Kučan na konferenci o zunanji politiki EU in kulturi
Hag, 9. marec 2007
Bivši predsednik republike se je udeležil konference "Raznolikost šteje - evropska zunanja politika in kultura", ki je potekala pod pokroviteljstvom nemškega predsednikovanja EU v Palači miru v Hagu. Udeleženci konference so ob zaključku konference sprejeli Haška priporočila za bolj strukturirano in načrtovano prisotnost kulture v zunanji politiki EU.
Govor Milana Kučana v celoti:
" Izhodišče naše razprave je prepričanje, da Evropa želi in mora imeti v svetu vpliv in odgovorno vlogo in da želi takšno vlogo uveljaviti tudi s svojo kulturo. To izhodišče v celoti sprejemam. Enako tudi usmeritve v gradivih.
Do te razprave prihaja v ugodnih razmerah.
Prvič zato ker je razprava o projektu evropske ustave uveljavila prepričanje, da EU ni le ekonomski, politični in varnostni projekt, ampak tudi socialni in kulturni. Predvsem pa je pripadnost skupnim vrednotam in normam ter obenem zaveza članic, da bodo te vrednote spoštovale. Te vrednote je petnajsterica utrdila skozi življenje projekta že pred širitvijo. Nove članice so v teh vrednotah videle velik razvojni in kulturni motiv že pred začetkom asociacijskega prilagajanja na evropski pravni okvir. Zato so se z njimi identificirale. Moja država, Republika Slovenija, vsekakor. Danes predstavljajo te vrednote civilizacijsko jedro kulture sodobnih Evropejcev.
Zastoj v sprejemanju evropske ustave ni zamajal skupnega evropskega vrednotnega sistema. Ni zamajal opredeljenosti Evropejcev za mir, za dialog, za medsebojno spoštovanje, za človekove pravice, za skrb za naravo, za multilateralizem. Ni zamajal prepričanja, da je bilo vredno žrtvovati veliko skupne energije v dolgoletnem zahtevnem skupnem iskanju načinov za tvorno sobivanje različnih narodov in kultur stare celine. To je danes skupna civilizacijska in kulturna dediščina Evrope in dediščina človeške civilizacije. Čeprav je evropska integracija projekt v nastajanju, je vendarle že danes moč reči, da je enkratni civilizacijski dosežek in stvaritev človeškega uma, ki daje človeštvu upanje in ponuja pot. Na nas Evropejcih je zgodovinska odgovornost za uspeh projekta.
Zgolj institucionalne reforme in rešitve, mehanizmi odločanja, enotni standardi, procedure, direktive, kvote in finančni sporazumi ne bodo zmogli ohraniti EU. Evropskih ljudi ne bodo prepričale v smiselnost žrtvovanja nacionalnih suverenosti, saj je še vedno močna utvara, da nacionalna država varuje nacionalno, kulturno in duhovno identiteto.
Nujno je afirmirati izvirno idejo evropskega združevanja, ki je izraz spoznanja Evropejcev iz skupnega življenja na vsem evropskem prostoru, prežetega s skupnimi spomini, zgodovino, tradicijo, vrednotam, duhovno ustvarjalnostjo,pa tudi s konflikti, vojnami in nestrpnostjo. Vse to je naše skupno evropsko duhovno izročilo. Izraža se v kulturni ustvarjalnosti evropskih narodov, ki danes v globalnem svetu delijo skupne izzive, priložnosti in odgovornost.
In drugič je ta trenutek ugoden zato, ker integriranje EU poteka sočasno s pospešenim razvojem globalizacije, ki vedno jasneje govori o medsebojni soodvisnosti velikih in malih držav, močnih in šibkih, razvitih in nerazvitih. Globalizacija je prevetrila miselnost nekdanjih delitev, teritorialnih in ideoloških pretenzij, razumevanje suverenosti in celo človekovih pravic. Spoznanje o soodvisnosti sveta, o tem, da ni nihče več samozadosten, tudi edina supersila ne, so močno zbližale različne kulture, rase, narode, civilizacije in kontinente. Nikoli prej ni človeštvo živelo tako prežeto z medsebojnimi vplivi. Nova realnost omogoča, da življenje drug proti drugemu spremenimo v življenje drug z drugim in da iz nevarnosti trka civilizacij preidemo v zavezništvo civilizacij. To postavlja pred upravljavce sveta niz novih dilem, kako v globalnih okvirih zagotavljati humane življenjske pogoje, kako humanizirati kapitalizem, kako ohraniti planet, varovati naravo, človeka in njegovo dostojanstvo ter pravice. Kako v prepletanju civilizacij krepiti tisto, kar je vsem skupnega in univerzalnega. Tem dilemam danes ne more ubežati nihče. Zanesljive odgovore je mogoče poiskati le skupaj, v enakopravnem dialogu.
Izkušnje, ki jo ima Evropa s svojo integracijo, človeštvo še ne pozna. Vsekakor pa evropska integracija ponuja boljše izhodišče za zavezništvo civilizacij kot pa ekonomski, politični in kulturni hegemonizem, kaj šele vojaški posegi. Soodvisnost terja zaupanje, zaupanje pa terja spoštovanje in razumevanje različnosti. V tem je prepoznavna specifičnost identitete EU, ki je drugačna od identitet drugih kontinentov, regionalnih in drugih povezav.
Zunanja politika EU bi ta nova dejstva v svetu morala zaznati kot priložnost. Ustvarjene so ugodne okoliščine za njeno pobudo, če bo na teh dejstvih gradila svojo strategijo. Verjamem, da je v takšni strategiji mesto tudi za kulturo kot njen nujni integralni del. Spoštovanje kulturne raznolikosti znotraj EU in v svetu je edina pot za verodostojnost takšne evropske zunanje politike. To pomeni, da se mora EU:
1. Upreti (se) tendencam notranje hegemozacije ene ali več kultur, zlasti velikih evropskih narodov. Nasprotno, spodbujati mora kulturne ustvarjalnosti sleherne nacije, njeno izmenjavo in njeno odprtost. V tem vidim smiselnost prizadevanja za kulturo kot sestavino evropske zunanje politike. Posebej bi opozoril na kulturne ustvarjalnosti slovanskih narodov, ki zdaj nimajo prepoznavnega mesta v evropski kulturi.
2. Izogniti se nevarnosti ustvarjanja nadnacionalne evropske kulture, v kateri bi se utapljale kulture posameznih narodov. V predlogih po pisanju enotnega učbenika evropske zgodovine vidim takšno nevarnost. Govorim iz nekdanje jugoslovanske izkušnje.
3. Vzpostaviti tudi znotrajevropski medkulturni dialog. Dialog med vzhodno in zahodno evropsko civilizacijo in njun dialog z judovsko, islamsko in romsko kulturo, ki živijo znotraj Evropskih meja. Tudi s kulturami etničnih skupnosti, ki so jih migracije naselile v evropskem prostoru.
4. Izhajati iz dejstva, da evropske kulture ni zunaj kultur njenih narodov. Zato naj kulturna strategija EU dopolnjuje kulturno strategijo njenih članic in njihovo kulturno menjavo s tretjimi državami, ustvarja sinergične učinke kot , njihov promotor in tudi pobudnik skupnih evropskih projektov. Morda tudi prek skupnega Euro kulturnega TV programa?
5. Vztrajati na kulturni zunanji politiki EU kot vzajemnosti v kulturni menjavi, kot del dialoga multikulturne Evrope z multikulturnim svetom. Da bi drugi spoznali nas in da bi tudi mi več vedeli o drugih o njihovih vedenjskih vzorcih, tradicijah, zgodovinah, jezikih, vrednotah in kulturni ustvarjalnosti, da bi zmanjšali nevarnost nesporazumov (karikature, papežev govor v Regensburgu)
Ostane še vprašanje, ali bi takšno zunanjo politiko podprli njeni državljani. Prepričan sem, da, če bodo tudi politiki nacionalnih držav članic in politiki EU verjeli, da je evropska integracija tudi kulturni projekt, ki temelji na različnosti in s tem varuje kulturno in nacionalno identiteto vsakega naroda. Iskanje in potrjevanje nacionalne in evropske identitete se začne z duhovnim ustvarjanjem znotraj nacionalnih kultur, pa tudi s prepletanjem in odpiranjem nacionalnih kultur. O evropski kulturi in evropski kulturni politiki kot elementu skupne evropske zunanje politike bo mogoče govoriti toliko bolj prepričljivo, kolikor bolj bo prepričljiva ideja evropske integracije in vera v njeno smiselnost. Pri tem imajo ključno odgovornost evropski politiki, kulturniki, mediji in drugi mnenjski voditelji. "