Prihodnost Evrope
Bled, 10. junij 2003
Na konferenci »Agenda za evropske voditelje«, ki je potekala na Blejski šoli za menedžment, se je Milan Kučan zavzel za novo razumevanje upravljanja in odgovornosti, ki bo prilagojeno realnostim globalnega in soodvisnega sveta
»Odločitev Blejske šole za menedžment, da pripravi konferenco o ustvarjanju evropskih voditeljev, se mi zdi nadvse pomembna. Spoprijema se z enim od temeljnih izzivov prihodnosti. Ne le evropske, ampak prihodnosti človeštva.
Toda, če želimo razpravljati o vodenju Evrope in voditeljih Evrope, potem si je najprej potrebno odgovoriti, za kakšno Evropo gre. Kakšna je tista Evropa, ki naj bi jo vodili ljudje, voditelji o katerih bo tukaj govora. To je Evropa prihodnosti, Evropa ki nastaja, Evropa, ki je del sodobnega sveta in ki v celoti deli njegovo usodo.
O voditeljih Evrope ni mogoče govoriti mimo temeljnih značilnosti sodobnega sveta in procesov, ki ga zaznamujejo in ki v največji meri določajo tudi njegovo prihodnost. Kajti voditelji Evrope so tudi voditelji sveta, so del moštva voditeljev, ki jim je svet položen v upravljanje. Naš človeški svet je zdaj prepoznan kot globalen, soodvisen in med seboj tesno povezan svet. Kot takšen je prepoznan zaradi globalne narave kapitala, ekonomije in trgov. Zaradi rastoče prepada med revnimi in bogatimi, ki zavedno deluje na človekov razvoj. Zaradi novih tehnologij, zlasti informacijskih in komunikacijskih. Zaradi ekologije in nevarnosti ekoloških katastrof. Zaradi omejenosti neobnovljivih virov energije, rudnin. Postal je prepoznan kot takšen tudi zaradi varnosti, zaradi transnacionalnosti tistih človekovih dejavnosti, ki jo najbolj ogrožajo, zaradi terorizma, sredstev za množično uničevanje, organiziranega mednarodnega kriminala, nekontroliranih biomedicinskih poskusov.
V tem svetu ni mogoče dolgoročno živeti izolirano. Ni se mogoče izogniti odgovornosti za svoja ravnanja in za ravnanja drugih. Kar se zgodi na enem koncu sveta, se zgodi vsem (efekt metuljevega krila, SARS, zlom finančnih trgov v jugovzhodni Aziji itd.). Svet kaže zaskrbljujoče slabosti. Svet ima nezadostno in neustrezno upravljanje. Neustrezna je prava regulacija razmerij v svetu. Neustrezne in neučinkovite so ustanove upravljanja sveta. Kapital si zastavlja pravila sam. Multinacionalke so presegle meje in jurisdikcijo nacionalnih držav. Neustrezna je odgovornost, zlasti držav za svet in njegovo prihodnost; odgovornost za življenje na zemlji, za ravnanje z biosfero.
Iraška kriza je še bolj kot druge (Balkan, Afganistan, Somalija, Ruanda) razkrila vprašljivost legitimnosti in legalnosti vojne intervencije. Ne glede na množično kršitev človekovih pravic in nevarnosti, ki jo je Irak predstavljal za varen svet. Pokazala je etično šibkost in nedorečenost sveta in odnosov v njem. Pokazala je pomanjkanje orientacije, vizije in etične prakse oblasti pri uporabi instrumentov oblasti in moči na političnem, gospodarskem, medijskem, tehnološkem in ekološkem področju.
OZN se je odzvala na poglavitne izzive 21. stoletja (milenijsko zasedanje). Vendar je avtoriteta OZN oslabljena zaradi nespoštovanja njenih sklepov in stališč (npr. stalno kazensko sodišče, kyotski protokol itd.). Normativna vloga OZN je oslabljena zaradi delitve pristojnosti med več različnih mednarodnih organizacij WTO, MMF, Svetovna Banka, G8 itd. in pomanjkanja koordinacije med njimi. Učinkovitost OZN je oslabljena zaradi odsotnosti nadzora nad izvrševanjem stališč in sklepov – mednarodnega sodišča za človekove pravice. Učinkovitost je oslabljena tudi zaradi načina odločanja v ključnem organu OZN, v Varnostnem svetu. In zaradi njegove sestave.
Svet nima čvrsto oblikovanega, prepoznanega in priznanega etičnega temelja oz. skupnih etičnih vrednot. Poskusi, da bi etične vrednote ene civilizacije, evropske alievroameriške, vsilili kot veljavne in zavezujoče, so pri teh civilizacijah doživljani kot svojevrstni duhovni hegemonizem in zato izzivajo konflikte (razumevanje demokracije, fenomena človekovih pravic itd.). Do takšnega skupnega etičnega temelja je šele potrebno priti in to prek dialoga civilizacij. Smisel in cilj dialoga je iskanje najmanjšega skupnega imenovalca etičnih vodil, ki bi jih vsi sprejeli kot vodilo ravnanja vseh in vsakogar. Te vrednote, kot je npr. človekovo življenje, državljanstvo in pravice, bi bile temelj odgovornosti in solidarnosti, ki jih zahteva medsebojna soodvisnost sveta.
Obstoječi mednarodni pravni red ne ustreza tem možnim skupnim etičnim vodilom. Varuje države, načelo suverenosti držav in pravice do nevmešavanja v notranje zadeve. Oblikovanje pravnega reda, ki bi kot najvišjo vrednoto ščitil življenje, posebej človekovo življenje, njegovo dostojanstvo in pravice – politične, socialne, okoljske, kulturne – je naloga prihodnosti. Naloga, ki zahteva novo hierarhijo vrednot, ki jih varuje mednarodno pravo soodvisnega sveta. Naloga, ki zahteva tudi učinkovito institucijo, ki bi legitimirala in legalizirala mednarodno intervenco, če bi bila ta najvišja vrednota ogrožena (t.i. humanitarna intervenca). Takšna institucija je potrebna tudi za to, da se mednarodna skupnost in posamezne države zavarujejo pred skušnjavo, da bi ena sama država ali ad hoc koalicija kršitev tako postavljeni vrednost presojala sama in sama prevzemala odgovornost za intervenco mimo za to z mednarodnim pravom določene institucije.
Sodobni svet je globalen in soodvisen svet. Je tudi konflikten in razdeljen svet. Ne le politično, civilizacijsko oz. kulturno, ampak tudi gospodarsko in socialno. Razlike pogojene s civilizacijskim izročilom postajajo vse bolj pomembne in ob velikem prepadu med bogatim in revnim svetom postajajo poglavitni izziv za prihodnost sveta in osrednja vloga njegovih upravljavcev. Svet je tudi policentričen. Evropa je v tem in takšnem svetu zgolj eno, že dolgo ne več najpomembnejše središče.
Evropocentrizem, obdobje, ko je Evropa s svojo civilizacijo in vrednotami zaznamovala svet, se je definitivno izteklo. Vpliv in interes v svetu mora Evropa zdaj zagotavljati drugače. Upoštevati mora interese in vpliv drugih središč in z njimi sprejeti in izzvati dialog, z njimi nositi odgovornost. Toda predvsem se mora vprašati, ali je usposobljena za takšno vlogo, novo in drugačno vlogo, s katero bi zagotavljala svoj vpliv, spoštovanje in upoštevanje svojih vrednot in svojega duhovnega izročila, gospodarske moči ter socialne in politične stabilnosti. Vprašati se mora, ali zmore biti o vseh temeljnih dilemah in izzivih človeštva učinkovit, prepričljiv, vpliven in odgovoren sogovornik drugim središčem razvoja planetarne človeške civilizacije. Da bi si Evropa zagotovila vplivno mesto v svetu, mora preseči svoje stare tradicionalne in nove delitve. Tudi to najnovejšo delitev na staro in novo Evropo. Povečevanje razlik in ohranjanje delitev ne vodi do cilja.
Evropa se mora integrirati. Tudi kot duhovna in politična skupnost in zgolj gospodarska in interesna skupnost. Pri tem mora ohranjati svojo notranjo različnost in pluralnost. Evropa mora dozoreti v skupnost, v polno politično entiteto, ki bo o vseh ključnih vprašanjih človeštva govorila z enim jezikom, ne z različnimi, često izključujočimi stališči. Zaupanje mora nadomestiti tradicionalne nezaupanje med Evropejci. Evropa mora izoblikovati svojo podobo specifične politične identitete, ki ji bodo temelj skupne vrednote in ne interesna cost benefit analiza. Evropa je tudi etični projekt.
Evropa in globalna vprašanja so tesno povezana. Prihodnost sveta je močno odvisna tudi od Evrope, od njene notranje integriranosti in od njene sposobnosti, da se v kompetitivnem in soodvisnem svetu vzpostavi kot središče z upoštevanja vrednim vplivom in odgovornostjo. Prihodnost Evrope je eno ključnih vprašanj jutrišnjega sveta v celoti. Globalna vloga Evrope nikoli ne bo brezmejna. Lahko pa je pomembna. Tudi s svojo izkušnjo, s svojo pluralnostjo. Škoda, da se Evropska konvencija svojih pomislekov o evropski ustavni pogodbi ni lotila s teh izhodišč. Izgubljena priložnost, ki jo kaže obžalovati.
To je temeljni izziv za evropske upravljavce. Spremembe, ki so nujne in bodo imele dolgoročni vpliv, so tiste, ki vzpostavljajo novo paradigmo upravljanja in odgovornosti v soodvisnem svetu in v soodvisni Evropi. Ni več med seboj neodvisnih svetov, ki drug na drugega nimajo neposrednega vpliva, ki živijo drug mimo drugega in je vseeno, kako se upravljajo.
Soodvisnost globalnega sveta terja novo definicijo oz. novo drugačno razumevanje upravljanja in odgovornosti. Globalna odgovornost pomeni odgovornost zase in za svoja ravnanja in odgovornost za ravnanja drugih. To pomeni v izhodišču odgovornost ljudi drug do drugega in njihovo odgovornost do človeštva, do globalne človeške skupnosti, do biosfere, do življenja. Odgovornost ni več le horizontalna – je tudi vertikalna!
V novih razmerah je treba odgovornost definirati širše:
1. Vsakdo je odgovoren za vpliv in posledice svojih dejanj, hotene in nehotene, pričakovane in nepričakovane.
2. Vsakdo je odgovoren za opustitev dejanj, predvsem tistih, ki jih je bilo mogoče storiti.
3. Stopnja odgovornosti je premosorazmerna pooblastilom in vedenju oz. znanju. To sta privilegija, ki tudi zavezujeta (veto v OZN).
To je prelom s tradicionalnim razumevanjem odgovornosti:
1. Tisti, ki ima pristojnosti na katerikoli ravni oblasti ali upravljanja, ni odgovoren samo tistim, ki so mu dali mandat, ampak je odgovoren tudi
vsemu človeštvu in celotni biosferi. Razumevanje odgovornosti le v odnosu do svojih volivcev ali lastnika kapitala ne ustreza več realnostim sveta.
2. Vsak dejavnik omejuje odgovornost svoje institucije le na področje svojih pristojnosti; če upošteva pravila in uboga ukaze, naj osebno ne bi nosil
nikakršne odgovornosti (nürnberško in haaško sodišče).
V skladu s tako razumljeno odgovornostjo pa je vsaka institucija odgovorna za učinke svojih dejanj tudi na tistih področjih, ki niso neposredno pod njenim polnomočjem.npr. WTO – temeljna naloga je skrb za razvoj svobodne trgovine. Vendar – osrednja cilja mednarodne skupnosti sta trajnostni razvoj in spodobne razmere za življenje vsakega posameznika. Tudi WTO je zato podrejen tema ciljema in odgovoren za učinke, ki bi jih njena temeljna naloga imela za ta dva cilja.
Globalno upravljanje in globalna odgovornost soodvisnega sveta zahtevata tudi omejitve, ki postavljajo meje absolutni svobodi. Toda te omejitve morajo biti
utemeljene s cilji in vrednotami, ki jih kot take prepoznava skupnost. Ni skupnosti brez skupnih vrednot. Skupna je tudi odgovornost za njihovo uveljavljanje – vseh in vsakogar – držav, njihovih skupnosti, korporacij, posameznikov. To bi naj bila vsebina družbene pogodbe oz. Listine o odgovornosti človeštva, o kateri se v svetu veliko razpravlja. Porto Alegre, Etični kolegij. Ob bok deklaraciji o človekovih pravicah – Rimski klub.
Razumevanje globalnosti in soodvisnosti sveta posega tudi v tradicionalno razumevanje načel upravljanja. Posebej načela, da je jasna in stroga delitev pristojnosti med različnimi ravnmi edini način za ocenjevanje dejanj upravljavcev in njihove odgovornosti. Proti absolutizaciji takšnega načela govorijo dejstva današnjega sveta. Nobenega resnega problema – izobraževanja, voda, energije, socialne kohezije, financ, raziskovanja v biomedicini, razvoja, varnosti, miru, se ne da reševati le znotraj ene ravni upravljanja. Vsaka resna politika se mora naslanjati na razmerja med ravnmi upravljanja in sodelovanja med njimi. Pomembni postajajo mehanizmi sodelovanja med upravljavci v različnih ravneh. Dilema, ali naj v EU velja načelo subsidiarnosti ali .........tarnosti, naj bo EU urejena po načelu federalizma ali centralizma.
Razumevanje upravljanja in odgovornosti, ki ustreza globalni in soodvisni naravi sveta, zahteva, da se spremeni tradicionalna miselnost. Predvsem je potrebno opustiti razmišljanje, ki strogo ločuje javno in zasebno, pri čemer naj bi zasebna lastnina bila absolutna in nedotakljiva, dalje gospodarstvo in socialo, materialni in duhovni razvoj, gospodarski razvoj in ekologijo, človeštvo in biosfero, državo in civilno družbo.
Treba je spremeniti tudi miselnost, ki strogo deli odgovornost na različne upravljavske ravni in pristojnosti – komunalne, regionalne, državne, meddržavne in globalne. Preprosto – vsaka raven upravljanja mora zagotoviti svoj specifičen odgovor na vprašanja, ki so skupna za vse in z odgovornostjo do vseh (onesnaževanje zraka, voda).
To pomeni konec iluzije, da lahko neka država ali območje, kontinent, korporacija ohrani popolno avtonomijo in samozadostnost. Nasprotno. Vsako območje je del planeta in vsako je zaupano neki skupnosti, da z njim upravlja v svojem in skupnem interesu. TO je popolno nasprotje miselnosti, ki ji je temelj zasebna lastnina, v kateri in s katero lahko vsakdo – zasebni lastnik (kmet), skupnost, podjetje, korporacija, državna vlada počne kar hoče v imenu svetosti lastnine, avtonomije in suverenosti. Takšno razmišljanje bi bilo neskladno s Preambulo deklaracije iz Ria, v kateri je bilo prvič razglašeno, da je »Zemlja, dom človeštva, med seboj soodvisna celota«.
To, kar sem pripovedoval, zveni glede na stanje duha v svetu precej utopično. Prepričan pa sem, da bo to vse manj utopija, če se želi človeštvo zavarovati pred negativnimi posledicami globalnosti sveta in če hoče za skupno dobro izrabiti priložnosti, ki jih ponuja.
Globalnost sveta zbližuje človeštvo, vodi pa tudi v tekmovalnost in merjenje moči civilizacij, religij, tradicij, duhovnih različnosti, gospodarske, finančne in vojaške moči. Globalnost je zaradi tega lahko nevarnost za svet – tekmovalnost brez solidarnosti. Lahko pa je prednost in velika priložnost, če bo prevladalo spoznanje, da potrebujemo jasnejši in uporabnejši univerzalni transnacionalni red, po katerem bomo vsi uravnavali svoja ravnanja, da bi zmogli strpno in produktivno življenje drug z drugim zaradi skupne odgovornosti za prihodnost človeštva in življenja na planetu sploh. (Solidarnost. Zlato pravilo) Po skupnih pravilih bi se morali ravnati vsi, tudi in še zlasti najmočnejši. To bi omogočilo varno in odgovorno upravljanje sveta. In Evrope. Evropa je svet v malem. Izzivi njenega upravljanja in vodenja so izzivi vodenja sveta.
Zavedam se, da je tak pogled na upravljanje in odgovornost tačas morda bližje utopiji kot realnosti. A če je tako, je tako le v naših glavah, v tradicionalnem mišljenju, ki se je oblikovalo v bistveno drugačnem svetu in razumevanju njegovih zakonitosti. Realnost življenja v sodobnem svetu pa vse to prinaša kot nujno in neodložljivo nalogo za sodobne upravljavce in voditelje. To so voditelji novega časa za danes in za prihodnji čas. Zanj danes oblikujemo profil evropskega voditelja.«
Priponke
The Future of Europe (govor v angleščini)