Naj bo petnajsti dan vojne prvi dan miru
Ljubljana, 10. julij 1991
Govor predsednika Predsedstva republike Slovenije Milana Kučana v Skupščini Republike Slovenije o Brionski deklaraciji
Danes je 16. dan slovenske samostojnosti in 15. dan vojne. Teh nekaj dni je v temelju spremenilo naš navidezno mali svet, spremenilo je Jugoslavijo. Bistveno je spremenilo tudi Evropo. To mora danes vedeti slovenska Skupščina. Tega se vse bolj zaveda in priznava tudi Evropa.
Evropa, demokratična in varna, si je v Helsinkih in Parizu zgradila čvrsto vizijo svoje prihodnosti. Vpeljala je red, ki si ga zapoveduje in na katerega prostovoljno pristaja v interesu svoje varnosti in miru, v interesu demokracije, gospodarskega in splošnega razvoja ter višje kvalitete življenja svojih ljudi. Upravičeno zahteva, da ta red dosledno in brez izjeme spoštujejo vsi Evropejci. Mi Slovenci to smo in nedvomno želimo to biti tudi v prihodnje. Zato je naša pot do polnega priznanja samostojnosti in neodvisnosti dolga. Ker je evropska in ker želimo tudi sami, da je evropska. Eden od korakov na tej poti, ki jih je nujno stopiti, je tudi Brionski sestanek s predstavniki tistih držav, ki so nosilke ideje o Združeni Evropi, z Deklaracijo, o kateri boste danes razpravljali in sklepali. Ta je rezultat tistega političnega premisleka evropske dvanajsterice, ki je razumel, da je z razmerami v Jugoslaviji in z ogrožanjem slovenske odločitve o uveljavitvi pravice do samoodločbe ogrožena demokracija in sam temelj vrednot sodobne evropske civilizacije. Deklaracija je naslonjena na dogovore z ministrsko trojko iz Zagreba, o kateri ste v slovenski Skupščini že razpravljali in odločali. Deklaracija prinaša pred slovensko Skupščino in pred organe Jugoslavije pogoje, pod katerimi se je Evropa pripravljena vsestransko angažirati, zato da bi prispevala k miru in demokratični rešitvi jugoslovanske krize in uveljavitvi, po dogovorni poti, suverene volje slehernega naroda Jugoslavije o njegovi lastni prihodnosti.
Na nas je zdaj, da te pogoje sprejmemo in s pomočjo evropskih držav in institucij uveljavimo s plebiscitom potrjeno voljo Slovencev do življenja v svoji samostojni, svobodni, demokratični in v svet odprti državi, ali pa da sami, brez te podpore stopimo na negotovo pot do cilja, ki, žal, kot je z daj povsem jasno, vodi le preko vojne.
Na Brionih, kamor nas je povabila trojica ministrov EGS, se je odločalo o vojni in miru. O tem boste, spoštovane poslanke in poslanci, odločali danes tudi vi. Upoštevajte, da se o vojni, kot je dejal predsedujoči v Ministrskem svetu gospod Van den Broek, ne pogaja s prijatelji, ampak z nasprotniki. Naš nasprotnik je trd! Kar boste danes odločili, bo bistveno zaznamovalo prihodnost in tudi sam obstoj slovenskega naroda. In za to boste prevzeli vso odgovornost. Ne dvomim, da ste na dolgi poti boja za slovensko samostojnost za to povsem dozoreli.
S sprejetjem Deklaracije in obeh aneksov še ne bomo dobili mednarodnega priznanja. Dobili pa bomo možnost, da se zaustavi politično in vojno nasilje, neobvladano in neutemeljeno in da ga zamenja pot sporazumevanja in vzajemnega spoštovanja interesov.
Odločitev za demokratično pot, ob sodelovanju in podpori evropskih držav, ki si s tem nalagajo soodgovornost za usodo slovenskega naroda, je tudi odločitev za hitrejše mednarodno priznanje in vključevanje v evropske in mednarodne institucije.
To je ponudba za angažiranje držav ES in KEVS. Pod pogoji, ki so izrecno in nespremenljivo zapisani, so se pripravljeni angažirati s svojimi ljudmi, s svojim znanjem, institucijami in sredstvi. Razumljivo, tudi v svojem interesu, v interesu lastnega miru in varnosti. Da bi preprečili vojno in pomagali po mirni poti preseči krizo in zelo zahtevna razmerja med jugoslovanskimi narodi. Ne gre pozabiti, da ta nesmiselna vojna, ki je nasilno prekinila pot v slovensko samostojnost, divja v samem srcu Evrope, da so rakete padale na ljudi na evropskih mejah in zelo blizu evropskih prestolnic. Evropa se je zgrozila. Val ogorčenega protesta je pritisnil na evropsko politiko. Ta ni pozabila, da je tudi Jugoslavija podpisala Helsinško sklepno listino, s katero se je zavezala, da se bo vzdrževala dejanj, ki bi ogrožala mir in varnost evropskih držav. S sklepi, ki so zahtevali, da JLA zapre meje in da se vojna sila uporabi v zameno in za zaustavitev demokratičnih procesov, je jugoslovanska vlada grobo kršila to svojo zavezo in tako vso odgovornost za vzpostavljanje miru enostransko prevalila na Evropsko skupnost.
Ta je pokazala povsem drugačno razumevanje svoje odgovornosti. Odzvala se je grožnji miru in demokraciji takoj. Formulirala je svojo ponudbo ob sodelovanju vseh v konflikt najneposredneje zapletenih strani. Predlaga nam, da jo sprejmemo kot celoto, s tem pa ponuja tudi svojo polno angažiranje in soodgovornost. V primeru, da jo zavrnemo, bodo evropske države upravičeno prepričane, da je njihovo poslanstvo končano in da za razplet dogodkov, za negotovo usodo in prihodnost ljudi in narodov na tem prostoru ne morejo in ne želijo prevzeti nikakršne odgovornosti. Vsiljevati nam svoje pomoči in sodelovanja ne morejo in ne želijo.
Deklaracija in aneksi so eden prvih primerov evropskega načina reševanja konfliktov, kot je v načelu določen s Pariškim dokumentom. Gotovo je, da z vidika naših dolgoletnih slovenskih želja ta ponujeni paket ni idealen, da zahteva tudi precej samoodpovedovanja v interesu skupnega miru. Je pa to vendarle ravnotežje, krhko ravnotežje interesov, krhko ravnotežje miru, ki ga je bilo izredno težko vzpostaviti in je vanj vgrajen tudi velik napor slovenske delegacije. Dolžni smo vsekakor zahvalo in vse priznanje ljudem, ki so v imenu Evropske skupnosti vlagali izjemne napore, da bi zaustavili nasilje in nespamet, posebej še ministrom Trojke. Prepričan sem, da bodo naši ljudje ta napor znali ceniti in da bo sprejetje Deklaracije razumljeno tudi kot zaupanje v dobronamernost Evropske skupnosti.
Deklaracija seveda še ni rešitev problema, še ni mir in priznanje slovenske samostojnosti. Je pa temeljno zagotovilo, da bo mir in da nam bo mogoče po mirni in demokratični poti, brez nasilja in vojne, priti do tega priznanja. Tako kot smo se zavezali našim ljudem, ki so nam z volitvami pokazali, da nam zaupajo. Bi z vojno dobili kaj več? Na koncu sleherne vojne so zopet pogajanja. Samo mnogo življenj je žrtvovanih. Nas Slovencev je premalo, da bi si mogli privoščiti, da razen v skrajni sili, ko gre za našo svobodo in obstoj, izgubljamo življenja. Naše matere in žene rojevajo sinove za mir in ne za vojno.
Problem Slovenije, našega osamosvajanja in mednarodnega priznanja je zdaj internacionaliziran. Z imanentnimi zagotovili, da bo Slovenija dobila mednarodno priznanje takoj, ne čakajoč na vse sporazume o ureditvi razmerij z drugimi republikami, če bo zoper njo znova uporabljena vojaška sila, je Slovenija dobila zdaj tudi močno garancijo. V svojem interesu in v interesu evropskega miru. Le mednarodni nadzor in presojanje lahko zaustavita maščevalni pohod Jugoslovanske armade oziroma tistih, ki so jo zlorabili proti Sloveniji.
Deklaracija in vsi napori, ki so bili potrebni, da je do nje prišlo, so Slovenijo uveljavili kot mednarodnega evropskega pogajalca, ki se zna in more pogajati, ki je dovolj prožen in razumen, ki upošteva tudi interese drugih in ne postavlja ultimatov. Postavljanje ultimatov je znak slabe, neustvarjalne in nedemokratične politike. Z njimi se vojne napovedujejo, ne končujejo. Slovenija je s tem dobila tudi prvo razsežnost svojega mednarodnega priznanja. S pristajanjem na Deklaracijo bomo po treh mesecih veliko bližje svoji samostojnosti, uresničitvi svoje pravice do samoodločbe, ki je sicer nihče, ne v Evropi in ne v Jugoslaviji načeloma ne osporava. Dosegli jo bomo tako kot smo želeli, ne na škodo interesov in pravic drugih, ne da bi ogrožali svoboden pretok blaga, ljudi, kapitala, informacij in drugih evropskih vrednot in ne da bi ogrožali mir in varnost evropskih držav. To smo povedali javno in zdavnaj. Naše odločitve so bile legitimne in legalne. Nihče ne more temu oporekati.
Trije meseci, ki jih zdaj dobimo, so morda usodnega pomena zaradi dogajanj, ki se odvijajo na Hrvaškem, v Srbiji in Makedoniji. Bili bi kratkovidni in neodgovorni do svoje lastne usode, če bi dopustili, da bi bila Slovenija zadnji izgovor in povod za poskus poenotenja nazadnjaških sil na preživelem konceptu Jugoslavije in še bolj preživelem ideološkem temelju, na katerem počiva. Proces demokratizacije je v vseh narodih Jugoslavije nezadržen. Na njem, na vrednotah evropske demokracije je med temi narodi mogoče pričakovati drugačen odnos do uresničevanja pravice narodov do samoodločbe in temeljev prihodnjih odnosov. To mora biti cilj in vsebina pogajanj z drugimi republikami in organi federacije, vključno z vprašanjem postopnega umika JA iz Slovenije.
Za vojno, za agresijo na slovensko suverenost ni bilo nikakršnega opravičila. Ko nam je bila vsiljena, smo Slovenci kot že dvakrat v novejši zgodovini pokazali, da smo svobodo pripravljeni in da jo znamo braniti. Mi nismo narod vojne, smo narod miru. A treba je vedeti, da brez zmage v tej prvi, odločilni bitki te vsiljene vojne ne bi bilo danes te deklaracije, in mir bi bil veliko dlje od nas, kot je zdaj. Zato gre vsem pripadnikom TO in ONZ Republike Slovenije pa tudi vsem našim ljudem velika zahvala in priznanje. Borili so se odločno in hrabro, na očeh vsega sveta. Storili so, kar je od njih zahtevala domovina, in več! Zdaj je na tem, kar so iztrgali vojni, mogoče preizkusiti mir. In ohraniti sposobnost Slovenije, da v teh negotovih razmerah zavaruje svojo samostojnost.
Nerazumljive so obtožbe vodilnih generalov JA, ki zdaj nazivajo z izdajalci tiste, ki v vojni zoper slovenski narod niso hoteli sodelovati, ki niso hoteli streljati v svoje lastne ljudi. Dolžni smo te svoje ljudi, slovenske rodoljube, zavarovati z avtoriteto slovenske države. In dolžni smo postaviti vprašanje, kdo je kriv za izkop nepremostljivega prepada med vestjo in zapovedanostjo pri pripadnikih JA, usposobljenih za boj zoper zunanjega sovražnika, za njihovo zlorabo v vojni intervenciji zoper lastne ljudi in ves narod. S to zlorabo je zlorabljen ljudski, jugoslovanski in obrambni značaj JA, zlorabljeni so njeni mnogi odlični, sposobni in pošteni oficirji. Takšne armade ni več mogoče sprejemati ne za svojo in ne kot jugoslovansko. Upravičena je zato zahteva po odpustitvi vseh slovenskih vojakov iz armade. Tembolj, ker se zdaj obnavlja in izpopolnjuje vse bolj le s pripadniki enega samega naroda, ki pa tudi ne vidijo smisla svojega boja zunaj meja svoje domovine.
In nazadnje: v Sloveniji je bila vojna, ogenj je zdaj samo prekinjen. Vojne operacije so se vodile na slovenskih tleh, tu so umirali ljudje. Ne le slovenski. In ne tisti, ki bi se sem prišli vojskovat po svoji volji. Skoraj še otroci, ki so jih starši zaupali armadi. Oni so bili najbolj zlorabljeni. Njim velja naše globoko sožalje in obžalovanje. To dejstvo velja v prihodnjih pogajanjih upoštevati. Nam in evropskim pogajalcem. Vojna je iz temeljev spremenila veliko stvari. Z njo so nastala nova dejstva, globoke človeške rane, ki se jim preprosto za prihodnje ni več mogoče na noben način izogniti.
Ne trošimo preveč sil za razpravo, ali bi bilo mogoče doseči boljši izhodiščni sporazum z evropsko dvanajsterico. Raje strnimo naše moči in združimo sposobnosti, da bi v pogajanjih bolje od nasprotnikov izrabili možnosti in čas, in da preprečimo, da bi se po njihovem koncu znova začela vojna. Ne izgubljajmo potrpljenja. Naj bosta arogantnost in cinizem propagandne ofenzive, ki se je tačas z vso silovitostjo zoper samostojno Slovenijo že začela, še tako velika. V tem času moramo nadaljevati s prizadevanji za mednarodno priznanje Slovenije. Toda boj za mednarodno politično priznanje moramo prenesti tudi na gospodarsko področje. Odpiranje evropskega trga za naše gospodarstvo, odprava umetnih gospodarskih, trgovinskih, carinskih in drugih pregraj je del soodgovornosti Evrope. Mora vedeti, da je naš cilj tudi gospodarsko uspešna in socialno pravična, ne zgolj samostojna Slovenija. In pokažimo ji to!
Z deklaracijo smo dobili tri mesece še vedno negotovega miru. Na nas je, da jih izrabimo racionalno. Da bo po teh mesecih mogoče reči - prišli smo do svoje samostojnosti na temelju sporazuma z drugimi narodi oz. njihovimi republikami. Ker nismo zase v tem procesu zahtevali nič več, kot smo bili pripravljeni in smo mogli priznati tudi drugim. Zato smo pristali na obveznosti in zanje tudi prevzeli odgovornost. V interesu miru, v interesu zanesljivejše poti v slovensko samostojnost in priznanje vam, spoštovane poslanke in poslanci, v imenu Predsedstva predlagam, da Deklaracijo in aneksa sprejmete. Vem, da boste to storili pod težo globoke moralne dileme, kot smo bili v takšni dilemi vsi slovenski pogajalci na Brionih. Razlomili smo jo pod težo skupne evropske realnosti in z mislijo, da mir odtehta negotovo bližnjico do svobode. Naj bo 15. dan vojne prvi dan miru.