seznam

Kitajska, EU in svet v 21. stoletju
Guangzhou, 5. oktobra 2005

 

Govor Milana Kučana na plenarnem zasedanju konference "Kitajska, EU in svet v 21. stoletju v celoti:

Govoril bom o poti moje drľave, Republike Slovenije, v Evropsko unijo. To je pot ene od drľav, s katerimi se je EU raząirila s 15 na 25 članic leta 2004. Ta pot se je začela v dramatičnih mednarodnih in evropskih okoliąčinah konec prejąnjega stoletja, ki so udeleľencem Foruma poznane. Mislim predvsem na:
1. konec bipolarnega sveta in hladne vojne, ki ga je simbolizirala dramatična zruąitev Berlinskega zidu;
2. spoznanje globaliziranega sveta kot med seboj soodvisnega s skupno usodo in skupno odgovornostjo;
3. nasilen razpad SFR Jugoslavije (SFRJ) in spreminjanje Balkana v enega najglobljih kriznih ľariąč sodobnega sveta.
To so okoliąčine, v katerih so na pot v EU vstopale vse njene nove članice. Z izjemo Cipra in Malte so bile vse tudi del socialističnega, nekatere tudi povsem totalitarnega sveta.

V čem je posebnost Slovenije in zakaj je s svojo izkuąnjo morda lahko zanimiva? O izkuąnji Slovenije govorim ob velikem spoątovanju do poti in doseľkov Kitajske, ki jih je dosegla svojem naglem razvoju in pospeąenem odpiranju v svet.

I. Nastanek slovenske drľave
Slovenija je nastala z razpadom SFRJ. Ta je bil posledica dolgotrajne politične, gospodarske in vrednotne krize nekdanje večnacionalne, multikulturne, federativno urejene in na ideologiji socialističnega samoupravljanja utemeljene drľave. Kriza je bila v velikem delu izraz sploąne krize evropskega komunističnega sveta, ki jo je generirala Sovjetska zveza s svojim v bistvu boljąevističnim sistemom, prilagojenim pogojem hladne vojne in blokovskega merjenja politične in vojaąke moči ter vzdrľevanja ravnoteľja strahu. Kriza je pripeljala do razpada Sovjetske zveze in Varąavskega pakta. Ta je potekal razmeroma mirno, tudi zaradi reformnih prizadevanj zlasti Gorbačova in Jelcina.

Kriza v Jugoslaviji pa je imela ob skupnih tudi svoje lastne izvore. Med ključnimi naątevam:
a. gospodarski sistem, ki je favoriziral delitev druľbenega proizvoda in ne njegovo ustvarjanje ter tako povzročal ekonomsko stagnacijo in socialne konflikte;
b. velike razlike v stopnji razvitosti posameznih delov drľave (1:7 Slovenija Kosovo) ter sistem, ki je omogočal, da so finančni prispevek razvitih brez njihovega vpliva manj razviti uporabljali preteľno za financiranje svoje javne potroąnje in ne za investicije, ki bi krepile gospodarske rast (model konvoja nasproti regati);
c. mednacionalni konflikti. Ti so imeli predvsem ekonomsko podlago. Mimo ustavne federativne ureditve, ki je sicer zagotavljala formalno nacionalno enakopravnost, se je vzpostavljala hegemonistična pozicija večinskega srbskega naroda ter prevlada njegovih ekonomskih in nacionalnih interesov;
d. neprilagojenost oz. neproľnost ustavnih reąitev, znotraj katerih ni bilo mogoče vzpostavljati produktivnega ravnoteľja med načelom nacionalne enakopravnosti (konsenzualnost odločanja), ki je temelj skupnega ľivljenja v večnacionalni skupnosti, in načelom funkcionalnosti (odločanje z večino), ki opravičuje obstoj skupnosti;
e. formaliziranje sistema samoupravljanja, ki je pripeljalo do izjemne birokratizacije in popolne blokade sistemov odločanja, njihove netransparentnosti in izigravanja odgovornosti, ter prepletanja dejansko odločujočega partijskega in formalno parlamentarnega, v resnici pa transmisijskega mehanizma odločanja;
f. izpraznjenje in kompromitiranje ideje in vrednotnega sistema socialističnega samoupravljanja kot temeljne ideje, ki je povezovala jugoslovanske narode po 2. svetovni vojni, ąe posebej po sporu Tito – Stalin. Temu je sledil tudi razpad jugoslovanske Zveze komunistov, blokada ustavnih sistemov odločanja in mehanizmov notranjega trga. Jugoslovanska armada, ki je bila nadnacionalna organizacija, vloge veznega tkiva v razpadajoči drľavi, kljub poskusom, ni mogla vsiliti;
g. vse večji razkorak med miselnim, političnim in gospodarskim razvojem v Evropi ter jugoslovansko realnostjo. To je bila posledica nesposobnosti in nepripravljenosti velikega dela političnega establiąmenta v federalnem vodstvu in vodstvih nekaterih republik, da bi razumel globino in naglico sprememb v Evropi in svetu, tudi ľe prepoznane napovedi evropskega povezovanja;

II. Pot Slovenije do mednarodnega priznanja
Navajam le ključne elemente:

a. sklicevanje na pravico do samoodločbe. Uveljavljali smo jo kot naravno pravico vsakega naroda. To pravico je zagotavljala Ustava SFRJ, ki je bila kot ustavna pogodba narodov Jugoslavije podlaga za njihovo ľivljenje v skupni drľavi;
b. neuspeąni poskusi reformiranja in posodabljanja potapljajoče se Jugoslavije, kasneje pa prizadevanje Slovenije za miren in sporazumen razhod, ki bi vsakemu narodu v Jugoslaviji omogočil izbiranje njegove lastne poti v prihodnost;
c. plebiscit o projektu drľavne osamosvojitve. Uporabili smo ga kot sredstvo demokratičnega preverjanja soglasja in podpore drľavljanov, tudi narodnostnih manjąin, nameram in dejanjem političnega vodstva Slovenije. Rezultat je bil prepričljiv, ob 93,2 odstotni udeleľbi je odločitev podprlo 88,2% upravičencev. Plebiscitni program je bil platforma, ki je določala cilje, usmeritev, odnose in vrednote nove drľave. Uspeh je bil rezultat odprtega in argumentiranega dialoga v pluralni slovenski druľbi, ki je omogočil izjemno enotnost akcije vseh relevantnih političnih sil in skladnosti njihovega ravnanja z voljo in pričakovanji drľavljanov. Rezultat plebiscita je bil opora in temeljni argument v kasnejąih prizadevanjih za mednarodno priznanje Slovenije;
d. legalnost in legitimnost osamosvojitvenih dejanj. Ta so bila sprejeta v slovenskem parlamentu javno in so temeljila na jugoslovanski in slovenski ustavi, na slovenski zakonodaji, na mednarodnih načelih in aktih, zlasti OZN in Sveta Evrope o človekovih pravicah; Voljo po preureditvi in posodobitvi drľave ali po mirnem razhodu je slovenski parlamenti formaliziral v svojih sklepih in predlogih parlamentom vseh drugih republik, ki pa nanje (razen Hrvaąke) niso odgovorili;
e. vojna, ki sta jo proti Sloveniji sproľila JLA in federalno politično vodstvo, da bi nasilno preprečil osamosvojitev Slovenije. Z vojsko so zavrnili pobude Slovenije za pogajanja o razdruľitvi. Vojna je bila tudi groľnja drugim republikam, ki so ľelele po isti poti kot Slovenija, in argument, ki naj bi mednarodno javnost prepričal, da gre izključno za notranjo zadevo Jugoslavije in za nasilno odcepitveno dejanje Slovenije;
f. mednarodno priznanje. Do priznanja je priąlo v izrazito nenaklonjenem mednarodnem ozračju. Močan je bil strah pred nasilnim razpadom Sovjetske zveze in spreminjanjem evropskih meja. Strah je bil neutemeljen. SZ je razpadla na razmeroma miren način, enako kot Čehoslovaąka. Slovenija pa je bila ąe naprej podvrľena hudim mednarodnim pritiskom in groľnjam (ZDA: nikoli Vas ne bomo priznali). Do priznanja je Slovenija priąla ąele po mirovnih pogajanjih, ki jih je vodila Evropska skupnost in po njeni ugotovitvi, da je Jugoslavija kot drľava razpadla. Članice ES so priznale Slovenijo januarja 1992. Pomembna je pri tem bila podpora sosednjih drľav Italije in Avstrije;
g. ravnanje mednarodne skupnosti. Ta je dolgo časa vztrajala na zahtevi po ohranjanju Jugoslavije. Ni se odzvala na predloge Slovenije, da naj intervenira v proces očitnega razpadanja drľave in zagotovi njegov nenasilen potek. Nasilje je prevladalo. Najprej z vojno proti Sloveniji in kasneje z vojnami na Hrvaąkem, v Bosni in Hercegovini in na Kosovu.

III. Opredelitev za vključitev v evropske integracije, v EU in Nato

Vključitev v evropske integracije je bil temeljni strateąki zunanjepolitični cilj Slovenije in ena ključnih točk vseh odločitev za samostojno drľavo vse od plebiscita naprej. Slovenci smo svojo drľavo, pred razpadom pa tudi Jugoslavijo, videli kot tvoren člen znotraj procesov evropskega zdruľevanja, ki z njim deli usodo in je zanj tudi odgovoren. Utemeljeno smo pričakovali, da to pomeni naslednje:

a. hitrejąi gospodarski in druľbeni razvoj, viąjo blaginjo in kvaliteto ľivljenja;

Vključitev v EU bi Sloveniji omogočila laľje preseganje velikega gospodarskega, tehnoloąkega, upravljavskega in organizacijskega zaostanka, ki ga je povzročala kriza v Jugoslaviji. Slovenija je po osamosvojitvi morala hkrati graditi institucije mlade drľave ter uveljavljati temeljne druľbene reforme. Te so potekale ob precejąnjem soglasju, na mehek način, brez večjih pretresov, kljub poskusom tudi brez lustracije in brez zanikanja zlasti gospodarskih in socialnih doseľkov v prejąnjem socialističnem sistemu.

b. pospeąitev procesov notranje preobrazbe drľave oz. gospodarske, strukturne, lastninske in politične reforme;

Vključitev v EU bi s prevzemom njenih političnih, pravnih in ekonomskih standardov in z uveljavljanjem svobodnega trga, svobodnega pretoka kapitala, dobrin, delovne sile in uslug olająala ąe večjo vpetost slovenskega gospodarstva (skoraj 40% BDP) v zahodne trge in s tem pospeąeno nadomestila izgubljene trge ( skoraj 30%) v nekdanji SFRJ in na območju SEV.

c. priznanje, da je Slovenija demokratična drľava, ki spoątuje vladavino prava, človekove pravice in svobodni trg ter priznanje, da je verodostojen partner v mednarodnih odnosih;

Včlanitev bi v konfliktnih in vojnih razmerah na jugovzhodu Evrope pomenila tudi večjo varnost Slovenije, članstvo v Nato oz. v sistemu kolektivne obrambe pa tudi njeno obrambno sposobnost. Pomenilo bi umestitev Slovenije v varno Evropo in s tem pomembno razliko od drugih drľav, ki so nastale na tleh nekdanje Jugoslavije in so ąe vedno vpletene v notranje in medsebojne konflikte.

d. aktivno pozicijo Slovenije v razpravah o prihodnosti Evrope;

Ta razprava poteka predvsem znotraj EU in njenih institucij. Članicam EU je omogočeno, da s svojimi interesi in pogledi vplivajo na skupno evropsko prihodnost, torej tudi prihodnosti vsake od njih. Izključenost iz teh razprave pomeni prepuąčanje svoje usode interesom in pogledom drugih. V zgodovini pa drugi narodi niso nikoli sprejemali za Slovenijo prijaznih odločitev.

e. preseganje evropskih delitev in podporo njenemu povezovanju;

Slovenija je bila tudi sama ľrtev vojn in delitev v Evropi, ąe posebej v času hladne vojne. Ohranjanje ali nastajanje celo novih delitev bi Evropo močno oslabilo, zmanjąalo bi njen politični in gospodarski potencial in jo onesposobilo za aktivno vlogo v globalnem svetu.

f. aktivno vlogo Slovenije pri ąiritvi EU naprej na JV Evrope in v Srednjo Evropo;

S poznavanjem razmer v drľavah, ki so bile del Varąavskega pakta in SEV in v drľavah na tleh nekdanje Jugoslavije, bi Slovenija lahko prispevala k hitrejąi integraciji teh drľav , k izpolnjevanju pogojev, pa tudi k odpravljanju miselnih in vrednotnih vzorcev, ki ąe naprej ohranjajo dejansko razdeljenost Evrope.

IV. Uresničevanje ciljev in pričakovanj Slovenije v procesu vključevanja v EU
a. Slovenija je v proces včlanjevanja v EU vstopila s prepričanjem, da je dobrodoąla in ľelena drľava. Vztrajala je pri svojih interesih in bila pripravljena na kompromise, če je to bilo v korist skupnih interesov EU. Ne glede na potek pogajanj je svoje notranje politično in gospodarsko ľivljenje ves čas uravnavala po standardih EU.
b. Slovenija je v pogajanjih uveljavljala partnersko vlogo in se je trdo pogajala. Zahtevala je transparentnost in fiksnost pogojev za sprejem in njihovo nediskriminatornost. To je bilo pomembno, ker se je o vstopu v EU pogajalo hkrati 10 drľav z zelo različnimi izhodiąči. Podpirala je postopno ąiritev z vsako kandidatko, ko izpolni pogoje.
c. Slovenija je končala pogajanja med prvimi in kot najbolje pripravljena kandidatka. Pogoje je izpolnila brez pomembnejąe pomoči iz strukturnih in kohezijskih skladov EU, z lastnimi ekonomskimi resursi. Za to je imela dobra izhodiąča kot najbolj gospodarsko razvita republike nekdanje Jugoslavije, bolj razvita od kandidatk iz srednje in vzhodne Evrope. Zaradi kriterijev povprečij, ki veljajo za dodeljevanje pomoči EU, je Slovenija s svojo razvitostjo, ki je s 75% povprečja BDP EU, ľe blizu meje, ko bo v skupni proračun EU prispevala več, kot bo iz njega lahko dobila razvojnih sredstev. Vpraąanje je, ali je bilo razen političnega prestiľa hitenje v pogajanjih vselej v interesu Slovenije.
d. Slovenija je vsebine posameznih poglavij, o katerih je končala pogajanja, sproti vnaąala v svoj notranji pravni red, ekonomski sistem in politiko. O poteku pogajanj je vlada sproti obveąčala javnost in parlament. Ta ji je tudi določal pogajalska izhodiąča. Drľavljani so bili sproti obveąčani o rezultatih in so zato na referendumu s 89,6% večino (ob udeleľbi 60,29% vseh upravičencev) podprli pristopno pogodbo in s tem vstop Slovenije v EU.

V pogajanjih je imela Slovenija tudi teľave – omenjam najpomembnejąe:

1. Kriterij povprečij Slovenijo postavlja v poloľaj, da tudi prihodnje zahtevne strukturne reforme izpelje z lastnimi močmi.
2. Sosedi, Italija in Avstrija sta kot članici EU poskusili izkoristiti svoj poloľaj v pogajanjih in si poplačati domnevne krivice glede meje in lastnine, ki naj bi jih kot zaveznici sil osi utrpeli v mirovnih pogajanjih po 2. svetovni vojni. V tej vojni je bila Slovenija s svojim odporniąkim gibanjem na strani demokratičnih zaveznikov. To je povzročilo zavlačevanje podpisa pridruľitvenega sporazuma 1997. leta.
3. Diskriminatorno staliąče novim članicam (razen Malte in Cipra) ne omogoča prostega gibanja delovne sile za dobo 7 let, čeprav Slovenija ni »izvoznica«, ampak »uvoznica« delovne sile.
4. Slovenija je morala dovoliti tujcem dostop do svojih nepremičnin ąe pred članstvom v EU, kar je zahtevalo spremembo slovenske ustave.

V. Izkuąnja z ľivljenjem znotraj EU
a. Izkuąnja je v temelju dobra. Pričakovanja se izpolnjujejo. Tudi zato, ker Slovenci nismo imeli iluzij glede EU, nismo je idealizirali in smo vedeli, da je naą poloľaj v njej v največji meri odvisen od nas samih, od tega, kako bomo uspeli upravljati mehanizme odločanja znotraj EU za uveljavljanje naąih nacionalnih interesov. Bojazen, da bomo znotraj EU izgubili svojo nacionalno identiteto, za zdaj ni utemeljena. Slovenija v celoti deli usodo EU. Prizadeva si, da bi se interkulturnost in odprtost ohranila kot evropska vrednota.
b. Slovenija je znotraj EU ohranila gospodarsko rast in razvoj. Ima ąe naprej viąjo gospodarsko rast kot EU (v l. 2004 Slovenija 4,2%, EU 1%), izpolnjuje 4 od 5 kriterijev Maastrichtske pogodbe o vstopu v euro območje (slovenska inflacija 2,1%) in z veliko verjetnostjo računa, da bo leta 2007 prevzela Euro. EU se razvija z logiko regate. Nosilci razvoja so njene najbolj razvite drľave, ki pa solidarno in strogo namensko dajejo sredstva tudi za razvoj manj razvitih članic, zato da prevelike razlike v razvitosti ne bi upočasnile razvoja celote. Slovenija upa, da bo sama kmalu med nosilci razvoja.
c. ®ivimo v istem sistemu vrednot kot večina Evropejcev. V njem nismo tujci, kot smo bili v zadnjem obdobju v nekdanji Jugoslaviji. Naą poloľaj znotraj EU daje odgovore, zakaj smo iz ene večnacionalne skupnosti vstopili v drugo, resda bistveno drugačno večnacionalno skupnost. Ohranili smo suverenost. Del naąih suverenih pravic zaradi interesov skupnega ľivljenja skupaj z drugimi izvrąujemo na ravni EU in v njenih organih.
d. Slovenija je ratificirala Evropsko ustavo v svojem parlamentu. V javnem mnenju je parlament za to odločitev imel dovolj veliko podporo. V samem procesu nastajanja Evropske ustave pa smo zamudili priloľnost, da bi kot ena edina članica, ki je vedno ľivela v večnacionalnih drľavah, prispevali svojo izkuąnjo.
e. Slovenija se intenzivno pripravlja na vzpostavitev ©engenske meje, ki jo v celoti prevzema v varovanje leta 2007. Z varovanjem te 670 km dolge meje s Hrvaąko prevzema odgovornost za varno mejo EU v tem delu Evrope in za varovanje EU pred vdorom mednarodnega kriminala, trgovine z drogami, oroľjem, belim blagom in ilegalnimi migracijami.

VI. Pogled naprej
EU se bo nedvomno utrjevala. Evropa tudi nima druge dobre alternative, če se noče vrniti v razmere svojih medsebojnih sporov, vojn in delitev in če hoče v sodobnem globalnem in večpolnem svetu imeti vpliv in svoj del odgovornosti za njegovo prihodnost in za prihodnost človeątva. Postopoma se bo morala ąiriti tudi naprej proti vzhodu.

Evropska unija ima teľave. Te so se najbolj očitno pokazale ob potrjevanju Evropske ustave in ob sprejemanju finančne perspektive za obdobje do 2013. Ne delim mnenja tistih, ki za sedanje stanje uporabljajo velike besede kot so kriza, moľen konec EU in procesa evropskega zbliľevanja. Po moji sodbi gre za zastoj, ki je pri razvoju zgodovinsko tako enkratnega projekta kot je evropska integracija, bolj ali manj pričakovan. Ta razvoj ne more biti premočrten. ©e posebej ne v tem trenutku, ko se je EU hkrati raząirila z 10 novimi članicami, prvikrat tudi s članicami iz srednje in jugovzhodne Evrope, ki so dolgo obdobje 50 let ľivele v drugačnem političnem in gospodarskem sistemu, brez parlamentarne tradicije in trľnega gospodarstva, z drugačnimi vrednotami, ľivljenjskimi navadami in miselnim sistemom ter s teľkimi problemi svoje notranje tranzicije. Moje prepričanje tudi je, da bi EU laľje prenesla ąiritev, če bi se ąirila postopoma in ne z »big bangom«, čeprav razumem politično logiko te velike ąiritve. Mislim, da zdaj EU potrebuje čas, da se na nove dimenzije in logiko medsebojnega ľivljenja v skupnosti privadijo tako stare kot nove članice, da se novemu dejstvu prilagodijo institucionalni sistemi odločanja in odnosi. Pogubna za EU pa bi bila delitev na stare in nove članice in utrjevanje te delitve. Zato je kratkoviden poskus sedanje administracije ZDA, ki poskuąa Evropo razdeliti na t.i. »staro« in »novo« Evropo, kar je posebej očitno priąlo do izraza ob zadnji ąiritvi NATO in pri opredeljevanju do unilateralnih ravnanj ob krizi v Iraku.

Zavrnitev Evropske ustave v Franciji in na Nizozemskem vidim kot priloľnost, da članice nadoknadijo, kar so zamudile v pripravljanju ustave. Da namreč skupaj premislijo, kako razumejo sodoben svet, njegovo globalnost, medsebojno odvisnost in večpolnost, v katerem je Evropa, ki je ľe zdavnaj izgubila svoj nekdanji večstoletni monopol in imperialno gospostvo samo eno od srediąč razvoja človeąke civilizacije. Zato da skupaj premislimo, kakąno vlogo in vpliv naj ima Evropa v tem svetu ter kaj je treba storiti, da bi bila ta vloga tudi uresničljiva. Na podlagi takąnih premislekov bodo članice laľje priąle do reąitve dilem, ki so se odprle v sedanjih razpravah. Prepričan sem, da se EU ne bo mogla razvijati zgolj kot gospodarska skupnost oz. kot skupni trg, pač pa mora krepiti tudi svojo zunanjepolitično, obrambno in varnostno komponento. Predvsem pa mora redefinirati etične vrednote, na katerih je bila spočeta in se je razvijala, okrepiti temeljno idejo evropskega zdruľevanja in jo prilagoditi spremembam v sodobnem svetu. Neproduktivna je zato razprava, ali razvoj usmerja EU v federativno ali konfederativno ureditev. Gre za zgodovinsko nov in neprimerljiv projekt sui generis, ki ne prenese doslej poznanih formalnih vzorcev. Človeątvo vstopa v nov civilizacijski vek. Začenja se informacijska civilizacija, v kateri se spreminjajo mnoge doslej čvrste kategorije, celo kategorije časa, prostora, poloľaja posameznika, nacije, drľave. To dejstvo narekuje proľnejąe, bolj dinamično odzivanje na dileme druľbe ter posameznikov, ki jim je omogočeno vstopanje v svet znanja, informacij in upravljanja. EU bo svoj obstoj v novih civilizacijskih razmerah opravičila, če bo, tako kot je dejal predsednik Komisije Barroso, »ustvarjala novo dodano vrednost« k tistemu, kar zmore ustvarjati posameznik in kar zmorejo ustvarjati posamezne nacionalne drľave, njene članice.

Znotraj EU ta čas prevladujejo pragmatični interesi, ki se izraľajo zlasti v polemikah o finančni perspektivi. Očitno je, da je znotraj EU potrebno veliko več solidarnosti in ravnoteľja med posamičnimi interesi članic in skupnimi interesi celotne EU. Brez tega ne bo mogoče uresničiti Lizbonske strategije, po kateri bi naj Evropa postala eno najpropulzivnejąih in na znanju temelječih kompetitivnih območij v svetu, niti ohranjati in razvijati evropskega modela socialne drľave. Tega ne razumem kot nasprotje, ampak kot skupen cilj, ki ga kot izhodiąče in tendenco omogoča skandinavski model. Tako kot poskuąajo ZDA v svet izvaľati svoj model demokracije, bi mu Evropa lahko ponudila svoj posodobljen model socialne drľave. Toda to zahteva ľe veliko globlje premisleke o globaliziranem trgu in globaliziranem kapitalu, ki ga zanima zgolj dobiček in ki za socialno stabilnost in varnost sveta ne prevzema nikakrąne odgovornosti. Odgovornost puąča nacionalnim drľavam, ki zaradi transfera kapitala in proizvodnje, motiviranim s cenejąimi stroąki delovne sile, niľjimi ekoloąkimi standardi in izogibanjem davčnim obveznostim v manj razvitih drľavah, tudi na Kitajskem, ostajajo brez učinkovitih instrumentov, da bi odgovornost lahko nosile. Ena od velikih dilem naąega časa je zato, kako in na kakąnih etičnih vrednotah vzpostaviti globalne demokratične okvire in vanje vključiti globalni kapital in kapitalizem.

Naj končam z ugotovitvama:
1. EU se mora utrditi kot hrbtenica evropskega povezovanja in nadaljevati s postopnim procesom svoje ąiritve. Poglobitev integracijskih procesov je v največji meri odvisno od tega, ali bomo Evropejci znali ohranjati evropsko interkulturnost, multireligioznost in multietičnost ter dialog kot pogoj in prednost demokratične druľbe. Pri tem mora EU opredeliti svoje odnose z Rusijo, z neevropskimi drľavami Mediterana in z ZDA. Določiti pa mora tudi izhodiąča za poglobljen dialog s Kitajsko in z drugimi srediąči človeąke civilizacije o izzivih, ki so pred človeątvom v globaliziranem svetu.
2. EU je lahko izziv tudi za druge dele sveta, tudi za Azijo, ąe posebej za njen Vzhod s Kitajsko, Korejo in Japonsko. Evropska izkuąnja pove, kako je mogoče preraąčati zgodovinska nasprotja, ohranjati nacionalne identitete in tradicijo ter krepiti gospodarsko in politično moč regije, s tem pa tudi vpliv in odgovornost za razvoj človeąke civilizacije in za prihodnost ľivljenja na planetu. Kitajska bi lahko bila pobudnik takąnega povezovanja, tako kot sta bila pobudnici in nosilki evropskega zdruľevanja nekoč Nemčija in Francija.




Milan Kučan, 27. september 2005

 

 

seznam

na vrh