Na zasedanju sveta NATO
Bruselj, 5. oktober 1998
Pogledi Milana Kučana na evropsko varnost in širitev NATA kot argument za povabilo Sloveniji za redno članstvo v NATO na washingtonskem vrhu.
Spoštovani generalni sekretar g. Solana, ekscelence, generali, gospe in gospodje
Ali ima lahko evropski narod, ki se je uprl nedemokratičnosti režima in totalitarizmu, ker je ta ogrožal njegovo prihodnost in obstoj ter izničeval človeško dostojanstvo in pravice, narod, ki je v tem uporu moral seči po skrajnih sredstvih, po svoji naravni in legitimni pravici do samoodločbe, narod, ki je bil z grobim nasiljem tega istega totalitarizma prisiljen to svojo pravico braniti celo z orožjem, vrednejšo željo od te, da zavaruje svojo svobodo, svoj obstoj in svojo prihodnost - torej svojo varnost - celo več, da jo zavaruje in jo brani znotraj sistema kolektivne varnosti, ki temelji na duhovnih vrednotah evropskega civilizacijskega izročila, na demokraciji in na spoštovanju človekovih pravic, na strpnosti in priznavanju razlik. Prepričan sem, da boste, spoštovani gospodje, takšnemu hotenju naklonjeni. Moj narod ima takšno zgodovinsko izkušnjo iz življenja v nekdanji Jugoslaviji in na njej temelji naša, vam dobro poznana, trdna in trajna odločitev za polnopravno vključitev v NATO. To mi olajšuje dolžnost, da v imenu Republike Slovenije danes, ko imam čast in zadovoljstvo, da v teh pomembnih časih za mednarodno varnost, prihodnost evropske varnostne ureditve in za našo lastno prihodnost poskušam na tem visokem in kompetentnem srečanju predstaviti argumente svoje države za širitev kroga držav članic NATO in razloge za pričakovano povabilo, da se v to vojaško zvezo vključi tudi Slovenija.
Naša pričakovanja temeljijo na takšnem razumevanju evropskih političnih, gospodarskih, socialnih in varnostnih razmer in na takšnem premišljanju o možnostih, ki jih kljub vsem obremenitvam ima Evropa, da v resnici postane domovina domovin, varna skupnost različnih državnih, nacionalnih, regionalnih in kulturnih entitet, ki bo zmogla uspešno sodelovati in tekmovati z drugimi razvojnimi središči globalizirajočega se sveta prihodnjega tisočletja. Ob tem smo prepričani - to so pred menoj tukaj poudarjali že premier dr. Drnovšek ter zunanji in obrambni minister - da Slovenija izpolnjuje vse politične in vojaške pogoje, ki jih terja NATO od svojih članic. Republika Slovenija sodi med manjše evropske države. Pa vendar bi po mojem trdnem prepričanju članstvo Slovenije v NATO prispevalo ne le k varnosti naše države, marveč tudi k učinkovitosti zveze, še posebej k varnosti nam sosednje jugovzhodne Evrope z Balkanom, pa tudi Evrope v celoti.
Kakšno je torej naše premišljanje sodobne Evrope? Vidimo jo kot celino, ki živi med devetnajstim in enaindvajsetim stoletjem, med izkušnjo nacionalnih izključljivosti in nasprotij ter upanjem po kontinentalnem prežemanju in kolektivni varnosti. Živi v času, ko se je izteklo obdobje evropocentrizma. Obdobje, ki je v dobrem in slabem zaznamovalo človeško civilizacijo zadnje polovice iztekajočega se tisočletja. Iz človeštva, razdeljenega v več neodvisnih in samosvojih svetov, nastaja zdaj en sam, usodno povezan človeški svet različnih kompetitivnih civilizacij, ki si zvečine že prizadevajo za dialog in sodelovanje. Evropa ima zdaj dolžnost, da natančno premisli svoj položaj v takšnem svetu. Da se zave priložnosti, da stopi iz svoje neprijazne zgodovine, ki se je prepogosto dogajala v znamenju sporov, hegemonij, vojn, revolucij in delitev. Na voljo ima, da se usposobi za vlogo enega od svetovnih razvojnih središč, ki bo enakopravno z drugimi ustvarjalo novo svetovno civilizacijo miru, sodelovanja, tekmovanja in novega razvoja. Vedeti mora, da bo sicer vsa celina zatonila v provinco, ki se ne bo sposobna odzivati izzivom časa. Postala bo ujetnik svoje lastne zgodovine.
V Evropi je še vedno preveč tistega, česar bi moralo devet let pozneje, po slavju pod Brandenburškimi vrati, že zmanjkovati: delitev na več Evrop, na gospodarsko razvito in socialno stabilno in nerazvito in nestabilno, na tisto, ki jo zajemajo evroatlantske in evropske integracije, in tisto, ki je zunaj njih; na mirno in varno in tisto, ki jo ogrožajo vojne in nasilje. Preveč je še reševanja spornih vprašanj s silo, z izsiljevanjem in pritiski, z medijsko skrbno nadzorovanimi konflikti; še so teritorialne pretenzije in poskusi razdelitve političnih in gospodarskih vplivov in interesnih sfer. Preveč je oklevanja na ravni obstoječega in že doseženega v odnosih med državami, kar lahko te odnose znova nepopravljivo etablira in petrificira že izrisano podobo še vedno več različnih in razdeljenih Evrop, ki so ostanek starih političnih, ideoloških, blokovskih pa tudi že izraz novih evropskih delitev. Res je, da v poberlinski Evropi ni nihče več absolutno izključen iz evropskega življenja, je pa veliko tistih, ki vanj niso absolutno vključeni. In to je problem! Bolj kot kdajkoli doslej nas spravljajo v dvome in zagate razmere v Rusiji, ki kljub vsemu ostaja evropska velesila in s svojo močjo in nemočjo, s svojimi dilemami in recidivi preteklosti pomembno vpliva na združevalna, razdruževalna in varnostna dogajanja.
V Evropi zdaj politična in varnostna strategija komaj dohajata vsakdanjost in njeno dinamiko. Ohrabruje vsaj vtis, da se Evropa postopoma vendarle poslavlja od življenja z izključljivostjo in konfliktnostjo nacionalnih držav. Evropa številnih narodov, jezikov, kultur, religij, tradicij, regij in držav dobiva čedalje več skupnih imenovalcev. Postaja vse bolj tisto, kar v njej že od davna vidijo ali želijo videti tudi narodi drugih celin. Postaja zmeraj bolj enovita, četudi navznotraj kulturno zelo različna celina evropske civilizacije, celo evropske politike in predvsem enovitih evropskih vizij. Vse močnejše postaja zato tudi upanje, da se ji ne bo ponavljala zlohotna preteklost, ko se je ta celina kot zakleto v skoraj vsakem odločilnem trenutku zgodovine odločala napak v škodo miru in sožitja.
Vse bolj je očitno, da sodobna Evropa lahko temelji le na prepoznavni evropski ideji, na trdnem svetu vrednot, utemeljenih v najboljši interpretaciji evropskega civilizacijskega izročila, ki bo Evropejce prepričevala v smiselnost in realnost graditve skupnega in varnega evropskega doma, v to, da si je vredno zanj dejavno prizadevati. V krepitvi te vere je zgodovinski pomen odpiranja NATO. V njegovem hkratnem spreminjanju, ki je njegovo odzivanje na zgodovinske spremembe, ki so nastale v Evropi. Te zahtevajo drugačen premislek Evrope s poudarjeno potrebo po zagotavljanju notranje varnosti kontinenta in njegovih držav in manj njihove obrambe. Vključevanje novih držav razumemo kot širitev in krepitev varnostno obrambne strukture Evrope kolektivnega zaupanja in varnostno politične funkcije NATO. Brez tega bi bila vključitev novih držav zgolj premaknitev evroatlantske obrambne in politične meje za nekaj sto kilometrov na vzhod in proti Rusiji. S takšnim prepričanjem smo lani kot zgodovinsko pozdravili odločitev v Madridu, ki je odprla vrata Poljski, Češki in Madžarski. Podredili smo nacionalno prizadetost racionalni podpori tega zgodovinskega koraka v trdnem prepričanju, da je to začetek hkratnega procesa odpiranja in spreminjanja NATO, ki bo državam in narodom, ki jih je železna zavesa za pol stoletja premaknila ne le na ideološki in politični, ampak tudi civilizacijski vzhod, dokončno potrdil njihovo vrnitev nazaj v okrilje zahodnega civilizacijskega kroga, znotraj katerega so se zgodovinsko, duhovno in kulturno tudi izoblikovali. Podprli smo ga kot spričevalo začetka dejanskega konca evropskih delitev. NATO, ki bi se v tem procesu zaustavil, bi bil kot častna straža na grobu stalinizma. Bil bi tudi sam ujetnik preteklosti. Opeke berlinskega zidu, ki je bil obramba in simbol totalitarizma, so se razletele na vzhod in na zahod. Preobrazba Evrope, nastajanje nove Evrope je zato mogoče samo kot skupni projekt, ki se ne hrani iz odmrlega, marveč iz živega, iz skupnega iskanja poti za ustvarjanje stabilne skupne varnostne, gospodarske, socialne, politične in duhovne celine vseh Evropejcev. Zdaj akutni kosovski primer je nova preizkušnja tega hotenja in priložnost, da se s koncem velike ideološke konfrontacije, ki ga je obljubil padec Berlinskega zidu, vzpostavi prevlada politike prežemanja, sodelovanja in varnosti. Potem se zgodovina ne bo mogla vračati. Stoletje, ki se zdaj izteka in ki se je nesrečno pričelo z vojaškim spopadom evropskih nacionalnih držav v prvi svetovni vojni, ki je odprla vrata oktobrski revoluciji, enemu najradikalnejših socialnih zasukov v zgodovini novega veka, z zlohotnimi posledicami za vladavino človekovih pravic in nadaljevalo z nastopom genocidnega nacizma in fašizma, z drugo vojno in blokovskimi delitvami po njej, nam bo tako uspelo prepustiti preteklosti, ne da bi ta nenehno segala po nas. Evropska zgodovina je polna najrazličnejših večnacionalnih državnih tvorb, ki jih je bilo mogoče v časih kriz ohranjati le s silo. Hiba teh tvorb ni bila nikoli, tudi v primeru nekdanje ali sedanje Jugoslavije, večnacionalnost. Hiba, ki jih je (ali bo) razdrla, je bila nedemokratičnost, nesvoboda, socialna nepravičnost in nespoštovanje identitete posameznih narodnih entitet, ki takšnih držav niso več mogle prepoznavati kot svoje države niti razumeti smisla njihovega obstoja. Jugoslovanski, bosanski in zdaj nanovo kosovski primer kažejo, da je evropsko devetnajsto stoletje izključljivosti nacionalnih držav s hegemonijo vodilnega naroda žal še vedno lahko tudi zgodovina sodobnosti. To se je zgodilo in se lahko ponovi tudi zato, ker so najvplivnejše evropske države različno razporedile svoje simpatije do strani, zapletenih v krvave balkanske vojne. Ta neenotnost prevečkrat onemogoča prepoznavanje in definiranje narave konflikta, spopadov in vojn ter vloge vpletenih strani ter ovira aktivnosti za njihovo zaustavitev in preseganje. O tem je treba premisliti zdaj, ko stoji Evropa pred možnostjo še večje morije in še hujše humanitarne katastrofe na Kosovu in pred izbruhom vojaškega spopada širših razsežnosti, ki lahko za daljši čas destabilizira Balkan, ogrozi evropski mir in varnost širšega območja. Da se ne bodo ponovile usodne napake, storjene pred genocidnim izbruhom napadalnega nacionalizma, ki ga je ob Daytonu zaustavila šele neposredna intervencija ZDA in NATO. Ne upam si misliti, da bi bilo tako, saj je v tem trenutku po bosanskih izkušnjah, vključno z nedavnimi parlamentarnimi in kantonalnimi volitvami, in glede na zgodovinsko razsežnost in naravo spora getoizacija vojaškega spopada v mejah Kosova skorajda nemogoča. Bila bi tudi nevarna, kajti vodila bi neizogibno v razdelitev Evrope na stabilni in nestabilni del za daljše časovno obdobje in v utrjevanje meje med tema dvema deloma sedanje evropske resničnosti. V kosovski krizi nastopa mnogo akterjev. Rešitev je v dejavnem sodelovanju vseh demokratičnih dejavnikov, za kar se po dostopnih informacijah zavzema tudi ameriški načrt za večstopenjsko avtonomijo. Prebivalci Kosova, predvsem staroselci te pokrajine, Srbi in Albanci, bodo morali zbrati politično voljo in moč, da bodo v skladu s svojo tradicijo našli vsebino in način produktivnega življenja drug z drugim namesto še vedno žive ambicije enih in drugih, da ustvarijo svoja etnično čista ozemlja. Ta ambicija, ki ima za posledico nasilje in grozotno humanitarno katastrofo, je dejanski vzrok za sedanje spopade na Kosovu. Besede o terorizmu in antiterorizmu govorijo o posledici trdoživih ambicij na Balkanu o Veliki Srbiji, Veliki Albaniji, Veliki Bolgariji, Veliki Hrvaški, o seganju po teritoriju in po ljudeh. Mir in sožitje sta pravica in dolžnost Albancev in Srbov na Kosovu. Njihove lokalne, republiške in federalne oblasti so jim to dolžne omogočiti, in so za to odgovorne pred vso Evropo in svetom. Na voljo imajo tudi premišljeno in razdelano izhodiščno podlago v ustavnih dokumentih iz sedemdesetih let, ko je na Kosovu še vladal mir. Mednarodna skupnost, predvsem Evropa in morda manj ZDA, ki nosijo danes zaradi počasnosti in neusklajenosti Evrope znova, že tretjič v tem stoletju, največje breme odgovornosti za mir v Evropi, pa jim pri tem lahko in mora pomagati. Tudi v imenu varovanja svojega miru. Pomagati jim tako, da enotno, dosledno in jasno vztraja na helsinškem načelu nespremenljivosti meja s silo, na načelu odprtosti meja in na načelu promocije človekovih pravic, ki se začnejo s pravico, da je vsakdo najprej svoboden posameznik, šele nato pripadnik te ali one socialne, kulturne skupine, ki ji pripada - pa tudi z zahtevo po visoki ravni zaščite in varstva manjšin. Pomaga jim tudi s tem, da jim kot realno odpre perspektivo evropeizacije države, v kateri skupaj živijo, in njene vključitve v evropske integracije, ko bo ta izpolnila za vse veljavna demokratična merila, ki so potrebna za polnopravno članstvo. Brez spregledovanja in brez podkupovanja. Brez nasedanja trditvam, da gre za spopad civilizacij, v katerem se krščanska Evropa brani pred islamskim fundamentalizmom. Politično podkupovanje in zamegljevanje resnice ni na Balkanu nikoli rodilo dobrega sadu, kajti, naj rečem tudi to, v deželah uradnega nasilja sta politična kariera in fizično preživetje oblastnikov preveč povezana, da bi bilo mogoče pričakovati zmanjšanje nasilja, kot da je to tržno blago, ki ga je mogoče zamenjati za trdno valuto. Kot tudi ni mogoče reševati problema beguncev zgolj s financiranjem begunskih taborišč. Humanitarni projekt je human in stvaren samo kot del celovitega načrta za trajen mir in evropeizacijo Balkana. Zato mora mednarodna skupnost poskrbeti, da bo govorica sile v skrajnem primeru utišana tudi s silo in da bodo ravnanja vseh vpletenih lokalnih dejavnikov strogo nadzorovana in v skladu s pravili ravnanja, brez katerih si ni mogoče zamišljati življenja v skupnem domu in ki smo se jim dolžni podrejati vsi Evropejci. In da bo potem mednarodna skupnost z demokratično Srbijo in z demokratično Zvezno republiko Jugoslavijo solidarna, kot je bila s tisto skupino vzhodno in srednje evropskih držav, tudi s Slovenijo, ki so sodelovale pri razgradnji berlinskega zidu in rojevanju nove Evrope in sprejele njene vrednote. Podoben, čeprav ne enak, je moj premislek o Rusiji in drugih samostojnih državah, nastalih po razpadu Sovjetske zveze. Evropski varnostni sistem ne more prezreti zadnjih kriznih dogajanj v Rusiji in razlogov zanje. NATO kot ključna evroatlantska varnostna in politična zveza ne more biti grajena proti Rusiji ali mimo nje. Tudi to je velik izziv, ki zasluži posebno pozornost in jo je z vaše strani gotovo tudi deležen, ker je za prihodnost NATO najbrž ključnega pomena. Prepričan pa sem, da politična odločitev o povabilu Sloveniji v NATO ne bi v ničemer poslabšala dinamike in vsebine dialoga med NATO in Rusijo. Spoštovani g. generalni sekretar, ekscelence, V Sloveniji so odločitev za prizadevanje, da bi dobili čimprej povabilo za vstop v NATO, konsenzualno sprejele vse parlamentarne stranke, tudi tiste v opoziciji. To govori o tem, da vidi velika večina slovenskih državljank in državljanov v pridruževanju zagotovilo varnosti za prihodnost. Ne le zase, ampak v skladu z zavestjo o skupnem evropskem domu in soodvisnem svetu, za nas vse skupaj. Že v osamosvojitvenih dokumentih so se slovenski državljani plebiscitarno odločili za povezovanje z nastajajočo novo Evropo. Verjeli so in prevladujoče še danes zaupajo evropski ideji, ki ostaja vitalni humus Evropske unije, evropske varnosti in evropske civilizacije. Prevladujoče javno mnenje v daljšem časovnem obdobju jasno kaže tudi na prepričanje, da smo kot država sposobni prevzeti politične, materialne in varnostne dolžnosti. Tem svojim trdnim odločitvam je Slovenija na podlagi sprejete strategije prilagodila ustrezna delovanja in aktivnosti. Tudi po madridskem vrhu, ki nas je sicer obšel, a vendar zaznal kot potencialno članico, smo poglabljali in udejanjali vsa ključna načela, ki se zahtevajo za članstvo. Slovenija je država s stabilnim političnim demokratičnim sistemom z zagotovljeno in izvajano visoko stopnjo varovanja človekovih pravic, z uveljavljano zaščito avtohtonih narodnostnih manjšin in drugih kulturnoetničnih skupin. Prepoznali so nas kot državo, ki vztrajno razširja model socialnotržne ekonomije z vzporednim zaključevanjem procesa lastninjenja in prestrukturiranja gospodarstva in javnega sektorja. Dosledno vztrajamo na demokratičnem civilnem in parlamentarnem nadzoru nad vojaštvom, na njegovi nepolitičnosti in na transparentnosti državnih izdatkov za obrambo. Tudi vojaštvo gradimo na novih evropskih osnovah in standardih NATO, kar uspešno preizkušamo v akcijah mednarodnega vojaškega posredovanja v okviru Partnerstva za mir od Bosne in Hercegovine, Albanije do Cipra in Kosova. V polni meri želimo izpolnjevati vlogo povezovalnega člena med južnim krilom NATO (Italija) ter novo sprejeto Madžarsko oziroma svoje dolžnosti člena v strateškem komunikacijskem koridorju Barcelona-Kijev. Z občutkom velike soodgovornosti, a tudi utrjevanja lastne nacionalne in državne identitete v funkciji evropskega združevanja urejamo odnose z vsemi sosednimi državami - Italijo, Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško, o čemer pričajo že sklenjeni sporazumi tudi o vojaškem sodelovanju (n.pr. trilateralna brigada Italija, Madžarska, Slovenija) in sporazumi v pripravi. V okviru programov sodelovanja in pomoči Partnerstva za mir smo razvili različne oblike sodelovanja in pomoči praktično z vsemi članicami NATO, posebej še z ZDA in ZRN. Ob vsem tem se zavedamo svoje geopolitične lege in zato tudi soodgovornosti za umiritev in ureditev razmer v delu držav bivše zvezne Jugoslavije in širše na Balkanu. Tisto, kar bi želel ob tej priložnosti izpostaviti še posebej, pa je udejanjanje naše skrbi in odgovornosti za tako želeno evropeizacijo prostorov in življenja v novonastalih državah po razpadu bivše Jugoslavije in s tem tudi v širšem prostoru jugovzhodne Evrope. Seveda so pri tem naše možnosti sorazmerno omejene, kar zadeva uporabo naših vojaških potencialov v sedanjih kriznih razmerah na Kosovu in ob morebitnih zapletih, ki bi jih navzlic Daytonu bilo mogoče pričakovati tudi v Bosni in Hercegovini po zadnjih federalnih in kantonalnih volitvah. A pri tem ne gre prezreti naših izkušenj, pridobljenih v desetletjih skupnega življenja v bivši Jugoslaviji, ko so se na ravni medčloveških, neinstitucionalnih odnosov, tudi zoper nacionalistična ščuvanja agresivnih nacionalnih političnih elit, spletle številne vezi in medsebojna razumevanja. Verjamem, da bo Slovenija s svojo osamosvojitveno izkušnjo lahko služila kot primer in dokaz narodom v "balkanskem kotlu", da je tudi tam mogoče socialno vzdržno in visoko demokratično življenje. Tako bi Slovenija s svojim vztrajnim demokratičnim političnim, gospodarskim in socialnim razvojem in primerno vojaško opremljenostjo kot del NATO ne le sooblikovala začasno zarezo med stabilnim in nestabilnim delom jugovzhodne Evrope, marveč tudi preko svojih meja žarčila upanje in možnosti širitve evropskih integracijskih procesov za vse tiste, ki so pripravljeni prevzeti evropske civilizacijske standarde. Za takšno delovanje pa mora biti v celoti vključena v evropske in evroatlantske integracije, ker ji bo to dalo trdne temelje za aktivnosti na sicer zelo majavih tleh. Spoštovani g. generalni sekretar, spoštovane ekscelence, zagotavljanje varnostnega in obrambnega interesa posameznih držav je zagotovo ena bistvenih sestavin tudi bodoče skupne in celovite Evrope. Vprašanje, kako zagotoviti ta vitalen in legitimen interes, je vprašanje nove varnostne in obrambne identitete in nove varnostne in obrambne arhitekture bodoče Evrope. Po mojem trdnem prepričanju imajo evropski narodi danes, po razpadu blokovske razdelitve celine, izredno priložnost, da v sodelovanju s čezatlantskimi zavezniki to uredijo na nov način, da zgradijo nov, nekonflikten, kooperativen, racionalen in učinkovit sistem skupne varnosti in obrambe. To danes ni več vprašanje enotnosti idejnih pogledov, političnih odločitev in splošno sprejetih vrednot, ker do te že prihaja, temveč bolj vprašanje novega poslanstva, nove strukture in novega načina delovanja njenih varnostnih in obrambnih institucij. Moja država se priključuje mnenju, da ima Severno-atlantska zveza v tem procesu najpomembnejšo vlogo. NATO je v razmerah izključujoče razdeljenosti ter ideološke in blokovske konfrontacije zagotavljal svojim članicam visoko stopnjo varnosti in stabilnosti. Danes pa se ob ohranitvi njegove atlantske povezave iz pretežno vojaško-obrambne institucije zgolj Zahodne Evrope spreminja v pretežno varnostno institucijo celotne Evrope. Delovanje NATO ne bo več slonelo pretežno na njegovi skupni vojaški moči in sposobnosti, temveč na učinkovitih varnostnih mehanizmih, s katerimi bo zagotavljal varno okolje za skupni demokratični razvoj in ekonomsko prosperiteto njenih članic ter za uveljavljanje človekovih svoboščin in pravic v vsaki od njih. Pot in pogoj za to je sprejeta in uveljavljana politika miru in nenasilja, politika sodelovanja in koordinacije, polno medsebojno zaupanje, transparentnost vsega delovanja, vključno z vsemi vojaškimi vidiki, ter na koncu tudi učinkovito odvračanje in preprečevanje oboroženih konfliktov, pa tudi učinkovita kolektivna obramba. V takšnem NATO, katerega širitev ni usmerjena proti nobeni državi, ima po mojem prepričanju mesto tudi Slovenija. Upam, ekscelence, da sem ob svojih pogledih na evropsko varnost in na širitev NATA v svojih premišljanjih uspel navesti tudi dobre razloge za to, da bi se na bližajočem washingtonskem vrhu zgodile politične odločitve, ki bi zajemale tudi povabilo Sloveniji za redno članstvo v NATO. Resda smo država s kratko zgodovino lastne nacionalne državnosti, a z večstoletno zgodovino bivanja slovenskega naroda in včasih zelo težkega boja za njegovo identiteto ter celo fizični obstoj. A je ta manj kot desetletna zgodovina naše nacionalne države tudi svojevrstna prednost. Omogoča popolno transparentnost naših evropskih orientacij in ravnanj, povezanih s trdno voljo in dejanji biti demokratična država in deliti odgovornost z drugimi evropskimi državami za trajno varnost in mir na celini. Omogoča pa hkrati tisto potrebno prilagodljivost, ki odlikuje manjše socialne sisteme tudi zato, ker niso obremenjeni z negativnim tradicionalizmom in atavizmi, ki iz njega izvirajo. Verjamem tudi v vaše dobre želje za razvoj in uspešnost Slovenije, v vašo neposredno dobro obveščenost o našem položaju in razmerah in v vaše presoje o skladnosti mojih in vaših ocen o Sloveniji. Naj sklenem - po lanski odločitvi v Madridu naša odločenost zagotoviti si prihodnost znotraj NATO ni nič manjša. Vse življenje v državi - gospodarsko, politično, socialno, duhovno in varnostno obrambno postavljamo na vrednotah, načelih in kriterijih, ki veljajo za življenje v državah, ki so članice NATO. To smo dolžni plebiscitni odločitvi državljanov, s katero je bila slovenska samostojna država rojena. Odločitvi, ki je prihodnost države videla v novi Evropi, v katero se želi vključiti tudi preko članstva v EU, ZEV in NATO. Slovenija je zdaj po našem prepričanju politično, vojaško, materialno in v vsakem drugem pogledu pripravljena na članstvo. Ali je tudi atlantsko zavezništvo pripravljeno, da nas v Washingtonu povabite v svoje vrste, je seveda vprašanje, na katerega mi ne moremo odgovoriti. Upamo le, da bo NATO zaradi svoje lastne politične kredibilnosti ocenil, da je sedanji čas za naslednje vabilo "pravi", kajti ne vemo, ali nam prihodnost zagotavlja boljšega in bolj pravega.