Ob podelitvi priznanj ZZB NOV Slovenije ustanoviteljema pevskega zbora Srečko Kosovel
Sovodenj, 07. oktober 2006
Združenje borcev NOV Slovenije je posthumno podelilo priznanja ustanoviteljema pevskega zbora Srečko Kosovel, prej " Yugoslav Chorus" oz. "Partizanski pevski zbor Jugoslovanske ljudske armade", Sovodenjcema Češnutu Ivanu in Lukmanu Miroslavu. Poleg predsednika združenja borcev NOV Janeza Stanovnika je bil gost slovesnosti tudi Milan Kučan, ki je udeležence slovesnosti tudi nagovoril.
Govor Milana Kučana:
"Današnja slovesnost je priložnost, da se spoštljivo spomnimo posebne razsežnosti slovenskega upora in partizanskega vojskovanja, ki je skoraj pozabljena. Mislim na povezanost upora s kulturno ustvarjalnostjo. Ta je temu boju dajala posebno osmislitev z umetniško besedo, pesmijo, igro in risbo. Bolj kot kaj drugega je slovenski značaj povezala s smislom upora in razkrila neizmerni optimizem Slovencev in trdno vero v končno zmago kljub neenakopravnosti spopada z vojaškim strojem takratnega Rima in Berlina. Nikjer drugod po Evropi ni bilo toliko kulturnikov in kulturne ustvarjalnosti kot v slovenskem uporniškem gibanju. In še posebej v primorskem uporu in partizanstvu. Slovenski partizanski boj za svobodo je bil tudi dejanje kulture. To je bila posebnost, na katero so že med vojno postali pozorni tudi zavezniki. Prav presenetljiv je zapis tedanjega ameriškega vojnega dopisnika Walterja Bernsteina, objavljen v brošuri, ki so jo za današnje slavje pripravili organizatorji. Takole pravi: "Ta vojska vrh vsega še prepeva. Bori se, uči se in poje s svojim ljudstvom. Mogoče je videti čudno, da ljudstvo, ki je šlo skozi takšne težave, lahko še poje. Dejstvo pa je, da ta vojska poje več kot katerakoli vojska na svetu. Partizani pojejo od jutra do večera. Njihove pesmi niso nesmiselne. To so pesmi o njihovi zemlji in o tem, kaj bodo ustvarili, ko bodo uničili fašizem. Njihove pesmi so preproste in zato čudovite. To so pesmi, ki svet opominjajo, da si ljudstvo Jugoslavije pridobiva svobodo in da namerava to svobodo tudi obdržati.", zaključuje svoje tenkočutno opažanje ameriški novinar.
Primorske fante, prisilno mobilizirane v italijansko fašistično vojsko in po kapitulaciji Italije raztresene po številnih ujetniških taboriščih po severni Afriki in Siciliji, je povezala prav pesem in vplivala tudi na to, da so množično vstopali v enote narodnoosvobodilne vojske. Prekomorske brigade so pomembno prispevale h končni zmagi in dejstvu, da so slovenski partizani konec vojne dočakali tako rekoč na zahodni meji slovenskega narodnostnega ozemlja. Njihov kasnejši umik od tam je bila visoka cena, ki jo je plačala takrat izmučena in razrušena Slovenija za mir in zato, da si je Evropa lahko oddahnila od vojnih grozot in uničevanja ter z optimizmom pogledala v prihodnost. Takrat ni bilo mogoče vedeti, da bo Evropo kmalu z novimi surovostmi pretresala hladna vojna in da bo med žrtvami te vojne tudi slovenski narod. Znašel se je razdeljen, na obeh straneh železne zavese, ki je za vsaj pol stoletja razdelila tudi Evropo. Te žrtve slovenskega naroda Evropa ni zmogla nikoli prav ovrednotiti in spoštovati.
Ni naključje, da ob vztrajnih poskusih spreminjanja medvojne zgodovine, ki se že dalj časa dogajajo v Sloveniji in dobivajo celo obeležja državnih dejanj spoštljiv odnos do izročila narodnoosvobodilnega boja in upora ohranjajo prav primorski Slovenci na obeh straneh meje. Dlje kot Slovenci drugod so izkusili vso brezobzirnost in surovost fašističnega nasilja, veliko prej so tudi bili izpostavljeni pritisku in načrtnemu raznorodovanju. A vendar, ne ječe, ne konfinacije, ne mučenja, ne poboji, ne koncentracijska taborišča niso omajali narodne zavesti in pripadnosti Primorcev. Nasprotno. Zanetili so upor. Zato je bil TIGR v 20-ih letih prvi evropski znanilec organiziranega protifašističnega upora. Primorsko partizansko uporništvo je med II. svetovno vojno zagotovo najbolj množično, ne le med Slovenci, ampak tudi v primerjavi z odporniškimi gibanji v drugih okupiranih evropskih deželah. Zato imajo Primorci na takratni čas in njegove junake spoštljiv spomin. Zato so ponosni na svojo držo v tem boju in na svoj prispevek k osvoboditvi Slovenije in k skupni zmagi zaveznikov. Brez tega boja tudi ne bi bilo vrnitve Primorske k matični domovini.
Ne govorim o tem zato, ker bi bile te stvari neznane, ampak tudi zato, ker se v Sloveniji zdaj skuša vpeljati drugačen odnos do partizanskega vojskovanja kot je odnos Primorcev. Kljub bogati kulturni ustvarjalnosti, ki jo je spodbujal in rojeval prav ta boj, na državnih proslavah v Sloveniji skoraj ni več mogoče poslušati slovenske partizanske pesmi ali slišati verzov, ki so jih pisali Kajuh, Bor, Krakar, Minatti, Levec in drugi in jih je za zajetno antologijo. Ne gre za nostalgijo ali za to, da bi z umetnostjo tistega časa zapirali poti uveljavljanja sodobni kulturni ustvarjalnosti. Za eno in drugo je dovolj prostora. Zdi se mi prav, da si ob takšnih priložnostih sodobniki prikličemo nazaj v spomin, kaj vse je takratne slovenske ljudi gnalo v upor, kaj vse jih je hrabrilo in jim vlivalo pogum. Ne vidim nobenega razloga in še manj opravičila, da je potrebno čez mejo, med slovenske zamejce, če hoče človek slišati slovensko partizansko pesem. Doma jo je mogoče slišati le na partizanskih srečanjih. Še celo znamenite primorske himne "Vstajenje Primorske" ni zaželeno zapeti na državnih prireditvah tako, kot so Primorci svojo himno vedno peli. Brisanje zgodovinskega spomina pripelje tudi do tega, da nekritično sprejemamo tudi tuj besednjak. Tako smo dan pred proslavo na Cerju lahko v osrednjem slovenskem časniku prebrali, da je Italija z mirovno pogodbo Jugoslaviji "odstopila" večino goriške pokrajine in del tržaške. Odstopiš lahko le tisto, kar je tvoje. Znano pa je, da so mirovna pogajanja in konference po končani vojni zgolj popravile krivične odločitve iz časa po I. svetovni vojni, ko so na podobnih konferencah Sloveniji z Rapalsko pogodbo odvzeli skoraj tretjino narodnostnega ozemlja. To ozemlje je bilo vrnjeno, ker so ga osvobodili slovenski partizani, ki so se tudi na tej svoji primorski zemlji kot del zavezniških armad zmagovito borili zoper fašizem in nacizem. In, ker je bila priključitev slovenske Primorske eden temeljnih ciljev partizanskega boja, vključen v vse temeljne dokumente od osnovnih točk OF naprej.
Toliko let po vojni je čas, da bi Slovenci in Italijani zaprli to neprijazno in boleče poglavje skupnega življenja na tem prostoru. Kljub strahotam, ki so se zgodile med vojno in po njej, je mogoče graditi mostove medsebojnega razumevanja, spoštovanja in sodelovanja. Pot do njih vodi prek priznanja, obžalovanja in opravičila. Sprava je izraz zrelosti, sposobnosti in pripravljenosti sprejeti preteklost in svojo vlogo v njej, takšno kot se je zgodila, v celoti, brez poskusov spreminjanja in opravičevanja svojih dejanj z dejanji drugih, ne da bi krivdo zanje izenačevali ali jo delili. Tako zahtevna dejanja, kot je sprava med narodi, zorijo in morajo dozoreti. Mogoče jih je opraviti le enkrat in jih ni mogoče ponavljati, če se pokaže, da niso bila mišljena iskreno. Predvsem pa terjajo pripravljenost celotne skupnosti državljanov, da bodo dejanje razumeli, sprejeli in spoštovali. Sprava je dejanje razuma in srca. Ne da se je zapovedati. Ljudje jo moramo sprejeti kot svoje lastno spoznanje, kot preseganje tistega, kar nas je v preteklosti razdvajalo, kar je bremenilo naše življenje in onemogočalo, da bi skupaj prevzemali odgovornost za prihodnost, v kateri ne bi bilo več prostora za sovražna in ponižujoča dejanja. Slovenija in Italija kot članici EU skupaj načrtujeta prihodnost Evrope in zanjo prevzemata svoj del odgovornosti. Zdaj je pravi čas za takšno dejanje. Tega se vse bolj zavedajo tudi italijanski državniki. Sam sem o tem večkrat govoril z bivšim predsednikom RI Ciampijem.
Želim si, da pride do tega manifestnega dejanja, vendar to terja temeljito pripravo, natančnost in vključenost vseh odločujočih dejavnikov obeh držav. Zato se pridružujem stališčem, ki so jih nedavno sprejeli primorski borci, ki si tega dejanja želijo bolj utemeljeno kot kdor koli drug v Sloveniji. Želijo, da bi bilo to dejanje temelj novih, ustvarjalnih odnosov med našima narodoma, usmerjenih v prihodnost. Čas je, da to, kar so zmogli drugi evropski narodi, ki jih je tudi bremenila preteklost, zmoremo tudi mi in Italijani. Zanamci nam ne bodo odpustili, če bomo to breme preložili na njihova ramena. In ne bodo razumeli, če ob vseh veliki izzivih, ki jih prinaša globalni svet tudi Evropejcem, ne bomo zmogli tega dejanja. Današnja spominska slovesnost tukaj v Sovodnjah je pravi korak k temu cilju."