Ob svečani otvoritvi študija češčine, poljšine in slovaščine
Filozofska fakulteta, Ljubljana, 7. oktobra 2004
Najprej čestitam Filozofski fakulteti ob tem pomembnem in tudi pogumnem dejanju, s katerim se odgovorno odziva na zahteve našega časa. Gre za ambiciozen projekt, ki je izrazito naravnan v prihodnost in ki z zaokroževanjem študija slovanskih jezikov in kultur prispeva h kakovosti in profesionalnosti ponudbe osrednje slovenske univerze. Ta težnja po visoki kvaliteti študijske ponudbe, ki stremi za odličnostjo, je znanilka odpravljanja samozadovoljstva, ki ni segalo dalje od povprečnosti, in že zaradi tega zasluži priznanje in podporo. Kajti Slovenci imamo kaj pričakovati od prihodnosti, če si bomo postavljali in dosegali ambiciozne cilje ter visoko, nadpovprečno kakovost kot merilo vsega našega dela in ustvarjalnosti.
Pričetek študija slovanskih jezikov in kultur sovpada z razširitvijo Evropske unije tudi na države slovanskih narodov. Bila bi lažna skromnost, če bi to pripisali zgolj naključju. Prvikrat so v ta, po svoji idejni in vrednotni zasnovi zavidanja vredni unikalni politični organizem, zdaj vstopile tudi slovanske kulture, identifikacijske in identitetne določilnice slovanskih narodov in njihovih nacionalnih držav. Ta impresivna zgradba je vse od svojih začetkov nastajala na evropskem zahodu kot rezultat idej in premislekov, ki so se porajali v nedrju zahodne civilizacije in kulturne tradicije germanskih in romanskih narodov. Slovanov doslej pri tem projektu ni bilo. Vrsto zgodovinskih in političnih, morda geopolitičnih razlogov je mogoče navajati v pojasnjevanje tega dejstva, a to dejstva samega ne spremeni. Mogoče je ob tem sprejeti tudi razpravo, ali in koliko so vrednote kot so: svoboda, dostojanstvo posameznika, demokracija, strpnost in pripravljenost živeti z razlikami, spoštovanje kulturne in nacionalne identitete, iskanje ravnotežja med nacionalnim in skupnim, iskanje soglasja oz. pripravljenost na kompromise ter druge res samo vrednote zahodne civilizacije in ali ni prav totalitarna politična praksa, v katero so bili potisnjeni slovanski narodi, ki so zdaj postali člani EU, proti svoji volji po drugi svetovni vojni, pomembno vplivala na krepitev in uveljavljanje teh vrednot tudi zaradi obrambe zahoda pred to nedemokratično in totalitarno prasko. Vendar se mi zdi danes pomembneje poudariti, da se z vstopom držav slovanskih narodov v EU zdaj ponuja priložnost, da se njeno vsebino obogati tudi z intelektualnim, kulturnim in civilizacijskim prispevkom slovanskih narodov.
V dosedanjem procesu širitve oz. približevanja teh držav EU tega vpliva ni bilo čutiti. In ga tudi ni bilo mogoče čutiti. Kajti šlo je zgolj za prevzemanje načel, civilizacijskih standardov, vrednot, pravnih norm in političnih praks, ki so se že uveljavile znotraj EU in ki so omogočale njeno dosedanje učinkovito delovanje. Tako imenovana pristopna pogajanja niso bila pogajanja o teh načelih, ampak o omejitvah oz. o olajšavah pri njihovem uveljavljanju v praksah posameznih novih članic.
Zdaj pa bodo tudi te slovanske države kot enakopravne in enakovredne članice na teh skupnih izhodiščih lahko oblikovale svoj prispevek k oblikovanju politik, praks, konceptov in rešitev, ki bodo ne le krepile notranji dialog in iskanje konsenza glede notranjega življenja EU, ampak tudi glede krepitve in uveljavljanja njene vloge v dialogu civilizacij v globalnem, soodvisnem svetu in v odgovornosti zanj. Prispevek teh držav lahko izhaja iz njihove kulturne in civilizacijske, demokratične in politične tradicije, ki je pri nekaterih od teh narodov dolga in bogata – mislim zlasti na Čehe in Poljake – predvsem pa je njihov prispevek lahko prav zdaj, na samem začetku tudi njihova izkušnja po polstoletnem življenjem v totalitarnih sistemih in z razpadanjem večnacionalnih držav v trenutku, ko so popustili ideološko in vojaško politični vzvodi njihove integracije. Te izkušnje zahodne države nimajo, španska, portugalska in grška je drugačna.
Prispevek novih slovanskih članic je tudi pričakovan. Na žalost je izostal v razpravah o evropski ustavi, kjer bi bila prav njihova izkušnja dobrodošla. Če te priložnosti nove članice ne bodo izkoristile, bodo znotraj EU imele le vlogo statista, bolj ali manj dobrodošlega, a ne vplivnega in ne pomembnega. Brez ustvarjalnega prispevka svojih kultur v ožjem in širšem smislu bo širitev res ostala le širitev zahodnoevropske kulture in civilizacije na evropski vzhod in ne tudi uveljavljanje vpliva vzhodne slovanske kulture na evropski zahod. Brez tega pa se EU ne bo mogla še naprej razvijati kot primer doslej v evropski zgodovini najbolj posrečenega in uspešnega srečevanja evropskih kultur, natančneje kultur evropskih narodov, ki je v bistvu ustvarjalno sožitje ambicij, interesov in tradicij evropskih držav, ali drugače rečeno, poskus sodelovanja držav z različnimi kulturami, jeziki in tradicijami, iz katerega so eliminirani nasilje in sovražnosti. Ena od možnih posledic takšnega razvoja bi bile delitve znotraj EU, ki bi ohromile proces evropskega združevanja in ga odmaknile od njegovih izvornih načel in vrednot. Kajti, če ne bodo praksam, politikam in pravilom delovanja konceptualno in praktično prispevale tudi slovanske države, jih bodo tako kot doslej ustvarjale le stare zahodne članice, kar bo vodilo do večvrednostnih in manjvrednostnih razvrščanj in s tem do konfliktov in do blokad. Evropsko unijo bo odmaknilo od ambicije, da se znotraj nje države naučijo skupaj živeti in odločati o političnih, gospodarskih, socialnih in vojaških zadevah.
Utemeljeno je potemtakem vprašanje, kakšen je ob povedanem lahko naš, slovenski in slovanski pričakovani in želeni prispevek. V EU ne moremo prinesti le svoje kulture oz. svojih kultur v ožjem smislu, ampak moramo ustvarjalno prispevati k razvoju zdaj skupne evropske civilizacije in njene kulture. EU ne bo prevzela odgovornosti za naš razvoj. Ta ostane nam, je pa EU priložnost, kako se razvijati in napredovati, tudi duhovno rasti, skupaj z drugimi in enakopravno z njimi.
Ni moj namen utrujati vas, spoštovane gospe in gospodje, s temi razmišljanji. Želim le poudariti, da projekt, ki danes začenja svoje življenje tu na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, sodi v veliko širši civilizacijsko in kulturni ter politično zgodovinski kontekst. Kajti, da bi mogli uspešno zakorakati v naše tako imenovano »evropsko življenje«, je potrebno med drugim zlasti dvoje:
Najprej je potrebno temeljito poznavanje svojega jezika, tako da bo mogoče o vseh vprašanjih in problemih človeka, naroda, države in človeške skupnosti, torej o lokalnih, evropskih in globalnih vprašanjih razmišljati, jih razumeti in razlagati ter iskati rešitve v svojem jeziku. Jezik je predvsem sredstvo za ustvarjanje lastnega znanja in za sprejemanje tujega znanja. Če se vrnem k pričakovanemu prispevku tudi Slovencev k reševanju problemov znotraj EU, potem nam je potreben jezik, da bi svojo misel, svoj premislek o njem bili sposobni natančno in celovito izraziti in oblikovati. To nikakor ni klic zoper učenje tujih jezikov niti zavračanje skupnega občevalnega jezika, je le beseda v prid obrambe pred idejo o enem jeziku ali enotnem jeziku. O tem imamo Slovenci grenko izkušnjo iz nekdanje Jugoslavije. Da bi bili dobri Evropejci moramo biti dobri Slovenci. Da bi lahko mislili evropsko, moramo znati misliti slovensko.
Potem pa je potrebno, da se tudi med seboj poznamo. Da poznamo svoje kulture, svoje književnosti, strokovne literature in lepe umetnosti. Prav v medsebojnem poznavanju slovanskih kultur in slovanskih kultur v Evropi je v primerjavi s poznavanjem zahodnih kultur precej praznine. Celo književnost, beletristika je prevajana v glavnem do druge vojne, po njej pa pretežno le disidentska literatura. Znano je, da se celo Slovani med seboj ne prevajamo in ne beremo, da se ne sklicujemo na naša miselna dognanja, ker zaradi slabega medsebojnega poznavanja mislimo, da ni kaj brati, se na kaj sklicevati in v strokovnih razpravah navajati. Tudi medsebojno poznavanje jezikov je slabo, njihov študij pa neorganiziran in nenačrten. Slabe posledice vsega tega so zdaj tukaj.
Tukaj pa je tudi že eden od projektov za preseganje tega stanja. Ne gre za nikakršno obujanje panslavizma, kar bi mi lahko kdo očital. Gre za prispevek k ustvarjanju Evrope, kakršno želimo. To je Evropa odprtega intelektualnega duha ter razsvetljenih in ustvarjalnih ljudi, ki se med seboj ne poznajo le prek Bruslja ali prek novodobnega skupnega občevalnega jezika, prek angleščine in njenega miselnega sveta, izkušenj in arhetipov. Pač pa se poznajo tudi iz neposredne ustvarjalne interakcije in skupnih ustvarjalnih naporov. Pogoj za to pa je znanje jezikov in poznavanje tega raznolikega duhovnega prostora. Šele ko si bomo odprli pot za boljše medsebojno poznavanje, si bomo odprli tudi pot za novo dinamiko sožitja in ustvarjanje nove skupne dodane vrednosti ter vpregli svojo ustvarjalnost v skupno iskanje odgovorov na dileme sodobnega Evropejca in državljana sveta. Jezik je pri tem predpogoj kot instrument in tudi kot izrazna oblika miselnih tokov in duha.
Slovenska in slovanska identiteta znotraj EU bo pravzaprav premislek drugih o nas, o tem kaj zmoremo. Kaj zmoremo in kaj smo pripravljeni prispevati k skupnemu evropskemu življenju. To pa je veliko več kot le naš slovenski jezik in slovenska kultura. A da bi to zmogli, moramo biti zanesljivi v svojemu jeziku, moramo si v njem razložiti tudi vse, kar se v njem dogaja. To velja tudi za druge in zato se mi zdi ta projekt posrečen spoj enega in drugega, svojega in tujega. Ob temeljitem poznavanju svojega jezika in kulture še študij in s tem spoznavanje jezikov in kultur drugih slovanskih narodov. Pri nas v Ljubljani za nas Slovence in za vse Evropejce, ki to želijo.
Zato sem temu projektu stal ves čas ob strani, še kot predsednik države sem o njem, resda v najbolj grobih obrisih, govoril s svojimi predsedniškimi kolegi, ki so vodili pomembne evropske slovanske države, s predsedniki Havlom, Kwasniewskim, Schustrom in Putinom. Vsi so idejo pozdravili in načelno podprli. Zanimivo pa je, da so bili soglasni, da je za njegovo uspešno izpeljavo najprimernejša majhna država kot je Slovenija, ki ji ne bi mogel nihče pripisati kakršnih koli hegemnostičnih ambicij ali velikonacionalnih aspiracij. Samo po sebi govori to o tudi neprijazni ne tako davni preteklosti odnosov med slovanskimi narodi. Projekt, ki danes začenja živeti, je tudi preseganje te preteklosti. Je obrnjen v prihodnost. Zato mu želim, da srečno shodi in doseže cilje, ki so mu položeni v zibelko ob njegovem rojstvu in ki jim mi vsi danes tukaj, posebej študenti in profesorji, pritrjujemo.