Kučan o Ljubljani
Delo, Ljubljanapolis, 9. maja 2007
Ljubljana – "9. maj ni le dan osvoboditve Ljubljane. "Je tudi praznik Evrope, a se pozablja, da ta datum ni bil izbran slučajno. Navsezadnje je vse, kar je povezano z Evropsko unijo, zraslo iz antifašizma in vrednot, ki so vodile ljudi, da so se uprli in verjeli, da je svoboda dosegljiva", pravi Milan Kučan, bivši predsednik republike in, kot vemo, redni pohodnik po Poti spominov in tovarištva (PST). In od danes naprej tudi uradno častni meščan Ljubljane," je v intervjuju za Delovo rubriko Ljubljanapolis zapisala novinarka Maja Čakarič. Objavljamo intervju v celoti:
Na dan osvoboditve se bo Ljubljani predstavil partizanski odred, celo v bojni formaciji z vozili, ampak praznovanje zaradi rekreativne naravnanosti spominja bolj na Dan mladosti. Sploh primerno obeležujemo ta dan?
No, takoj po spremembah 90. leta je ljubljanska oblast zanikajoče gledala nanj, kot da ni praznik mesta, ki je štiri leta vzdržalo v herojski drži. Ljubljana zdaj glede tega kaže dostojanstven obraz. To potrjuje tudi zopet rastoči obisk na pohodih, ki niso več "zapovedani". Kdor gre zdaj na PST, gre tja tudi iz pripadnosti ideji antifašizma in spoštovanja medvojni drži Ljubljančanov.
Kondicije imate najbrž dovolj za ves krog.
Sem je imel že več. Od leta 1959, ko sem prišel sem kot študent, se pohoda redno udeležujem, če le nisem odsoten.
Se vam je Ljubljana takrat zdela svetovljanska?
Zame, ki sem prišel iz province, seveda. Bila je velemesto. Tudi ko sem kot otrok hodil na taborjenje in v kolonijo preko Ljubljane, se mi je zdelo, da je to svet, ki si ga človek lahko le želi.
Pa danes?
Je kar v redu mesto, čeprav se občasnih napadov provincialnega duha ne more povsem ubraniti. Zunanja podoba po Plečniku in Ravnikarju nekako nima več vodilne urbanistične in arhitekturne ideje in zdi se, da se vsakega malo bolj drznega posega bojimo. Neko konzervativnost kažemo Ljubljančani, oziroma tisti, ki mislijo, da so poklicani, da določajo življenje Ljubljančanov in podobo mesta.
Mimogrede, kam pa vas je kot študenta zaneslo ob petih zvečer?
Bolj ob sobotah. V Dramo, včasih v opero, kino in na športne prireditve.
Aha, so vam bolj ležale kulturne prireditve kot pohajkovanje po lokalih.
Sem iz petčlanske družine. Moja prva naloga je bila študij. Seveda je bilo nekaj časa tudi za druge stvari. Za takratne študente je bilo ponudbe za izrabo prostega časa veliko manj. Smo pa bili kar pogosto pri Katrci, Marnu, na Rožniku in v Čadu.
Si lahko predstavljate, da bi vas kot študenta zaneslo recimo v Rog?
Gotovo. Tudi na Metelkovo bi me. Sem bil že večkrat tam.
Zoran Janković je pred volitvami tam napovedoval elitna stanovanja, poslovne prostore, zdaj center sodobne umetnosti. Kar očiten skok k rahlo neprofitni dejavnosti.
Ljubljana in Slovenija rabita takšen center. Bilo bi v prid mestu, če bi se ideja dala uresničiti na območju Roga.
Bolj kot elitna stanovanja?
Saj te gradijo že povsod drugod.
Če smo že pri spremembah: šušlja se, da ne bi bilo slabo rezidence predsednika republike prestaviti z Erjavčeve.
Tam niti niso rezidenčni prostori, ampak pisarniški. Menim, da je prav, če bi predsednik imel rezidenco, ampak ne v predsedniški palači.
Kaj predlagate?
Preureditev gradu Bokalce. Tam bi lahko združili oboje.
In če pri spremembah vztrajava: je že zaznati, da nad mestom bdi drug župan?
Pozna se, da je prišla nova ekipa. Ali bodo obljube uresničljive v tem mandatu, ne vem, si pa želim. Zaradi Ljubljane. Verjamem, da bo mesto postalo še bolj prijazno ljudem in upam, da bodo vsi, ki v mestu odločajo, razumeli, da so tu zaradi meščanov in ne meščani zaradi njih.
Iz županovega programa ste razbrali, da bo lahko uspešno združil moč tistih, ki želijo Ljubljano preobraziti v odprto sodobno mesto, prijazno prebivalcem. Je odstranitev vrtičkarjev korak v to smer?
To je korak k ureditvi mesta, ne pregon. Urediti je treba "sračja gnezda", ki obdajajo Ljubljano in ji niso v ponos. Tudi tako, da bi ti vrtički, če bodo ostali, dobili spodobno obliko, ki bo ena od značilnosti Ljubljane.
Skratka, 9. maja vam bodo na občini skupaj s Kristino Brenkovo in Tonetom Pavčkom uradno podelili naziv častnega meščana. Vam to predstavlja kakšno posebno, novo dolžnost do mesta?
Zame je to veliko priznanje in zelo sem nanj ponosen. Ljubljana me je lepo sprejela. Tu sem doštudiral, si ustvaril družino, sprejemal najpomembnejše odločitve v svojem življenju, tudi tiste, ki so zvezane z rojstvom te države. Naziv čutim tudi kot obvezo, kot živ dolg do Ljubljane in njenega zraščanja z vizijo, ki ji je bila ob zadnjih volitvah ponujena.
Tudi predsednik vlade je vaš someščan. Menite, da bi kaj lažje prišel skozi sito mestnega sveta do naziva častnega meščana?
Vsekakor, če bodo mestni svetniki prepoznali njegov prispevek k razvoju mesta in k povezovanju Slovencev k skupnim ciljem in vrednotam, ki nas bodo kot nacijo in kot skupnost ohranjale tudi v prihodnosti.
Spomenike ljudje preprosto postavljajo sebi … – »…in ne tistim, ki so jim namenjeni. Zato je vsak spomenik tudi spomenik stanja človeškega duha, tudi človeške neumnosti. Treba je premisliti, ko se spomeniki postavljajo, da kasnejši rodovi z njimi nimajo težav,« pravi Milan Kučan. Pri tem pa ni imel v mislih Poti spominov in tovarištva. »PST je nekaj edinstvenega tudi v evropskem merilu in znamenj na njej prav nič ni bilo treba odžagati.«