O ciljih Slovenije za prihodnost na srečanju borcev in veteranov
Bertoki, 8. julija 2006
Govor Milana Kučana v celoti:
"Pred dnevi smo proslavljali petnajstletnico slovenske osamosvojitve. Prav je, da se spominjamo tega velikega zgodovinskega dejanja in da smo nanj ponosni. Kar ni uspelo nobenemu prej živečih rodov Slovencev, je uspelo sedanjemu. Je toliko modrejši od prejšnjih? Je toliko srečnejši? Je toliko srčnejši? So zunanje okoliščine omogočile uspešno izpeljati to dejanje? Na ta vprašanja bo čas dajal bolj popolne odgovore. Mi, ki smo bili neposredni udeleženci, gledamo na ta čas še vedno predvsem čustveno, polni zanosa in ponosa, ki nas je navdajal tistega nepozabnega junijskega večera pred petnajstimi leti. In potem vse tiste odločilne dneve vojne, mirovnih pogajanj in umika JLA, prav tu z bližnjega koprskega pristanišča, vse do mednarodnega priznanja Slovenije in njenega sprejema v OZN. Bil je to za Slovence velik čas.
Ob letošnjem proslavljanju je bilo takratno dogajanje predstavljeno enostransko. Kot da je bila osamosvojitev dejanje zgolj tistih, ki zdaj upravljajo z državo in ne dejanje vsega slovenskega naroda. Ob tem pa je bilo veliko besed o enotnosti. Res nam je takrat enotnost omogočila, da smo zmogli to veliko zgodovinsko dejanje. Vendar se za današnji čas, za današnja razpotja in za današnje odločitve na takratno enotnost ni mogoče sklicevati. Velja pa se spomniti zakaj in kako je do enotnosti takrat prišlo. Dozorela je skozi dolgotrajni proces skupnega premišljanja o slovenski prihodnosti, o možnih alternativah, o nevarnostih in priložnostih. Čas osamosvajanja Slovenije je bil čas skupnega vrednotnega osmišljanja sodobne slovenske identitete. Osamosvojitev je bila dejanje protesta zoper utesnjevanje duha in zapiranje perspektive. Bila je obramba pravice, da Slovenci svoj razvoj urejamo v skladu z našimi interesi in pravicami, ne da bi posegali v pravice drugih. To skupno premišljanje je potekalo prek zelo širokega družbenega dialoga, pregledno, vsak dan sproti, z nizom mnogih zahtevnih dilem in opredelitev, z veliko prepričanosti in navdušenja pa tudi z veliko modrosti in odgovornosti. Tako smo oblikovali skupni vrednotni temelj, s katerim smo se poistovetili, ko smo se odločali za samostojno državo. Med temi vrednotami so svoboda, mir, dostojanstvo človeka, njegove pravice, solidarnost, strpnost, parlamentarna demokracija in druge, ki so kot temeljne zapisane v naši Ustavi. Zato je bila odločitev na plebiscitu tako enotna, pa tudi odpor agresiji Jugoslovanske armade tako silovit in učinkovit. Zato smo uspeli.
Enotnosti takrat ni nihče zapovedoval. Smo si je pa vsi želeli, zato smo se trudili, da bi do nje prišlo. Danes se o enotnosti govori, se pa malo naredi, zato da bi skozi širok družbeni dialog ugotovili, ali in o čem glede prihodnosti slovenske družbe sploh obstoji soglasje. V dnevih praznovanja je bilo večkrat slišati, da bo Slovenija v prihodnjih petnajstih letih svetilnik ali vrh sveta, najbolj razvita država. Prav je, da imajo politiki ambiciozne in visoko postavljene cilje. Ti so motiv za trdo delo in za iskanje zavezništev. Motivirajo, če so dosegljivi, realni. Predvsem pa, če so natančne v opredelitvah. V čem bo torej Slovenija najboljša? Bo to optimalna stopnja solidarnosti, skrb za kvaliteto javnega in vsakomur dostopnega zdravstva, šolstva, sociale, ki bo imelo prednost pred zasebnim? Bomo morda najboljši v gospodarski rasti, če na čigav račun, na plečih katerih socialnih slojev? Morda v promociji človekovih pravic? Bomo popravili krivice? Bomo uveljavili pravno državo in zagotovili pravico do poštenega sojenja v razumnem roku pred neodvisnimi sodniki? Bomo prednjačili v svobodi medijev, se bomo uveljavili s konkurenčnim gospodarstvom, iz katerega se bo umaknila država? Bomo prednjačili z visoko stopnjo socialnega sporazumevanja, spoštovanja sindikalnega dialoga, s podjetništvu naklonjenim okoljem, z učinkovito nebirokratsko državo, ki bo v službi državljanov, z odpravo korupcije in klientelizma? Se bomo uveljavili s strokovnostjo kot temeljnim merilom kadrovske politike?
Ne govorim o tem zato, ker je brez konkretnih opredelitev govorjenje o najbolj razviti državi všečno, a prazno govorjenje, ampak predvsem zato, ker je potreben skupen odgovor, ali bo Slovenija ostala zvesta svojim temeljnim opredelitvam, da je pravna, socialna in laična država, zgrajena na libertarnih vrednotah, ki so nas poenotile ob njenem rojevanju. Ni nobenega dvoma, da se mora Slovenija pospešeno odzivati na spremembe v svetu. Gotovo bo moralo biti odzivanje na izzive globalnega in surovo tekmovalnega sveta hitrejše, bolj poglobljeno, marsikje tudi bolj radikalno. Vendar doslej ni bilo širšega družbenega dialoga, ne o ciljih ne o poteh, ne o spreminjanju temeljnih vrednot, ki so bile vodilo Slovenije v njenem dosedanjem uspešnem razvoju.
Res so volitve dale sedanjim upravljavcem države mandat za spremembe. A nekateri sežejo po svojih posledicah veliko dlje, kot sežejo mandati, in spreminjajo družbeno identiteto Slovenije. Ne mislim le na to kako si stranke zdaj prilaščajo državo, gospodarstvo in javne službe. Razporeditev bremen razvoja na posamezne družbene sloje, da jih ne bodo nosili predvsem najrevnejši, zoževanje javnega prostora v korist zasebnega, posegi v izobraževalni in zdravstveni sistem, v socialne in politične pravice, oženje socialnega dialoga in zniževanja ravni socialnega partnerstva, uveljavljanje trga delovne sile. Zahtevajo širše soglasje, posebej če želimo ostati zvesti demokratičnemu značaju nastanka slovenske države. Ta vprašanja ne morejo biti le dogovor strankarskih elit. Ni mogoče spregledati niti teženj po oženju političnih pravic, podrejanju medijev, oženju nadzornih mehanizmov nad delovanjem oblasti, slabitev avtonomije zbornic, študentov, sindikatov, po zmanjšanju vpliva civilne družbe, po večanju represije in manjši varnosti. Nauk iz osamosvojitvenih časov je, da zahtevajo tiste odločitve, ki zadevajo vse nas, čim večje družbeno soglasje. To soglasje pa ne nastaja samo po sebi. Do njega ni mogoče priti mimo demokratičnih poti, predvsem ne mimo najširšega dialoga, v katerem bodo državljanom predstavljene vladne zamisli, cilji, ki jih želi doseči, razvojne strategije, poti, ki jih misli uporabljati in vrednotni temelji, ki jih vodijo. V tak dialog morajo biti povabljeni vsi, tudi tisti, ki morda mislijo drugače. Samo tako je družbo in državo mogoče zavarovati pred večjimi zmotami in napačnimi odločitvami.
Šele po tem bodo verodostojne besede o tem, da za srečno in sproščeno državo potrebujemo medsebojno zaupanje, ker bo zaupanje tudi ustvarjeno. Verodostojnejše bodo besede o tem, da je pod lipo prihodnosti dovolj prostora za vse. Odveč bodo potem vprašanja, ali je prostor tudi za tiste, ki so bili odstranjeni iz gospodarstva, državne uprave, medijev, šol, znanstvenih in kulturnih ustanov. Enotnost zgolj tistih, ki mislijo enako, ni enotnost. Znano je, da v družbi, kjer vsi mislijo enako, na koncu ne misli nihče.
Ta moja kritična misel ne zmanjšuje teže ocene, da so naša takratna pričakovanja uresničena in da smo s svojo državo zadovoljni. To je pozitivni temelj na katerem nam je mogoče graditi prihodnost. Toda o tej prihodnosti Slovenije se je vredno in potrebno pogovoriti, da bomo nanjo ponosni vsi njeni državljani, kot je to bilo ob njenem nastanku. Da ne bo tako kot po vojni pred šestdesetimi leti. Bitke takratne vojne bijejo nekateri še danes, v želji da bi opravičili svoje takratne napačne odločitve. Tu v Bertokih in v slovenski Istri sploh, v tistem usodnem času odločitve niso bile tiste vrste. Ljudje so se odločali, kot je velevala vest slovenskega človeka, pred grožnjo, da izgubi ime, jezik, kulturo, čast in obstoj. Zato je bila odločitev za upor, patriotska dolžnost in etično dejanje. Borci, nekdanji partizani, terenci in aktivisti ste lahko ponosni na svojo odločitev. Veličine ji ne morejo vzeti sedanji poskusi njenega prevrednotenja - etičnega, kvazizgodovinskega, političnega in cerkvenega. To so zadnji poskusi bega pred sodbo zgodovine o odločitvah, ko so bila osebna tveganja zelo velika, dileme in ločnice pa jasne. Na kratek rok so ti poskusi morda uspešni, vendar resnice ni mogoče uničiti. Boj Slovencev zoper fašizem in nacizem je bilo etično dejanje. Bil je del velikega boja za svobodo in človekove pravice, bil je del svetovne zgodovine in ta je o tem obdobju človeške zgodovine že povsem jasno presodila. Zato, tovariši partizani ni nobene potrebe, da bi sklonili glave pred absurdnimi obtožbami, sprenevedanji in potvarjanji. Tako kot med vojno, vas tudi danes pred njimi varuje vaša sposobnost razlikovanja med prav in narobe ter odločitev za prav. Na spomeniku v Bertokih je zapisano 56 imen. Njihovemu spominu se spoštljivo priklanjamo. Njihova žrtev je vgrajena v temelje slovenske države. In tako bo ostalo."