. Tudi sedaj gre za odločanje o usodi slovenskega naroda, o prihodnosti državljank in državljanov Slovenije sedanjih in prihodnjih rodov. Ne dvomim, da se zavedate odgovornosti, ki vam jo je naložila zgodovina in pričakujem, da boste tudi tokrat, skupaj z Vlado Republike Slovenije pokazali, da ste pripravljeni prevzeti to odgovornost pred državljankami in državljani Slovenije in pred svetom. Sprejemanje tako pomembne odločitve pomeni odločilen korak naprej od lahkotnega, zgolj načelnega, pa v ničemer zavezujočega opredeljevanja za Evropo. Ta odločitev je dejanska opredelitev, z vsemi posledicami. Tudi zato zgolj opredelitev proti potrditvi evropskega sporazuma o pridružitvi ni dovolj, ker ne ponuja ničesar, ker ne zna ali ni pripravljena povedati resnice o tem, kakšno bo življenje v Sloveniji, če se obsodi na samoosamitev. Kolikor dlje bodo upravljalci države odlagali odločitev o vključitvi v EU ali se celo opredelili proti vključitvi, toliko dlje in toliko bolj bo Slovenija kljub svoji vsestranski povezanosti in odvisnosti od držav, ki so članice EU, izključena iz odločanja o svoji prihodnosti znotraj nastajajoče povezane Evrope sodelovanja. S tem bi zamudili ali se celo odrekli možnosti, da bi odločali o svojem življenjskem prostoru v Evropi in si v njem zagotovili možnosti za stabilen demokratičen razvoj, gospodarsko uspešnost, varnost in blaginjo ljudi. To je resnična dilema, ki odloča o splošnem interesu države in vseh njenih državljanov. Za odločitev o tej dilemi je potrebno prevzeti odgovornost.
Spoštovane poslanke in poslanci.
Državni zbor je aprila 1996 sprejel trdno stališče o vstopu Slovenije v pridruženo članstvo, pooblastil vlado za podpis Evropskega sporazuma o tem in podprl vlado pri njenem predlogu za spremembo ustave in uskladitev slovenske zakonodaje s pravom Evropske unije. Spoštovanje domačega slovenskega pravnega reda, spoštovanje lastnih odločitev in dolžnost varovanja verodostojnosti države Slovenije doma in v svetu, po mojem prepričanju, nalaga, da se odločite za potrditev Sporazuma o pridružitvi in da to opravite na ustavno korekten način tako, da bo zakon o ratifikaciji imel nesporno ustavno podlago.
Vse v slovenskem parlamentu zastopane politične stranke so že leta 1990 pri sprejemu odločitve za plebiscit pokazale izjemno zrelost in odgovornost ter zmogle soglasje tako glede odločitve za plebiscit kot glede načina izvajanja na plebiscitu sprejete odločitve o uveljavitvi samostojne in neodvisne države Slovenije. Verjamem, da tudi sedaj, ob izjemni zahtevnosti in usodnosti odločitve, obstoji enaka zrelost in odgovornost slovenskih parlamentarnih političnih strank in da so v skladu s svojo odgovornostjo za uresničitev ob plebiscitu in osamosvojitvi sprejetih odločitev sposobne in pripravljene skleniti sporazum o skupnem nastopu ob teh odločitvah, vse do njihovega preverjanja pred dokončno odločitvijo o polnopravnem članstvu o EU na vseljudskem referendumu.
Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci,
polnopravno članstvo v Evropski uniji je za Slovenijo življenjsko vprašanje. Zato sem prepričan, da bodo poslanci in parlamentarne stranke soglasno zmogli moči in modrosti za ratifikacijo pridružitve in za potrebne ustavne spremembe. S tem bo postalo razvidno, kaj država hoče, kakšni cilji vodijo njena ravnanja in da pri uresničevanju teh ciljev ravna zakonito. Sloveniji in njenim upravljavcem se bo povrnil ugled, državljankam in državljanom Republike Slovenije pa odprla in zavarovala prihodnost evropskega življenja, enakega življenju državljanov razvitih evropskih držav, ki so članice Evropske unije.
Spoštovane poslanke in poslanci, želim vam pri vaši odločitvi dovolj preudarnosti, modrosti in poguma.