Milan Kučan [na prvo stran]

Biografija
Novinarsko središče
Politična misel
Pisarna
Povezave
   

 

Govori in dogodki
seznam    

Zahvala Milana Kučana ob podelitvi naslova "Častni meščan Ljubljane"
Ljubljanski grad, 9. maja 2007

 


Dobil sem že kar nekaj priznanj. Različnih in iz različnih rok. Sprejemal sem jih spoštljivo, ker sem razumel, da so to vselej tudi priznanja tistim, s katerimi sem sodeloval. V teh priznanjih je bilo vedno mogoče prepoznati tudi njihov prispevek, njihovo razsodnost, razum in pogum ter njihovo pripravljenost sodelovati in pomagati. Nekaj teh priznanj sem razumel tudi kot priznanje moji državi Sloveniji. Na slednja sem še posebej ponosen.

Vendar je priznanje mesta Ljubljane nekaj izjemnega. To je priznanje mojega domačega mesta, mesta, v katerem sem doma in v katerem sem doživel stvari, ki so najlepše v življenju človeka. Zgodile so se mi prav v Ljubljani. Sprejelo me je, ko sem z devetnajstimi leti prišel študirat iz takrat še provincialno zaznamovanega Prekmurja, moje rodne in meni vedno drage pokrajine. Sprejelo me je gostoljubno. Tu sem diplomiral, tu sem doživel čar ljubezni in spoznal svojo soprogo, tu sem si ustvaril družino, rodili sta se mi hčerki in naposled vnuk. Tu sem sprejemal ali sodeloval pri sprejemanju odločitev, ki so nekatere pomembno zaznamovale več kot zgolj moje življenje, vse od tistih burnih 80-let, posebej njihove druge polovice, ki so se končala z demokratizacijo družbe, z rojstvom države in z odločitvami o vojni in miru. V to naše in moje mesto sem prihajal s sporočili o miru in o mednarodnem priznanju Slovenije. Sem sem prihajal s sporočili o premirjih s pogajanj z mednarodnimi posrednikih, v katerih sem vselej sodeloval tudi z mislijo na varno in mirno življenje svojih sodržavljanov, še posebej Ljubljančanov in Ljubljančank, ki so živeli v mestu, ki mu je bilo s strani takratne jugoslovanske generalitete zagroženo, da bo razrušeno in ponižano. Ni bilo. Kot ni bilo med 2. svetovno vojno in nikoli v novejši zgodovini. Ljubljančanov ni mogoče pokoriti. V Ljubljano sem se vračal z mislijo, da so stvari, ki jih počnem, dobre za mesto in za njene ljudi.

Rad živim v Ljubljani. V mojem otroškem spominu je najzgodnejša predstava o Ljubljani povezana s fotografijami Ljubljančanov, ki so 9. maja na Ajdovščini s cvetjem pozdravljali prihod partizanskih osvoboditeljev in s tem izražali svoje prepričanje, da njihov trud in trpljenje, njihov pogum in njihova borba niso bili zaman. Da je prišla svoboda kot svetloba po mraku vojnih grozot. Zrela slika Ljubljane, zapisana v mojem spominu, pa je dvigovanje zastave samostojne slovenske države 26. junija 1991 zvečer na Trgu republike. S svojim sporočilom sta v mojem spominu dogodka povezana. Oba izpričujeta zavezanost Ljubljane, Ljubljančank in Ljubljančanov svobodi duha, svobodi posameznika in naroda, zavezanost Ljubljane človekoljubju, solidarnosti in strpnosti, zavezanost Ljubljane odprtosti in libertarnim vrednotam, zavezanost slovenski kulturi in njeni odprtosti v svet.


Ponosen sem na Ljubljano. Ljubljana je prestolnica države. Prestolnica pa je zrcalo države in odraža njeno podobo. Ljubljana je prav zdaj pred velikimi načrti in ambicioznimi novimi kvalitetnimi razvojnimi programi. Je pred novimi izzivi, ki se lahko uresničijo samo z razumevanjem in pomočjo države. Verjamem, da bodo upravljavci države to razumeli, ne samo sedanji, ampak vsakokratni, in bodo pomagali, da se ti projekti tudi uresničijo. V dobro državljanov in državljank Slovenije, v dobro meščank in meščanov Ljubljane, v dobro kvalitetnejšega življenja in v ponos slovenske države.

Želim Ljubljani prijazno in obetavno življenje tudi naprej, Ljubljančanom in Ljubljančankam, mojim someščanom in someščankam pa, da bi radi živeli v Ljubljani in bi vselej in povsod s ponosom rekli, da smo Ljubljančani.

Mestnemu svetu, gospodu županu, članom komisije za priznanja in predlagateljem se za visoko priznanje lepo zahvaljujem. Čestitam tudi vsem prejemnikom priznanj mesta Ljubljane, posebej častni meščanki Kristini Brenkovi in častnemu meščanu Tonetu Pavčku. Lepo je biti v takšni družbi in ponosen sem na to.

 

 

seznam   na vrh