Skrb zaradi EU ali zaradi negotovosti, da se domača politika ne ukvarja s pravimi stvarmi in da v ospredju njenih premišljanj ni določanje ciljev Slovenije v EU?
Lesce, 9. maj 2004
Nekdanji predsednik republike Milan Kučan se je udeležil praznovanja Dneva Evrope, ki so ga na letališču v Lescah pripravili župani gorenjskih občin, in nagovoril številne udeležence srečanja.
»Letošnjo obletnico Dneva Evrope slavimo v novih okoliščinah. Slavimo ga zdaj tudi kot člani Evropske unije. Vendar to ne spreminja vsebine tega praznika, ki Evropejce spominja na idejo združene Evrope, ki jo je prav ta dan pred 54 leti oznanil takratni francoski zunanji minister Schuman. Izbral ga je, ker spominja tudi na veliko zmagoslavje boja demokratične Evrope nad fašizmom in nacizmom. V tem boju smo si tudi Slovenci s svojim narodnoosvobodilnim bojem in odporom za vselej zagotovili častno mesto. Z njim smo si že takrat izpisali evropsko zvezdo, ki nam je bila pripeta zdaj, pred dnevi,ob 1. maju, pol stoletja kasneje. Dovolj dober razlog imamo torej, da s samozavestjo, ponosom in samospoštovanjem slavimo ta praznik in ob njem gledamo v prihodnost.
Našo samozavest moremo opreti zdaj tudi na dejstvo, da je Slovenija uspešna, zrela država, stabilna, varna, sposobna nositi odgovornost zase in za skupnost, zaželen in cenjen partner v naporih za ustvarjanje evropskega miru in blaginje evropskih ljudi ter oblikovanja prijazne prihodnosti naše, v zgodovini hudo preizkušane celine. Slovenija zmore nositi svoj del odgovornosti za varen in bolj pravičen svet.
V drugi polovici osemdesetih let smo mnogi Slovenci svoje videnje prihodnosti Slovenije položili v besedi »Evropa zdaj«. To je bil takrat zelo oddaljen cilj. Zvenelo je prej kot politična parola, ki služi opogumljanju ljudi v takratnih razmerah globoke krize nekdanje skupne države, kot mogoča in skoraj uresničljiva realnost.
Danes je to upanje postalo resničnost. Danes smo Slovenci tudi državljani Evrope. To postaja naš način življenja in naša usoda.
Pot do sem je bila zahtevna. Vodila je prek treznega in odgovornega soočanja s krizo, ki je potiskala v propad in razpad jugoslovansko državo, prek ustvarjanja lastne države, prek vojne in mirovnih pogajanj, prek zahtevnih gospodarskih, političnih in socialnih sprememb in prek zahtevnega umeščanja in prepoznavanja države v mednarodnem prostoru.
Na tej poti so bile tudi ovire, posebej tiste, ki so nam jih postavljali nekateri sosedje, prepričani, da je to priložnost, da izsilijo plačilo t.i. zgodovinskih računov. Tudi to je uspešno za nami.
Prav pa je, da se vprašamo, zakaj smo vse to zmogli.
Zmogli smo, ker je to bila odločitev in želja naših ljudi. Ker so za njeno uresničitev bili pripravljeni vložiti svoje napore in odrekanja, ker so pri tem pokazali pogum, samozavest in solidarnost. Ker je obstajala visoka stopnja enotnosti, medsebojnega zaupanja in razumevanja.
Spominjam nas na to, da si s ponosom nad doseženim okrepimo samozavest. Da si pošteno povemo, da smo dosegli veliko. In da si prav tako pošteno priznamo, da marsičesa, kar smo želeli doseči, nismo dosegli. Da je bilo marsikatero posamično upanje izneverjeno. Da je bila marsikatere predstava o tem, kakšno bo življenje v svobodni in samostojni slovenski državi, ob njenem rojstvu, drugačna. Da se je marsikdo znašel na družbenem obrobju, brez dela, brez družbenega ugleda in vpliva, celo na robu eksistence. Da marsikaj v državi ni v redu, da je pot do pravice pred sodišči dolgotrajna, da nismo zavarovani pred korupcijo, da smo soočeni s počasnim in tudi pristranim delom, oholostjo in birokratskim odnosom državnih organov, s pretirano visokimi plačami nekaterih vodilnih ljudi v državnih podjetjih. In še kaj bi se našlo.
Pa vendarle naša država ni pogorišče, ni vse v njej narobe, ni vse skupaj ena sama zmota in vrsta napačnih odločitev, ni brezdušja in nepripravljenosti pomagati ljudem v stiskah, ni velikih socialnih napetosti, gospodarskega zastoja, padanja kvalitete življenja in grobega poseganja v dostojanstvo človeka in v njegove pravice. Pristajanje na takšne ocene bi bilo nepošteno dejanje, bilo bi dejanje zoper resnico. Odrekalo bi nam napore, razvrednotilo odrekanja in žrtvovanja, jemalo bi nam samospoštovanje in ponos, spodkopalo bi našo samozavest.
Vse to pa potrebujemo, da bi učinkovito postorili še neopravljeno in odpravili slabosti. Potrebujemo za uspešno življenje v veliki državi evropskih narodov. Tudi tu nam ne bo lahko. Tudi tu nam nihče ne bo ničesar podaril, nihče ne bo ničesar opravil namesto nas. Imeli bomo, kar bomo sposobni ustvariti. A pri tem bomo imeli na razpolago vse tisto, kar imajo druge države, imeli bomo solidarnost članic EU in zaveznike, ki nam bodo pomagali uresničiti naše interese, če bomo znali prispevati k skupnim interesom. Lahko bomo vplivali na odločitve, če bomo imeli stališča in prepričljive argumente zanje.
Razumljivo je, da nas skrbi, kako se bo odvijalo naše evropsko življenje. Pa se je dobro vprašati, ali nas to v resnici skrbi zaradi EU ali zaradi tega, ker smo negotovi glede domačih političnih razmer in ravnanj v slovenski politiki. Ni morda ta negotovost pogojena z bojaznijo, da se domača politika ta čas ne ukvarja s pravimi stvarmi in da zato ne bo zmogla poskrbeti za naše interese,da ni v ospredju njenih premišljanj določanje ciljev, ki jih želimo v Evropski uniji uresničiti in so pogoj za naše nacionalno preživetje ter ohranitev naše identitete.
Gotovo ni ohrabrujoče, da se v tem pomembnem času, ki hitro teče in ne odpušča zamud, sklicujejo in kot grožnja napovedujejo drugo za drugim izredna zasedanja državnega zbora, ki so na meji zlorabe dostojanstva parlamenta in njegove ustavne vloge, organizirajo referendumi o tem, ali bomo v državi spoštovali odločitev ustavnega sodišča in o tem, ali lahko tudi naši državljani islamske veroizpovedi uresničujejo ustavno pravico do svobodnega izražanja vere. Tega tudi z volilnim časom ni mogoče opravičiti.
Namesto tekmovanja s koncepti, kako bomo rešili probleme, ki težijo naše ljudi in kako naj izgleda naša prihodnost zato, da bi s skupnimi močmi prišli do najboljšega za vse in na njegovem uresničevanju združili moči, se poskuša uveljaviti miselnost, ki politiko razume kot šahovsko bojno polje, na katerem ene figure brez milosti izključujejo druge.
Izključevanje je nad združevanjem prevladalo tudi takrat, ko smo bili Slovenci soočeni z vprašanjem, kako se odzvati na usodo, ki so nam jo vsiljevali nacistični in fašistični okupatorji. Namesto za pravico do življenja in ohranitve narodove časti, za upor in za boj, se je del slovenske politike odločil za sodelovanje z okupatorji. Ideološki predsodki so bili močnejši od zvestobe narodu in odgovornosti za njegovo usodo. Toda prav zaradi upora, ki je ohranil obraz in dostojanstvo naroda, zaradi dejanja, ki se ga spominjamo ob današnjem praznovanju, se sploh lahko pogovarjamo o svojem vstopu v EU in o tem, kako bomo znotraj nje zagotovili svojo prihodnost in identiteto. Pomemben del naše identitete, ki jo s ponosom nosimo s seboj, je prav dejstvo, da smo bili med narodi, ki so se z orožjem aktivno uprli nacizmu in fašizmu, zlu, na katerega ruševinah je zrasla ideja združene svobodne demokratične Evrope, in da smo s tem uporom postali del koalicije demokratičnih zaveznikov, ki so idejo združene Evrope tudi uresničili.
To niso prijazne teme. Tudi niso primerne za praznik. A potrebno je o njih spregovoriti prav zaradi zaskrbljenosti za našo identiteto in prepoznavnost, za ohranjanje naše težko pridobljene suverenosti in predvsem zaradi ohrabritve ljudi, da je tudi znotraj EU naše življenje odvisno predvsem od nas samih. Slovenija je na poti do EU bila prepoznavna in dobivala je priznanja, ker je drugače kot druge republike nekdanje Jugoslavije uspela priti iz vrtinca medsebojnega uničevanja po demokratični in mirni poti, ker je dokazovala, da je država, ki visoko spoštuje demokratične standarde in zagotavlja človekove pravice, da je država, ki je uspešna, strpna, solidarna z drugimi, neverolomna, iniciativna. Kaže se potruditi, da bo tako tudi ostalo.
Naj sklenem z mislijo, da je življenje v EU za Slovenijo velika priložnost. To je čas evropske realnosti. V njej se določa in odloča evropska usoda, torej tudi naša usoda. Od nas samih je odvisno, kako bomo to priložnost izrabili. Prvi pogoj za uspeh pa je, da sami vemo kaj pričakujemo od življenja v EU. Da smo enotni glede ciljev, ki jih želimo uresničiti. In da spoštujemo demokratične poti dialoga, po katerih je mogoče priti do določitev teh ciljev.
Zdaj ob vstopu v EU si lahko le zaželimo in drug drugemu zagotovimo, da naj nam pri tem ne manjka ne poguma, ne samozavesti in ne samospoštovanja.
Vsem Vam čestitam za praznik.«