O pasteh za demokracijo v Evropi na Univerzi za demokracijo Sveta Evrope
Strassbourg, 10. julij 2006
Govor Milana Kučana v celoti:
"Omejil bom svoja razmišljanja na svoje izkušnje, povezane z vprašanjem promocije demokracije v Srednji in Vzhodni Evropi.
Po zrušitvi Berlinskega zidu je na promocijo demokracije v državah tega dela Evrope vplivala predvsem perspektiva za včlanitev v EU. Bila je realni motiv, da izpeljejo prehod iz komunističnega v večstrankarski demokratični sistem. Oprle so ga na premike, ki so jih pred tem sprožili Helsinška lista in Pariška deklaracija ter dialog znotraj takratne KEVS in Sveta Evrope, pa tudi na avtohtone procese demokratizacije znotraj svojih držav. Brez EU bi bil proces utrjevanja demokracije v srednji in vzhodni Evropi težji in počasnejši.
Danes je pogosto slišati mnenja, da imajo te države demokratične institucije, nimajo pa še demokracije. Veliko se o demokraciji govori, precej manj pa se jo prakticira. Tudi zadovoljstvo državljanov z demokracijo ni navdušujoče. V Sloveniji je z demokracijo zadovoljnih manj kot 50% ljudi, medtem ko jih je, nasprotno, več kot 50% zadovoljnih s svojim materialnim položajem. Zakaj? V procesih promocije demokracije je nekaj resnih pasti, ki jih Evropa ne bi smela spregledati niti podceniti:
1. Zatekanje k starim vzorcem razmišljanja in politične prakse. Pomanjkljivo poznavanje in razumevanje delovanja demokracije in demokratičnih institucij, tudi promocije človekovih pravic, je rodilo visoka pričakovanja. Tudi nerealna pričakovanja. Posledica je razočaranje. Kaže se kot demoralizacija in abstinenca, kot nostalgija za preseženim egalitarizmom in državno zavarovano socialno varnostjo, kot neobčutljivost na posege v temeljne politične pravice in demokratične vrednote, v podrejanju svobode varnosti, tudi v spogledovanju z avtokratskimi vzorci vladanja. Kaže se tudi v nezaupanju v demokratične mehanizme. Prihaja do nacionalizma, ksenofobije, nesolidarnosti in surove tekmovalnosti ter neredko pripelje tudi do odstopanja od že uveljavljenih demokratičnih standardov in demokratične prakse.
2. Nenavajenost na demokratično prakso. Edina poznana politična praksa in izkušnja je tista iz enopartijskih sistemov z demokratičnim centralizmom kot temeljnim principom organizacije in akcije. Dosledno spoštovanje pravne države, načel zakonitosti in ustavnosti, občutljivost za kršitve človekovih pravic, spoštovanje postopkov, dialoga, socialnega partnerstva, iskanje soglasja, medijske svobode, spoštovanje razlik, zaščite manjšin itd., se šele uveljavljajo. Ni težko najti političnih strank z avtokratskim liderskim konceptom z omejeno notranjo demokracijo. Prakticiranje demokracije je zato neredko bolj spodbujeno z zunanjimi dejavniki, npr. včlanitvijo v SE, v partnerstvo za mir, NATO in EU, in ne posledica lastne zavezanosti demokraciji.
3. Poenostavljeno zamenjevanje anti-komunizma za demokracijo. Slednja je seveda veliko več. Vzdrževanje mita o komunistični nevarnosti, zaroti in protiudaru služi kot izgovor in opravičevanje lastnih nedemokratičnih standardov in postopkov, kot so lustracija, široka pooblastila tajnim službam, izključevanje ljudi iz javnega dialoga, revanšizem itd. Ohranjanje tega mita je posebej vprašljivo tam, kjer je do sprememb sistema prišlo evolutivno po demokratični poti. Posebej problematičen je ideološko zamejen miselni okvir v času iskanja novih modelov socialne ureditve v razmerah globaliziranega sveta, ko mora država povečati konkurenčnost, izpeljati drugo fazo privatizacije in zmanjšati lastniške deleže države ter razrešiti dilemo o razmerju med konkurenčnostjo gospodarstva, socialno kohezijo in kvaliteto življenja. Zavzemanje za ohranitev javne sfere (res publicae) pred interesi zasebnega ter zavzemanje za socialno kohezijo, za socialno sporazumevanje, za socialno pravičnost in delavske pravice, za sindikalni dialog itd. se stigmatizira kot relikt komunizma. Tak pristop otežuje argumentiran razmislek o ključnih dilemah evropskih družb in človeštva kot celote, saj zanika človekove pravice kot celoto. Te namreč niso samo politične pravice oz. svoboščine. V sodobnem globalnem svetu vključujejo človekove pravice tudi socialne, kulturne in ekološke pravice. Razumevanje tega dejstva vidim kot enega največjih izzivov demokracije v današnji Evropi. Tudi v Evropski uniji je zgodba o človekovih pravicah v Evropi pogosto zožena zgolj na politične pravice oz. svoboščine.
Pogosto v pogovorih, zlasti z mladimi ljudmi naletim na prigovor, da je govorjenje o demokratičnih standardih in praksah politike o človekovih pravicah in o vrednotah le prazno govorjenje politikov in fasada. Politika naj bi bila zgolj tehnika manipulacije, ki pa želi demokratično pokritje. Vendar, če govorim iz slovenske izkušnje, iz časa spreminjanja sistema in nastanka države, vam lahko zagotovim, da je demokratična pot mogoča in da se je zanjo vredno potruditi. Slovenija je spoštovala in uveljavljala demokratične vrednote in standarde, še posebej človekove pravice, javni dialog, socialno partnerstvo, iskala je družbeno in politično soglasje, utemeljevala je cilje in pojasnjevala posledice ukrepov, spoštovala je parlamentarne procedure, ustavnost in zakonitost. To je zmogla pri vseh ključnih odločitvah, od ustanovitve države do njenega sprejema v EU in NATO, ki jih je sprejemala z referendumi. S tem je zagotovila politično stabilnost in socialno kohezijo slovenske družbe. Potrdila se je kot demokratična država, kar ji je dalo verodostojnost v očeh državljanov in mednarodni ugled.
Če govorim iz svoje izkušnje lahko rečem, da je bilo razmeroma lahko demokracijo razglasiti, težje pa je demokracijo prakticirati in z njo živeti. Demokratične zavesti ni mogoče zapovedati, mogoče jo je le razvijati skozi vsakodnevno prakticiranje demokratičnih standardov, vrednot, institucij in postopkov. Brez te zavesti pa demokracije ni mogoče zavarovati pred zlorabo. Pa vendar, v državah, ki so zgrajene z demokratično strukturo in temeljijo na demokratičnih vrednotah tisti, ki so na oblasti, ne morejo početi prav vsega, kar bi se jim zahotelo in pri tem še naprej ostati na oblasti. Omejujejo jih demokratične institucije, demokratična zavest državljanov in mednarodna umestitev države.
Če lahko posplošim, demokratičnost držav tako imenovanih »novih demokracij« v Evropi je v veliki meri podoba demokratične prakse EU in njenih članic. Vprašanje je, ali so države članice dovolj prozorne do lastnih demokratičnih praks in do praks tistih, s katerimi delijo usodo."