Podpora ekumenizmu in dialogu med krščanstvom in islamom
Celje, 12. marec 2002
Na srečanju škofovskih konferenc Jugovzhodne Evrope, katerega gostitelj je bil slovenski metropolit dr. France Rode, je Milan Kučan osebno versko svobodo ocenil kot pomembno vrednoto novega razmerja med individualnimi in kolektivnimi človekovimi pravicami ter utiranja evropske poti k sodobnim nacionalnim državam državljanov kot svobodnih ljudi.
Z dobro voljo sem se odzval vabilu slovenskega metropolita dr. Franceta Rodeta, ki danes in jutri v Sloveniji gosti vaše pomembno srečanje. Kakor so me obvestili, ga boste posvetili nemirnim in izzivalnim razmeram v jugovzhodni Evropi. Najbrž še posebej tistim na tleh nekdanje Jugoslavije, v deželah smrti, beguncev, ruševin in težko ranjene človečnosti. Tam v nebo še vedno štrlijo tudi ruševine džamij, katoliških in pravoslavnih cerkva, milijoni posejanih min pohabljajo ljudi in ubijajo otroška in druga življenja.
Po teh tleh so še nedavno divjali moderni apokaliptični jezdeci. Danes je tu še vedno prej nevojna kot mir. Pa vendar je po vsem brezumnem nasilju že tudi to veliko. Vendar ostajajo nezaceljene rane v srcih in dušah odraslih in otrok, ki so te grozote preživeli.
Slovenci smo imeli srečo in najbrž tudi dovolj modrosti in smo ostali zunaj tega pekla. Z manjšimi poškodbami smo zadnje desetletje živeli v miru prav na robovih tega velikega evropskega pogorišča. Lahko smo se posvetili prihodnosti. Preteklost nas je bremenila in nas bremeni le toliko, kolikor to sami želimo. Velikokrat brez potrebe in žal tudi z izgubljanjem dragocenih energij, ki jih zahteva uspešno upravljanje s svojo prihodnostjo.
Verstva in s tem cerkve so na Balkanu, kot je dobro znano, imele in še imajo samosvojo vlogo v tamkajšnjih družbah. Versko pripadanje je veljalo in celo še marsikje velja za eno ključnih nacionalnih identifikacijskih znamenj. Spopadi na narodnostno mešanih ozemljih za nacionalne, po možnosti etnično čiste države, so zato pogosto potekali tudi pod verskimi znamenji. Nacionalne paravojaške in vojaške skupine so v času med 1991. in 1995. letom, pa tudi kasneje, razstreljevale in požigale verske hrame drugih v vojni vrtinec vpletenih nacionalnih in verskih skupin. Svojevrstne učinke na zlitost nacionalnega in verskega pripadanja je imel na tleh bivše Jugoslavije tudi nedopustni in v določenih obdobjih celo napadalni državni ateizem. Nasilno je zaviral moderno in pomoderno emancipacijo tako nacionalnega kot religioznega pripadanja in vzpodbujal umišljeno jugoslovanstvo kot posebno sintetično nacijo. To prav zaradi tega ni moglo biti pozitivna politična povezovalna vrednota in je postajalo čedalje bolj prisilni jopič narodov in ljudi.
Katolištvo, pravoslavje in muslimanstvo kot legitimna duhovna gibanja in cerkvene skupnosti so bolj ali manj delila usodo teh protislovnih in konfliktnih dogajanj. A je treba vendarle jasno povedati, da zadnje vojne na tleh bivše Jugoslavije niso bile niti državljanske niti verske. Vojno vihro je sprožil do skrajnosti prignan velikosrbski agresivni državni nacionalizem, ki je med velikim delom srbskih ljudi našel plodna tla, ko je manipuliral z umišljenim mitom o posebnem poslanstvu srbstva v teh delih sveta. Le obžalovati moramo, da je to nedopustno in protičloveško igro vsaj deloma sprejela tudi srbska pravoslavna cerkev in da so obstajali poskusi vanjo potegniti in funkcionalizirati tudi druge cerkve na Balkanu.
Vaša prizadevanja razumem kot voljo katoliške cerkve, da prevzame svoj del odgovornosti za človeku naklonjeno prihodnost tudi na tem pogorišču človekovega dostojanstva in evropskih duhovnih vrednot, ki pa na žalost še vedno tli in se lahko znova vname. To bi bil naš ponovni skupni poraz, poraz duhovne podobe prihajajoče, v mir, strpnost, sodelovanje in skupne duhovne vrednote verujoče Evrope. Verjamem, da se bodo porodile nove pobude za oživitev ekumenizma v teh prostorih, kjer mrtvi in živi kličejo k medsebojnemu spoštovanju in zbliževanju krščanskih cerkva in tudi k dialogu med krščanstvom in islamom. Vem, da bodo ta dogajanja trčila vedno znova ob stare in nove predsodke. Vendar sem prepričan, da bo trdoživo in vztrajno delo slej ko prej obrodilo bogate sadove. V tem me potrjujejo tudi pogovori, ki sem jih imel z njegovo svetostjo papežem Janezom Pavlom II. pa tudi s patriarhom srbske pravoslavne cerkve Pavlom in s sarajevskim Reis ul ulemo Cerićem. Obetavno znamenje in sporočilo je bilo poslano tudi z nedavnega srečanja v Assisiju. Verjamem, da katoliška cerkev zmore in je pripravljena na evropskem jugovzhodu sodelovati pri širitvi prostorov duhovne svobode, ki je človeku pomembna vsaj toliko kot politična, gospodarska in socialna svoboda človeka. Osebna verska svoboda, ko vsakdo ne glede na nacionalno pripadanje po nareku svoje vesti prosto išče smisel človeškega življenja in najgloblja osebna vodila v njem, ko ima vsak človek pravico do svoje resnice o svetu in družbi, ustvarja novo razmerje med človekovimi individualnimi in kolektivnimi pravicami in utira evropsko pot k sodobnim nacionalnim državam državljanov kot svobodnih ljudi. To je tudi dobra pot k takšnemu razmerju med državo in cerkvami, v katerem državne oblasti priznavajo pozitivno družbeno vlogo verstev in so hkrati povsem nevtralne do človekovih individualnih verskih in drugih nazorov.
Ekscelence, spoštovani,
vaše srečanje ima v mojih očeh širši družbeni pomen. Verjamem, da bo samo po sebi pozitivno sporočilo drugim cerkvam na Jugovzhodu Evrope. Da bo svojevrstno povabilo k skupnemu premišljanju, kako se odzvati na stališče, ki ga je mogoče slišati že vrsto let po vseh bojiščih in pogoriščih na Jugovzhodu Evrope, na stališče, ki pravi, da »mi ne moremo nikoli več živeti skupaj z njimi«. Torej mi pripadniki enega naroda, kulture, vere, civilizacije, z njimi, s pripadniki drugega naroda, kulture, vere in civilizacije. Naša skupna civilizacijska dolžnost je, da na to pogubno tezo najodločneje odgovorimo »vi morate živeti skupaj«. Tako kot strpno in ustvarjalno skupaj živijo ljudje po vsej Evropi ne glede na razlike v nacionalni, kulturni, verski ali civilizacijski pripadnosti. To je način, da presežemo svet sovraštva in preženemo duhove preteklosti. Naša dolžnost pa je, dolžnost vse Evrope, da tem nesrečnim narodom pomagamo pri iskanju oblik skupnega življenja. Takšno sporočilo in povabilo tudi drugim cerkvam, da se mu pridružijo, bi imelo zelo velik moralni učinek in bi bilo velik prispevek k miru, varnosti in blaginji na teh nesrečnih prostorih. Ne dvomim v vašo trdno odločenost, da boste v splošno zadovoljstvo dosegli cilje, ki jih srečanje želi doseči. In verjamem, da so si naše presoje temeljnih razmer in možnostih pozitivnega razvoja zelo blizu.
Želim vam, da bi delo dobro opravili. Vsem gostom iz tujine pa še posebej dobro počutje na slovenskih tleh.