Sprava na Balkanu - prazno upanje ali možna realnost?
Strasbourg, 12. februar 1998
Na evro-mediteranski okrogli mizi Sveta Evrope za partnerstvo in sodelovanje za spravo
Naša razprava o tej za človeštvo nadvse pomembni temi pada v čas, ko se je zavest o drugačnosti človeškega sveta koncem drugega tisočletja zasidrala ne le v prepričanjih državnikov in politikov, marveč tudi v ravnanjih milijonov ljudi vseh celin.
Nikoli doslej še ni bila tako vsesplošno izražana težnja po miru, svobodi, sodelovanju, medsebojnem spoštovanju in strpnosti, po odpravljanju konfliktov, sovražnosti in vojaških uničevanj. Rekonciliacija kot pomiritev je prepoznana kot znamenje časa, kot neodložljiva naloga. Toliko bolj, če hočemo svet ohraniti in urediti življenje prijazno in tako sprostiti neizčrpne vire ustvarjalnosti v vsakem človeku, ne glede na barvo kože, vero, kulturo, narodnost ali prepričanje. Rekonciliacija postaja univerzalna vrednota. Spraviti se s seboj, s soljudmi, med narodi, državami, kulturami, religijami je zahteva sodobnega človeka in človeštva. Čeprav utrujen in prebičan zaradi grozot medsebojnega uničevanja in iztrebljanja v vojnah, je človek vedno znova vstajal v veri in upanju, da se ne bodo nikoli več ponovile. Ni pa jih ne opravičeval in ne pozabljal. Stara judovska modrost pravi, da želja po pozabljenju podaljšuje pregnanstvo, skrivnost odrešitve pa je spomin. Spomin je izkušnja, je vir vere v odrešitev, v rekonciliacijo. Izkušnja poraja upanje, poraja vero v odrešitev, v ponovno združitev ločenih, v spravo. Kdor pozablja, izgublja to vero.
Za nas pa se danes neodložljivo postavljajo vprašanja, kako iskati poti do sprave na pogoriščih, na katerih je posameznik oropan vsake vere v človečnost. Kako postavljati temelje delovanja mednarodne skupnosti v okolju, kjer so bila načela, na katerih je ta skupnost utemeljena, tako globoko izničena. Kako iz razbitin in razčlovečenja graditi brvi in mostove za normalizacijo življenja, za preživetje, za človeški stik, za možnost za delo, za varnost. Kako zagotoviti integracijo posameznika v skupnost, ki bo gradila na dostojanstvu človeka posameznika. Ki bo razumela pomen dostojanstva manjšine, dostojanstva večine in dostojanstva celotne skupnosti.
Česa človeštvo ne sme pozabiti? Da je mir temeljni pogoj za rekonciliacijo. Toda mir ni zgolj odsotnost govorice orožja. Je način življenja, ki ga ljudje živijo produktivno, drug z drugim, ne drug proti drugemu, tudi ne zgolj drug ob drugem. Sožitja ni mogoče zapovedati, ni ga mogoče vsiliti od zunaj. Zanj je potrebna volja. Potrebno je hotenje po skupnem življenju. Kot sad spoznanja, da ljudje z vsemi svojimi različnostmi, tudi ko utihne orožje, ostajajo na istem prostoru, da tam živijo in se srečujejo vsak dan, ker preprosto ne morejo in ne želijo oditi nikamor drugam. Volja po skupnem življenju ne dopušča vprašanja ali je skupno življenje mogoče, pač pa išče odgovore na vprašanje, kaj je treba storiti, da bo mogoče. Povprašuje torej po pogojih, po konvenciji skupnega življenja. Ta pa ne more biti nič drugega kot priznavanje in upoštevanje vrednot, ki temeljijo na spoštovanju dostojanstva človeka, na priznavanju enkratnosti in posebnosti vsakega človeškega življenja in njegovih pravic, na svobodi in enakopravnosti ljudi.
Naj svoje poglede na rekonciliacijo utemeljim z izkušnjami v razpadli jugoslovanski državi. Ta je v drugi polovici osemdesetih in v začetkih devetdesetih let preživljala dramatično krizo. Čeprav večnacionalna in federativno urejena, je postajala Jugoslavija čedalje bolj centralistično in unitarno upravljana. Politični unifikaciji, temelječi na enopartijskem monopolu, ki je zavračal politično svobodo, pluralizacijo in demokratizacijo države z vladavino prava in človekovih pravic in tržno ekonomijo, je sledila še nacionalna, kulturna, gospodarska in celo jezikovna unifikacija. Temu so se v okviru takratnih federalnih institucij brezuspešno zoperstavljali nosilci demokratičnih političnih konceptov in proevropskih usmeritev iz vseh republik. Temeljni spopad v Jugoslaviji je bil spopad med demokracijo in totalitarizmom. Ta spopad, ki se na ravni federalne države ni izšel v prid demokraciji, se je v njen prid iztekel v nekaterih nacionalnih republikah, tudi v Sloveniji. Da bi se demokratizacijo zavarovalo in preprečilo njeno nasilno zadušitev s centralno represijo in armado, je bilo potrebno ta proces nasloniti na ustrezne ustavno pravne temelje. Zato je prišlo po demokratični in ustavni poti do sprememb ustave in odločitev Slovenije in Hrvaške, kasneje tudi Makedonije in Bosne ter Hercegovine, ki so omogočale politično avtonomijo z uresničevanjem pravice narodov do samoodločbe. Omogočale so ureditev notranjega življenja v skladu z zgodovinsko tradicijo in življenjskimi hotenji teh narodov na temelju tradicionalnih vrednot zahodne evropske civilizacije ter sodobnih političnih in gospodarskih standardov, oblikovanih v evropskih integracijskih procesih. Razumljivo je, da je v večnacionalnih jugoslovanskih razsežjih temeljni spopad za demokracijo in proti totalitarizmu dobil tudi značaj mednacionalnega spopada, proces demokratizacije in evropeizacije življenja narodov pa tudi značaj nacionalne emancipacije. Mednacionalni spopad se je najbolj dramatično zato manifestiral prav v BiH, v republiki z nacionalno najbolj mešanim prebivalstvom.
Proces emancipacije, ki je bil temeljni pogoj za demokratizacijo, je bil prekinjen z vojaško silo. Težko je razumeti, da začetek vojaškega nasilja jugoslovanske, v resnici takrat že srbske armade v Sloveniji in na Hrvaškem ni bil prepoznan kot čista agresija. Posebej to velja še za Bosno in Hercegovino, ki je bila v trenutkih brutalnega nastopa te armade že mednarodno priznana suverena država. Nekateri še danes mislijo, da je do te vojne prišlo zaradi prezgodnjega mednarodnega priznanja novih držav. Še vedno se ta vojna ponekod označuje kot državljanska, etnična ali celo verska vojna. Utemeljuje se to z domnevo o genetičnosti etničnega sovraštva in spopadanja, kar naj bi zahtevalo in opravičevalo priključitev delov Bosne po umetno in nasilno ustvarjenih etničnih mejah sosednim državam. Bošnjaki bi dobili v najboljšem primeru miniaturno islamsko državo. Etnične in verske razlike so bile tako uporabljene in zlorabljene za čisto politične cilje nosilcev konceptov o razdelitvi BIH. Sčasoma je ta vojna res dobila vse karakteristike tudi medetničnega in medverskega spopada. Če bi se razdelitev zgodila, bi bila s tem cinično utemeljena in nagrajena agresija, stabilen mir pa še bolj oddaljen. Morda je to danes že težko razumeti, a vzrok za vse, kar se tudi danes dogaja v BiH in okoli nje, je v začetku vojne in ne v njenem koncu, v začetku strahovlade, ki je do vojne pripeljala.
Moje trdno prepričanje, ki ga želim ob tem povedati - in se za digresijo opravičujem - je, da bi volja po prepoznavanju prave narave konfliktov v nekdanji Jugoslaviji in pravega značaja vojne proti Sloveniji, Hrvaški in še posebej proti suvereni BiH ne samo olajšala rekonciliacijo, ampak bi tudi razjasnila še vedno obstoječe dvome o pravilnosti in pravočasnosti mednarodnega priznanja novih držav. V bistvu je to bilo priznanje realnosti razpada in konca nekdanje Jugoslavije. Razumevanje tega dejstva, ki govori prej o prepoznem kot prezgodnjem priznanju, bi omogočilo mednarodni skupnosti, tudi OVSE in OZN, da bi s politično intervenco in preventivnimi posredovanji usmerjala proces njenega razpadanja, konstituiranja samostojnih držav in novih odnosov med njimi. Tako bi takrat še bilo mogoče preprečiti nasilje in vojne, katerih prekinitev in odpravljanje posledic zahtevata zdaj izredne človeške, moralne, politične, vojaške in materialne napore mednarodne skupnosti. Nedavno hitro in odločno posredovanje v Albaniji pod mandatom Italije je morebiti dober nauk, ki ga je mednarodna skupnost potegnila iz jugoslovanske tragedije.
Rekonciliacija zahteva čas. Dozoreti mora kot realno spoznanje in potreba. Evropa je po koncu druge svetovne vojne potrebovala petdeset let, da se je spravila, čeprav ji je v zahodnem delu z veliko ameriško gospodarsko in politično pomočjo in z reafirmacijo vrednot svojega demokratičnega izročila razmeroma kmalu uspelo oblikovati temelje in mehanizme za demokratična razmerja znotraj držav in med njimi. Potrebovala je čas, da je prepoznala dejanski vzrok in krivdo za katastrofo vojne, da je zmogla ohraniti spomin na resničnost njenih grozot in da je prišla do konvencije o skupnem življenju, ki naj prepreči ponovitev holokavsta. Šele s padcem berlinskega zidu pa so prišle na vrsto tudi preureditve in spremembe, ki odpravljajo posledice hladne vojne. Brazgotine na evropski duši so še vedno vidne. Žrtve nacističnih zločinov v koncentracijskih taboriščih še dandanes iščejo poravnave in odškodnine.
Zidovi sovraštva, nezaupanja, razdeljenosti in zaničevanja, pa tudi objokovanj, so v Bosni še sveži in še vedno trdno stojijo. Nevidni in nedostopni so gradbenim strojem, ki so rušili berlinski zid. Potrebna bodo dolga leta političnih in gospodarskih naporov in prizadevanj cele Evrope, da bi na tem vojnem pogorišču posamezniki in narodi znova zaživeli drug z drugim in ne drug ob drugem. A še to slednje za zdaj ni doseženo, saj se reke beguncev še vedno niso vrnile na domača ognjišča, v državah, ki so jih velikodušno sprejele, niso pognali korenin in niso našli nove domovine. Tako njihove duše še vedno plavajo v svetovih virtualne resničnosti in tudi v realnem svetu žalovanja, joka, sovraštva in maščevalnosti.
Še vedno niso presežene politične doktrine o večvrednih in manjvrednih narodih in o posebnem poslanstvu prvih. Niso sprejeti in spoštovani sodobni pogledi na reševanje nacionalnega vprašanja, vključno z zaščito manjšin, posebej ne pogledi na zelo zapleteno srbsko nacionalno vprašanje, ki je v samem središču vseh balkanskih kriz sodobnega časa. Usedline nacionalističnih doktrin so v vojni vihri kulminirale v stigmatizaciji posameznih narodov kot genetsko genocidnih in grozljivem množičnem ubijanju Hrvatov kot Hrvatov, Srbov kot Srbov, Bošnjakov kot muslimanov. Sledi jim zdaj stereotip o kolektivni krivdi enih, drugih ali tretjih. Toda krivde ali nedolžnosti celega naroda ni. Krivda in nedolžnost sta zgolj osebni. Obsesiji o kolektivni krivdi se zoperstavlja personalizacija odgovornosti in krivde za storjeno. Prepoznavanje in obsodbe vojnih hudodelcev ter politična obsodba politik, ki instrumentalizirajo nacionalni sentiment v stigmatizacijo drugih in v genocid, je ena od poti do tega cilja. Teh zlorab ni dovoljeno pozabiti. Kdor se noče spominjati nečloveškosti, ta zlahka postane žrtev nove zlorabe.
Zdaj je čas ne več vojne in ne še trdnega miru. Bo pa prišel čas trajnega miru, ko bodo in ker bodo razlike spoštovane in tudi upoštevane. Muslimani so drugačni od Srbov in Hrvati drugačni od prvih in drugih. Ko bo vsakdo od njih resnično imel pravico biti svoj, imeti svojo identiteto, civilizacijsko, kulturno, duhovno, državljansko in državno, in bo pripravljen spoštovati drugačnost ter živeti v sožitju z njo. Tedaj bo trajen mir dobil trdno podlago.
Sedanjo državo Bosno in Hercegovino lahko oblikujejo samo vsi narodi, ki živijo na tem prostoru že stoletja, če bodo emancipirani in enakopravni v vseh pogledih, tudi v organizaciji in upravljanju svoje države. Njihova narodna identiteta ni mogla biti nikoli sporna, čeprav so nacionalistične elite večinoma izpostavljale predvsem njihove religiozne razlike, ki so objektivna stvarnost, a ne njihova edina identitetna določilnica. To omenjam zato, ker tudi v razmerah po Daytonu kot znanilke novih konfliktov oživljajo teze, ki zanikajo bošnjaško nacionalno identiteto z argumentom, da gre le za islamizirane pravoslavne Srbe oziroma islamizirane katoliške Hrvate. Tem razmišljanjem se je mogoče zoperstaviti tudi z zamislijo nekaterih vodilnih politikov v BiH o svoji državi kot državljanski republiki. V tej pobudi, ki je na prvi pogled abstraktna, je mogoče najti izhodišče za koristna politična premišljanja in tudi ukrepe. Razvijanje, kultiviranje, negovanje bosanske državljanske identitete je namreč eden od poglavitnih pogojev za smisel in obstoj celovite BiH in s tem za trajnejši mir. Osnovo zanjo pa je mogoče najti kljub razlikam tudi v skupni civilizacijski tradiciji, v volji večine, da se v deželo vrne mir, da še naprej živijo in tudi delajo skupaj.
Agresija na BiH in vojna v njej sta pritegnili pozornost mednarodne skupnosti, ki se je sicer pozno, vendar odgovorno vmešala v razmere in umirila krizno žarišče. Očitno pa je, da se v tem kriznem žarišču neusklajeno in celo protislovno prepletajo mnogi interesi evropskih držav, zaradi česar sta šele ameriško vojaško posredovanje in sporazum v Daytonu lahko umirila spopade. To ni kritika, je samo ugotovitev, iz katere je mogoče napraviti tudi koristen sklep. Država, ki šele prihaja iz vojne, je uničena. Nov razvojni zagon lahko dobi samo ob veliki in vsestranski pomoči drugih držav. Toda tudi v njihovem interesu je, da je BiH samostojna država pod nikogaršnjo dominacijo, pač pa pod skrbništvom v OZN notranje usklajene mednarodne skupnosti in z zavezanostjo sosednih držav, v katerih so se rodili koncepti o razdelitvi BiH. To je lahko tudi izhodišče za poenotenje interesov, kajti tako usmerjena pomoč pri gospodarskih in politični obnovi in razvoju razdejane države lahko prinese trajen mir, ki ga ni in ga nikoli ne more biti brez blaginje, ki šele omogoča konec mednarodne intervence. Zapoved sporazumevanja mora biti v izhodišču vseh pravnih in političnih zahtev in rešitev
BiH je bila zaradi agresije in vojne doslej prikrajšana za večji del tistega, kar vse je mogoče razumeti z besedo tranzicija. Človekove pravice so bile podrejene preživetju posameznika in nacionalnih skupnosti. Pravna država in politična demokracija, privatizacija, kompetitivna ekonomija, učinkovita davčna politika, racionalne in uravnotežene javne finance, vse to je bilo v takšnih razmerah prej cilj kot realnost. Vendar tudi državam v krogu neposredno okoli BiH ni bilo prizaneseno. Lahko bi razpravljali o njihovem deležu pri tragediji, vendar se v tem trenutku ozrimo na posledice vojne in nujnost njihovega odpravljanja. Nedvomno je vse te države zavrla v preobrazbi v moderne evropske države. Jemala jim je voljo, moč, predvsem pa možnost za demokratizacijo, za uvajanje vladavine človekovih pravic, pravne države, tržnega gospodarstva in socialne države, za ustvarjanje javne in osebne blaginje. Cena te vojne je bila visoka za vse. Potrebnega bo veliko dela in tudi pomoči, da bodo nadoknadile zamujeno. Lastni razvoj je tudi motiv, da bodo aktivno sodelovale v procesu rekonciliacije v BiH. Dobrodošle so zato unilateralne in multilateralne pobude, kot je npr. SECI, v katerih sodeluje tudi moja država Slovenija, da bi se razmere na jugovzhodu Evrope umirile in da bi se v prebivalstvu in narodih teh držav prebudila nova upanja za normalizacijo življenja, za mirno prihodnost sedanjih in prihodnjih rodov. To prihodnost je nujno tudi njim pokazati znotraj evropskih integracij.
Globoke brazgotine po konfliktih in vojnah niso nikdar izbrisane. Razlike, nesoglasja in napetosti vedno ostajajo. So del vsakdana, v bolj latentnem ali bolj akutnem stanju, pogosto brez možnosti dokončne razrešitve. Tudi načela, kolikor niso globoko vraščena v spoznanje, razumevanje in zavest posameznika ali skupnosti, ne nudijo rešitev za probleme. So pa nedvomno tisti okvir, v katerem je mogoče iskati zavezništvo vseh, ki so pripravljeni vsak dan, vztrajno in dejavno iskati poti do rekonciliacije in preko nje do skupnega razvoja in blaginje. Poti, na kateri se ob konkretnih problemih preverjajo in utrjujejo skupne vrednote, ki naj postanejo podstat družbe tretjega tisočletja. Poti, kjer zaradi kupovanja miru na kratki rok ne bodo ogroženi dolgoročni skupni temelji sožitja človeškega sveta prihodnosti. Poti, kjer življenje ne bo zgrajeno na ravnotežju strahu in orožja, ampak na ravnovesju vrednot. Poti do miru, ki ne bo rezultat nadmoči nikogar in tudi ne le čas priprav na naslednjo vojno. Poti, kjer strpnost ne pomeni pozabe, temveč vedenje, razumevanje in medsebojno upoštevanje, kar omogoča skupno življenje.