Nespoštljiv odnos nima domovinske pravice
Celjan, 6.december 2006
Naša precej vroča politična jesen se nadaljuje. Še odmevajo dogodki okoli volitev, kjer ste bili tudi sami aktivni udeleženec?
Podprl sem nekaj kandidatov, katerih delo sem poznal in sem prepričan, da zmorejo povezovati ljudi in premorejo dovolj znanja za reševanje sodobnih problemov, s katerimi smo soočeni tudi na lokalni ravni. Želel sem, da sovražen govor, nekulturen in nespoštljiv odnos do ljudi, do političnih nasprotnikov in do drugače mislečih v našem javnem življenju ne bi dobili domovinske pravice. Prepričan sem namreč, da sta spoštljivo sodelovanje in dialog za uspeh družbe trdnejše poroštvo kot pa nestrpnost in izključevanje. Res vsake volitve razgrejejo politično življenje. Vendar si na lokalnih volitvah izbiramo ekipe s prepričanjem, da bodo uspešno urejale zadeve nas občanov, meščanov, za kvaliteto našega življenja. Strankarska prerivanja so pri tem bolj ali manj drugotnega pomena. Mislim, da je to eno od sporočil tokratnih lokalnih volitev.
Odzvali ste se tudi na dogodke v zvezi z Romi iz Ambrusa. Menite, da je vlada v primeru Strojanovih ukrepala tako kot bi morala, je ukrepala prepozno, je spor podcenila?
Ta preselitev je bila velika napaka. Vsekakor so posledice zelo slabe in je problem zdaj, ko je bila družina Strojanovih preseljena iz svojega bivališča, veliko težje rešljiv. Pričakujem, da bo vlada celovito ocenila svoja ravnanja in da bo omogočila opredeljevanje javnosti do njenih stališč. Ti dogodki gotovo ne morejo biti v ponos nobenemu Slovencu in državljanu Slovenije. Ustvarjajo podobo Slovenije, kakršne doslej nismo poznali. Če nanje pristanemo, potem bomo dobili Slovenijo, ki je nespoštljiva do svojih državljanov in do vladavine prava, namesto odprte in sproščene Slovenije, ki je prijazen dom za vse, ki v njej živimo in ki je v svetu spoštovana zaradi uveljavljanja demokratičnih vrednot in človekovih pravic, tudi do manjšin in do drugačnih.
Ali menite, da je po vsem tem, kar se je zgodilo, še možno resno upoštevati opcijo, da se Romi vrnejo v Ambrus?
Potem, ko vlada večinskemu prebivalstvu Ambrusa, ki so protestirali zaradi upravičenega in dolgo kopičenega nezadovoljstva z (ne)ukrepanjem oblasti, ni jasno zagotovila, da bo problem reševala vlada, ki je za to odgovorna, in da te odgovornosti ne bo prepustila prizadetim ljudem samim, je tudi zaradi dolge zgodovine tega spora skorajda nerealno pričakovati, da bi lahko prišlo do tvornega sožitja med to romsko družino in prebivalci Ambrusa. Vsekakor v dosedanjem bivališču dolgoročno ne morejo živeti iz razlogov, zaradi katerih je upravno sodišče že pred časom zavrnilo možnost njegove legalizacije. Skrbi pa me, da bi dogajanje v Ambrusu še razširilo vzorec, da si ljudje lahko vzamejo pravico v svoje roke in da lahko svoje nezadovoljstvo z razmerami, z (ne)odzivanjem ali rešitvami državnih organov, tudi če je nezadovoljstvo upravičeno, izrazijo z zapiranjem cest, z vaškimi stražami in z nespoštovanjem zakonov. Pristajanje na takšno ravnanje pomeni pristajanje na rušenje pravne države in državnih ustanov. Pravna pa država se potrjuje vsak dan sproti pri konkretnih problemih z uporabo prava, ki velja enako za vse, brez razlik, tudi za državne organe.
Varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek je deportacijo Romov prijavil Svetu Evrope. Nato smo imeli priložnost slišati izjavo komisarja Sveta Evrope. Je komisar dobil prave informacije, je s svojo izjavo zadel srž problema?
Komisarjeva izjava je bila zelo natančna. Imel je priložnost slišati tako varuha človekovih pravic kot tudi ministre, predstavnike vlade, in Rome. Človeku s toliko izkušnjami na področju spoštovanja človekovih pravic gre verjeti, da zna objektivno presojati probleme in vrednotiti informacije.
Menite, da nam ustreza internacionalizacija vprašanja Romov? Je problem statusa Romov evropski ali le slovenski?
Vsekakor bi bilo za vse nas neprimerno boljše, če bi to vprašanje rešili sami, v skladu z načeli in vrednotami, ki smo se jim zavezali ob nastanku države in ob vstopu v mednarodno življenje. Je pa treba dodati, da Svet Evrope, pri katerem deluje komisar za človekove pravice, za nas ni tujina, saj je to tudi slovenska ustanova, ki smo ji zaupali skrb za širitev demokratičnih praks na občutljivem področju človekovih in manjšinskih pravic. V ravnanju Matjaža Hanžka ne vidim nič spornega. Očitno pa je nerazumevanje njegove vloge. Položaj in razmere, v katerih živijo Romi, je res vseevropski problem, ob katerem dostikrat izbruhnejo strasti, ksenofobija in nestrpnost, kar je zelo resno opozorilo. Vendar pa je ta konkretni problem z družino Strojanovih in način njegovega reševanja specifičen slovenski problem.
Ali je pri nas problem Romov in drugih manjšin toliko pereč, da bi se vlada morala temeljito posvetiti temu problemu in poiskati dolgoročno rešitev ne le za Strojanove, mogoče tudi za druge Rome? Je možno, da se rana v bodočnosti ponovno odpre?
V Sloveniji imamo s položajem manjšin, tudi s položajem Romov, številne dolgoletne dobre rešitve in dobre prakse. Imamo pa tudi nekaj slabih izkušenj. Sprejemanje zakona o položaju in pravicah Romov je dobra priložnost, da se na problem pogleda celovito in razmisli o programu integracije Romov. Življenje bo tudi v prihodnje prinašalo probleme. Samo formalne zakonske določbe jih ne morejo izključiti. Pozitivna izkušnja iz Prekmurja pa dovolj poučno pove, da se stvari ne spremenijo same po sebi. Spremeniti jih je mogoče s skupnimi
in vztrajnimi napori in z odpiranjem procesa integracije Romov v večinsko družbo, ne da bi to pomenilo njihovo asimilacijo.
Menite, da je minister Drobnič ubral pravo pot v razreševanju vprašanja rodnosti? Ali je minister dovolj upošteval pravice žensk?
Po mojem je ubral napačno pot. Vprašanje rodnosti je pereče in zahteva celovit pristop, da bi ustvarili pogoje, ki bodo spodbudili nastajanje družin in rojevanje zaželenih otrok. To pomeni tudi odgovornost staršev do novega življenja, za katerega je potrebno skrbeti, vse dokler otrok ne more prevzeti odgovornosti zase. Takšen celovit program smo v Sloveniji že imeli. S poseganjem v pravice in svobodo ženske pa po moji sodbi ni mogoče povečati rodnosti.
Pogosto opozarjate na pasti miselnosti izključevanja namesto sodelovanja. Ali to z druge strani tudi pomeni, da konkurence še nismo prepoznali kot priložnosti za pošteno tekmovanje na osnovi znanja in sposobnosti ter pristajamo na nekorekten način izločevanja in očrnitve? Pa ne mislim le na politično sfero.
Vsekakor. Pretekle ideološke delitve so pustile globoke posledice. Te rane se žal vedno znova odpirajo. Sproščenost duha, ki temelji na spoštovanju znanja in človeka, bi samodejno vodil v združevanje intelektualnih in ustvarjalnih potencialov in krepitev zaupanja v politiko, kar pa je velik problem slovenskega političnega in javnega življenja sploh. Za maloštevilen narod in uresničevanje njegovih interesov v svetu je prav sposobnost združevanja moči, znanja in idej življenjskega pomena. Slovenija je pred velikimi projekti, npr. skorajšnje predsedovanje EU, pa vsaj za zdaj ne vidimo kakšne posebne pripravljenosti, da se za skupni uspeh države združijo moči. Da je to mogoče, pa nam govorita doslej najzahtevnejši projekt slovenske osamosvojitve ter projekt vstopanja Slovenije v EU.
Slišali smo že vašo oceno, da imajo naše politične stranke probleme z notranjo demokracijo. Ali to pomeni, da boj za oblast v Sloveniji spregleduje vprašanja etike, morale ter splošni interes za napredek državljanov in družbe?
Pomembna novost, ki razlikuje današnje človeštvo od vseh prejšnjih rodov je spoznanje, da človek danes premore tudi znanje in tehnologije za samouničenje in za uničenje življenja na planetu. To spoznanje pa zahteva neprimerno večjo odgovornost na vseh področjih človekove ustvarjalnosti, od znanosti do politike. Potrebno je trdno zavezništvo med politiko in državljani, zato da bi skupaj zmogli velike premike, ki so ob alarmantnih podatkih o krhkosti biosfere potrebni za preživetje človeštva, za preprečevanje vojn in nasilja. Za tako zavezništvo pa je potrebna verodostojnost politike, transparentnost njenega delovanja in njena trdna zavezanost etičnim vrednotam. V tem vidim tudi veliko priložnost za slovenske politične stranke, ki zaradi načina uresničevanja njihove sicer nezamenljive vloge v parlamentarni demokraciji ne uživajo zaupanja, potrebnega za soočanje s tako zahtevnimi izzivi.
Kako povrniti zaupanje državljanov v naš politični sistem in v politične stranke?
Gre za krepitev zaupanja. Tega je mogoče ustvarjati s spoštovanjem državljanov in ustanov civilne družbe, s pripravljenostjo preverjati z njimi predlagane odločitve, z utrjevanjem dialoga, s krepitvijo avtoritete državnih ustanov in z doslednim spoštovanjem pravne države, pri čemer bo ožji strankarski interes podrejen interesu javnega in skupnega.