seznam

O Sloveniji kot bodoči članici EU s skupino danskih ątudentov
Ljubljana, 12. marec 2004

 

Povzetek V organizaciji Druątva slovensko-danskega prijateljstva se je na enotedenskem ątudijskem obisku v Sloveniji mudila večja skupina danskih ątudentov kulturne in mednarodnopolitične smeri, ki so se ľeleli seznaniti s Slovenijo kot skorająnjo članico Evropske unije. Danske ątudente je na daljąi pogovor sprejel tudi nekdanji predsednik republike Milan Kučan.

Magnogramski zapis

Spoątovane mlade gospe, spoątovani gospodje, dragi prijatelji,

zelo sem zadovoljen, da vas lahko pozdravim v Sloveniji in da sem se lahko srečal z vami. Stojim pravzaprav pred dovolj teľko nalogo predstaviti Slovenijo in njena pričakovanja v Evropski uniji. Ne zato, ker bi bila to sama po sebi zahtevna naloga, ampak ker bom pri tem gotovo subjektiven in pristranski.

Če si lahko, si bom iz te zagate pomagal z neko anekdoto, ki jo najbrľ poznate. Anekdoto o starem mornarju, zlati ribici in rumu. Ko je mornar ujel zlato ribico, mu je rekla, da mu izpolni tri ľelje. Njegova prva ľelja je bila, da bi mu priskrbela velik sod ruma. Z drugo ľeljo je ľe imel teľave, pa se je le domislil, da bi bil ta sod ruma zmeraj poln in tretja njegova ľelja je bila, naj mu da povrh ąe steklenico ruma. Hočem povedati, da si kot Slovenec in kot dolgoletni predsednik te drľave, seveda bivąi, ľelim film o Sloveniji, ki bi bil zelo lep, da bi trajal kar naprej in na koncu bi si ľelel ąe lepo razglednico iz Slovenije. Ampak ker ste vi spoznali Slovenijo, gospod Gruden vas je peljal, kolikor mi je pripovedoval, po najbolj zanimivih delih Slovenije in ker Slovenija ni velika, imate gotovo o Sloveniji svojo predstavo.

Za razumevanje razmerja Slovenije do Evropske unije je morda pomembnih nekaj opazk o preteklosti. Slovenija je do skorająnjega 1. maja ąla skozi ątiri zelo zahtevne procese, ki v največji meri določajo razmerje med Slovenijo in Slovenci ter Evropsko unijo in Evropejci, drľavljani drugih drľav.

Prvi proces je nastajanje lastne samostojne drľave od leta 1990, ki je hkrati tudi proces bolečega ločevanja od nekdanje skupne jugoslovanske drľave. Ne samo zato, ker je ta proces potekal v zapletenih notranjih in mednarodnih okoliąčinah, ampak tudi zaradi tega, ker je morala Slovenija vzpostaviti praktično celotno drľavno infrastrukturo, od vojske in policije do diplomacije, carine, vsega, kar je povezano z infrastrukturo, ki je potrebna za delovanje drľave. Morala je oblikovati svoj lastni pravni red, ki je deloma nastajal skozi prilagajanje pravnega reda nekdanje Jugoslavije, v največjem delu pa je bila to originalna slovenska zakonodaja, ki je ľe takrat, ko je nastajala, računala z enim od dveh poglavitnih mednarodnih ciljev Slovenije, z priključevanjem Slovenije takratni Evropski skupnosti, kasnejąi Evropski uniji. To je neka karakteristika, ki Slovenijo razlikuje od drugih drľav kandidatk, ki so vse pravzaprav ohranjale svojo prejąnjo drľavno infrastrukturo, svojo drľavno identiteto. Slovenci je do leta 1991 nikoli v zgodovini nismo imeli. To je pravzaprav nova drľava tudi v evropskih in svetovnih razmerjih. Zato je seveda imela nekoliko bolj sproąčen pogled na svojo prihodnost, pa hkrati in seveda tudi velike obremenitve iz preteklosti, ki posledice kaľejo v zavesti in ravnanju Slovencev vse do danes. V pozitivnih in negativnih razseľnostih.

Drugi proces je bil proces tranzicije, kot ga poznate v vseh drugih kandidatkah, razen morebiti Cipra in Malte. To je najprej proces gospodarske tranzicije, ki je pomenil prehod iz enega gospodarskega sistema v drugega. Iz drľavno planskega, kjer je bilo relativno lahko prodati in teľko proizvajati, v trľno, kompetitivno gospodarstvo, kjer je relativno lahko proizvajati, pa seveda veliko teľje prodajati, ker je konkurenca večja in je ponudba praviloma večja od povpraąevanja in sicer ne več v pogojih zaprtega, ampak v pogojih v čedalje bolj odprtega, zdaj praktično povsem odprtega notranjega trga, ki postaja del trga Evropske unije. Bistven element te tranzicije je bila tudi lastninska reforma. Spreminjanje druľbene in tudi drľavne lastnine v zasebno lastnino. To je sam po sebi zahteven proces, ki ima ątevilne posledice: politične, socialne in gospodarske. To je pravzaprav najbolj zahtevna operacija, ker zahteva tudi spremembo miselnosti. Ljudje moje generacije, starejąi in tudi nekaj mlająi, niso bili navajeni ľiveti v svetu, ki mu temeljne vrednote diktira zasebna lastnina in njena nedotaktljivost, ki mu diktira logika trľnega gospodarstva in dobička, ki mu diktira logika skrbi vsakogar samega za sebe, za svojo druľino, za svojo prihodnost, za prihodnost druľine, saj je večino teh skrbi prej imela drľava v svojih rokah. Mislim, da je Slovenija pred vstopom v Evropsko unijo uspela relativno uspeąno opraviti vse druge naloge, da pa spremembe miselnosti nismo uspeli opraviti do konca in se to najbrľ tudi v ľivljenju ene same generacije ne da. Verjamem, da je ista teľava v vseh drugih kandidatkah, razen ľe omenjenih Cipra in Malte, ki imata drugačno preteklost od kandidatk, ki so v blokovski delitvi Evrope ľivele v t.i. politični vzhodni Evropi.

Tretji element te tranzicije je bila nadomestitev trgov. Slovenija je veljala za gospodarsko najbolj razvito republiko nekdanje Jugoslavije. Bila je republika, ki je v glavnem proizvajala finalne izdelke, ki so bili v dobri tretjini namenjeni notranjemu trgu, v dveh tretjinah pa izvozu, od tega nekaj tudi na vzhodne trge, v glavnem drľav Varąavskega pakta, ki so tudi razpadli. Z zlomom Jugoslavije je slovensko gospodarstvo izgubilo domače trge in največji del zunanjega trga. Nadomestiti te trge, kjer je Slovenija prodajala praktično 2/3 svoje produkcije, v kratkem času dveh let, je bilo silno zahtevno. ©e posebej, ker so to bili ti novi trgi kompetitivni trgi zahodne Evrope. Največji trg Slovenije so Nemčija, potem po vrsti: Italija, Avstrija, Francija in Velika Britanija. Skandinavske deľele so za slovensko gospodarstvo takorekoč neodkrite deľele, z Dansko vred, kar ni pogojeno z zahtevnostjo tega trga ali z nekvaliteto slovenske proizvodnje, ampak predvsem z relativno oddaljenostjo in s slabim poznavanjem gospodarskih in trľnih prilik.

Četrti element tranzicije je bila politična tranzicija. Prehod iz enopartijskega sistema v večpartijsko parlamentarno demokracijo z vsemi vrednotami, na katerih temelji zgodovina človekovih pravic, z vladavino prava in s kompetitivnim trgom. Ta prehod se je v Sloveniji zgodil na mehek način s soglasjem takratnih starih in novih političnih sil. S soglasjem, da se spomladi 1990 izpeljejo prve demokratične parlamentarne volitve in na njih potem zgradi sistem parlamentarne demokracije s svojim pravnim redom in institucijami. Letos jeseni bodo v samostojni Sloveniji pete parlamentarne volitve po vrsti, ki sovpadajo tudi s prvimi volitvami Slovencev v evropski parlament v juniju.

Te tranzicijske spremembe so bistveno spremenile tudi socialno strukturo Slovenije. Zlasti privatizacija je povzročila proces socialne diferenciacije, čeprav je bila slovenska druľba v primerjavi z druľbami drugih delov Jugoslavije ali z drugimi vzhodnoevropskimi druľbami tudi ľe prej relativno precej diferencirana. Vendar je proces privatizacije naredil globok rez. V Sloveniji se je začel formirati močan, ątevilčen srednji razred, ki je garancija socialne stabilnosti drľave. Iz njega prehaja razmeroma ozek krog relativno bogatih ljudi in navzdol, na dnu socialne lestvice, se oblikuje čedalje bolj opazen sloj relativno revnih ljudi. Čeprav je v Sloveniji o pravi, ne statistični revąčini zaenkrat teľko govoriti. Tudi model privatizacije je bil takąen, da je upočasnil in po svoje tudi preprečil, da bi priąlo do povsem nekontrolirane divje privatizacije in bogatenja, kot ga je opaziti v nekaterih drugih drľavah, konkretno v Rusiji in v nekaterih drugih drľavah, ki so nekoč spadale v Sovjetsko zvezo. Zaenkrat ni mogoče govoriti o pretiranih razlikah med zelo bogatimi in zelo revnimi Slovenci, čeprav bo ta proces očitno ąel naprej in bo slovenska druľba s socialnega vidika oblikovana tako kot druľbe drugih drľav, ki so znotraj Evropske unije.

Tretji proces, ki je značilen za Slovenijo, je proces pribliľevanja evropskim integracijam. Slovenija si je ob nastanku postavila dva velika cilja. Postati članica Evropske unije in NATA. Oba cilja se bosta letos uresničila. Razlogov, zakaj je Slovenija to ľelela, je bilo veliko. Eden od močnih motivacijskih razlogov je bil zagotoviti naąim drľavljanom, ljudem, ki ľivijo v Sloveniji, kvaliteto ľivljenja, ki je primerljiva s kvaliteto ľivljenja ljudi v drľavah zahodne demokracije. Drug močan motivacijski razlog pa je bil, razlikovati se od načina ľivljenja v tistih delih Jugoslavije, ki so v procesu razpadanja drľave ľal zaąli v krvave konflikte zaradi nesposobnost reąevanja zlasti nacionalnih razmerij. Pri tem tudi Slovenija ni bila povsem neprizadeta in ji tudi z vojno, k sreči kratko, ni bilo povsem prizaneąeno. Za dosego teh dveh ciljev je morala Slovenija skozi trdo preizkuąnjo izpolnjevanja demokratičnih, gospodarskih, socialnih, kulturnih in drugih kriterijev. Pri NATO pa je to bila predvsem sposobnost prispevati h kolektivni obrambi in izpolnjevanju demokratičnih standardov, pri katerem je ključni civilni nadzor nad vojaąkim kompleksom.

Pri Evropski uniji so bile stvari mnogo bolj kompleksne in zahtevnejąe. ©li smo skozi dve obdobji. Najprej pridobitev statusa pridruľene članice in kasneje status polnopravne članice. S pridruľitvenim sporazumom smo imeli teľave. Ne zaradi podobe Slovenije in izpolnjevanja notranjih kriterijev, ampak zaradi ne povsem reąenega zgodovinskega konflikta z Italijo iz časov pred prvo svetovno vojno oziroma med in po njej, potem v celotnem obdobju do druge svetovne vojne, ko je bil velik del slovenskega ozemlja po pogodbi v Rapallu priključen Italiji kot del nagrade za njeno drľo v času prve svetovne vojne in za prestop k zahodnim zavezniąkim silam, in v dogajanju med drugo svetovno vojno in po njej. To je del zgodovine, s katerim vas ne bi rad utrujal. Mislim, da je 1. maj končno priloľnost, da se ta del zgodovine prepusti zgodovini. Vendar, takrat je Italija kot članica, ki je imela moľnost blokirati slovenski interes, postavila svoj veto in zahtevala, da se v bistvu revidira takoimenovani Osimski sporazum, ki je bil podpisan v Osimu med Republiko Italijo in nekdanjo SFRJ in ki je definitivno uredil meje in premoľenjska vpraąanja med Jugoslavijo, katere del je bila Slovenija, in Republiko Italijo.

Po dolgih pogajanjih in konfliktih je priąlo do t.i. ąpanskega kompromisa, ki je Sloveniji odprl pot v Evropsko unijo, vendar pod enim pogojem: za razliko od vseh drugih pristopnic je Slovenija morala odpreti svoj trg nepremičnin, na koncu vendarle samo za italijanske drľavljane, in si v pogajanjih tudi kasneje ni več mogla izboriti boljąega statusa, sploh pa ne statusa, kot ga ima Danska, ki je v bistvu iz dostopa do nepremičnin izvzela drľavljane iz drugih drľav, za razliko od vseh drugih članic EU. To smo ľeleli tudi Slovenci, vendar nam zgodovinske prilike niso bile naklonjene.

Druga faza je bilo izpolnjevanje pogojev za polnopravno članstvo. To je bilo predvsem prilagajanje zakonodaje, kar je bil zahteven proces, ampak vendarle relativno enostaven. Veliko teľje je uresničevanje te zakonodaje in urejanje ľivljenja na tej podlagi v praksi. Ekonomski kriteriji so bili razmeroma hitro izpolnjeni. Slovenija ima dobro, stabilno gospodarsko rast in dobre makroekonomske kazalce in ľeli s koncem letoąnjega leta stopiti tudi v predfazo vstopanja v euro zono. Članica naj bi postala čez tri leta, če bomo imeli zadovoljiva gospodarska gibanja ąe naprej, pri čemer je problem predvsem relativno visoka stopnja inflacije.

Pogajanja na drugih področjih so bila sicer zahtevna, vendarle niso povzročala posebnih teľav ne pogajalcem iz EU ne slovenskim pogajalcem. O tem ste ľe, če sem prav informiran, dobili potrebne informacije. Tisto, kar se mi zdi potrebno omeniti, je pogajanje okoli trga delovne sile oz. prostega gibanja delavcev iz Slovenije na trg delovne sile EU. Mislim, da je tu nasploh velik problem, ki je veliko bolj iracionalen kot realen. Če gre za Slovence, pa gotovo ni v ničemer realen, ker imamo Slovenci doma evropsko primerljivo stopnjo nezaposlenosti oz. visoko stopnjo zaposlenosti, ker Slovenci niso pripravljeni za vsako ceno iskati dela drugje, ker imamo primerljiv ľivljenjski standard in kupno moč z drľavami, ki so do sedaj bile članice EU. Razen tega nas je malo. Če malo karikirano povem, tudi če dva milijona Slovencev, torej če vsi odidemo v zahodne evropske drľave, se to na trgu delovne sile ne bo poznalo. Na sploh mislim, ne govorim samo v razmerju do Slovenije, da je pretiran strah pred tem, kot je mogoče sliąati, da bodo »slovanski berači z vzhoda preplavili zahod« in odvzeli drľavljanom teh drľav delovna mesta in jim zniľali standard. O tem bom ąe govoril. Mislim, da je to po svoje moľno razumeti, ni pa mogoče tega strahu z racionalnim premislekom tudi upravičiti.

Četrti proces je proces globalizacije. Slovenija mu je izpostavljena v enaki meri kot ves svet, vse drľave Evrope, sedanje članice EU in kandidatke. V ta proces smo najprej vstopili skozi trg, ki postaja globalen, skozi globalno naravo kapitala in globalno naravo tehnologij – zlasti informacijskih. Priąli smo v poloľaj, da smo svet začeli prepoznavati v njegovih pozitivnih in negativnih globalnih vidikih, v priloľnostih, ki jih ustvarja, v nevarnostnih, ki jih povzroča, in smo v njem začeli iskati svoje mesto. Tako kot ga iąče vsaka drľava, kot ga iąčejo regionalne skupnosti, kot je recimo EU, in kot jo iąče zase vse človeątvo. Ta svet je iz vrste razlogov postal prepoznan kot med seboj silno soodvisen in povezan. Kar se danes zgodi na enem koncu sveta, postane takoj naą skupen problem. Informacije ne potujejo več dva meseca z ladjami, ne potujejo več samo s časopisi, ampak ąe tisti hip potujejo po elektronskih medijih, po računalniąkem medmreľju, so na televiziji. Častniki lahko drug dan samo elaborirajo novico. Novica je tista, ki pride preko radija in preko televizije oz. preko računalnika. Ničesar ni več mogoče skriti in pred ničemer se ni več mogoče zapreti. Ne pred pozitivnimi in ne pred negativnimi učinki. Tudi najmočnejąa drľava pred negativnimi učinki ni več zavarovana. To je pokazal mednarodni organizirani terorizem, 11. september 2001. Neke vrste kulture strahu, ki se formira po svetu, je zelo velika nevarnost, ker smo ljudje v strahu za svojo varnost pripravljeni storiti marsikaj, celo odpovedati se delu svojih tradicionalnih, političnih in drľavljanskih pravic. Politika, ki ni zavarovana pred skuąnjavami, s tem strahom, zelo lahko manipulira. Mislim, da nobena druľba danes nima vgrajenih dovolj demokratičnih mehanizmov, ki bi vzpostavili potrebno ravnovesje med varovanjem varnosti in miru v svetu in v posameznih drľavah, tudi v mikro druľbah, in nujnostjo varovanja temeljnih človekovih pravic in svoboąčin.

Globalnost sveta je dejstvo, s katerim se je treba sprijazniti. S temi stvarmi ste gotovo seznanjeni. Dejstvo pa je, da je upravljanje tega globalnega sveta nezadostno, da so nezadostne institucije, tudi Zdruľeni narodi, ki so prilagojeni drugačnim časom svojega nastanka in svoji vlogi in zahtevajo korenite reforme, če ľelimo ohraniti njihovo legitimnost in njihovo avtoriteto. Globalnemu svetu ni prirejena globalna odgovornost, ki se začenja pri odgovornosti vsakega od nas ne samo zase in do sočloveka, ampak do vsega, kar se v svetu zgodi. Čeprav se morebiti to sliąi zelo nebulozno, o čemer govorim. Ampak v resnici je to ne tako daleč v prihodnost odmaknjena realnost, s katero bomo ľiveli. Kar seveda pomeni tudi odgovornost vsake drľave, ne samo za to, kar se dogaja v njej, ampak tudi za vse to, kar se dogaja v svetu, kar se dogaja človeątvu, kar se dogaja z ľivljenjem na zemlji na sploh, z biosfero. In tu so seveda pomembne vse tiste stvari, ki jih običajno razumemo s Kyotskim sporazumom in s konferenco Zdruľenih narodov o okolju, ki je bila v Riu pred leti.

Kar je po mojem mnenju najbolj pomembno in kar kaľejo vse te ugotovitve, je predvsem, da sodobni svet nima čvrstega prepoznanega in sprejetega etičnega temelja, ki bi sluľil kot kriterij in merilo za ravnanje vseh in vsakogar. Dolgo let je vrednostni sistem sveta vsiljevala Evropa s svojo civilizacijo, s svojo kulturo, s svojo duhovno podobo. Več kot 500 let evropocentrizma je svetu vtisnilo neizbrisen pečat. Dejstvo je, da je v preteklem stoletju Evropa ta svoj primat, če hočete monopol, izgubila in ga izgublja. Tu so Zdruľene drľave Amerike, ki so del evroameriąke kulture, pa vendarle po svoje nastaja posebna, specifična duhovna podoba Amerike. ©e bolj pomembno je, da se je tu razvila in se razvija Rusija, da je tu Kitajska kot stara civilizacija s svojim sistemom vrednot, da je tu islamski svet s svojim sistemom vrednot in da je prej ali slej mogoče pričakovati tudi prebujanje in vpliv Afrike in tudi Juľen Amerike. In da je nujno potrebno vzpostaviti dialog med temi civilizacijskimi srediąči zaradi odgovornosti za svet, ki je skupen, in zaradi iskanja skupnega etičnega temelja, ki ga nobena od teh velikih civilizacij ne bo smatrala kot vsiljevanje vrednostnega sistema drugih kultur ali kot poskuse, da bi evroameriąka civilizacija vsilila svoj sistem vrednot in svoje razumevanje demokracije. To drugi razumejo kot posebno obliko duhovnega hegemonizma in se temu upirajo. Treba bo najti nek skupen imenovalec, minimum skupnih vrednot, med katere bo mogoče in potrebno ąteti varovanje človekovega ľivljenja in ľivljenja nasploh, varovanje človekovega dostojanstva in varovanje človekovih pravic. Če bi se na tem minimumu lahko zedinili, potem od tod lahko izpeljevali vse tisto, kar je potrebno za odgovorno upravljanje sodobnega sveta, za odgovornost v tem svetu, za oblikovanje popolnejąega pravnega, ali če hočete mednarodnega pravnega reda, po katerem bi se ravnali ter oblikovanje ali preoblikovanje institucij upravljanja.

Evropska unija se ąiri v času, ki je manj ugoden, kot smo pričakovali. Tudi dogajanja v svetu, ki vpliva na poloľaj in razmiąljanje evropskih ljudi. Tu je nek občutek nelagodja, tesnobe, bojazni, strahu. Najbrľ veste, da je Gallupov inątitut ne tako dolgo nazaj delal neko raziskavo, med 41-timi drľavami v svetu. In rezultati so pravzaprav zaskrbljujoči. Skoraj 50% ljudi je povedalo, da je zaskrbljenih za svojo prihodnost, ker imajo občutek, da nimajo nobenega vpliva na politične, gospodarske in socialne razmere in odločitve, ki bistveno vplivajo na njihovo ľivljenje in na njihovo prihodnost. Nek občutek strahu, da povsod preľijo nevarnosti in da te nevarnosti samo čakajo priloľnost, da izbruhnejo. Včerająnja tragedija, ki se je zgodila v ©paniji, ko z ničemer ni mogoče opravičiti tega zločina, kaľe, da ta bojazen ni brez razloga. Tudi socialne razmere v nekaterih drľavah govorijo o tem, da ta bojazen ni brez razloga. Odgovora na ta strah, ki bi odpravljal vzroke za to negotovost, pa nimata ne svet ne EU. In zato v EU raste na eni strani bojazen pred novimi kandidatkami in povečuje negotovost ljudi v članicah EU, na drugi strani pa povečuje tudi nelagodje, strah in bojazen ljudi v skorająnjih novih članicah o tem, kaj jih čaka v EU. Nekaj tega je opaziti tudi v Sloveniji. Čeprav moram povedati, da so Slovenci razmeroma dobro informirani o tem, kaj jih čaka v EU. Ne samo zaradi sistema informiranja, ko so bili sproti obveąčani o tem, kako potekajo pogajanja. Veste, da je bila Slovenija edina kandidatka, ki je pogajalska izhodiąča določala in potem rezultate pogajanj tudi potrjevala v parlamentu, kar je seveda imelo svoj odmev. Toda pomembnejąe od tega je, da so bile slovenske meje od nekdaj odprte, tudi ąe v času prejąnjega reľima in da za Slovence recimo ľivljenje v Avstriji, Italiji, Nemčiji, Franciji, manj v skandinavskih deľelah ni nobena neznanka. Hočem povedati, iluzij ni veliko. Je pa nekaj iluzij ąe zmeraj. In odgovorna politika mora biti pripravljena, da bo odgovarjala s pravimi, realnimi odgovori takrat, ko bodo iluzije Slovencev trčile ob realnosti EU.

Kje so te nevarnosti, so pokazala pogajanja. ®e prej sem omenil trg delovne sile, ki je ena od realnosti in seveda tudi kmetijstvo, čeprav je kmetijstvo v Sloveniji veliko bolj političen kot pa realen ekonomski problem. Manj kot 5% ljudi ľivi v Sloveniji neposredno od kmetijstva in manj kot 4% nacionalnega bruto proizvoda se oblikuje v kmetijstvu. Ampak vendarle, velik del tradicije, velik del socialne kohezivnosti je vezan na naąo kmečko tradicijo. Razlog, da obstoji to nelagodje, pa je tudi relativno slabo medsebojno poznavanje. ®elezna zavesa ali blokovska delitev Evrope je povzročila 50 letno prekinitev medsebojnih komunikacij med evropskim vzhodom in zahodom. Posledice so ąe vedno tu.

Ima pa svoje posledice tudi dilema, ki je spremljala EU ves čas. Dilema o tem, na kakąen način EU ąiriti. Ali postopoma, s tempom, kakor bodo posamezne kandidatke izpolnjevale pogoje, kot se reče korak po koraku, ali čakati, da deset kandidatk izpolni pogoje in potem s tem t.i. big-bangom na veliko raząiriti EU. Razlogi so bili za eno in drugo moľnost. EU se je po mojem bolj iz političnih kot iz realnih razlogov odločila za veliko ąiritev, ki je politično pomembna, ki je pomembno sporočilo za Evropejce in je pomembno sporočilo za svet. Ima pa seveda tudi slabosti, ki se jih zdaj preprosto ľeli spregledati. To so vendarle velike razlike v stopnji ekonomske razvitosti posameznih drľav in tudi socialne stabilnosti posameznih drľav. Te razlike so se pokazale v razpravi o evropski ustavni listi, ki kot veste, ni bila sprejeta. Kaľe se v razpravah okoli proračuna EU, v sredstvih, ki so na razpolago novim članicam za razvoj. Če povem na primeru Slovenije. Ker je kriterij za financiranje stopnja razvitosti in ker se stopnja razvitosti in kriteriji določajo na povprečjih, povprečja pa upoątevajo stopnjo razvitosti in gospodarske moči vseh drľav članic, je zdaj ta kriterij, seveda spuąčeno, ker imamo zelo razvite drľave in tudi nekatere precej nerazvite kandidatke. In ker se povprečja oblikujejo pač na seątevku in na količniku, je ta kriterij precej zniľan in je Slovenija kot najbolj razvita kandidatka, skupaj z Malto, preąla v poloľaj, ko bi ľe bila plačnica v evropski proračun.

Do sem kamor smo priąli praktično brez pomoči kogarkoli. Da smo danes na stopnji razvitosti kot so recimo Grčija, Portugalska, deloma tudi ©panija, je predvsem rezultat napora naąih ljudi. Tu, kjer so danes Grčija, Portugalska in ©panija, to je pa rezultat zelo velikega, tudi finančnega angaľiranja sredstev EU. To ni noben očitek. Hočem samo povedati, v čem je objektiven problem. Torej, Slovenija lahko v prvih letih svojega ľivljenja v EU ąe naprej računa v glavnem z lastnimi močmi, druge kandidatke pa z nekaj finančne podpore EU, ki je pa seveda mnogo manjąa od pričakovanja. Rezultat tega je vam gotovo dobro poznana razprava, ali bomo imeli Evropo dveh hitrosti ali Evropo ene hitrosti. Mi imamo s to dilemo veliko izkuąenj iz ľivljenja v nekdanji Jugoslaviji, ki je bila tudi večnacionalna skupnost, ki je poleg velikih nacionalnih razlik poznala tudi velike razlike v stopnji gospodarske razvitosti in socialne stabilnosti posameznih republik, ki so danes samostojne drľave. Mislim, da bi bila Evropa dveh hitrosti slaba reąitev za Evropo, saj bi ob nepreseľenih posledicah nekdanjih, predvsem političnih delitev vnesla ąe nove, realne delitve, ki so veliko teľje in ki jih bo Evropa veliko teľje presegala. S tem bom končal. Razprava o Evropi dveh hitrosti in razprava o evropski ustavni listini, ki je bila sicer zelo pomembna in je dala tudi zelo pomemben rezultat, je vendarle posledica dejstva, da Evropa, če smem tako reči, ni opravila neke predhodne razprave in sicer razprave o podobi sodobnega sveta, o njegovih karakteristikah, o njegovih prednostih in realnostih in o svoji podobi znotraj nje. Če je ta svet viden kot mozaik, kateri kamenček je torej tisti, kjer se vidi sodobna Evropa. Če rečem bolj enostavno – razprava o tem, kako Evropa prepoznava svet in kakąno vlogo ľeli imeti Evropa v njem. V svetu, ki je policentričen, v svetu, ki je tekmovalen in v svetu, ki je tesno, usodno povezan med seboj in mora deliti odgovornost. In v tem svetu, po mojem, mora Evropa imeti aktivno vlogo. Mora ľeleti imeti vpliv. In če je tako, potem sledi vpraąanje, kaj mora storiti, kakąne institucionalne reforme mora izpeljati znotraj sebe in katere funkcije, razen ekonomskih, mora opravljati skupaj, da bi to ľeleno vlogo lahko tudi uresničila. Alternativa je po mojem jasna. Zdruľevanje Evrope je velika priloľnost, če pa bo zapravljena, pomeni odrivanje Evrope na obrobje svetovnega dogajanja in popolna marginalizacija njene vloge. Nobena evropska drľava, tudi ne največji, Nemčija in Francija, nista dovolj veliki, da bi v tem svetu sami vzpostavili referenčno in konkurenčno točko. To je neka realnost v trenutku, v kateri Slovenija vstopa v EU. To je moj pogled na čas, v katerem se to dogaja. Je pa seveda to v veliki meri moj osebni pogled, morebiti ne v celoti tudi pogled uradne Slovenije.

Opravičiti se vam moram na koncu tega mojega uvoda, ne toliko za dolľino, ampak predvsem, da sedim tukaj zgoraj. Nisem se navajen z ljudmi pogovarjati s katedra oz. z viąine. Ampak ker je dvorana, ki je mnogo priročnejąa in kjer bi bil le eden od vas, zasedena, so me usmerili sem. Se vam opravičujem. Moja viąina vojaąke mere je sicer 165 cm. Torej nikakor nisem visok človek.

Hvala lepa.

Igor Gruden:
Mislim, da ste imeli priloľnost doľiveti celovito in poglobljeno razmiąljanje naąega gostitelja o Sloveniji in tudi o nekaterih evropskih in svetovnih skrbeh in stiskah v tem trenutku. In mislim, da bo to dejansko ozaljąalo in dopolnilo vaąa doľivetja Slovenije, ki gredo z danaąnjim dnem h kraju. Imamo samo 10 minut časa za vpraąanja in odgovore. Prosim.

Vpraąanje:
Kako Slovenija gleda na pojav velike evropske birokracije, ki je v veliki meri vzrok za nezadovoljstvo Evropejcev.

Milan Kučan:
To je zelo pomemben razlog za ta občutek Evropejcev. Zdi se jim, da je oblast oddaljena in da je njihov vpliv na odločitve zelo oddaljen. Institucionalni sistem odločanja v EU reąuje to s sistemom subsidiarnosti. Ni pa pravega soglasja in tudi ne prave preglednosti, kaj naj bi to načelo konkretno pomenilo. O katerih zadevah je nujno odločiti na ravni EU in kaj je od tega skupnega je moľno prepuąčati drľavnim, regionalnim, lokalnim ravnem na podlagi skupnih meril, skupnih ciljev, če hočete skupnih vrednost in skupne ideje. Sam mislim, da razen najbolj globalnih odločitev, ki so merilo za urejanje posameznih področij, ąe posebej tistih, ki vzpostavljajo ravnovesje med ekonomijo in drugimi sektorji ľivljenja, kot so zlasti izobraľevanje, kultura, znanost, da bi vse drugo moralo biti prepuąčeno subsidiarni ravni. Torej tudi konkretno odločanje o izobraľevanju, o kulturi, o znanosti, o vsem tistem, kar je neposredno povezano z ľivljenjem posameznika.

Globalni ekonomski parametri, vključno z monetarnimi, zunanja politika, varnostna politika, obrambna politika, predvsem pa tudi izhodiąča za umeąčanje Evrope v globalni prostor za dialog z drugimi srediąči, to pa mislim, da bi moralo biti pridrľano institucijam na ravni EU, z dostavkom seveda, da je tu zelo pomembna tudi delitev pristojnosti med evropsko vlado oz. Evropsko komisijo in Evropskim parlamentom. To recimo, kar z izkuąnjo nekdanje Jugoslavije sam vidim kot veliko slabost Evropskega parlamenta - mogoče zato, ker gledam od zunaj – je dejstvo, da poslanci v Evropskem parlamentu v bistvu odločajo z logiko partijskih evropskih central, čeprav so izvoljeni v drľavah članicah. Torej ne odločajo kot mandatarji svoje drľave, ampak na podlagi dogovorov krąčansko-ljudske, socialistične, liberalne partijske centrale.

Poznam prigovor, ki sem ga sliąal doma. Da je pač parlament zgrajen na logiki strankarske participacije. To velja za nacionalni parlament. Vpraąanje je, ali je to logiko mogoče tako neposredno prenesti tudi na večnacionalni parlament, ki ima pa v osnovi vendarle neko drugo nalogo. Nalogo, da usklajuje interese in poglede članic EU, ki so s svojimi poslanci zastopane v tem najviąjem, recimo zakonodajnem organu, po mojem pa organu, ki bi moral utirati globalne usmeritve politike EU na posameznih področjih, kjer pa bi bile potem odločitve pridrľane Evropski komisiji – torej vladi – ki pa potem lahko odloča z drugačno logiko. To je moje osebno mnenje, za njim pa stoji izkuąnja iz nekdanje Jugoslavije, ki je bila tudi večnacionalna skupnost.

Vpraąanje:
Ali bi bili glede na svojo popularnost pripravljeni ponovno kandidirati za predsednika drľave?

Milan Kučan:
Veste kako je s popularnostjo. Tudi filmske zvezde so popularne, zlasti hollywoodske, ampak potem, ko se postarajo, so bivąe popularne filmske zvezde. Tako je tudi s popularnostjo politikov. Mislim, da sta dva mandata več kot dovolj za resno opravljanje kakąne odgovorne funkcije, ker po dveh mandatih hočeą nočeą človek pri vsakem delu postane rutiner. Za politično delo ali za delo na ravni, recimo predsednika drľave, ki je bolj moralna kot oblastna funkcija, je rutina najslabąa moľna reąitev. Tudi če bi bile ustavne moľnosti, ne bi tega ąe enkrat počel.

Vpraąanje:
Zakaj je Slovenija tako slabo poznana v Evropi?

Milan Kučan:
Jaz teľko odgovarjam na to vpraąanje. Slovenijo običajno zamenjujejo s Slovaąko. Del slovenskih politikov misli, da je to zaradi simbolov, ker imamo podobno zastavo in podobno ime. Sam mislim, da temu ni tako, da smo sami premalo storili za svojo prepoznavnost. Kako je danes drľava zanimiva? Kako je lahko evropska drľava zanimiva za druge drľave v Evropi? Sta dva načina. Eden je, da je zelo problematična. Da povzroča strah v Evropi. To je danes mogoče reči recimo za vse drľave nekdanje Jugoslavije, razen za Slovenijo. Če vam to ilustriram s svojo izkuąnjo. Leta 1991, ko je bila v Sloveniji vojna in ko se je potem ta vojna ąirila na Hrvaąko, Bosno, na Kosovo, nam slovenskim politikom, tudi meni ni bilo teľko odpreti nobenih vrat nobene prestolnice v Evropi, tudi ne v ZDA. Bali so se, kaj bo. Potem so se stvari normalizirale. Slovenija je izginila iz zemljevida problematičnih drľav. Postala je nezanimiva.

Drug način, da postaneą zanimiv je, da si zelo dober. Da si boljąi od povprečja in da si zanimiv, ker jih zanima, zakaj si uspel biti dober. Biti zanimiv zaradi problemov, ki jih povzročaą, je zelo lahko. Tega si seveda nobena resna drľava ne ľeli. Postati zanimiv na drug način, biti dober, biti vzor drugim, pa je seveda zelo teľko. Prava pot je druga in po mojem je Slovenija zapravila – to je seveda moja kritična opazka, ki jo javno povem tudi v Sloveniji – nekaj tistih stvari, zaradi katerih je bila zanimiva ob svojem nastanku in potem v prvih letih ľivljenja, po katerih se je razlikovala od problematičnega, konfliktnega sveta na jugovzhodu Evrope, tudi na tleh nekdanje Sovjetske zveze. In ko se danes govori o ksenofobiji v Evropi, se nenadoma med drľave, kjer se pojavlja ksenofobija, uvrąča tudi Slovenija. In ravno to, da nismo ksenofobični, ampak da smo odprti, da spoątujemo pravice tudi manjąin, da imamo visoko stopnjo zaąčite manjąin, to se je nenadoma podrlo. To je vpraąanje, ki si ga mora slovenska politika zastaviti, sicer bo v bojazni, v svoji pretirani bojazni zbeľati pred nevarnostjo balkanizacije, postala tako balkanska drľava kot so druge, ki jih danes kot politično balkanske drľave prepoznava Evropa.

Vpraąanje:
Ali se glede na doseľene rezultate Slovenci in Slovenija odlikujejo po svojem vseľivljenjskem učenju?

Milan Kučan:
V bistvu ste sami odgovorili na to vpraąanje. Tu bi teľko dodajal kaj zelo originalnega. Deset let, dvanajst let je kratko obdobje v ľivljenju človeka, v ľivljenju človeątva je to seveda ąe veliko krająe. Svet se zelo hitro spreminja. Čas teče veliko hitreje, kot je tekel naąim prednikom in se ne zaustavlja na mejah Slovenije. Slovenija ima kot vsaka drľava moľnost, da stopi na vlak, ki pelje vse hitreje in da je čim bliľje lokomotivi, ali pa obstane na peronu. Vlak je neobčutljiv in bo odpeljal. Mislim, da se priloľnosti, ki se danes zamujajo, ne vrnejo več. In upam, da jih Slovenija ne bo zamujala. Vse ostalo ľivljenje, od političnega do gospodarskega, izobraľevalnega, kulturnega, je v tej funkciji. Mora biti v tej funkciji. Pri tem so veliko manj problematične generacije, ki prihajajo. To je veliko manj problematično za mlade ljudi. Slovenska druľba je vendarle, tako kot večina evropskih druľb, stara druľba. Staramo se. Ne samo zato, ker se povprečna doba ľivljenja na mojo srečo daljąa, ampak zato, ker je rodnost čedalje manjąa in kot sem vam uvodoma rekel, ker je najteľje spreminjati miselnost, ki smo jo prinesli s seboj. Vpraąanje – teľko bi rekel izobraľevanja, ampak bi rekel usposabljanja nas starejąih v tem novem svetu, je toliko bolj pomembno. To zaenkrat, moram priznati, ni v srediąču slovenske politike. To prepuąča samoiniciativnosti in seveda svobodnemu pretoku informacij. Ampak, stihija je včasih dobra, praktično pa nikoli. Tako bi tu vendarle moral postati cilj z aktivnostmi, ki bi bile temu cilju podrejene.

Vpraąanje:
Kako, po Vaąem mnenju, v svetu, kakrąen je, preprečiti niľanje ravni varovanja človekovih pravic in utrjevati veljavo odprtih druľb?

Milan Kučan:
Če bi imel zelo eksakten odgovor na to vpraąanje, bi ga najbrľ lahko dobro prodajal. Ampak na ľalost imam samo neko svojo predstavo o tem. Etični svet vrednot, ali če hočete etični sistem, etični kodeks, ki bi ga morali najprej oblikovati za sebe mi Evropejci. V tem negotovem svetu, kjer objektivno razpada tradicionalni svet vrednot, se dogaja nekaj zelo zanimivega. Ljudje v svoji negotovosti vendarle iąčemo zanesljivo okolje in to zanesljivo okolje nam predstavlja naąe mikro okolje, vse do drľave in tradicionalnega sveta vrednot, v katerem smo bili vzgajani.

Na globalni ravni bi to pomenilo, da razpada sistem vrednot, na katerem so bili ustanovljeni tudi Zdruľeni narodi. Da pa stvar danes ne zdrľi več na teh predpostavkah, pa kaľe dogajanje v Iraku ali Afganistanu. Puąčam ob strani, kako je priąlo do posega, kako je priąlo do unilateralne akcije itd. Je tudi vpraąanje kvalifikacij Sadamovega sistema, ki je bil gotovo nesprejemljiv, ampak sedaj se pojavlja vpraąanje t.i. nation building, obnove drľav, obnove Iraka. Sedaj je bila sprejeta iraąka ustava in pričakujejo se volitve. Volitve po vzoru zahodnih demokracij. Ali je moľno model zahodne demokracije, ki ustreza naąim vrednotam, naąi tradiciji, vsiliti kot model ljudem v Iraku. Kakąne stranke se bodo formirale? Ali se lahko v Iraku objektivno formirajo drugačne stranke kot na verski, ąiitsko-sunitski osnovi ali kurdsko-iraąko-iranski. Ne tako davno sem bil v Kazahtstanu, kjer so prepovedali vse stranke, ki so imele v svojem imenu bodisi versko bodisi nacionalno oznako. Stranke so se res razpustile, ampak so se potem ponovno oblikovale, samo pod drugim imenom. ©e vedno je realnost realnost. Vpraąanje je, ali lahko z istim modelom v popolnoma drugi socialni, kulturni, civilizacijski strukturi dobite isti rezultat. Po moje ne. Treba je vedeti, kako funkcionirajo te druľbe. Ta problem je bil recimo v Jugoslaviji z Albanci na Kosovu. Oni so druľba, ki je funkcionirala, in kolikor vem, ąe zdaj funkcionira predvsem na logiki velikih druľin. To so druľinski klani, v dobrem smislu. Tam lahko, tako ali drugače, navzven izgleda stvar v redu, dokler ni notranjih zapovedi in se uredijo stvari po logiki ljudi, ki teh velikih druľinah odločajo. Do takrat je seveda utvara, da ste s svojim sistemom nekaj dosegli. Oni so se prilagodili formi tega sistema, dejanski sistem odločanja in odgovornosti pa ostaja tradicionalen. In ni mogoče misliti, da bomo svoj model lahko vsilili velikim civilizacijam – islamski, kitajski in ąe kakąni, ki se ľeli uveljaviti na svetovnem prizoriąču.

Tu je nesporazum in s tem nesporazumom bi se morali začeti ukvarjati in se odreči temu, da bo naą evropski ali evroameriąki sistem in model, takąen kot je, absolutno sprejemljiv za vse, sicer si bomo vzeli pa pravico, da bomo te narode in te sisteme začeli kvalificirati kot problematične, kot tiste, ki ogroľajo mir in varnost, ki so necivilizacijske in nekulturne. Veste, po svoje zveni smeąno, če človek, ki ne pozna Kitajske in kitajske civilizacije, tej civilizaciji očita, da je necivilizirana. Prej bi seveda bilo obratno, ampak od tega ni seveda nobene koristi.

Koristno je razvijati sposobnosti spoznanja, da smo različni, sposobnost ľiveti s temi razlikami in sporazumevati se o tistem, kar omogoča soľitje in skupno odgovornost za ohranjanje človeątva in ľivljenja na planetu. To so seveda velike besede. Lahko je reči, da ľivim v iluzijah, toda rekel sem ľe prej, da mislim, da to ni tako zelo v daljno prihodnost odmaknjena naąa realnost. In vi jo boste ąe ľiveli.

 

 

seznam

na vrh