seznam

"Drľava Slovenija na prelomu tisočletja"
Portoroľ, 9. april 1998

 

Na srečanju Zdruľenja Manager o razvojnih paradigmah, med katerimi je Milan Kučan izpostavil učečo druľbo odličnosti, razvojno in tehnoloąko intenzivnost, hiter razvoj podjetniątva in management, usposobljen za upravljanje sprememb, ter socialno in odprto druľbo.

Magnetogram

Najprej bi se rad zahvalil za povabilo tudi na vaąe letoąnje pomladno srečanje s predlogom, da vam povem, kaj mislim o pripravljenosti Slovenije na začetek prihodnjega stoletja. Na to srečanje z vami sem se pripravljal z občutkom velike odgovornosti. To povem za opravičilo. Namen ni vedno skladen s ciljem. Torej, če se stvar ne bo posrečila, mi priznajte vsaj to, da sem imel dobro voljo.

I. Obdobje med lanskim in letoąnjim srečanjem slovenskih managerjev (april 1997 - april 1998)

Od naąega zadnjega srečanja je minilo leto dni. S tem letom, ki je za nami, imamo različne izkuąnje. Bilo je kratko glede na vse tisto ľeleno in nujno, kar bi bilo potrebno storiti za potrjevanje Slovenije kot uspeąne, učinkovite, varne in stabilne drľave. Kaj bi bilo potrebno storiti, smo lansko leto ugotavljali skupaj. Bilo pa je leto, ki je mimo, tudi dovolj dolgo za uresničitev vsega tistega, kar je kot naąe skupno spoznanje, hotenje ali cilj in ambicija zapisano v ątevilnih dokumentih, a je tudi v tem letu ostalo neuresničeno. Nekaj pa se je vendarle bistveno spremenilo. Ratificiran je pridruľitveni sporazum Slovenije z Evropsko zvezo, začela so se pogajanja, določena je pogajalska skupina, ki jo vodi dr. Potočnik, direktor Urada za makroekonomske analize in razvoj in v tem vidim kakovostno razliko. Zdaj gre zares. Nič več ni ąpekulacij o tem, ali bomo ali ne pripuąčeni k tem pogajanjem, konec je tudi ąpekulacij o tem, kdo nas ne mara in ali je res vsa Evropska zveza sovraľno naravnana proti Sloveniji in ji ľeli samo slabo z nakupom nepremičnin, zemlje, s ąkodljivimi nakupi podjetij, bank itd. Ali drugače rečeno. Od prvega aprila naprej je vse odvisno od nas, od sposobnosti, zrelosti in verodostojnosti ne pogajalcev, ampak Slovenije, v imenu katere se v Bruslju pogajajo.
Lani sem tu govoril o slovenskem gospodarstvu in o njegovi sposobnosti, da sprejme izzive globaliziranega in kompetitivnega sveta. Če na kratko povzamem, sem dejal: prvič, da je v preteklih tranzicijskih letih in procesih Slovenija veliko dosegla - relativno, glede na razmeroma dobro izhodiąčno pozicijo, ąe posebej glede na viąegrajske drľave, s katerimi se zdaj primerjamo - leta 1992, 1993 se nismo ľeleli z njimi primerjati - in absolutno glede na dejstvo, da smo morali zgraditi tudi svojo drľavo s kompletno drľavno infrastrukturo; drugič, da so makroekonomski kazalci sorazmerno ugodni; tretjič, da zaostajamo v razvojnem procesu in v razvojnem zagonu, oziroma v razvojni vzpodbudi in četrtič, da zaostajamo v nujnih strukturnih in drugih reformah. ®al so me gospodarska gibanja v tem letu, ki nas deli od takratnega srečanja, potrdila v ocenah. Toda potrdili so me v tej oceni tudi - kar se mi zdi, da je ąe bolj pomembno - ątudija OECD o Sloveniji, Agenda 2000 Evropske komisije, ki jo poznate, Strategija Svetovne banke za pomoč Sloveniji in Poročilo Mednarodnega denarnega sklada. Vam dobro znana revija Euromoney, ki je lani septembra in decembra raziskovala globalno konkurenčnost in deľelno tveganje, je sicer Slovenijo septembra ąe vedno postavila na prvo mesto med tranzicijskimi drľavami (resda na 36. mesto v dolgem seznamu drľav, ki jih raziskuje, Čeąko na 37., Madľarsko na 41., Poljsko na 47., Estonijo na 63. (in nam naąo ljubo) sosedo Hrvaąko na 70. mesto. Decembra je Slovenija sicer ąe vedno prva med tranzicijskimi drľavami, vendar se je ocena pričakovanih ekonomskih sprememb za leti 1998 in 1999 resno poslabąala, in je padla za 4,23% točk, vse druge Ceftine drľave pa so to oceno izboljąale. Razlog je porast političnega rizika in počasnost ekonomskih reform. S tem opozorilom je, če se spomnite, tudi naą finančni minister Mitja Gaspari priąel januarja iz Washingtona, kjer sta sedeľa Svetovne banke in Mednarodnega sklada. Opozorilo se je nanaąalo predvsem na reformo javnih financ, na pokojninsko, davčno in bančno reformo. (veliki socialni in pokojninski transferji; neustrezna dohodkovna politika - bruto plače so porasle od 1992 - 1997 za 30 % - indeksacija kot metoda, ki pritiska na fiskalne vire in posredno omejuje naloľbe; zaostajanje gospodarske rasti za načrtovano; odnos do tujih naloľb - imamo jih zdaj pribliľno 2 mlrd dolarjev, od leta 1993 - 1996 so porasle za 954 milijonov dolarjev; inflacija - podatke in gibanja poznate; proračun ravno tako, deficit znaąa 0,9% BDP). Struktura zunanjetrgovinske menjave, gledano regionalno, je enostranska, ne izkoriąčamo dovolj moľnosti, ki jih daje Cefta s sporazumi o svobodni trgovini, nerealna so tudi pričakovanja o moľnostih obnavljanja slovenskih plasmajev na nekdanji jugoslovanski trg. Odbor direktorjev Mednarodnega denarnega sklada je Sloveniji postavil rok za izravnavo proračuna in ąirąih javnih financ - leto 1999 je rok, ko naj bi proračun znova uravnoteľili, kot je bil 1996. leta. Torej, to je treba razumeti kot zahtevo po izpeljavi javnofinančne, bančne, davčne in pokojninske reforme.

II. Slovenija na prelomu tisočletja

Ne bi se zadrľeval na ocenah razmer in gibanj v slovenskem gospodarstvu niti na oceni njegove kondicije za spopad z izzivi globaliziranega sveta na prelomu tisočletja. O tem bo, kot mi je povedal predsednik zdruľenja g. Piskernik, jutri govoril dr. Sočan. Niti ne ľelim govoriti o kondiciji slovenskega gospodarstva in Slovenije za članstvo v Evropski zvezi. Dobil sem nalogo, tako sem razumel, naj predstavim svoje videnje slovenske drľave na prelomu tisočletja, predvsem z vidika slovenskega gospodarstva in razmer v njem. Dovolite mi, da začnem s prepričanjem, da je potrebno za to, da bi imeli predstavo o ľelenem slovenskem videnju prihajajočega prvega stoletja tretjega tisočletja, spomniti oz. da se je dobro spomniti svoje lastne, slovenske zaznave dvajsetega, torej zadnjega stoletja iztekajočega se drugega tisočletja. Zgodovinsko se seveda to stoletje ľe izteka, koledarsko se bo prav tako kmalu izteklo. Začelo se je s prvo svetovno vojno, z vojnami, z oktobrsko revolucijo, ki je v bistvu prevesila zelo zaostrene razmere 19. stoletja v 20. stoletje, končalo pa se je nepričakovano, in sicer z vroče zaľelenim, s padcem berlinskega zidu in koncem bipolarnega sveta, nastalega po drugi vojni in padcu faąizma. Začelo se je torej z vojnim spopadom evropskih nacionalnih drľav ali takrat ąe obstoječih velikih evropskih imperijev, s spopadom, ki je na ąiroko odprl vrata za enega najradikalnejąih socialnih gibanj, za oktobrsko revolucijo, z azijsko pervertirano evropsko idejo komunizma z vsemi posledicami. Končalo ali končuje pa se to stoletje s koncem velike ideoloąke konfrontacije dveh vojaąkih, političnih, ekonomskih in socialnih blokov, z uveljavljanjem politike preľemanja kot nasprotjem politike soočanja nacionalnih drľav in njihovih alians. In kaj je bilo vmes? Najprej razpad velikih evropskih imperijev, ki so bistveno spremenili politični zemljevid Evrope. Bila je druga svetovna vojna, ki se je prevesila v blokovsko hladno vojno, blokovsko delitev sveta, ki je mir, kolikor toliko zadovoljivo vzdrľeval z ravnovesjem strahu in oroľja in ki je za Srednjo Evropo, za drľave in narode Srednje Evrope proti njihovi volji pomenil civilizacijski premik z zahodne v vzhodnoevropsko civilizacijo, kar seveda ima posledice tudi za naąe danaąnje ľivljenje. Sledil je razpad kolonialnega sveta z nastankom tretjega sveta in gibanja neuvrąčenih. Konec je evropocentrizma, torej več kot petstoletne prevlade Evrope in evropske civilizacije v svetu z dobrimi in slabimi posledicami. Nastalo je več razvojnih centrov človeąke civilizacije, ki Evropo omejuje zgolj na enega od njih. Priąlo je do novega globalnega konflikta med razvitim severom in nerazvitim jugom, priąlo je do odkritja atomske energije in atomske bombe, kar je prineslo tudi okrepitev zavesti o potrebi varovanja okolja, o nevarnosti ozonske luknje. Priąlo je do računalnika in novih tehnologij, do bioinľeniringa, do vstopa človeka v vesolje, do presaditve srca in do vrste novih bolezni. Vrstile so se velike socialne in gospodarske krize. Bili smo priča vzponov in padcev velikih ideologij in velikemu razčlovečenju človeka, kar pa je obnovilo tudi spoznanje in okrepilo vladavino človekovih pravic in spoątovanja enkratnosti človekovega ľivljenja in človekovega dostojanstva. Priąlo je do ustanovitve univerzalne organizacije za mir in sodelovanje, do Zdruľenih narodov. Odkrita je bila televizija, telefonija, kar je omogočilo informacijsko eksplozijo in postindustrijsko druľbo. Lahko bi rekli, da je 20. stoletje stoletje ostrih socialnih, gospodarskih, političnih, ideoloąkih in drugih konfrontacij. Vendar je tudi stoletje neslutenega napredka, velike produkcije, ogromnega ątevila novih proizvodov in tudi velike potroąnje, mnoľične blaginje in ustvarjalnosti, materialne in duhovne; pa tudi stoletje najbolj ruąilnih vojn in degradiranja človeka, silovitih in silnih vzponov pa tudi mnoľičnega uničevanja, razčlovečenja in bede ljudi, narodov in tudi celih celin. Vendar, dalo nam je, z vso silovitostjo in protislovnostjo spoznanje o enem samem med seboj povezanem in soodvisnem človeąkem svetu, ki je obsojen na sodelovanje, na strpnost, na ľivljenje z razlikami, utemeljenega na vrednotah človeąke civilizacije, za kar danes govori narava trgov, narava proizvodnje, narava tehnologij, narava ekoloąkih problemov, informacijska eksplozija in tudi univerzalnost človeąkega znanja. O stoletju, ki prihaja se mi zdi realno premiąljati kot o negaciji tistega, kar je v tem stoletju obveljalo kot skupno spoznanje slabega ter nadgradnji tistega, kar je sprejeto kot skupno človeąko spoznanje dobrega. Da bi do tega priąli, je seveda Na tem je mogoče oblikovati svojo lastno predstavo o svetu, ki prihaja in tudi predstavo o sebi v njem. Moje trdno prepričanje je, da kdor ima predstavo o prihajajočem svetu in o svojih moľnostih v njem in na tej predstavi utemeljeno svojo ambicijo, svoj cilj, ta potem tudi najde poti, da izrabi moľnosti in si zagotovi prihodnost. Temu bi lahko rekli vizija. Torej, pojem, ki v Sloveniji ni rado sliąan. Za majhne drľave in ekonomije pa se mi zdi, da je to posebej pomembno, kajti s svojo majhnostjo in malenkostjo se morajo znajti v svetu, ki ga vendarle zaznamujejo predvsem veliki in močni. Da bi se v tem svetu lahko znaąli in obstali, ga je treba poznati. Treba je drugače kot veliki narodi, recimo Francozi ali Nemci ali Italijani, razumeti, kako je mogoče poslovati s Kitajsko oz. kako se je mogoče znajti na kitajskem trgu. Res, da poslujemo s Kitajsko, res pa to za nas pomeni najti na ogromnem kitajskem trgu majhno niąo, ki jo komaj zapolni slovenska produkcija. Ko Nemci govorijo o poslovanju s Kitajsko, mislijo na celotni kitajski trg in zato gre Kohl na Kitajsko z velikim air-busom, polnim direktorjev največjih korporacij. Pred dvema letoma sem Vam prav tako v Portoroľu govoril o Evropski zvezi in Sloveniji. Takrat sem dejal, da je Slovenija v konceptualni krizi. To ponavljam zdaj in tudi sicer ponavljam ľe od osamosvojitve, da bi zgodovinskemu projektu osamosvajanja oz. ustvarjanja neodvisne slovenske drľave, ki je zdruľil Slovence, jim dal samozavest in samospoątovanje, moral slediti nacionalni razvojni projekt, ki bi ga imenovali prihodnja identiteta slovenske drľave. Tega projekta ni. Ta, ki smo ga imeli - torej projekt ustvarjanja neodvisne slovenske drľave - pa je nastal in dobro se je tega spomniti, pred 150 leti z idejami Matije Ziljskega in njegovih tovariąev. Od takrat do njegove uresničitve, se nista zgodila samo osamosvojitvena vojna, kot sem to zadnjič sliąal, in plebiscit, ampak veliko dogodkov v zgodovini slovenskega naroda, ki so od takrat do danes omogočili, da smo Slovenci obstali in da smo to, kar smo. Program, ki mu pravim prihodnja identiteta slovenske drľave, bi moral biti po moji sodbi osrednja skrb upravljalcev Slovenije, sicer bomo prav mi krivi za zgodovinsko zamudo in ne bo časa, da bi to čez 150 let popravljali. Svet se premika zelo hitro in v njem nihče nikogar ne čaka. Takąna naloga bi po moji sodbi povezala politične sile in vse intelektualne potenciale drľave. Angaľirala bi tudi ustvarjalni in emocionalni naboj slovenskega naroda, razdeljenega in razseljenega po svetu. Ne mislim, da je to delo ąele potrebno začeti. Vrsto strategij - od tiste o konkurenčnem usposabljanju slovenskega gospodarstva do strategije kmetijstva in turizma - ľe imamo. Imamo tudi kar nekaj nacionalnih programov, projektov in ątudij; ľal vse bolj na papirju kot v dejanjih. Imamo strategijo republike Slovenije za vključitev v Evropsko unijo in drľavni program za prevzem pravnega reda Evropske unije. To so vse pomembni elementi nastajanja nacionalnega razvojnega projekta, o katerem sem govoril. Vendar, ąe vedno nismo odgovorili na temeljna vpraąanja filozofije razvoja Slovenije, kaj ąele o njem dosegli nujno druľbeno in politično soglasje. Posledice so znane. Veliko je naporov z razmeroma majhnim rezultatom in nizkimi ambicijami. To slednje se mi zdi pravzaprav najbolj porazno. Naąa prizadevanja niso naravnana k istim strateąkim ciljem, niso usklajena, nimajo potrebnih analitičnih in materialnih podlag in zato ne dajo potrebnega in pričakovanega sinergetskega učinka. To vi pri svojem delu v podjetjih morebiti čutite najbolj neposredno in konkretno.

III. Slovenske razvojne paradigme

Ti napori tudi ne morejo po moji sodbi imeti takąnega pričakovanega sinergetskega učinka, ker ne izhajajo iz istih spoznanih razvojnih paradigem. Te bi lahko bile in bi morale biti vodilo pri odločanju za umeąčanje Slovenije in njenega gospodarstva v razvojne procese, če smem to tako imenovati, v mega trende civilizacijskega razvoja v svetu na prelomu tisočletja. Paradoks je, da ste vi v podjetjih prisiljeni sprejemati odločitve za nekaj let naprej, odločitve, ki pomenijo ne samo gospodarski uspeh in razvoj, ampak tudi obstoj in prihodnost vaąih podjetij. V drľavi, natančneje na drľavno-upravljalski ravni pa te dolgoročnosti ni. Torej, drľava je naravnana kratkoročno, podjetja dolgoročno. Vsaj pribliľno skladnost, ne s tem, da vi ukrepate kratkoročno, ampak da drľava ukrepa dolgoročno, bi bilo pričakovati in bi bilo zaľeleno. Omenil sem torej razvojne paradigme. Na katere predvsem mislim? Brez ambicije, da so to edine in vse. Najprej o Sloveniji kot učeči se druľbi. Potem o Sloveniji kot druľbi kakovosti in odličnosti. O Sloveniji kot druľbi razvojne intenzivnosti. O Sloveniji kot druľbi hitro rastočih okretnih majhnih in srednjih podjetjih, umeąčenih v globalni trg. O Sloveniji kot druľbi z managementom, usposobljenim za spreminjanje in ne za ohranjanje stvari. In o Sloveniji kot samozavestni druľbi, ki je odprta v svet. Pred tem pa ąe o Sloveniji kot socialno stabilni druľbi, ki ve kaj hoče in tudi ve, kako bo to dosegla. Te paradigme sovpadajo, po mojem vedenju, s slovenskimi nacionalnimi interesi in jih izraľajo. O njih bi bilo potrebno doseči soglasje, da bi z njimi presegli neproduktivna politična, socialna in drugačna razhajanja. Ne tista, ki so nujna in koristna, ampak tista, ki so nam vsem skupaj samo v breme. To je "conditio sine quae non" slovenske uspeąnosti v 21. stoletju. Torej, soglasje o ključnih razvojnih paradigmah.

III. 1. Najprej o Sloveniji kot učeči se druľbi 21. stoletja.

Ta je na prvem mestu. Ne zato, ker je treba z nečim začeti, ampak ker mislim, da je najbolj pomembna. Znanje je danes v svetu najbolj iskana in cenjena dobrina. V svetu se odvija veliko tekmovanje, dostikrat tudi brezobzirno, za znanje, za posedovanje znanja in za produkcijo in prodajo znanja. Skozi to tekmovanje se na novo preurejajo in delijo trľni deleľi, razporejajo se moľnosti za blaginjo ljudi v prihajajočem stoletju in v tej tekmi bodo zmagovalci - to je ľe očitno - inovativne drľave, ki dajejo velik poudarek izobraľevanju in inovativna podjetja. Slovenija je za izobraľevanje dala: leta 1995 5,6 %; letos predvideva 5,8 oz. 5,9 %, če ne bodo poslanci tega spremenili. Od tega za visoko izobraľevanje 1,19 %. Uspeąna bodo tista podjetja, ki imajo iznajditeljske in prenovitvene sposobnosti. Te pa se, kot dobro veste, pričenjajo v glavi, v odnosu do znanja, do inovacij, do novih tehnologij, do novih oblik dela in izobraľevanja, v odnosu do sprememb, ki temeljijo na znanju na sploh. Patenti so lahko ilustracija za to, kar ľelim povedati, nekakąna ilustracija uporabe znanja v proizvodnji. Od začetka samostojnega ľivljenja slovenske drľave je tu storjen premik. Letno je v Sloveniji prijavljenih pribliľno tristo slovenskih patentov ali stopetdeset na milijon prebivalcev. Pribliľno toliko jih je tudi v Italiji, dosti manj v ©paniji, na Portugalskem in v Grčiji. Pred nami pa so, seveda, ©vica, Nemčija, ©vedska in Velika Britanija s pribliľno 300 do 380 patenti na milijon prebivalcev letno. Torej, pribliľno enkrat več. Kazalec ątevila prijavljenih patentov na milijon prebivalcev v Sloveniji je sedaj pribliľno 30 krat viąji, kot je znaąal prej za celotno Jugoslavijo. Tega ne omenjam zaradi tega, ker mislim, da smo dobri, ampak zato, da bi videli, kje smo bili. Podatke o ©vedski in Veliki Britaniji pa sem omenjal zato, da bi povedal, kje bi morali biti. Kaľe pa ta podatek, da sta trľna naravnanost in večja osebna svoboda vendarle spodbudili samoiniciativnost in podjetnost ljudi. Nova rast, ki se opira na znanje, je postala v tehnoloąko razvitih drľavah vir za nove zaposlitve in za socialno stabilnost. Globalizacija ni ustvarila trga samo za blago in kapital, ampak tudi za ideje. Druľbe 21. stoletja bodo druľbe znanja in vedenja. V njih se bodo ljudje učili vse ľivljenje. Osvajati bodo morali nova znanja. Poznate Unescov podatek, da se znanje človeątva v petih letih podvoji. Ljudje bodo morali obvladovati nove tehnologije, si pridobivati nove spretnosti. Nenazadnje se navaditi tudi na to, da bodo delali v dveh, treh ali celo več poklicih. Izobraľevanje postaja prava in prva velika tema človeątva. Ali, kot smo včasih rekli, permanentno izobraľevanje. Pa pri nas ? Dovolj je podatek, da osebno vlaganje v lastno izobraľevanje - podiplomsko, recimo v magisterij ali v doktorski ątudij, ni oproąčeno oz. ni samostojna odbitna postavka v naąem davčnem sistemu. Pričakovanja so, da bo slika izobrazbene sestave prebivalcev Slovenije v naslednjem popisu bistveno boljąa, kot je bila ob zadnjem, torej 1991. leta. Po teh pričakovanjih bo deleľ naąih drľavljanov, ki imajo zgolj končano osnovno ąolo ali manj, zmanjąan od 47 na 43 odstotkov. Po teh ocenah naj bi ob koncu prvega desetletja novega tisočletja deleľ generacije, ki bo dokončal vsaj ątiriletno srednjo ąolo, presegel prag 80 odstotkov. Zdaj smo krepko pod njim. Pri tem je seveda zaskrbljujoče izredno majhno zanimanje za tehnične srednje ąole in tehnične gimnazije. Enako je tudi z vpisom na tehnične fakultete. Pravo in ekonomija sta ątudij sedanje generacije. Skupaj v Ljubljani in Mariboru ątudira na pravnih fakultetah nekaj več kot 1000 ątudentov; na obeh visokih ekonomskih ąolah v Ljubljani in Mariboru pa nekaj čez 5000 ątudentov, rednih in izrednih. Nacionalni program visokega ąolstva, ki ga je vlada Slovenije ob koncu lanskega leta predloľila drľavnemu zboru v prvo obravnavo, je ambiciozen in naravnan v zelo pospeąeno povečanje in izboljąevanje visokoąolskega ątudija v priprave na devetletno osnovno ąolo. Leta 1994 so investicije v ąolstvu znaąale 3 milijarde in 100 milijonov. Za letos je predvidenih 10,5 milijard vlaganj. Cilji nacionalnega programa visokega ąolstva so: 50% generacije vključene v terciarno, torej visokoąolsko izobraľevanje; 30 ątudentov na 1000 prebivalcev; 8000 na novo zaposlenih diplomantov letno in 5% rast javnih sredstev za izobraľevanje letno. Sedaj imamo 25 ątudentov na 1000 prebivalcev, leta 1991 smo jih imeli 17, in če pogledamo primerjalno: Irska in Portugalska jih imata 20 na 1000 prebivalcev, ©vedska 22, Italija 25 in Belgija in Nizozemska 27. Po ątevilu ątudentov na 1000 prebivalcev, zlasti če bomo te cilje uresničili, smo torej primerjalno z drugimi drľavami kar dobri. Bolj nas bo pestil problem, kako bomo, izobraľene in ambiciozne mlade ljudi tudi po ątudiju ali delu v tujini obdrľali doma, kako bodo ti ljudje naąli ustrezno zaposlitev in druge moľnosti za lasten razvoj in uveljavitev znotraj meja slovenske drľave. Ob problematičnosti razprav o naąi ąolski reformi, bi se morali vpraąati, kje bi moglo biti teľiąče razprave. Po moji sodbi na kvaliteti učenja, na usposabljanju mladih ljudi za znanje, kako osvajati znanje potem, ko ąolo zapustią. To mislim, da je največji in hkrati relativno najlaľje uresničljiv dolg, ki ga ima drľava do mladih rodov. Če bodo dobro iząolani, z vrhunskim znanjem, bodo, če ne bodo mogli dela dobiti doma, dobili delo lahko v tujini in zato bodo drľavi hvaleľni. Če pa ne bodo imeli izobrazbe in znanja, jim tudi vsa vzgoja in vse znanje o domovini ne bo veliko koristilo in domovini ne bodo hvaleľni. Dobra ąola je največji prispevek k domovinski vzgoji, pri tem pa seveda nič ne zapostavljam tudi vzgojne funkcije ąole. Ne more pa biti razpravljanje o vzgojni funkciji ąole alibi za to, da se s tem ne ukvarja več sodobna druľina, ki baje ima predvsem skrb za materialni vidik blagostanja v druľini. Ko govorim o inovativnosti, o znanju, nimam v mislih samo gospodarstvo oz. podjetja, saj vaąa podjetja, o tem sem prepričan, to paradigmo ľe vgrajujejo v svoj strateąki management. V mislih imam tudi t.i. negospodarstvo, kjer tega ľal ąe ni ali vsaj ne toliko, kot bi bilo potrebno. Tudi tu in ne samo v gospodarstvu naj bi bile uveljavljene razmere, ki bodo zagotavljale konkurenco, tekmo v znanjih in sposobnostih med inątitucijami in posamezniki. Velik del znanstvenega, raziskovalnega, zdravstvenega in izobraľevalnega področja res ni mogoče prepustiti zgolj trľni logiki in svetovnemu trgu. V zdravstvu vidite, da je veliko začetno navduąenje za privatno prakso, popustilo. Mogoče pa je svetovni trg predpostaviti doma, tudi v teh dejavnostih, z uveljavitvijo mednarodnih kriterijev znanja, učinkov, raziskovalnih doseľkov ter sposobnosti v sistemu in politiki drľavnega financiranja teh dejavnosti in posameznih inątitucij. Gre za uveljavljanje politike pospeąevanja znanja in kvalitete dela z vzpostavljanjem tekmovalnosti med ustanovami in med posamezniki, ki ga ustvarjajo. To bi, drugače rečeno, moral biti kriterij financiranja teh ustanov iz javnih sredstev. Tu bi rad posebej poudaril neposredno povezanost, vzročnost, tudi moľnost znanosti in odgovornost, če je znanost seveda zaľelena, za hitrejąi tehnoloąki razvoj in učinkovitejąe prestrukturiranje slovenskega gospodarstva, predvsem industrije. ®elim opozoriti na potrebe in prenos znanja v prakso, v podjetja, da bi se na tej osnovi povečala dodana vrednost na zaposlenega v slovenski industriji. Ta je majhna. V Nemčiji je ąestkrat večja. Eno zelo redkih podjetij, ki ustvarja toliko, je v Sloveniji Iskratel iz Kranja. Enako velja za produktivnost kapitala. Slovensko gospodarstvo ne zaostaja toliko v vrednosti kapitala, v opremi in strojih na zaposlenega, kot prav v ustvarjanju dodane vrednosti na vloľeni kapital. Analize kaľejo, da v Sloveniji ustvarimo na eno nemąko marko kapitala 0.53 marke dodane vrednosti, na Čeąkem 0.27. ABB, vam poznana globalna korporacija, ki je ľelela v svoj okvir tudi slovensko turbinsko proizvodnjo v Litostroju, pa je ľal ni dobila, ustvari na eno vloľeno marko 3.6 mark dodane vrednosti. Ne zna samo narediti, ampak očitno zna to, kar naredi, tudi prodati. Pri nas je bil prepir o tem, ali znamo v Litostroju Slovenci narediti turbine ali ne, kar nihče ne dvomi, vpraąanje je, ali jih znamo prodati. Očitno jih ne znamo ali pa smo sami premajhni, da bi to zmogli. Zanimivo ob tem je, koliko se v Sloveniji daje za raziskave in razvoj. Letna proračunska sredstva Ministrstva za znanost in tehnologijo, merjena z deleľem v bruto druľbenem proizvodu, od leta 1992, ko so znaąala 0.81%, res padajo, letos so nekoliko porasla. ©e bolj zanimivo seveda je, kakąna sta kakovost in prenos raziskovalnih doseľkov v prakso. Ena redkih raziskovalnih inątitucij, ki podeljujejo vsako leto posebna priznanja za uspeąen prenos raziskovalnih doseľkov v prakso, je Inątitut Joľefa ©tefana. Mnogi od vas me pogosto opozarjate na pereče probleme, s katerimi se srečujete pri poslovanju. Opozarjate me na teľave, ki so povezane s tečajem, s previsokimi obrestmi, s preobremenjenostjo gospodarstva z davki in prispevki in s pomanjkanjem razvojnih vzpodbud, ki da jih ne najdete v tekoči ekonomski politiki. Vendar, ko mi pripovedujete o svojih lastnih prizadevanjih za boljąe poslovne rezultate, so vaąa prizadevanja usmerjena predvsem v racionalizacijo poslovanja, v zmanjąevanje stroąkov, dosti manj sliąim o razvoju in trľenju ter ąe manj o upravljanju s človeąkimi viri in o moľnostih t.i. kadrovskih vidikov prestrukturiranja. Zakaj govorim o tem? Strateąka preusmeritev iz proizvodne v trľno usmeritev terja v podjetjih tudi spremembo interesov in miselnosti zaposlenih, njihovega odnosa do kakovosti izdelkov in storitev. To se mi zdi ena najteľjih nalog, ki so pred vami, nekateri izmed vas jo tudi ľe uspeąno izvajate. Gre za to, ali se razvije v vsem podjetju, pri vseh delavcih, miselnost, razmiąljanje o kakovosti izdelka in o moľnostih njegove prodaje, o zadovoljstvu kupcev in s tem posledično razvije tudi zadovoljstvo delavcev, ki so izdelke proizvedli. Uresničiti takąno razvojno nujno spremembo miselnosti in interesov je seveda izjemno zahtevno delo. Je pa po mojem trdnem prepričanju to ena od osrednjih nalog sodobnega managementa v procesih globalizacije in internacionalizacije podjetij. Prej ko se podjetje tega loti, bolje bo pripravljeno za izzive sodobnega razvitega in konkurenčnega trga, ki se mu Slovenija mora odpreti. Mi, to kaľejo raziskovanja naąih inątitutov, imamo v mnogih slovenskih podjetjih zelo kakovostne proizvode, ki pa se jih ne da prodati. To lahko pomeni da: ali ne vemo, kaj sodobni trg zahteva, po čem je povpraąevanje, se pravi, da nimamo ustreznih raziskav trga, ali pa takąnih izdelkov ne znamo narediti in vztrajamo na tradicionalnih proizvodnjah in tradicionalnih sicer zelo kakovostnih izdelkih.

III. 2. Druga paradigma je Slovenija kot deľela kakovosti in odličnosti.

Slovenija mora postati druľba znanja in vedenja tudi zato, ker nima nekaterih primerjalnih prednosti velikih narodov, velikih drľav in velikih gospodarstev Lahko pa ima znanje, vrhunsko znanje. Lahko ima kakovost in odličnost izdelkov, storitev, poslovanja in ravnanja v druľbenem in političnem ľivljenju, ki je zgrajeno na tem znanju. Novembra lani, mislim da je bilo prav tukaj, sem se udeleľil ąeste letne Konference slovenskega zdruľenja za kakovost na temo "Za uspeąno druľbo". Od tam mi je ostal podatek, da se v slovenskih podjetjih dviguje kakovost s pridobivanjem certifikatov kakovosti ISO 9000, ki ga vi vsi dobro poznate in tudi veste kako teľka je pot do njega. Danes ima certifikate skupin ISO 9000 ľe 330 podjetij, v letu 1989 smo imeli tako eno samo podjetje. Največ podjetij je dobilo certifikate kakovosti v letu 1995, vsako leto je več slovenskih podjetij, ki uporabljajo certifikate kakovosti za utrditev svojih referenc pri obstoječih in pri potencialnih kupcih. Vendar ima certifikat ISO 14000, ki se nanaąa na izpolnjevanje ekoloąkih standardov, ki so čedalje bolj pomembni, ta hip le pet slovenskih podjetij. Ima pa kar nekaj slovenskih podjetij posebne certifikate kakovosti, ki jih od njih terjajo posamezna industrijska zdruľenja, v katera so vključeni bodisi direktno, bodisi prek poslovnih partnerjev. Nekateri izmed teh certifikatov postavljajo viąje zahteve, kot jih imajo standardi skupin ISO 9000. Tak je npr. certifikat kakovosti nemąkega zdruľenja za avtomobilsko industrijo, ki ga je pravkar dobilo podjetje TUS PREVENT iz Slovenj Gradca, katerega predsednik uprave, g. Kozmos, je tudi med letoąnjimi nagrajenci Gospodarske zbornice Slovenije za izjemne doseľke v gospodarstvu. Verjamem, da bodo certifikati kakovosti omogočili izdelkom slovenskih podjetij na tujih trgih boljąo uvrstitev pri doseganju povprečnih izvoznih oz. uvoznih cen. V letu 1994 je blago slovenskih podjetij dosegalo 86% uvoznih cen v Nemčiji, 76% v Italiji in 79% v Veliki Britaniji. Ko govorim o kakovosti in odličnosti, menim, da je treba omeniti ąe strukturiranje novega sistema vrednot slovenske druľbe na prehodu stoletja. Opozoriti na to, kar se zdi naąim ljudem pomembno, kaj se jim ne zdi pomembno, kaj se izgublja in kaj na drugi strani pridobiva v sistemu druľbenih vrednot. V glavnem opiram to, kar bom povedal, na letne raziskave "Slovensko javno mnenje", ne glede na dvom nekaterih slovenskih politikov o verodostojnosti raziskav. Kot osnovna zaznava iz teh raziskav izhaja, da obstaja velik razkorak med pričakovanji in ľeljami, ki so jih izraľali ljudje leta 1991, povezanih s svojo drľavo, torej v prvem letu samostojnosti in med presojanjem razmer, v kakrąnih ľivijo sedem let po samostojnosti. Kljub temu in to bi ľelel posebej poudariti, pa ljudje na vpraąanje, katero deľelo bi izbrali, da bi v njej ľiveli, ąe vedno mnoľično izbirajo prav Slovenijo in znova izraľajo poglede in pričakovanja, da bo bolje v prihodnosti. To je seveda parameter, ki je zelo pomemben in zelo zavezujoč, predvsem za politiko. Najprej bi vam rad povedal, kako so razvrąčene vrednote. Razvrstitev vrednot v vseh teh sedmih letih je stabilna: na prvem mestu je vedno zdravje, na drugem druľina, na tretjem delo, na četrtem prijatelji, upam, da jih imate, na petem denar, katerega verjamem, da ga imate, na ąestem domovina, to imamo vsi, na sedmem in osmem pa se izmenjujeta zabava in religija. Kako ljudje vrednotijo probleme, ki jih vidijo kot najbolj pereče v Sloveniji? V vseh opazovanih letih in mesecih je na prvem mestu nezaposlenost kot največji problem, ki ga ljudje čutijo, na drugem mestu so gospodarski problemi in stečaji. Iz razumljivih razlogov pomembnost zaposlitve naraąča, to velja tudi za gospodarske probleme in stečaje. V zadnjih dveh letih in ąe posebno zadnje tri mesece se prvima dvema na tretjem mestu pridruľuje zaskrbljenost zaradi politične krize, na četrtem mestu odnosi s sosedami. S politično krizo, to kaľe raziskava, razumejo ljudje medstrankarske prepire in politične afere. Od tega, pravijo, ne ľivimo. Zanimivo je, da je skoraj 60% ljudi nezadovoljnih z razvojem demokracije, kar je potrebno razumeti oz. kar oni razumejo kot nezadovoljstvo zaradi vtisov političnega nereda oz. konfliktov, ki jih ne sprejemajo kot koristne. Ljudje imajo tudi vse slabąe občutke osebne varnosti. Zanimivo je, kar mislijo o učinkovitosti in kredibilnosti drľavnih inątitucij. Raziskave zaznavajo trajno nizke ocene učinkovitosti drľavnih institucij in zaznavajo nizko stopnjo zaupanja v drľavne institucije. Trend je v zadnjih mesecih ąe bolj negativen v ąkodo teh institucij. Če tu izločim predsednika drľave in slovenski tolar, ki imata relativno najviąje mesto - pa nisem teh podatkov zbral zaradi tega - potem so na dnu zaupanja politične stranke, ki imajo najniľji rating, za tem Drľavni zbor in nato cerkev, to je od spodaj navzgor. Na četrtem mestu od spodaj navzgor je ľal sodstvo in to predvsem zaradi dolgih čakalnih dob. Kaj mislijo ljudje o ľivljenjskih vrlinah? Za svoje otrokeľelijo, da bi imeli naslednje vrline: veselje do ľivljenja, spoątovanje do drugih in samostojnost. Najniľje pa razvrąčajo vernost, posluąnost in domiąljijo. Torej je odveč čestitanje politikom za pokončno drľo. Slovenci očitno ne hodimo več "po ątirih" in "cankarjevi hlapci" so po predstavah ljudi dali slovo. Na koncu naj omenim ąe odnos do dela. Lani izvedena raziskava o staliąčih Slovencev do dela kaľe, da je v zaposlenih ljudeh izjemen mobilizacijski potencial. Dve tretjini vpraąanih je pripravljenih svojemu podjetju pomagati k uspehu tudi za ceno niľjih dohodkov. Ljudje so ąe vedno izjemno vezani na svoja podjetja in ustanove. Prek polovice jih ne bi bilo pripravljeno zamenjati svoje zaposlitve tudi, če bi imelo za to priloľnost. Da je delo visoko postavljena vrednota, kaľe tudi izraľanje ponosa na delo, kar 85 % zaposlenih ponos na svoje delo izrecno izraľa. Kar zadeva pričakovanj, povezanih z delom, ki ga vpraąani opravljajo, pa je na prvem mestu moľnost za napredovanje, na drugem dober zasluľek, na tretjem zaposlitvena zanesljivost, stalna zaposlitev je zelo visoka vrednota, na četrtem zanimivost dela, na petem pomoč drugim, na ąestem samostojnost in na sedmem druľbena koristnost dela, ki ga opravljajo. Vpraąanje za vse nas pa je, ali razvijamo in podpiramo te vrednote, in jih tudi ustrezno ponderiramo tako, da bo novi sistem vrednot, ki se ľe nakazuje, trden temelj slovenske prihodnosti ali če rečem povezano z vpraąanjem izobraľevanja, o katerem sem govoril prej, ali bodo te vrednote vsebina domovinske vzgoje v ąolah ali kakąne druge in če, katere. K temu kar sem prej dejal, da je poleg tega, da trdo delamo, pomembno tudi kaj delamo in kako delamo, ter kakąen je naą rezultat, boste vi, ki ste iz podjetij seveda dodali, da je pomembno tudi to, kako tisto, kar ustvarimo kot dodano vrednost porabimo: ali potroąimo - Slovenci ľal predvsem za avtomobile - ali porabimo produktivno, predvsem za naloľbe v izobraľevanje, v tehnoloąko posodabljanje podjetij, v odpiranje novih delovnih mest. ©tudije in analize kaľejo, da smo z drľavami evropske zveze najmanj primerljivi, oz. da najbolj zaostajamo predvsem v varčevanju, v ekonomski produktivnosti, v produktivnosti kapitala, v razvojnih naloľbah in v učinkovitosti naloľb. Prislovična slovenska varčnost se torej kaľe v nekoliko drugačni luči. Zaradi procesa globalizacije v svetu in internacionalizacije gospodarstva in podjetij bo morda v prihodnjem stoletju teľko govoriti o slovenskih in sploh o nacionalnih podjetjih v tradicionalnem smislu tako, kot jih razumemo danes. Ob ustrezno cenjeni poslovni prodornosti in rezultatih slovenske industrije in ob za to potrebni podpori ekonomske in razvojne politike pa bi bile svetu lahko prepoznane in cenjene slovenske blagovne znamke. V tekstilni industriji npr., kjer se zaradi njene hitre globalizacije dodelavna dela selijo v cenejąe drľave, so pri nas uspeąna le ąe podjetja, ki imajo lastne blagovne znamke in uspeąno marketinąko strategijo, kot npr. Mura, Lisca in Labod. To so tudi podjetja, ki so v tujini uvrąčena v viąje cenovne razrede, oz. so njihove cene za 28% viąje od povprečnih panoľnih cen uvoľenega tekstila. Prej sem ľe omenjal ABB. V takem globalnem podjetju bi Litostroj lahko bil dobra blagovna znamka za turbine imeli bi blagovno znamko slovenskega podjetja. Kakovost je slovenska prihodnost, je naąa razvojna moľnost. Temelji lahko le na znanju in tradiciji, je pa seveda tudi stvar naąih ambicij in vpraąanje kriterijev, ki si jih sami postavljamo za merjenje naąe uspeąnosti. Ali je, po domače rečeno, naą kriterij, ki nas zadovolji, da smo prvi na vasi, ali imamo cilj, da smo zadnji in potem predzadnji itd. v mestu in v svetu. Zato nam seveda nekdanje primerjanje z drugimi deli Jugoslavije ne koristi veliko. Tudi nam ne bi smelo biti zadostno, da nas Euromoney ąe zmeraj vodi kot najuspeąnejąo drľavo viąegrajske, oz. tranzicijske skupine drľav.

III. 3. Tretje, o paradigmi Sloveniji kot razvojni in tehnoloąko intenzivni druľbi.

Analize o konkurenčni sposobnosti slovenskega gospodarstva, zlasti industrije, opozarjajo, da v slovenski ekonomski in razvojni politiki ąe vedno ni instrumentov - ali jih ni dovolj, ali pa niso dovolj transparentni - ki bi učinkovito krepili strateąko in konkurenčno sposobnost podjetij, ter razvojne naloľbe. Pred ątirimi leti je sicer bila pripravljena strategija konkurenčnega usposabljanja slovenske industrije, projekt je vodil dr. Dimovski, vendar je ostalo bolj na papirju. Ponovna analiza konkurenčnosti slovenske industrije v svojih preliminarnih rezultatih kaľe, da se slovenski izvozniki nahajajo ta hip v ąe slabąi situaciji kot pred ątirimi leti.V raziskavi, ki je bila opravljena decembra lani, podjetja med desetimi najbolj negativnimi faktorji svoje konkurenčnosti navajajo stroąke dela, industrijsko politiko, ki jo prepoznavajo kot nepolitiko, slabo upravo, zamotane in odvečne predpise, tečajno politiko, poslovno klimo oz. motivacijo, ceno kapitala, kvaliteto infrastrukture, izrabo delovnega časa in dajatve. Nekatera podjetja ľelijo, da jim pomaga drľava, ki naj bi bila po njihovem mnenju tudi kriva za situacijo, v kateri se nahajajo. Druga, med njimi zlasti podjetja z dobrimi rezultati, bi si ľelela le boljąe, stabilne in za vse enake osnovne pogoje poslovanja. V anketi, ki jo je izvedel "Dnevnik" na temo, kaj pričakujejo podjetja od Evropske zveze je vaąa kolegica, direktorica Elkroja, gospa Vrtačnikova dejala, da pričakuje, da bomo z vstopom v Evropo laľje poslovali, ker so makro-ekonomski pogoji za izvozno in predelovalno industrijo v Sloveniji zelo nestabilni in nespodbudni. Poslovati v stabilnih in vnaprej znanih gospodarskih razmerah je po njenem mnenju naąa razvojna moľnost na dolgi rok in predstavlja podlago za uspeąno poslovanje podjetij. Najbrľ mnenje z njo delimo vsi. Glede tečaja, katerega neustreznost ta hip izvozniki ponovno izpostavljajo, so razumljivo, mnenja deljena. Ekonomski inątitut pravne fakultete je izračunal, da bi lani, če Banka Slovenije, ki se ji pogosto očita, da vodi uničevalno tečajno politiko, ne bi večkrat posredovala na deviznem trgu, tečaj marke zaostajal za tolarjem ąe za nekaj odstotnih točk. Ali drugače, ekonomisti problem izvoznikov in slovenskega gospodarstva ne vidijo zgolj v tečaju. Bolj ga vidijo v tem, da postaja gospodarstvo čedalje manj konkurenčno zaradi visokih bruto plač, drľavnih izdatkov in socialnih transferjev. Sam menim, da je poloľaj izvoznikov vsekakor velik problem in da bi vlada morala skrbneje premisliti, kje je njihov kritični prag ter se seveda z izvozniki tudi pogovarjati. ®e preprosti podatek, da je deleľ industrije v slovenskem bruto druľbenem proizvodu padel iz nekdanjih 50 na 30%, da pa industrija kljub temu ąe vedno ustvarja 90% slovenskega izvoza, pove, kako nujno je treba izvoznikom nameniti posebno pozornost. Drugi problem je pomanjkanje naloľb, saj so domači finančni viri ąe vedno izjemno dragi in to kljub temu, da so v bančnem sektorju prosta sredstva, ki jih banke nimajo kam plasirati, oz. razmiąljajo o izvozu kapitala v tujino, pa tudi tega ne storijo, ker bodo potem vpraąane ali "odlivajo" druľbeni kapital v tujino. Ne gre zgolj za pomanjkanje naloľb v opremo, oz. v tehnoloąko posodabljanje, ampak bi ponovno rad poudaril potrebne naloľbe v znanje in izobraľevanje, v razvoj izdelkov, v nove izdelke, o čemer sem ľe govoril. Zaradi pomanjkanja enih in drugih naloľb, v tehnologijo in v znanje, v Sloveniji ni naraąčala dodana vrednost na zaposlenega, izjema so le nekatera podjetja elektrofarmacevtske industrije. Niso se inovirali izdelki in storitve, nismo ustvarjali novih delovnih mest. Pravkar končani projekt Inątituta za ekonomska raziskovanja ocenitve tehnoloąke ravni slovenske industrije opozarja, da se v razvrąčanju slovenskih podjetij v 15 stopenj tehnoloąke ravni, preteľni del podjetij uvrąča med 4 in 6 stopnjo zahtevnosti, kar pomeni proizvodno sicer dognane izdelke, vendar z nizko stopnjo inovacijske vsebine. Ravno na področju takih izdelkov pa teče v svetu hud konkurenčni boj glede cen in kakovosti. V zadnjih letih upada proizvodnja zahtevnejąih izdelkov nad sedmo stopnjo, zmanjąala se je za kar 2 tretjini. V teh proizvodnjah pa gre za izdelke, ki so bili in bi ąe vedno morali biti plod sodelovanja med podjetij ter slovenskimi raziskovalnimi ustanovami in univerzami. Torej plod sodelovanja med znanstveno sfero in gospodarstvom, o čemer sem ľe govoril. Ne gre toliko za tehnoloąko kot za moralno zastaranje tehnologije v slovenski industriji. Pozitivno presenečenje pa so, vsaj za mene bili rezultati raziskave o mnenjih managementa na temo "Slovensko gospodarstvo na pragu tretjega tisočletja". Kar ena tretjina anketiranih je ocenila, da sodijo njihova podjetja po strateąki in razvojni sposobnosti med najboljąa slovenska podjetja. Torej takąna, ki dosegajo vsaj povprečno raven uspeąnosti podobnih podjetij v Evropski zvezi; po oceni managerjev naj bi bilo takih podjetij med anketiranimi do leta 2002 kar 69%. Če za temi ocenami stoji dobro poznavanje lastnih moľnosti in potencialov in realni razvojni cilji, je razlogov za optimizem dovolj.

III. 4. Četrta paradigma zadeva podjetniątvo

Globalno svetovno poročilo o konkurenčnosti je med prvih 6 drľav za leto1996 uvrstilo Singapur, Hongkong, Zdruľene drľave, Kanado, Novo Zelandijo in ©vico. Primerjalna analiza med njimi opozarja na neposredno povezavo med podjetniątvom in gospodarsko učinkovitostjo. Tudi v Sloveniji imamo kar veliko kakovostnih podjetnikov. Seveda se uspeąni podjetniki kar ne rodijo.Ustvarjajo se in da se res, je odgovorna tudi drľavna politika. Mala in srednja podjetja so v lanskem letu precej doprinesla do povečanja slovenskega izvoza. O tem so na razpolago podatki. Slovensko podjetje Hermes SoftLab in direktor Bric so pravkar dobili nagrado "European Marshall Award", ki je bila letos prvič podeljena, kot najuspeąnejąe manjąe podjetje Srednje in Vzhodne Evrope za leto 1997. Ko sem preje govoril o sistemu vrednot, o tem kaj se v Sloveniji ceni in kaj ne, oz. kaj bi se moralo, naj poudarim, da so taki in drugi uspehi naąih podjetij tisti, ki bi se jih moralo ceniti in popularizirati tudi medijsko. ®al se medijsko popularizirajo prej druge stvari. - recimo, najlepąe oblečeni Slovenci, kar je sicer lahko pomembno, ampak nesporno manj od omenjene nagrade. Kot ponavadi se veliko premalo cenijo tudi nagrajenci Gospodarske zbornice Slovenije, ki sodijo med najuspeąnejąe slovenske gospodarstvenike. Torej med tiste ljudi, ki ustvarjajo materialni temelj naąega ľivljenja in prihodnosti. Lahko bi rekli, da smo v Sloveniji s podjetniątvom nekje na pol poti. Z ustanovitvijo novega posebnega Ministrstva za malo gospodarstvo in turizem, ki je locirano v Mariboru, naj bi dobilo podjetniątvo, če je verjeti politični in vladni ali koalicijski utemeljitvi, nove spodbude. Ta hip Slovenija po ątevilu podjetij na 1000 prebivalcev niti ne zaostaja bistveno za evropskim povprečjem. Vendar v zaokroľevanju sodobne velikostne strukture malega gospodarstva ąe vedno obstaja vrzel tam, kjer jo opaľamo ľe vrsto let, torej v pomanjkanju močnejąih malih in srednje velikih podjetij z 20 do 100 zaposlenih. Ta podjetja so tista, ki bi bila dovolj fleksibilna in sposobna zapolniti niąe, ki bi jih naąla na podlagi analiz, v sodelovanju s partnerji v tujini in ki bi jim vrata na trge drugih drľav pomagala odpirati slovenska drľavna politika. Na to sem mislil prej, ko sem govoril o Kitajski in to na podlagi izkuąnje s Tomosovimi mopedi in njihovo prodajo na Kitajskem. Lahko bi sklepali, da sta sprostitev podjetniąkih pobud in odstranitev poglavitnih ovir za ustanavljanje podjetij nesporno omogočila nastajanje novih podjetij, da pa so njihova kakovostna rast in razvoj ter preraąčanje v srednje velika poslovno uspeąna podjetja očitno teľavnejąi in dolgoročnejąi proces in ga ne zmorejo podjetniki sami, brez podpore drľavne in bančne politike.

III. 5. Peta paradigma o Sloveniji kot druľbi managementa, usposobljenega za spreminjanje.

V različnih primerjalnih analizah Slovenije z drugimi drľavami v prehodu je med prednostmi Slovenije običajno naveden sposoben management. Nesporno dejstvo je, da je management, zlasti ąe v podjetjih, ki so ľe vrsto let na mednarodnih trgih, vedno bolj profesionalen. V to ga sili konkurenca. V Sloveniji nastaja tudi trg managerjev. Pri tem je poglavje o plačah managerjev, o njihovi sprejemljivosti ali ne, poglavje iz nekega drugega časa. Profesionalnost in sposobnost managerjev jim daje seveda vso moralno pravico terjati profesionalnost tudi od slovenske vlade, ministrstev, drľavne uprave in nenazadnje politike v celoti, kamor ątejem tudi sebe. Povedal sem ľe, kako jih vrednoti slovensko javno mnenje in kakąna je stopnja zaupanja. Posebej je s tega vidika zanimiva drľavna uprava, seveda tudi z vidika kvalifikacijske strukture. Vi veste za staliąče, da se drľavna uprava ne bo ąirila. Pa se ąiri. In zanimiv je podatek, kaj se je zgodilo z izobrazbeno strukturo v tej ąiritvi. Leta 1991 je bilo v drľavni upravi, tj. brez notranjih zadev in brez obrambnega ministrstva in Sove zaposlenih 5.570 ljudi, leta 1997 - 31. decembra - 14.140. (največji porast se nanaąa predvsem na prenos zveznih pristojnosti na republiąko raven, kot npr. carina in davčna sluľba ter na vključitev upravnih enot). Osma, najviąja stopnja izobrazbe, takrat jih je bilo v drľavni upravi zaposlenih 52 ljudi ali 0,9 %, zdaj jih je zaposlenih 98 ali 0,7 %. Največji strukturni deleľ imajo ljudje s 5. stopnjo izobrazbe. Bilo jih je 1.963, zdaj jih je 5.236 ali 37 %, s 6. stopnjo jih je 22,4 %. Ni več mogoče zaobiti vpraąanja, ali ni eden od bistvenih razlogov za zastoj in počasnost v potrebnih spremembah, v reformah in v razvoju Slovenije tudi v političnem vzorcu, ki se v naąem političnem, predvsem strankarskem ľivljenju uveljavlja tihoma, a dovolj vztrajno in brezobzirno. Mislim na strankokracijo, na vzorec razdelitve oblasti, sluľb, denarja, ustanov, direktorskih mest, nadzornih svetov, bank, javnih zavodov, diplomacije, pravosodnih ustanov, teh pravzaprav ąe najmanj ali nič, medijev in celo novinarjev, osvajanje političnega in duhovnega prostora, prisvajanje pozicij v drľavnem, gospodarskem in javnem ľivljenju po strankarskih kriterijih. To je seveda do neke mere razumljivo v parlamentarni strankarski demokraciji, ni pa več razumljivo, če so pri izbiri ljudi strokovni kriteriji ter kriteriji sposobnosti in uspeąnosti opuąčeni ali imajo podrejeno veljavo. Ni razumljivo, če je prva politična funkcija, ki jo človek opravlja v ľivljenju, ministrska funkcija. Jaz seveda sprejemam tudi prigovor, da prav tako ni razumljivo, če je človek celo ľivljenje politik kot sem to jaz sam in zato mogoče ta moja ocena ni najbolj verodostojna. ®elim pa povedati, da je tekmovanje političnih strank za politično oblast sicer legitimno, da pa tudi pri nas kaľe sploąno prepoznano slabost moderne strankarske demokracije, klientelizem in strankokracijo, ki je nek objektiven omejevalen dejavnik, vsaj tako sklepam iz pogovorov z vami, s katerim morate računati tudi vi. Ta lastnost slovenske strankarske politike je nekaj, s čimer je potrebno računati pri vodenju podjetij bolj, kot bi bilo razumno in spodobno. Kako in do kam segajo zahteve političnih strank in do kje segajo vaąe moľnosti, da tem zahtevam ustreľete, veste najbolje sami. Ne govorim na pamet. Zadnjič mi je bilo rečeno, da je bil nek ugleden direktor velikega in napol drľavnega podjetja zamenjan, ker je mislil, da je 30.000 mark finančne podpore dovolj, dovolj pa je 300.000 mark. Torej, da me boste prav razumeli, stranke so nujen vzvod parlamentarne demokracije in jo odločilno zaznamujejo. Vendar so tudi ali predvsem odgovorne za to, kako upravljajo z drľavo. Sposoben management je zato potreben ne samo v gospodarstvu, temveč tudi na ravni vlade, drľavne uprave in politike in moj apel ni kritika legitimnega strankarskega obnaąanja, ampak je kritika slabega upravljanja z drľavo, v katerem pač sodelujem tudi sam in tudi sebe vidim v tej kritiki. Drľava je mlada, to je res, ne vodijo pa jo otroci, kar bi seveda tudi moralo biti res. Predvsem pa bi morali vsi v tem izjemno turbulentnem času na prelomu tisočletja, namesto dostikrat prisotnega managementa ohranjanja obstoječega, razviti t.i. management sprememb, da bi se lahko tako podjetja kot drľava hitro prilagajali in odzivali na spremembe v svetu ter jih udejanjali v specifičnih razmerah, v katerih delujejo slovenska podjetja, in v globalnem upravljanju razvoja Slovenije.

III. 6. Paradigma o Sloveniji kot socialno stabilni druľbi.

Gotovo se boste strinjali, to je najbrľ vaąa izkuąnja, da potrebujejo podjetja za uspeąen razvoj stabilne socialne razmere. O tem govori teorija in potrjuje praksa. Kar poglejmo, kaj se dogaja t.i. azijskim tigrom. Vsaka drľava in vsaka nacionalna ekonomija mora v svojem razvoju vsaj dolgoročno teľiti k optimalnem ravnovesju med socialnim, gospodarskim in trajnostnim ali če hočete ekoloąko ozaveąčenim razvojem. Vendar so zelo različna mnenja o tem, koliko enega in drugega ali tretjega je moľno, ali je katerega od razvojev moľno na kratek čas zapostaviti na račun drugega in kje je potem kritični prag in kaj ga postavlja. Drugače rečeno, gre za vpraąanje, ali je model drľave blaginje z visokimi socialnimi standardi, ki so ga razvile evropske drľave, (npr. ©vedska, tudi Avstrija in Nemčija) ąe vedno ustrezen tudi na prelomu tisočletja, v novih razmerah, ki nastajajo v svetu, ali pa je potreben prenove, kot velja to za gospodarstvo in ali ni morda potrebno na prehodu v informacijsko druľbo oz. storitveno druľbo, postaviti sploh nov model socialne varnosti, upoątevaje demografska gibanja in okoljevarstvene omejitve. S temi vpraąanji se ta hip ne soočajo samo nekdanje socialistične drľave oz. drľave v tranziciji. S problemi preobrazbe drľavne blaginje se, kot veste, soočajo tudi razvite evropske drľave, da bi lahko preobrazile svoja gospodarstva za z vsakim dnem ostrejąe tekmovanje v svetovni triadi (ZDA, EU, Japonska), ki bo kmalu postala triada, raząirjena s Kitajsko, kateri napovedovalci mega trendov v svetu pripisujejo vodilno vlogo v tretjem tisočletju. Poznana vam je neka Kohlova prispodoba, ko je dejal, da drľava ni krava, ki se pase v nebesih in molze na zemlji. Slovenci seveda nismo nič posebnega v teh problemih. Res pa je, da imamo svoje specifičnosti, zaradi katerih se ta hip nahajamo v nekakąni hibridni ali neproduktivni pat situaciji. ®eleli bi, to je v naąi zavesti, imeti enake socialne pravice in ugodnosti, kot jih je zagotavljal prejąnji sistem druľbenih odnosov, hkrati pa imeti podjetniąko in gospodarsko svobodo ob trľnih načelih in konkurenčnosti. To pač ne gre dobro skupaj. Pomembno je, da sta socialno zavarovanje in zagotavljanje socialne varnosti v Sloveniji dobro razvita in primerljiva z EU. Podobna je tudi osnovna filozofija sistema, vendar ob skoraj popolni odsotnosti vključevanja zasebnega sektorja, in zasebne pobude pri zagotavljanju socialne varnosti. V primerjavi z evropskimi sistemi socialnega varstva, v Sloveniji skoraj celotno socialno zavarovanje krije obvezno drľavno zavarovanje, medtem ko se podjetniąko zavarovanje in programi socialnega varstva ter individualna odgovornost in interes za socialno varnost ąele razvijajo (od leta 1992, ko je bila globalna stopnja prispevkov za socialno varnost najviąja - 50,4 % bruto plače, je padla v letu 1996 na 38 %). Ker ni časa, da bi se spuąčal v podrobnejąo analizo te naąe jalove, neproduktivne situacije, bi rad rekel tole: ta situacija, čeprav hibridna, lahko postane eksplozivna z vsemi socialnimi, ekonomskimi in političnimi posledicami. Treba je upoątevati, da je pri delavcih visoka samoupravljalska zavest. Govoril sem prej o njihovi identifikaciji s podjetji, utemeljeni tudi z visoko stopnjo notranjega lastniątva. Marsikje jih je zelo prizadela denacionalizacija oz. privatizacija, prizadeli so jih stečaji, ponekod so postali predmet najbolj brezobzirnega izkoriąčanja. Breme tranzicije je skoraj izključno na njihovih ramenih. Slabo plačan in poniľan delavec pa je slab delavec. Brezposelnost je seveda posebno poglavje. Ta je slovenskemu delavcu vzela dostojanstvo in to dostojanstvo je imel. Skozi vso svojo zgodovino je slovenski delavec gradil svojo pozicijo na tem ponosu. Res je, statistika pravi, da imamo po ILO podatkih okoli 8 %-no nezaposlenost, po naąi metodologiji 14 %-no. Ni veliko, bi lahko rekli. Dokler je to statistika. Ko pa so za tem konkretni ljudje, je za vsakega konkretnega človeka to boleč in dostikrat eksistenčen problem. In najbrľ bi morali statistično raven razprave povezati s to konkretno človeąko platjo. Zato mi dovolite, da iz tega klopčiča ľelenega, moľnega in nujnega izdvojim dve nalogi: prvič, iskanje novega ravnovesja poenostavljeno rečeno med delom in kapitalom, in drugič, zasnovo nove medgeneracijske pogodbe, ki je potrebna za nov sistem pokojninskega in invalidskega varstva. Kar zadeva prvega, je potrebno upoątevati, da druľbenega kapitala praktično ni več in da se ponekod v isti osebi pojavlja človek kot delavec in kot lastnik, da so lastniki dostikrat tudi ąe managerji, ki so delavcu lastniki in managerji, da imamo tudi podjetja, v katerih so postali delavci čisti mezdni delavci, imamo pa tudi samo lastnike in ľe prve slovenske prave kapitaliste. Imamo pa tudi profesionalne managerje, ki so po svojem poloľaju čisti delavci, prodajajo pač svojo managersko znanje, niso lastniki in predpostavljajo ľe nastajajoči trg managerjev. Torej imamo pestro lastniąko strukturo, ali drugače rečeno pestro strukturo dela in kapitala, dostikrat obojega. Nekje vmes so tudi sindikati, ki ąe vedno iąčejo svojo vlogo in se ne morejo opredeliti, ali naj bodo zgolj predstavniki interesov delavcev, s klasičnimi metodami sindikalnega boja - tudi zaradi utrjevanja svojih pozicij ter lastne promocije in prestiľa znotraj sindikalnega gibanja - ali pa naj, skupaj z delavci, in v njihovem imenu, konstruktivno sodelujejo tudi z vso potrebno odgovornostjo v tripartitnem socialnem partnerstvu, ki smo ga tudi v Sloveniji, po vzorcu evropskih drľav, razvili v obliki Ekonomsko socialnega sveta. Seveda, za uspeąna pogajanja pri iskanju novega ravnovesja je potrebna pripravljenost za pogajanja pri vseh treh partnerjih. Pretirane volje pa za prava pogajanja ni. Pogajanja - tista: ali sprejmeą moje, ali je pogovora konec - niso pogajanja. Lahko bi rekli, da ima Ekonomsko socialni svet v Sloveniji neko kvazi-pogajalsko funkcijo, ker se v njegovem okviru sicer sklepajo socialni sporazumi, v glavnem pa ima svetovalno vlogo kot velika večina drugih organov podobnega tipa. Kot veste, so se razprave v njegovem okviru začele s plačami in drugimi, bolj kratkoročnimi zadevami. Sedaj pa se znotraj njega vendarle čedalje bolj odvija razprava o temeljnih in strateąkih problemih kot je, ta hip, pokojninska reforma. Ta je, seveda, nujna. Zavod za pokojninsko-invalidsko zavarovanje s pribliľno 30 %, in Zavod za zdravstveno zavarovanje s pribliľno 15 % skupnih javnofinančnih odhodkov, predstavljata daleč največji izdatek - 45 % javnih financ za socialno varnost. V obdobju od leta 1991-1996 se je deleľ stroąkov pokojninskega zavarovanja v bruto druľbenem proizvodu povečal z 11 na 13, skoraj 14 %; deleľ zavarovanja za zdravstveno varstvo pa s 5 na 7 %. Novembra lani je bila pripravljena "Bela knjiga" o reformi pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Izhodiąča za reformo je vlada sprejela ľe julija 1996. Postopno ta proces oziroma ta reforma prihaja v naąo zavest. Kaľe, da so največja razhajanja med vlado in sindikati, ko vsaj njihova najmočnejąa zveza, nasprotuje uvedbi obveznega naloľbenega sistema oziroma varčevanju v skladih, dvigovanju starostne dobe ter izenačitvi delovne dobe za moąke in ľenske, oziroma meni, da bi bilo reformo mogoče izvesti zgolj s spremembami v okviru obstoječega sistema. To so poskuąali uveljavljati ali predstaviti slovenski javnosti tudi na demonstracijah konec marca. Delavci so sicer res demonstrirali proti pokojninski reformi, ostaja pa vpraąanje - jaz seveda na njega nimam odgovora, - ali so jim njihovi sindikalni voditelji pa tudi sami predlagatelji reforme razloľili, zakaj je potrebna pokojninska reforma, kateri so njeni glavni cilji, in kje so odprte točke za pogajanja. Po pogovoru z ministrom, v čigar resor sodi reforma, sklepam, da so takąne, ąe vedno odprte točke, tudi starostna doba 65 let, izenačitev te starostne dobe in tudi naloľbeni steber. Kakorkoli ľe, trdno sem prepričan, da mesto za iskanje potrebnega medgeneracijskega soglasja, če hočete, tudi druľbene pogodbe in nająirąega druľbenega konsenza različnih interesnih skupin za pokojninsko reformo, ni ulica, tudi ne pred vlado, ampak strpen dialog za pogajalskimi mizami v inątitucijah civilne druľbe, oziroma v civiliziranem dialogu, v Ekonomsko socialnem svetu in v parlamentu. Če pogajanj ni, je to slabo spričevalo za vse pogajalske partnerje. Reformo pokojninskega sistema - in to ľelim posebej poudariti - potrebujemo zaradi nas samih in ne zaradi zahtev Evropske zveze, čeprav je tudi tam postavljena ista zahteva. Kot sem omenil ľe na začetku, pa tudi v poročilih Svetovne Banke, Mednarodnega denarnega sklada in OECD. Izdatki pokojninskega in invalidskega zavarovanja bodo v prihodnjih letih stalno naraąčali zaradi demografskih razlogov. Izračuni kaľejo, da bi ob nespremenjenih pravilih za viąino pokojnin v letu 2044 npr. narasli izdatki ľe na 27,3 odstotka bruto druľbenega proizvoda. Razlogi za reformo postajajo torej več kot očitni. Pokojninska reforma je tako med prioritetnimi nalogami v drľavnem programu Slovenije za prilagajanje zakonodaji Evropske zveze. Tudi ti podatki govore o nujnosti medgeneracijske pogodbe, pri čemer se mi zdi, da bi vendarle morali v javnosti, z argumentirano razpravo povedati, kateri so ključni problemi te reforme, da se ne bi vrteli samo na ekonomsko finančnih pokazateljih, ki ljudem dostikrat ne povedo veliko. Ključna sta, po moji presoji, dva problema. Prvi je: kako vzpostaviti kontinuiteto z dohodkovnim poloľajem človeka v aktivni dobi, ko gre v pokoj, da se ta ne bi bistveno poslabąal - seveda, o tem, kaj je bistveno poslabąanje, je moľna in potrebna razprava; to navsezadnje, zahteva tudi opredelitev naąe drľave kot socialne drľave. In drugi: v kakąnem obsegu je skrb za varnost dohodka, za to kontinuiteto dohodkovnega poloľaja, odgovornost posameznika in koliko je to skrb in odgovornost drľave kot socialne drľave.Vsi praktični parametri in reąitve reforme so potem izpeljani iz odgovorov na ti dve vpraąanji. Ne mislim, da so reąitve lahke, vendar bi vsaj probleme lahko identificirali. Gre, po moji presoji, ąe za nekaj več. Gre za nek temeljni sporazum v druľbi vseh socialnih skupin o smereh in ciljih druľbenih sprememb in o porazdelitvi bremen, ki naj pripeljejo do uresničitve teh ciljev. Ne more jih nositi zaposleni sam, niti ne največjega bremena. Da pa smo vse premalo občutljivi in tudi premalo premiąljeni, kaľe tudi to, kako na hitro, prek proračuna, prevalimo breme na sploąno porazdelitev in to z ukrepi, ki jih je poznala tudi bivąa Jugoslavija, ne uvedemo pa selektivnih ukrepov, kot npr. davek na premoľenje. Spreminja se temelj, na katerem je zgrajena socialna varnost človeka. Zato je tu potrebno dovolj občuteno ravnanje, postopnost, ki iąče zavezniątvo in razumevanje. Treba je vendarle upoątevati, kakąen je socialni prag tolerance naąih ljudi.

III. 7. O Sloveniji kot odprti druľbi.

O potrebi po odprtosti Slovenije govorim nazadnje. Ne zato, ker je to pač ena od razvojnih paradigem, ampak ker je to hkrati tudi pogoj za uresničevanje drugih razvojnih paradigem. Edino tako so tudi smiselne tiste, o katerih sem govoril prej. Vključevanje Slovenije v Evropsko zvezo ni cilj. Treba ga je razumeti predvsem kot sredstvo oziroma pot za udejanjanje uspeąnega razvoja Slovenije in ohranjanje njene identitete na prelomu tisočletja. Govoril sem ľe dostikrat o tem - ni mi ravno prijetno, ko citiram samega sebe, - da je vključitev Slovenije v Evropsko zvezo za Slovenijo najboljąa moľna izbira. Omogoča nam varno, evropsko prihodnost, ker nam bodo standardi, kriteriji in pogoji Evropske zveze pomagali evropeizirati notranje ľivljenje drľave. To pa je tudi zaveza iz plebiscita. Samo spomnite se, kaj smo takrat, v temeljni listini in v pozivu na plebiscit, obljubljali drľavljanom slovenske drľave. Opozoril sem ľe prej, da evropskega zdruľevanja ne kaľe idealizirati. Razumeti ga je treba kot moľnost mirnega, ustvarjalnega, enakopravnega soľitja evropskih narodov, kot del lastnih varnostnih garancij, kot del lastne duhovne, gospodarske, kulturne in politične identitete. To je moľnost in je priloľnost za Evropo, da končno zaľivi kot kontinent miru in sodelovanja. Ali je seveda ta moľnost tudi realna, je odvisno od vseh nas. Moľnost je, velja poskusiti. Pomembno je biti zraven. Tako je moľno tudi vplivati na evropsko prihodnost. Sicer bodo brez nas o njej odločali drugi. Odločali pa bodo tudi o nas. In kadar so drugi odločali o nas, Slovencih, so odločili slabo. Pogajanja z Evropsko unijo so se začela. Faza konceptualnih razmiąljanj je torej zaključena. Prihaja čas izvajanja nalog, ki so opredeljene v nacionalnem programu. Če nam v Bruslju priznavajo, da je Slovenija gospodarsko najuspeąnejąa kandidatka, to seveda ąe ni dovolj za učinkovito izvedbo nacionalnega programa. Mi ne tekmujemo z nikomer pri vstopanju v Evropsko unijo. Tekmujemo s svojimi sposobnostmi in s svojo verodostojnostjo. Od doslednega izvajanja posameznih nalog iz nacionalnega programa pa je odvisno, kolikąne pomoči naj bi bila Slovenija deleľna iz t.i. "Novega Marshallovega plana", ki je namenjen pomoči kandidatkam. Desetim kandidatkam skupaj naj bi bilo v naslednjem proračunskem ciklusu Evropske zveze, v obdobju od 2000 do 2006, na voljo 75 milijard ECU-jev. Od celotne pomoči naj bi bilo 77 % namenjenih prvi peterici, druga peterica ima na razpolago 23 %. Torej je vaľno biti v prvi peterici, ker se sicer odvzamejo sredstva, ki so ľe dodeljena. Med kratkoročnimi nalogami iz svojega programa bi morala Slovenija ľe letos pripraviti finančno, bančno in pokojninsko reformo, izboljąati delovanje javne uprave in pravosodja. Uvesti mora tudi regionalno politiko, kar pomeni tudi regionalizirati Slovenijo, To se mi zdi ta hip "herkulsko dejanje". Ne zato, ker bo spor samo o tem, kje bodo regije, ampak, kje bodo sedeľi regij, to pa je, se mi zdi, ta hip Sizifovo delo, če ne bo dovolj pameti in razmisleka o posledicah. Dalje, treba je uvesti davek na dodano vrednost, tehnične standarde in certifikate, nadzor drľavne pomoči, urediti bi morali področje prodaje nepremičnin drľavljanom Evropske zveze, zaąčititi svobodno konkurenco ter uvesti okoljevarstvene standarde, kakrąni so v veljavi znotraj zveze. Je ąe problem posebne vrste: kako ob vsem tem ali pri vsem tem dodati večjo veljavo spoątovanju ustavnosti in zakonitosti, spoątovanju pravnega in ustavnega okvira, znotraj katerega edino lahko tečejo vse te dejavnosti. Če bomo poskuąali čez ustavnost in zakonitost delati bliľnjico, potem se bo pokazalo, da je bliľnjica, kot pravi ljudski rek, najdaljąa pot med dvema točkama. Nalog je veliko. V celoti je to ogromna naloga. Verjamem, da jo zmoremo, zahteva pa dobro sodelovanje, soglasje o cilju, dobro organizacijo in dobro vodenje. Dr. Potočnik, vodja slovenske pogajalske skupine, je strokovnjak, je vreden zaupanja in podpore. In to podporo bo potreboval predvsem pri vas, ąe posebej, ko bo politika - predpostavljam - sprta okrog nekaterih reąitev in teľko sposobna, da se sporazume. Temu cilju je treba podrediti, v času, ki je pred nami, vse druge aktivnosti, tudi zunanjo politiko. Ugled in prestiľ, ki ga Slovenija v svetu ima, tudi s svojim članstvom v Varnostnem svetu, je dobra popotnica. Daje večjo kredibilnost Sloveniji tudi v odnosih z Evropsko unijo in z NATO. Seveda je sestavni del te kredibilnosti tudi naąe angaľiranje na Balkanu.

IV. Prihodnja Slovenija

Naj končam. Svet in celotno človeątvo se spreminjata zelo hitro. Zamude posameznih drľav so lahko zanje usodne. Mislim, da je tudi s tega vidika vsa dramatičnost na azijskih trgih zelo zgovorna. Vsakdo si iąče prostor, iąče si svojo prihodnost. Odločajo, kot sem rekel ľe prej, znanje, sposobnost, inovativnost, pripravljenost na spremembe in socialna stabilnost drľav. Zanimiva sta razvoj in prihodnost. Tudi Slovenija ima sedaj dobro priloľnost. Vendar mora pri tem upoątevati zakonitosti in karakteristike delovanja nacionalnih drľav v sodobnem globalnem svetu, v katerem se druľbeni problemi niti ne porajajo niti ne reąujejo več zgolj znotraj meja posamezne drľave. Razpirajo se v ąirąi, globalni prostor. Ekologija, informacije, mir, varnost, na primer, niso več izključno področje drľave, suverene drľavne politike. Postali so del globalne politike, ki jo bodo lahko enakopravno in suvereno sooblikovali samo tisti, ki so za to usposobljeni. Prav to postavlja v posebej odgovorno vlogo politiko. Ne samo koalicijo, ampak tudi opozicijo, saj je skupaj z vlado odgovorna za to, kako hitro in kako kvalitetno bo slovenska drľava usposobljena za kvalificiran vstop v mednarodni dialog o svetu prihodnosti. Prepričan sem, da se slovenski managerji tega zavedate. ®elel bi, da bi v vaąem, po mojem miąljenju, potrebnem dialogu z izvrąilno in zakonodajno oblastjo, postala skrb za slovensko prihodnost lastna vsem upravljalcem razvoja Slovenije na prelomu tisočletja. To bi moral biti tudi kriterij njihove zavezanosti slovenstvu in plebiscitnemu programu, na katerega se zelo pogosto pozablja, ąe bolj se pozablja, da je bil uresničen soglasno. Če povzamem: kakąne so torej moľnosti in ali je moľna neka globalna vizija Slovenije na pragu tretjega tisočletja? Slovenijo vidim kot evropsko drľavo, umeąčeno v evroatlantske povezave z lastno nacionalno identiteto. Vidim jo kot visoko pretočni most med zahodnoevropskimi drľavami in drľavami evropskega vzhoda in jugovzhoda. Vidim jo kot drľavljansko republiko, zgrajeno na spoątovanju človekovega dostojanstva z dosledno vladavino človekovih pravic. Vidim jo kot drľavo z optimalno strukturo uspeąnih velikih, srednjih in malih podjetij na globalnem trgu, z visoko motiviranim managementom in zaposlenimi. Vidim jo kot drľavo z elitnimi industrijskimi jedri in prevladujočim storitvenim delom v druľbenem bruto proizvodu, kot drľavo s sodobno javno upravo v sluľbi drľavljanov in njihove pobude, kot drľavo z učinkovitimi instrumenti za vzdrľevanje dinamičnega socialnega in političnega ravnovesja, kot drľavo, ki spoątuje vsakrąno uspeąno delo ter ustvarjalnost človeka in enkratnost vsake osebnosti. Kot drľavo, ki varuje socialne pravice in varnost marginalnih skupin, katerim so bile, ne po njihovi krivdi, omejene moľnosti za lastno preľivljanje z delom. Kot drľavo, ki vso svojo aktivnost in ambicijami varuje in razvija znotraj obstoječega pravnega reda, spoątovanja pravne drľave. To je mogoče povedati tudi drugače. Drľavne, s tem tudi naąe meje, izgubljajo svojo gospodarsko, kulturno in duhovno funkcijo. V bistvu postajajo simbol naąe enkratne posebnosti in različnosti. Samo zamejujejo prostor in človeąko skupnost v njem, opredeljeno kot narod z enakopravnimi drľavljani, ki je po občih ali skupnih evropskih standardih odgovorna za delovanje druľbe, za njene potrebe, za človekove pravice in svoboąčine, določene z mednarodnimi standardi. Spoątovane managerke in managerji, ąe bi rad ostal med vami, vendar se moram nujno vrniti v Ljubljano. Kot veste je na uradnem obisku v Sloveniji predsedujoči Bosne in Hercegovine g. Izetbegović. V daljąem razgovoru, ki ga bova imela, bom gospoda Izetbegovića informiral tudi o moľnostih večjega gospodarskega sodelovanja med BiH in Slovenijo ter ga opozoril na najbolj pereče probleme, ki jih imajo v BiH nekatera slovenska podjetja.

Uspeąno srečanje, in prijazen dan Vam ľelim!

Opomba

Objavljeni tekst je redigirani magnetogram predsednikovega nastopa.
Predsednik Kučan je v svojem govoru kot glavne vire informacij in podatkov uporabil naslednja gradiva:
- Ocena gospodarskih gibanj v letu 1997 in moľnosti razvoja v letu 1998;
- Jesensko poročilo 1997; UMAR, november 1997
- Ekonomsko ogledalo - januar, februar, marec 1998, UMAR
- Ekonomsko ogledalo, leto 1997, UMAR april 1998
- Strategija povečevanja konkurenčne sposobnosti slovenske industrije november 1996, Ministrstvo za gospodarske dejavnosti
- Strategija ekonomskih odnosov s tujino; november 1996; Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj
- OECD, gospodarski pregledi; Slovenija 1997, Center za sodelovanje z gospodarstvi v tranziciji
- Drľavne pomoči gospodarstvu v R Sloveniji, september 1997, Ministrstvo za finance
- Tranzicijsko poročilo 1997 Evropska banka za obnovo in razvoj
- Neposredne tuje investicije (NTI) in razvoj Slovenije - stanje, politika in moľna vloga GZS, februar 1997, GZS
- Kazalci finančne uspeąnosti gospodarjenja v letu 1996 po sektorjih, december 1997, UMAR
- Finančni rezultati poslovanja izvoznikov v letu 1996, december 1997, UMAR
- Konkurenčnost slovenskih podjetij sredi leta 1997, julij 1997, GZS - Sluľba za konjunkturo in ekonomsko politiko - SKEP
- Integriranje Slovenije v EU in ekonomske posledice članstva v EU, raziskovalni projekt Inątituta za ekonomska raziskovanja v letu 1997
- Ocena tehnoloąke ravni industrijskih panog v Sloveniji, RP IER v letu 1997
- Bela knjiga o reformi pokojninskega in invalidskega zavarovanja november 1997, Ministrstvo za delo, druľino in socialne zadeve
- Strategija R Slovenije za vključevanje v EU, december 1997, Urad za evropske zadeve
- Dopolnjen predlog proračuna RS za leto 1998, Poročevalec DZ R Slovenije ąt. 21.

 

 

seznam

na vrh