Vrednote Slovencev in predlagane reforme: KULTURA NA TRGU
Ljubljana, 7. marca 2006
Govor Milana Kučana na Forumu 21 o kulturi in reformah:
Pred dobrim mesecem se je na Društvu 21 odvila razprava o vplivu vladnih reform na vrednote Slovencev. Ne zgolj po moji sodbi je bila razprava bogata, argumentirana in utemeljeno kritična. Izzvenela je, na koncu, v skupno voljo po njenem nadaljevanju. Danes jo nadaljujemo z razpravo na temo »Kultura na trgu«, ali drugače rečeno, z razpravo o vplivu predlaganih reform na kulturo.
Eno skupnih stališč v razpravi pred mesecem dni je bilo, da predlagane reforme presegajo razsežja zgolj ekonomskih reform in globoko posegajo v sam sistem vrednot družbe, tudi v osebne vrednote posameznika. Določajo torej prihodnjo podobo družbe. To pa je naša skupna stvar in ne stvar le vlade ali celo zgolj njene skupine za reforme. Vemo, da so spremembe potrebne. O njih razpravljamo, ker želimo nanje vplivati in ne zato, ker bi tem spremembam nasprotovali.
Eno od skupnih stališč v razpravi je prav tako bilo, da so potrebna zavezništva za izpeljavo sprememb. To pa zahteva dogovor o ciljih in vrednotah oziroma vrednotnemu temelju sprememb kot podlagi za podporo izhodiščem in uspešni izpeljavi procesa sprememb. Na tem spoznanju temelji najbrž tudi predlog predsednika vlade, ki zdaj predlaga strankam partnerstvo za razvoj. Čeprav - sporazum strank je le eden, lahko sicer pomemben, člen širše družbene podpore oziroma družbenega soglasja.
Glede na temo, o kateri bomo danes razpravljali
, je pomembno vprašanje, ali je kultura lahko zaveznik temu procesu sprememb ali pa so predlagane reforme in kultura, natančneje kulturniki, nujno vsak na svojem bregu. Razprave o vplivu reform na kulturo so bile že doslej številne in živahne, jutri bo o njih razpravljal tudi nacionalni svet za kulturo. Po mojem vedenju, ki je gotovo omejeno, so se doslej razprave pretežno osredotočale na vprašanje o posledicah enotne davčne stopnje. Toda ob tem se vendarle ponuja priložnost tudi za širšo razpravo o mestu in vrednotenju kulture, kot ju razumejo predlagatelji reform. Slednji se, kot poudarjajo in kot je razvidno tudi iz tega, kar je napisano, zavzemajo predvsem za razvoj konkurenčnosti in hitrejšo gospodarsko rast.
Je kultura v njihovi zaznavi razumljena kot dejavnik, ki pomembno vpliva na razvoj konkurenčnosti in na hitrejšo gospodarsko rast ali pa je res brez slehernega pozitivnega vpliva na eno in drugo? Ali ni mogoče znanju in tehnologiji ob bok postaviti tudi kulturni kapital? Je kultura res zgolj ena od oblik potrošnje ali pa je kulturna ustvarjalnost prav tako pomemben dejavnik produktivnosti, konkurenčnosti in gospodarske rasti, kot so to drugi ekonomski dejavniki?
Zdaj na to v reformnih predlogih ni odgovorov. Govora je pretežno le o tem, da se ekonomski in finančni položaj kulture ne bo bistveno spremenil. To naj bi tudi dokazovale analize in raziskave. Kaj se ob takšnem razumevanju dogaja s kulturo, najprepoznavnejšim in najvplivnejšim elementom nacionalne identitete, še posebej pri majhnem narodu, kjer proces globalizacije še posebej preizkuša njegovo nacionalno identiteto?
Vprašanje je, ali je kultura, razumljena skozi to, kar predlagajo reformisti, vrednota. Ali jo je mogoče uvrstiti med tiste vrednote, ki jih je v širšem kontekstu sprememb, ki se dogajajo, potrebno prevrednotiti in kaj bomo kot narod pomenili z drugače vrednoteno oziroma prevrednoteno kulturo prav zdaj, ko se moramo kot narod in država umestiti v globalizirani svet in ekonomijo ter univerzalno človeško kulturo. Torej v trenutku, ko moramo utrditi samozavedanje o sebi, o tem, kaj smo kot Slovenci in s kakšnimi vrednotami se identificiramo. Tudi zato, da bi s to svojo identiteto pogumno in samozavestno stopili v svet, v globalno konkurenco in tam tudi obstali.
Drugače rečeno, če strnem, temeljno vprašanje naše razprave nocoj
je vprašanje, ali so predlagane reforme tudi kulturni projekt. O tem kaže razpravljati, zato da se nam ne bi zgodila Slovaška, ki jo tako radi navajamo kot vzor, kjer pa se kultura sooča z nezanimanjem, s preziranjem in celo s cinizmom oziroma neobčutljivostjo do njenih potreb in specifik. V letu 2005 je bila deležna le 0,6 odstotka bruto družbenega proizvoda, ki se giblje v razvitih evropskih državah med 3 in 5 odstotki.
Naj si k iskanju argumentov za odgovor na to temeljno vprašanje, torej ali so reforme tudi kulturni projekt, pomagam z dvema citatoma. Prvi, star, je Josipa Vidmarja, ki pravi: »Ňaj bo kultura, naj bo zavest o njej trajno prisotna v našem javnem snovanju in sklepanju, kajti razvit narod smo, ki bi mu morala biti kultura druga narava in skrb zanjo kot skrb za naravno obliko svoje eksistence.« Kovačič Peršin bi najbrž dejal - svoje duhovne domovine. Drugi citat je Vena Tauferja, zapisan nedavno, glasi se takole: »Trdim, da je jezik kapital - tako kot zrak, voda, zemlja, gozdovi; Da je preživetveni kapital človeštva. Kapital, ki omogoča identifikacijo naroda, človeške skupnosti, ohranja zgodovino, akumulacijo stoletij mišljenja, omogoča odkrivanje duha in duše posameznika in drugega in vsega drugačnega. Jezik odpira prihodnost, z njim »kupujemo« prihodnost, bogatimo vrednosti potomcev. Jezik, v njem pisana umetnost, ni zgolj informiranje, marveč omogoča, izbrusi občutek za prav samo smiselnost smisla informacije.« Verjamem, da bi se gospod Taufer strinjal, da to smiselno ne velja samo za jezik, ampak za kulturo naroda v celoti.
S tem, ko se zavzemam za širše in vrednotno vrednotenje in pozicioniranje kulture v reformnem paketu, nikakor ne mislim, da spremembe, konkurenca, večja veljava trga, selekcija in kvalitativni premiki niso potrebni tudi znotraj kulture. Nasprotno. Da bi opravičila tako svoje razumevanje in samorazumevanje, je to nujno potrebno. A to je onkraj razumevanja kulture kot potrošnje.
Vzemite, spoštovane gospe in gospodje, ta moja uvodna razmišljanja, ki mi pripadajo kot privilegij predsednika društva, zgolj kot moj prispevek k današnjemu skupnemu premišljanju o kulturi in trgu. Današnjo razpravo bo usmerjal gospod Slavko Pregl, podpredsednik Foruma 21, pisatelj, imetnik vrste priznanj, predvsem za mladinsko literaturo, tudi Levstikove nagrade, podpredsednik Društva slovenskih pisateljev in predsednik Društva Bralna značka. To so najpomembnejše stvari. Predno mu predam besedo, moram povedati, da je svojo udeležbo danes opravičilo lepo število članov društva in vabljenih gostov iz različnih razlogov. Med drugimi so se opravičili tudi minister za kulturo Vasko Simoniti, Aleksander Zorn, Janez Šuštaršič in minister Jože P. Damjan. Tako bodo morebiti nekatera vprašanja nocoj ostala brez odgovorov snovalcev reform. Hvala, da ste me poslušali.