Na posvetu Turistične zveze Slovenije ob svetovnem dnevu prostovoljstva
Ljubljana, 5. decembra 2005
Govor bivšega predsednika republike Milana Kučana v celoti:
Najbrž bi slovenski turistični delavci težko našli bolj primeren način za obeležitev več kot spoštljivih sto let delovanja svoje organizacije kot prav s pogovorom o prostovoljnem delu.
Zakaj? Odgovor je kar se da preprost. Brez prostovoljcev in prostovoljnega dela več rodov turistični delavcev bi o turizmu na Slovenskem komajda mogli govoriti. Resda so takrat, ko so nastajala prva turistična društva, razmere bile bistveno drugačne in se je o turizmu, kot ga poznamo danes, komajda moglo govoriti. A je bilo že takrat pobudnikom turističnega gibanja jasno dvoje:
- najprej, da so obiski gostov, ki so prihajali zaradi spoznavanja naravnih lepot ali zaradi zgodovinskih in kulturnih znamenitosti, pa tudi zgolj zaradi počitka in sprostitve, lahko tudi povsem spodoben vir zaslužka za domačine, za razvoj kraja in morda tudi širšega območja.
- In drugič, da je še tako kakovostna oskrba tujega gosta v gostišču, hotelu ali lepo urejeni domačiji osiromašena brez urejene in negovane okolice, ki sama po sebi govori o spoštljivem sozvočju življenja domačinov z naravo, o prepletanju njihove ustvarjalnosti s podedovanim izročilom in o samozavedanju, ki seže daleč preko sosedovega plotu, saj se samozavestno odpira tudi svetu in dogajanju v njem. Ni naključje, da so se turistična društva dolgo časa imenovala olepševalna društva in da se je za turizem uporabljala oznaka tujski promet. V času omejenih komunikacij, še posebej v primerjavi z današnjo razvejanostjo informacij, so bili prav neposredni stiki z gosti, ki so v naše kraje prihajali iz drugih dežel ali celo celin, pomemben vir spoznavanja drugačnosti ter širitve duhovnih in kulturnih obzorij.
Vse to je danes že preteklost, odmaknjena v zgodovinski spomin. Danes je svet drugačen. Nekako skrčil se je in postal majhen. V njem je vse manj neznanega ali težko dostopnega. Naglo se spreminjajo mnoge nekdaj trdne tradicionalne kategorije. Čas, prostor, vrednote, odgovornost človeka do sočloveka, do narave in do življenja na planetu. Spreminjajo se razmerja med materialnim proizvodnim in duhovnim ustvarjanjem in spoznanja o možnostih razvoja človeštva, ki postaja ob vse večji količini in kakovosti znanja vse bolj izpostavljeno nevarnosti nenadzorovanega in stihijskega razvoja brez odgovornosti za uporabo znanstvenih dognanj.
Soodvisnost je danes zaradi globalnosti sveta postala prepoznano dejstvo. To dejstvo je za človeštvo hkrati tveganje in priložnost. Tveganje zaradi globalizacije ekoloških in bioloških groženj, zaradi globalnega socialnega izključevanje ter gospodarske, kulturne in znanstvene marginalizacije, zaradi organiziranega kriminala vseh vrst in terorizma, kar vse ogroža mir ter varnost ljudi, dobrin in celotnega planeta. Varnost postaja v teh razmerah najbolj želena dobrina. Hkrati pa je globalizacija tudi priložnost, ki odpira poti za pretok znanja, znanstvenih in kulturnih informacij, blaga, kapitala in idej. Je priložnost za okrepljeno zavest človeštva o skupni usodi in skupni odgovornosti in zato tudi priložnost za spreminjanje medsebojne soodvisnosti v tvorno iskanje poti do sožitja in razvoja na temelju etičnih načel in vrednot, skupnih vsem sodobnim človeškim civilizacijam.
Vse države in vse dejavnosti se danes srečujejo z vsemi temi priložnostmi in tveganji. Fenomeni sodobnega sveta, ki oznanjajo, da smo stopili v novo informacijsko civilizacijo, dejavno vplivajo na naše življenje in našemu delovanju postavljajo pogoje in omejitve. Neumorno in neustavljivo bodo delovali tudi naprej, saj se razvoju ni mogoče postaviti po robu. Zato jih je treba poznati in razumeti, da bi se nanje lahko odzivali z nujnimi pobudami in aktivnostmi in jih uravnavali in upravljali tako, da ne bi delovali rušilno in stihijsko, pač pa v dobrobit vsega človeštva in skupne odgovornosti za njegovo prihodnost in prihodnost človeštva. Tako kot je bilo razkrito v preambuli posebne konference OZN o okolju v Riu de Janeiru iz leta 1992, kjer je zapisano:« Zemlja, skupni dom človeštva, je celota, zaznamovana s soodvisnostjo.«
Razumeti in poznati pa jih je treba tudi zato, ker hkrati postavljajo meje in so vir pobud za iskanje in izkoriščanje novih priložnosti, ki jih ponuja sodobni svet v obilju tudi v našemu vsakdanjemu življenju in delovanju za razvoj in višjo kakovost življenja. Kdor jih bo znal razumeti in bo imel dovolj znanja in poguma, da jih bo zmogel izkoristiti, ta ima zagotovljeno prihodnost. To velja za posameznika, velja za državno in nacionalno skupnost, velja za podjetja in sleherno organizirano človekovo dejavnost.
V razmerah, v katerih živimo, se je spremenilo pojmovanje turizma. Spremenilo se je tudi zavedanje o pomenu turizma, ki je dobil nove vsebine. Danes turizem s svojo ponudbo vstopa v konkurenco na globalnem turističnem trgu, turistična industrija pa terja visoko profesionalizacijo in specializacijo. Tržna tekma izenačuje ponudbo in usluge, ki so bolj ali manj enake, tudi hoteli so si danes po svetu bolj ali manj podobni, njihova kvaliteta je ustrezna cenam. Tisto, kar razlikuje to ponudbo, je vzdušje, v katerem se gost giblje. Če je bivanje zoženo le na hotelski kompleks, četudi je še tako lepo urejen, je izolirano, odtujeno in ni zelo vabljivo. Ob vseh spremembah in ob vsej visoki profesionalizaciji pa ostaja nespremenjeno eno dejstvo: turizem polno zaživi šele, ko je trdno vpet v prijazno okolje, ki ga ustvarijo domačini s prostovoljnim delom in z bogatimi izkušnjami, ki so si jih pridobili znotraj svojih društev in združenj. Šele oni zares zagotovijo pravo vzdušje, zaradi katerega se gostje počutijo dobrodošli in zaželeni in se z veseljem tudi vračajo.
S tem ima Slovenija dobro izkušnjo in dolgo tradicijo. Mogoče je sicer reči, da nam kljub velikemu napredku v zadnjih letih do vrhunskih turističnih uslug še manjka kar nekaj korakov. A nad celotno podobo slovenskih turističnih destinacij sem slišal v tem času le malo pripomb. To je pomembno sporočilo in spodbuda turističnim delavcem, prostovoljcem, povezanim v slovenskih turističnih organizacijah in društevih. Pri tej dolgoletni tradiciji, ki omogoča, da se ta dejavnost vitalno prilagaja spremembam in zahtevam vsakokratnega časa in navadam turistom, ne gre le za tradicijo. Predvsem gre za ljudi. Gre za zgodbe velikih malih ljudi. Velikih po dejanjih in malih zato, ker praviloma ostajajo neznani, v anonimnosti, brez velikih priznanj in odmevnih nastopov v javnosti. Odlikujejo jih sposobnost za skupno delo, odprtost, prijaznost, družabnost, zaupanje, ustvarjalnost, zanesljivost in poštenost, pa tudi zavest o odgovornosti, verodostojnost in stalna skrb za izobraževanje. Predvsem pa jih odlikuje zavezanost vrednotam in prepričanje, da človek ni osamljen otok v razburkanem morju človeštva in da ima življenje smisel, če ga znaš deliti ssoljudmi.
Veliko takih ljudi sem srečeval v svojem dolgem političnem življenju povsod po Sloveniji. Številna so bila planinska društva, gasilci, društva rdečega križa in karitas, kulturna društva, društva prijateljev mladine, taborniki in skavti, humanitarne in socialne organizacije, zdomska in zamejska društva itd. Preveč jih je, da bi jim mogel vse našteti. Z društveno in prostovoljno dejavnostjo smo Slovenci nekako zaznamovani in s tem se lahko postavimo ob bok marsikateremu večjemu narodu. Bogata in zelo razvejana dejavnost društev temelji na prostovoljnem delu njihovih članov. To jim daje posebno vrednost. S svojo dejavnostjo prostovoljci namreč širijo notranje meje države, saj sežejo tja, kamor država ne more ali ne zmore. Vztrajno tkejo trdno mreže socialne povezanosti in kohezije slovenske družbe. Ta trdnost, ki temelji na človeški solidarnosti in odprtosti, je za majhno skupnost, kot je slovenska, poroštvo, da zmore obstati tudi v najbolj trdih preizkušnjah, ki jih v sodobnem svetu ne manjka. To se je nekajkrat potrdilo in dokazalo v naši novejši zgodovini.
Ljudje, ki smisel in bogastvo svojega življenja najdejo tudi v prostovoljnem delu, ne mislijo na priznanja. Pa vendar je znak demokratičnosti države, da njihovo delo opazi, ga ovrednoti in je naklonjena do njegove obče koristnosti, ga podpira in mu ne nazadnje da tudi zasluženo priznanje. Vsekakor pa je utemeljeno vsaj pričakovanje, da prostovoljnemu delu ne postavlja ovir, ga z normativnimi ukrepi ne otežuje ali ga pretirano formalizira s finančnimi ukrepi, da ga ne zožuje na način, ki je v nasprotju s samim smislom in motivi prostovoljstva.