Razprava o predlogu zakona o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije
Ljubljana, 6. december 1990
Ekspoze Milana Kučana, predsednika Predsedstva Republike Slovenije na 11. skupni seji vseh zborov Skupščine RS
Spoštovani predsednik, poslanke in poslanci!
Danes odločate o morda najpomembnejšem dejanju, ki bo usodnega pomena za prihodnost slovenskega naroda in za končen uspeh njegove dolge in vse prej kot lahke poti v lastno državnost. Na podlagi vaše opredelitve bomo odločali o zagotovitvi obstoja slovenskega naroda. Za plebiscit, o katerem boste odločali na tem zasedanju, more veljati le ta utemeljitev. To je bil temelj za slovenske odločitve za Jugoslavijo leta 1918 in 1943.
Kriza, ki že več kot desetletje zaznamuje naše življenje in ki je med drugim tudi tako kriza družbenega modela, na katerem je utemeljena sedanja Jugoslavija, kot tudi organizacije države, zahteva kritično presojanje nekaterih naših preteklih odločitev, ki so nas povezale v Jugoslaviji. Te so, z zaporedjem svojih dejanj od Programa Zedinjene Slovenije, preko Majniške deklaracije jugoslovanskega kluba in ustanovitve Države narodnega sveta SHS do Kočevskega zbora, ustanovile Slovenijo kot izvirno slovensko državo, iz katere je bila jugoslovanska federacija izpeljana kot svobodno dogovorjena skupna državna tvorba enakopravnih narodov, v kateri naj bi bili zavarovani nacionalni interesi in zagotovljen razvoj. Vztrajanje na teh odločitvah je postalo vprašljivo predvsem z vidika odnosov in teženj, ki so že zdavnaj ogrozili enakopravnost jugoslovanskih narodov in ki zdaj že izpodjedajo gospodarske, pa tudi politične, kulturne in druge temelje slovenskega obstanka in razvoja.
S predlaganim plebiscitom za zavarovanje suverenosti prihaja proces osamosvajanja Republike Slovenije v samostojno in neodvisno državo v odločilno obdobje. Tok dogodkov je prehitel prvotno načrtovanje, po katerem bi najprej v prvih mesecih prihodnjega leta sprejeli ustavo samostojne slovenske države in potem na tej podlagi dosegli tudi dejansko osamosvojitev in mednarodno priznanje Slovenije. Republika Slovenija bi se potem na podlagi referendumske odločitve njenih državljanov kot suverena država v skladu s svojimi interesi svobodno odločala o svojih bodočih razmerjih do drugih držav narodov Jugoslavije. Po tej poti je krenila sosednja Republika Hrvaška, v kateri bodo najverjetneje še ta mesec sprejeli ustavo samostojne države.
Več razlogov govori zdaj za to, da izpeljemo plebiscit ne da bi čakali na sprejem svoje nove ustave. Vzpostavljanje nove ekonomske in politične ureditve v Sloveniji in Jugoslaviji je steklo prepočasi. Zveznemu izvršnemu svetu, zaradi vrste napak, nedoslednosti in popuščanj raznim interesom, ni uspelo uresničiti v zasnovi dobro zamišljenega programa reforme. Jugoslovansko gospodarstvo, zaradi vpetosti v obstoječi sistem, pa tudi slovensko gospodarstvo, se čedalje bolj približuje kaosu z nepredvidljivimi ekonomskimi, socialnimi in političnimi posledicami. Kršenje človekovih individualnih in kolektivnih, posebej nacionalnih pravic na Kosovu, nacionalne strasti in spopadi na narodno mešanih območjih v sosednji Hrvaški in Bosni in Hercegovini ter dejstvo, da še vedno niso v vseh republikah izvolili novih predstavniških organov oblasti na demokratičnih, večstrankarskih volitvah, vnaša v mednarodno javnost vse večjo negotovost in nestrpnost glede možnega razpleta jugoslovanske krize. To pa, žal, bistveno vpliva na odločitve o angažiranju prepotrebnega tujega kapitala pri nas, na odločitve o sprejemu Jugoslavije in s tem tudi nas v Svet Evrope in na zastoj pri sklepanju aranžmajev o višjih stopnjah sodelovanja z EFTO in Evropsko skupnostjo.
Izpodkopavanje ekonomskih temeljev slovenskega obstanka ter vse očitnejša nevarnost mednarodne izolacije ne dovoljujeta, da bi v Sloveniji odlašali s koraki za državno osamosvojitev Slovenije. Samostojne in neodvisne slovenske države ni mogoče ustvariti čez noč, z enostavno razglasitvijo. Za mednarodno priznanje mora imeti Slovenija na svojem ozemlju dejansko oblast. Za njeno vzpostavitev bosta morali skupščina in njen izvršni svet sprejeti vrsto povsem konkretnih aktov in ukrepov. Toda za to morata imeti jasno in nedvoumno pooblastilo, ki ga more najprepričljiveje dati samo z neposrednim ljudskim glasovanjem sprejeta odločitev za samostojno in neodvisno državo Slovenijo. Slovenska skupščina bi navsezadnje, naslonjena na odločitve zadnjih let, posebej od lanskih dopolnil k ustavi Slovenije do letošnje Deklaracije o suverenosti in ustavnih aktov za njeno izvedbo, ter na voljo volivcev, izpričano na spomladanskih volitvah, lahko sama sprejela taksno odločitev. Vendar daje takim odločitvam veliko večjo in v domači in mednarodni javnosti veliko bolj priznano in upoštevano legitimnost in prepričljivost, če temeljijo na plebiscitarni odločitvi glasovalnih upravičencev. Plebiscit je potreben tudi zaradi tega, ker doslej odločitev, ki smo jih na poti osamosvajanja že sprejemali, posebej lanska in letošnja dopolnila k slovenski ustavi in ustavne zakone, ki so jim sledili, nismo najdemokratičnejše preverjali z neposrednim ljudskim glasovanjem. S plebiscitom bo slovenska oblast vsekakor dobila najširšo demokratično legitimacijo, da izpelje vse tiste ukrepe, ki so potrebni, da pridemo v položaj samostojne in suverene države. Tako bo Slovenija, oziroma bodo slovenski narod in vsi državljani Slovenije mogli samostojno določati svoje nacionalne interese in odločati o njihovem uresničevanju, tudi v povezovanjih z drugimi narodi Jugoslavije in v povezavah in integracijah z drugimi evropskimi državami. Na temelju realnih, predvsem ekonomskih interesov, bi tako lahko med jugoslovanskimi narodi in morda tudi drugimi evropskimi državami spodbudili nastajanje nove skupnosti, ki bi bila odprta in ki bi lahko imela v Evropi ustvarjalno in povezovalno vlogo z drugimi integracijami in ne bi bila subjekt, ki ogroža mir v Evropi in varnost evropskih držav. Slovenija je še ne tako davno bila na čelu strateške prioritete mednarodne skupnosti. Bila je nosilka in usmerjevalka procesov demokratizacije, ne zgolj v Jugoslaviji, ampak tudi v Vzhodni Evropi. Ni pravih razlogov, da to ne bi mogla biti še naprej.
Proces osamosvajanja Slovenije ne poteka v politično praznem prostoru. V zgodovini trdneje zasidrane evropske države tačas ne gledajo z naklonjenostjo na želje malih narodov, da se na temelju pravice do samoodločbe konstituirajo v samostojne države, in da se enakopravno, ustvarjalno, enako odgovorno in enako zaželeno vključujejo v procese graditve skupnega evropskega doma, v evropske integracije in njihove ustanove. K temu velja reči in poudariti, da svoje pravice do samoodločbe ne želimo uveljaviti na račun enakih pravic drugih jugoslovanskih narodov niti je ne želimo uveljaviti na način, ki bi ogrožal varnost in mir drugih evropskih držav. Z uveljavljanjem te pravice ne želimo v ničemer ogrožati demokratičnih procesov drugod v Jugoslaviji, kjer so prav sedaj v končni fazi parlamentarne večstrankarske volitve, niti se odrekati svoje odgovornosti za demokratizacijo sedanje jugoslovanske družbe in države, za razvoj političnega pluralizma, uveljavljanje parlamentarne demokracije ter spoštovanje in zavarovanje človekovih in državljanskih pravic in za uveljavljanje svobodnega trga. Nastanek nacionalne slovenske države, ki je zgodovinska nuja, ni naš končni cilj. Razumemo ga kot sredstvo in način za vstopanje Slovenije v nove integracije, v nova povezovanja, bodisi v okviru Jugoslavije bodisi širše, v evropskih okvirih. Drugače bi se izprli v avtarkijo, osamili bi se v mednarodni, vse bolj povezani in med seboj odvisni skupnosti. Končali bi kot provincialen, nezrel narod na obrobju evropske zgodovine.
Ne nazadnje je referendumski način odločanja o prihodnjem državnem statusu posameznih republik sprejelo tudi Predsedstvo SFRJ, pa čeprav v kontekstu, ki je za nas nesprejemljiv, ker predvideva, da je mogoče pravico do samoodločbe uresničevati šele na podlagi pravne podlage, ki bi jo sprejeli v Skupščini SFRJ in z njo določenih pogojev. Predsedstvo je prepričano, da je odločanje o državnem statusu Slovenije z ljudskim plebiscitom demokratično in legitimno in ne verjame, da ne bi bilo mogoče z drugimi narodi Jugoslavije v času po demokratičnih parlamentarnih volitvah v vseh republikah doseči demokratičnega sporazuma o ureditvi vseh vprašanj, ki se odpirajo z uresničevanjem pravice vsakega naroda do samoodločbe.
V času, ko se pripravljajo volitve tudi v preostalih dveh republikah in ko tečejo pri nas intenzivne razprave o plebiscitu in priprave nanj, postaja očitno, da nekaterim krogom v vodstvu Jugoslovanske ljudske armade demokratičen razplet krize in priprava novega dogovora narodov Jugoslavije oziroma njihovih republik o prihodnjem življenju očitno ni po volji. Nedavno je prišlo do ustanavljanja nove politične stranke Zveze komunistov - Gibanja za Jugoslavijo, ob aktivni podpori dosedanje organizacije ZK v JLA in visokih aktivnih in upokojenih vojaških starešin, med drugim tudi zveznega sekretarja za ljudsko obrambo. Predsedstvo Republike Slovenije je nedavno zahtevalo od Predsedstva SFR Jugoslavije, da končno kot vrhovni poveljnik zagotovi, da Jugoslovanska ljudska armada ne bo posegala v politično življenje v državi, da v armadi ne bo delovala nobena politična organizacija in da aktivne vojaške starešine ne bodo sodelovali v vodstvih političnih strank. Z dosledno depolitizacijo armade bo omogočen nemoten potek procesov demokratizacije, vključno s konstituiranjem demokratično izvoljenih predstavniških teles v vseh republikah. Samo ta so legitimna v pogajanjih in dogovarjanjih o njihovih prihodnjih odnosih in sporazumih glede razmejitev njihovih medsebojnih pravic in obveznosti, ki jih prevzemajo kot naslednice sedanje SFRJ.
Nedopustno poseganje visokih vojaških starešin v politično življenje je dobilo novo kvaliteto z nedavnim intervjujem zveznega sekretarja za ljudsko obrambo. Gre za daljnosežno prekoračitev pooblastil in za očitno ambicijo, da armada presoja in odloča o političnih vprašanjih, med drugim tudi o družbenem modelu in organiziranosti države.
Službe Republiškega štaba za teritorialno obrambo, Republiškega sekretariata za ljudsko obrambo in Republiškega sekretariata za notranje zadeve razpolagajo z informacijami, ki dopuščajo sklep, da se JLA ni odrekla ambicijam, da poseže v urejanje političnih razmer v Sloveniji tudi z uporabo svojih enot. Takih namer po oceni Predsedstva Republike Slovenije ne opravičujejo niti dejanske razmere niti ni za to pravne podlage. Zato je vsak poseg JLA v politično dogajanje nelegalen in nepotreben in povrhu vsega tudi v nasprotju s slovensko ustavo, ki ne dopušča nikakršnih ukrepov take vrste brez soglasja slovenske skupščine. Tako ravnanje ogroža proces samoodločanja v Sloveniji in procese demokratizacije tu in drugod v državi. Predsedstvo Republike je od Predsedstva SFR Jugoslavije zahtevalo, da takoj ustavi morebitne tovrstne aktivnosti JLA in tako zagotovi pogoje za demokratično reševanje krize. Imamo zagotovilo, da se bo tako tudi zgodilo. Sprejeti pa so bili ukrepi, ki bodo zagotovili nemoteno delovanje T0 Slovenije, njenih poveljstev in enot.
Nadaljevanje takih aktivnosti Jugoslovanske ljudske armade bi po oceni Predsedstva lahko ogrozilo normalno, legitimno in zakonito izvedbo plebiscita. To bi nas soočilo z dejstvom, da je naša zvezna država uporabila oboroženo silo, ki je tudi naša, zoper legitimno in legalno oblast v naši republiki in zoper njena legitimna dejanja. To bi bilo skrajno dejanje. Zato Predsedstvo predlaga Skupščini Republike Slovenije, da v primeru, če ne bi bilo mogoče izvesti plebiscita v normalnih razmerah, sprejme sama, v okviru svojih pristojnosti in na podlagi veljavne slovenske ustave odločitve, potrebne za konstituiranje samostojne in neodvisne države Republike Slovenije. Morebitno uporabo sile bo Republika Slovenija vsekakor smatrala za akt odkrite agresije in bo ustrezno temu ravnala doma in v tujini. Tak poseg bi objektivno spremenil značaj našega plebiscita. Ta bi potem nujno bil plebiscit o odcepitvi. Slovenska skupščina mora biti pripravljena, da v tem primeru sprejme vse potrebne odločitve.
Spoštovane poslanke in poslanci,
že pobuda za izvedbo plebiscita in tudi potek dosedanjih priprav za njeno uresničitev sta v najširši, domači in mednarodni javnosti naletela na različen odmev. To je tudi razumljivo in legitimno. Tembolj so zato bila utemeljena prizadevanja, da bi bile priprave za njegovo izvedbo in spoštovanje ter uveljavljanje na njem izražene pričakovane večinske volje temeljite, pravočasne in demokratične. Prevladujoče vodilo celotnih priprav - številnih razprav v ustavni komisiji, drugih delovnih telesih in na vaših sejah, na poslanskih klubih, v političnih strankah, v okviru Predsedstva in Izvršnega sveta - je bilo poiskati najboljše, najprimernejše in pretehtane rešitve in jih uveljaviti s soglasjem. To velja tudi za tolmačenje razlogov, pomena in posledic plebiscita. V javnosti je prihajalo do očitkov o zavlačevanju in pretirani previdnosti, do nestrpnosti in tudi razumljive zaskrbljenosti ljudi. Vendar so vse priprave bile podrejene osnovnemu cilju, da bi stranke, ki so zastopane v Skupščini Republike Slovenije ter Predsedstvo in Izvršni svet dosegli soglasje o temeljnih vprašanjih plebiscita, ker smo smatrali, da je to politično soglasje temeljni pogoj za njegov uspeh. Ta prizadevanja lahko strnem v nekaj točk:
1. Izvršni svet je pripravil obljubljena in v republiški skupščini zahtevana analitično informativna gradiva o gospodarskih in socialnih razmerah, o razlogih za referendum, njegovih posledicah ter poglavitnih smereh delovanja pri uveljavljanju referendumske odločitve. Pred vami je sinteza teh gradiv. Z njo vas bodo v razpravi seznanili predstavniki izvršnega sveta. Vaša presoja na današnjem zasedanju bi mogla te pomembne podlage za izvedbo referenduma še obogatiti in povečati njihovo prepričljivost.
2. Vse politične stranke in skupine, zastopane v Skupščini, so svoj odnos do referenduma in uveljavljanja na njem sprejete odločitve opredelile v posebnem, tudi objavljenem političnem sporazumu. Njegovo vsebino poznate. Njegovo vrednost morajo zdaj potrditi tudi sklepna dejanja v izpeljavi plebiscita in uveljavljanju sprejete odločitve. To je politični dokument - prvi tak po letošnjih spomladanskih volitvah - s katerim so politične stranke v Sloveniji, ob vseh sicer legitimnih in znanih razlikah, uspele preseči ožje strankarske interese in politične okvire delovanja. S sporazumom, ki je omogočil soglasje tudi glede oblikovanja dolgo časa neusklajene ustrezne zakonske določbe, da je odločitev na plebiscitu sprejeta, če je zanjo glasovala večina vseh glasovalnih upravičencev, potrjuje - kot to razumemo - svojo skupno politično voljo, da plebiscit ni in ne more biti predmet strankarskega merjenja sil, prestižnega trmoglavljenja ali formalnega preglasovanja. Ves svoj politični vpliv in ugled zdaj zastavljajo za čm večjo udeležbo in pozitivno opredelitev državljanov na plebiscitu. Plebiscit je tako tudi oblika preverjanja njihove posamične in skupne politične legitimitete.
3. Predsedstvo in Izvršni svet sta pretehtala tudi vse pomembne okoliščine o datumu izvedbe plebiscita. Izvršni svet je ocenil, da je do 23.12.1990 mogoče opraviti vse potrebne pravne in organizacijske priprave za uspešno izvedbo plebiscita, in da bodo ustvarjeni temeljni pogoji, da bodo državljani o okoliščinah plebiscita dobro informirani in da bodo oddali svoj glas v skladu s svojim prepričanjem. Predsedstvo je predlog Izvršnega sveta sprejelo.
4. Predsedstvo in Izvršni svet se zavedata razsežnosti in usodnosti plebiscita. Zavedata se, da bo legitimnost in avtoriteta plebiscita v očeh domače in mednarodne javnosti toliko večja, kolikor več državljanskih glasov bo stalo za pozitivno odločitvijo o tem, da postane Slovenija samostojna in neodvisna država. To bo vsekakor olajšalo položaj Slovenije po plebiscitu in pogojilo odnos do našega mednarodnega priznanja. Absolutna večina pozitivnih opredelitev vseh volivcev bo znatno okrepila enotnost slovenske družbe pri soočanju s problemi, ki bodo nastajali po plebiscitu. Pogoj za to pa je prepričanje, da udeležba na plebiscitu in glasovanje ne moreta temeljiti samo na splošnem zaupanju državljanov v utemeljenost predlagane odločitve, ampak tudi na obveščenosti vsakega posameznika o tem, kaj čaka njega in vse nas na težki poti iz krize, v kateri smo in v kateri je zaradi brezperspektivnosti vse težje živeti. Težje kot karkoli drugega. Plebiscit naj zato s skupnimi močmi izrazi čim višjo stopnjo vsesplošnega ljudskega soglasja in nacionalnega konsenza. Plebiscit ne sme pomeniti političnega opredeljevanja enega dela prebivalstva zoper drugi na temelju politične pripadnosti. Ne more biti opredeljevanje strank. Mora biti le politično dejanje oziroma opredelitev večine v slovenskem narodu. Vsak dvom v realnost takšnega izida je dvom v samo potrebo po plebiscitu. Je nezaupanje v lastne sodržavljane. Dejansko legitimnost plebiscitu in predlagani rešitvi daje le podpora večine državljanov. Politični cilj ne more biti zgolj formalno doseganje zakonsko predvidene minimalne večine. Plebiscit bo uspel, kot so zapisale tudi politične stranke v svojem sporazumu, če se bo pozitivno opredelila velika večina vseh volilnih upravičencev. To je tudi predlog Predsedstva in Izvršnega sveta. Predsedstvo zato ceni sporazum strank in ga ima za nadvse odgovorno dejanje v prid interesu slovenskega naroda in vseh državljanov naše republike. Brez soglasja strank, zastopanih v slovenskem parlamentu, ni mogoče odgovorno pripraviti te odločitve. To bi opravičevalo dvom, ali so se res pripravljene enako zavzeti za pripravo plebiscita in prevzeti odgovornosti za njegov izid in posledice. Zato se je Predsedstvo republike tudi samo in skupaj z Izvršnim svetom angažiralo pri tem sporazumevanju.
5. Predsedstvo Republike meni, da je smotrno ob razpisu plebiscita, da Skupščina Republike Slovenije sprejme posebno izjavo, s katero bi pojasnila namere, kakršne ima država Republika Slovenija s plebiscitom. Zato je tudi spodbudilo tako določbo v predloženem zakonu. S to izjavo naj bi se slovenska skupščina kot najvišje predstavniško telo, izvoljeno na svobodnih, demokratičnih volitvah obrnilo na slovenski narod, na državljane Republike Slovenije in vse volivce, na druge narode v republikah Socialistične federativne republike Jugoslavije in na narodnosti, ki v njih živijo, ter končno na tuje države in na mednarodno skupnost. Predlog take izjave smo vam poslali in ga imate.
Smisel plebiscita je, da se ugotovi volja Slovencev in državljanov Slovenije o njenem bodočem položaju. Izid glasovanja in visoka stopnja legitimnosti plebiscitarne odločitve za samostojnost bo omogočala, da se bodo legalni in legitimni organi suverene države Republike Slovenije lahko s polnim pooblastilom pogajali o sodelovanju in medsebojnih povezavah, tudi o možnosti konfederativne ali drugačne interesne, zlasti ekonomske skupnosti z dosedanjimi republikami v SFRJ. Prav tako se bodo zavzeli za pogajanja o pravnem nasledstvu SFRJ, saj bi s sporazumom o razdelitvi pravic in obveznosti razrešili vrsto ekonomskih in drugih vprašanj, nedvomno pa olajšali tudi mednarodno priznanje nove slovenske države.
Za slovensko, jugoslovansko in mednarodno javnost velja posebej poudariti, da se Slovenija s plebiscitarnim načinom odločanja želi konstituirati v neodvisno državo, ki ji bo prav zaradi njene samostojnosti mogoče sodelovati enakopravno pri preverjanju možnosti in interesov za vzpostavljanje morebitne prihodnje jugoslovanske skupnosti na temeljih realnih in ne ideoloških interesov, in s tem prispevati k uspešnejšim procesom povezovanja in integracije v Evropi in svetu. Če se bo pokazalo, da dogovor med narodi Jugoslavije v njihovih sedanjih republikah ni mogoč, bo Slovenija svoje legitimne interese v mednarodni skupnosti uresničevala kot samostojna država, pri tem pa bo še vedno pripravljena sodelovati z drugimi sedanjimi jugoslovanskimi republikami, v kakršnikoli obliki bodo že organizirane po suvereni odločitvi njihovih narodov. Plebiscit je, naj ponovim, potreben in utemeljen. Toda ne gre za odločanje o odcepitvi. Vprašanje, o katerem je potrebno odločati, je državnost in samostojnost Slovenije, ki utemeljuje pravico do pogajanj o naših bodočih povezavah. Le-ta izbira je dovolj široka in obrnjena od nacionalstične provincialnosti, tako da odpira vse različne in mogoče poti v zagotavljanje obstoja, razvoja in prihodnosti slovenskega naroda. V Jugoslaviji, ali izven nje.
Posebej bi opozoril na pričakovanja, da bodo z osamosvojitvijo ustvarjeni ugodnejši pogoji gospodarjenja z razbremenitvijo gospodarstva in vseh družbenih dajatev, ki gredo sedaj za predimenzionirane in neracionalno zadovoljevanje potrebe federacije. Predvsem pa naj lasten ekonomski sistem in lastna ekonomska politika bistveno prispevata k boljšim pogojem gospodarjenja, k prestrukturiranju gospodarstva in k ustvarjanju možnosti za angažiranje tujega kapitala v slovenskem gospodarstvu. Nujna sestavina politike razvoja je poudarjeno varstvo okolja zaradi odgovornosti do svojih državljanov in mednarodne skupnosti.
Notranjo in zunanjo, mednarodno razsežnost ima tudi načelna in dolgoročna usmeritev Slovenije k razorožitvi. Razumljivo, da mora biti Slovenija sposobna zagotavljati svojo notranjo in zunanjo varnost. To je ne samo njena življenjska potreba, ampak tudi pogoj za mednarodno priznanje. Izvrševanje dejanske oblasti na področju varnosti pa ni v nasprotju z usmeritvijo k nenasilnemu reševanju konfliktov v svetu. Zato izrecno izražamo v predloženi izjavi pripravljenost za vključitev Slovenije v evropski sistem kolektivne varnosti in sodelovanja in v procese razoroževanja ob ustreznih mednarodnih garancijah. S predloženo izjavo se zagotavlja italijanski in madžarski narodnosti enak položaj in vsaj enake pravice kot jih uživata sedaj. Ponovljena je tudi ustavna pravica in odgovornost Slovenije za položaj slovenske narodne skupnosti v zamejstvu in Slovencev v tujini.
Predložena izjava zagotavlja vsem pripadnikom drugih narodov in narodnosti, s stalnim prebivališčem v Sloveniji, da si lahko v skladu z veljavnim zakonom pridobijo državljanstvo Republike Slovenije, če to želijo. Poleg tega je izrecno izražena obveznost Slovenije, da bo še naprej zagotavljala pravice vseh narodnih skupin do vsestranskega kulturnega in jezikovnega razvoja, ki bodo glede na potrebe in interese urejene z zakonom.
V razmerju do drugih republik je ključno stališče, da vzpostavitev samostojne slovenske države na podlagi pravice do samoodločbe, ki je naravna pravica vsakega naroda, zajamčena tudi z mednarodnimi akti in s slovensko in jugoslovansko ustavo, ni in ne more biti usmerjena zoper nikogar niti v Jugoslaviji niti zunaj nje. Enako pravico priznava Slovenija vsem narodom v Jugoslaviji.
Izrecno je poudarjeno, da želi Slovenija z uveljavitvijo svojega suverenega položaja ne samo ohraniti vse številne in raznovrstne oblike sedanjega sodelovanja, ampak jih še naprej izpopolnjevati in razvijati. Slovenija želi še posebej razvijati svoje dobro sodelovanje s sosednjo Republiko Hrvaško, kar je med drugim izpričano tudi v pripravljenem modelu možne konfederativne ureditve med jugoslovanskimi narodi, ki sta ga skupaj pripravili Predsedstvo Republike Slovenije in Predsedstvo Republike Hrvaške. Predlagamo skupščini, da ta model ponudi kot predlog v premislek vsem narodom Jugoslavije, kot možnost za ureditev medsebojnih odnosov. V skladu z dosedanjim razvojem v Sloveniji, izraža Izjava pripravljenost Slovenije, da se bo še naprej zavzemala za nadaljevanje procesov demokratizacije na celotnem območju sedanje Jugoslavije. K temu bo posebej prispevala z demokratičnim razvojem pri sebi doma, in s tem potrjevala svojo odgovornost za razvoj demokracije tudi pred mednarodno javnostjo.
Z Izjavo izražamo interes in prevzemamo obvezo, da bo Slovenija predložila vsem republikam sporazum o pravnem nasledstvu SFRJ. Ob tem bi posebej opozoril na potrebo po spoštovanju načela o nespremenljivosti obstoječih meja med republikami s silo, kar je bistvenega pomena za ohranjanje in zagotavljanje stabilnosti in varnosti v Jugoslaviji in v Evropi.
V odnosu do tujih držav in mednarodne skupnosti predložena Izjava zagotavlja, da bo Republika Slovenija spoštovala vsa načela mednarodnega prava in še posebej vse mednarodne pogodbe, ki jih je sklenila SFRJ, seveda ob upoštevanju mednarodnih načel o pravnem nasledstvu. Slovenija želi biti enakopraven in enako odgovoren član mednarodne skupnosti.
Čim prej je treba ustvariti pogoje, da bo lahko novonastala država Republike Slovenije tudi dejansko izvrševala vso oblast na njenem ozemlju v okviru njenih sedanjih meja in s tem izpolnjevala vse pogoje za doseganje mednarodnega priznanja.
Republika Slovenija bo kot samostojna država zaprosila za članstvo v Organizaciji združenih narodov in za polnopravno članstvo v Svetu Evrope. Takoj bo treba začeti pogajanja za ustrezno povezavo z Evropsko skupnostjo in za sklenitev sporazumov z drugimi mednarodnimi organizacijami.
Spoštovane poslanke in poslanci!
Dovolite mi, da ob koncu svoje obrazložitve predloga Izjave o namerah države Republike Slovenije ob plebiscitu izrazim prepričanje, da bodo vsi državljani Republike Slovenije prispevali svoj delež k temu, da se bo Republika Slovenija dejansko konstituirala kot samostojna država v interesu blaginje vseh njenih prebivalcev in kot aktivni dejavnik miru, stabilnosti in povezovanja v novo nastajajoči Evropi. Nikakršnega razloga ni, da bi v tako njihovo držo dvomili in dvomili v podporo, ki bo nujna tudi kasneje, ko bo potrebno zagotoviti izpeljavo na plebiscitu izražene volje državljanov naše republike. Seveda je najbrž povsem jasno, da izid plebiscita ni ne za slovensko oblast in ne vodstva političnih strank nepokrita menica.
Naj s tem prepričanjem končam in vam predlagam, da sprejmete Izjavo o namerah.