Globalni svet potrebuje globalno odgovornost
New York, 10. november 2001
Na zasedanju Generalne skupščine o vlogi OZN po črnem septembru
Spoštovani gospod predsednik, spoštovani gospod generalni sekretar, gospe in gospodje,
Občudovanja vredno dejanje so napravile Združene države Amerike, da so kljub nedavnim tragičnim dogodkom in vsem globalnim posledicam navkljub omogočile in tekoče delo OZN in zasedanja Generalne skupščine. Tragični zločin, ki je prizadel ves svet, nas je surovo postavil pred nova zelo resna tudi dolgoročna vprašanja. Letošnja splošna razprava je zato za vse nas priložnost in nova velika odgovornost. Treba jo je sprejeti. Zatekanje k besedam obsodbe in solidarnosti ne more biti dovolj.
Ko globoko sočustvujemo z ameriškim ljudstvom, smo hkrati dolžni sporočiti svetu, da se bomo tudi v prihodnje premišljeno in učinkovito povezovali in sodelovali v boju proti terorizmu in pri celostnem odpravljanju korenin tega zla. Da bomo odgovorno premislili o skupnih ukrepih za takšen svet, v katerem bo več miru, svobode, solidarnosti, varnosti in za vsakega človeka in za vse narode več socialne pravičnosti in čedalje manj prostora za nasilje. Misel na takšen svet zahteva, da se v premišljenem in odločnem odgovoru na storjeni teroristični zločin izognemo vrtincu zla. Takojšnja odločna vojaška reakcija ZDA in drugih držav protiteroristične zavezniške koalicije je bila nujna.
A ne bi smelo ostati samo pri tem. Vrtinec nasilja bi lahko ogrozil demokratične vrednote, ki si jih je za merilo življenja v človeški družbi v svojem dolgem razvoju postavilo človeštvo. Zato smo se ultimativno dolžni izogniti ločevanju kultur in civilizacij po načelu MI in oni DRUGI, ločevanju ras, religij in narodov na civilizirane in barbarske in pripisovanju apriornega fundamentalizma katerikoli religiji ali civilizaciji. Letošnje leto so ZN razglasili za mednarodno leto dialoga med civilizacijami. To priložnost velja izkoristiti.
Sodobni svet je raznolik, vendar vse sodobne civilizacije, vse kulture in velike religije spoštujejo dostojanstvo človeka in njegovo življenje. Ubijanje je po vsem svetu stranpot. Žal sta ga človeška in socialna patologija spremenila v donosen posel in dala mednarodnemu terorizmu lastno notranjo dinamiko. Naročniki in storilci teh zavržnih dejanj spadajo pred sodnike, dolžnost politike pa je, da odpravlja socialne in politične korenine tega zla. Univerzalne vrednote vseh sodobnih civilizacij, kot sta svetost življenja in spoštovanje človeškega dostojanstva, omogočajo oblikovanje svetovne demokracije, ki bo temeljila na svetovnem ethosu.
Odločna dejanja in pozornost morajo veljati tistim skupinam in posameznikom, ki po vsem svetu brutalno kršijo ta načela in v naš človeški svet vnašajo kaos, morije in brezumje. Teh je na žalost dovolj v vseh kulturah in civilizacijah, v vseh delih človeškega sveta. Tudi v krščanskih. Opozarjajo nas, da globalni svet zahteva drugačen pogled na svet in njegove dileme, še posebej na neenakomerno razporeditev revščine in bogastva in da postavlja vprašanja, na katera še ni odgovorov.
Na milenijskem vrhu lani smo se zelo približali realni analizi nekaterih velikih gospodarskih, finančnih, socialnih, kulturnih, političnih in ekoloških učinkov globalne ekonomije. Približali smo se tehtnim spoznanjem, da globalni svet zahteva tudi globalno odgovornost. Ta se prične pri odgovornosti vsake države.
Države v imenu svoje suverenosti zato tudi znotraj svojih meja ne morejo samovoljno početi stvari, ki so v popolni opreki z vrednotami demokratičnega sveta, zlasti ne z državnim nasiljem sistematično kršiti temeljnih človekovih pravic in svoboščin ali dovoljevati in spodbujati dejavnosti, ki ogrožajo varnost drugih držav in mednarodne skupnosti. Tudi ne morejo tovrstne dejavnosti drugih ignorirati in se zapirati za svoje meje.
Lansko stališče o humanitarni intervenci je bil prvi, žal ne tudi zadostni korak v to smer. Eskalacija mednarodno povezanega in organiziranega terorizma terja naslednje korake. Ne smemo dovoliti, da bi terorizem in kriminal prej zlorabila možnosti globaliziranega sveta, kot jih zna uporabiti demokratični svet in skupaj poiskati odgovore na povsem nove izzive.
Te izzive vidim v izostrenih delitvah, ki imajo svetovna razsežja. V delitvah na lastnike kapitala, znanja, idej in informacijskih tehnologij ter na milijarde obsojenih na neznanje, revno življenje in vegetiranje na družbenem obrobju brez perspektive. V zmeraj večji finančni šibkosti mnogih nacionalnih držav in celih kontinentov, brez razvojne potence in prihodnosti. V nezadržni rasti moči in oblasti globalnega kapitala, ki že zdavnaj sega prek državnih meja, vendar ne nosi nikakršne odgovornosti za socialni položaj in perspektivo ljudi, za svobodo in demokracijo, za razvoj in prihodnost, za njihovo varnost. Ta je ostala državnim administracijam, kapital se giblje v drugih sferah.
Izzive vidim prav tako v fundamentalizmih vseh vrst, tudi v pervertiranem razumevanju kompetitivnosti, ki vodi k produkciji in storitvam s čedalje manj delovne sile, brez čuta za ljudi in naravo za življenje na planetu in njegovo prihodnost v ekonomiji, ki ji je edino gibalo in cilj profit.
Vidim jih tudi v zelo pragmatično naravnanih nacionalnih in mednarodni politiki, ki se giblje v dramatični preprostosti in poenostavitvah in je zato njena ihtava zagnanost dostikrat v razkoraku z učinki. To je politika, ki odmišlja dimenzijo časa, trajanja pojavov, npr. ekoloških učinkov ali genetskih in biomedicinskih posegov, ki se ne pokažejo takoj, ampak morda šele v desetletjih, pri naslednjih rodovih.
Vidim jih v zanemarjanju celovitega in povezanega gledanja na pojave in procese in zapostavljanju njihove povezanosti. Vse sodobne politično socialne in ekološke drame in konflikti, pa tudi globalne rakave socialnopatološke tvorbe so posledica medsebojnega učinkovanja vrste družbenih silnic in elementov. Če to spregledamo, smo spregledali bistvo in se zato odločamo za napačne ukrepe in sredstva. Teh pojavov, tudi mednarodnega terorizma, ki so kot epidemije, se ne da zapreti za meje ene ali več držav. Gre za vrsto fenomenov, ne le za terorizem, za ekologijo, prehrano, genetiko, finance, informacijsko družbo, nasilje.
Izzive vidim tudi v nevzpostavljeni komunikaciji med oblastmi in čedalje bolj globalnimi civilnimi gibanji. Protesti od Seattla do Genove so močna opozorila na nevarnost delitve dva na svetova, ki začenjata komunicirati le preko protestov in nasilja. Svet je danes očitno drugačen kot prej. Je lahko boljši. A le, če se bomo zavedali globalne odgovornosti in vzpostavili mehanizme zanjo.Tako bo mogoče iskati dinamično ravnovesje, v katerem ne bo prostora za kaos, v kakršnega nas peljejo stihija in teroristična dejanja. Da bi to dosegli, smo dolžni marsikaj spremeniti.
Zato, gospe in gospodje, je prilagajanje ZN novim razmeram tako rekoč klic v sili. Ne bo preprosto. Vseh 189 članic in njihovih predstavnikov je zavezanih najprej suverenosti lastnih držav. Toda svet očitno potrebuje tudi globalno upravljanje. Bolj kot kdaj potrebujemo OZN kot vsem državam skupno svetovno instanco, ki bo sposobna s polno avtoriteto, naslonjeno na globalno odgovornost držav, ukrepati v korist dinamičnemu razvojnemu ravnovesju silnic in učinkov globalne ekonomije in globaliziranega sveta sploh. Ali pa je potrebno povedati, kaj je lahko alternativa.
Treba se je preprosto podrediti spoznanju, da mora biti vsaka družba, tudi globalna, podrejena določenim pravilom, normam, drugače je podvržena vladavini čiste sile. Naša težava je v tem, da smo spregledali, da je svet postal ena sama, notranjih nasprotij polna družba, ki pa v dejanskem življenju, še zlasti v mednarodnih odnosih, priznava in spoštuje kaj malo pravil. Kar urgentno potrebujemo, je naša skupna politična volja, da zagotovimo legitimnost univerzalnega sistema ustanov in organov, ki smo jim skupaj poverili moč, da predpisujejo skupna pravila, norme, pravo.
Potrebujemo skupno politično voljo, da se tem pravilom podrejamo, jih spoštujemo. Dejanska moč predpisovanja pravil ne bo zgolj v rokah države. Bodo to lahko tudi ZN. In kaj storiti, s kakšnimi reformami, da bi to lahko bili? Ne moremo odlašati z odgovori!
Govorim tudi iz izkušnje Slovenije, ki jo predstavljam. Pri osamosvajanju pred desetimi leti smo doživeli kratko, a hudo nasilje na svojih tleh. V svoji neposredni bližini evropskega jugovzhoda smo se soočili z eno najbolj barbarskih politik po II. svetovni vojni, ki je zagrešila genocide in druge oblike nasilja velikih razsežij. Iz vase zaprtega sveta, kakršna je postala nekdanja Jugoslavija v zadnjih letih svojega življenja, ko se je v njej kršila enakost v pravicah ljudi in narodov, in zapiralo upanje na drugačno prihodnost, je Slovenija z osamosvojitvijo stopila v svet, ki je pripravljen ravnati drugače, bolje. Zaživela je svobodno in se odprla tudi svoji odgovornosti za globalni svet.
Verjamem, da bo ta globalni svet težil k dinamičnemu ravnovesju, če bodo velike in majhne države, bogati in revni, tehnološko razviti in tisti potisnjeni na obrobje skupaj iskali nove rešitve. Prostor je lahko samo bistveno prenovljena OZN. V njej bo mogoče ustvariti tako trajno koalicijo proti terorizmu kot tudi trajno koalicijo skupne odgovornosti vseh držav za svet z več solidarnosti in socialne pravičnosti za vse človeštvo in vse njegove dele.