Milan Kučan [na prvo stran]

Biografija
Novinarsko središče
Politična misel
Pisarna
Povezave
   

 

Intervjuji in izjave
seznam    

Na HITOVEM poletnem vrtu
Radio HIT, 04.07.2007

 

    Zapis celotnega pogovora Milana Kučana na Radiu HIT v oddaji "Na poletnem vrtu":
    NOVINAR: Danes je sreda in ob poletnih mesecih v poletni programski shemi se vsako sredo med 10. in 12. preselimo na vrt. Tja je odšla Špela Močnik z zelo zanimivim gostom. Prvi gost v tejle sezoni je Milan Kučan. Me prav zanima, o čem bo vrtala Špela. Selimo se v GM caffe, kjer sta, me zanima, ali na vrtu ali kje pod streho glede na vreme, Špela in gospod Kučan. Živjo Špela! Sta pod streho ali sta na prostem?
    ŠPELA MOČNIK: Ja, lep pozdrav v studio. Zaenkrat sva pod streho in v veliko veselje mi je danes pozdraviti našega prvega gosta poletnih klepetov, nekdanjega predsednika države gospoda Milana Kučana. Lep pozdrav.
    MILAN KUČAN: Dober dan.
    MOČNIK: Dober dan. Umaknila sva se torej, Racman, kot si sam rekel, na suho, ker je danes vreme malce muhasto. Nikoli se ne ve, kdaj se bo ulilo, tako da sva torej zaenkrat znotraj kavarne. No, danes je sicer malce hladnejši dan, ni tako zelo vroče. Kaj pa sicer? Imeli smo kar nekaj vročih dni, temperature tudi nad 30 stopinj. Kako prenašate to vročino? Se raje kam umaknete, ali vas ne moti tako zelo razgreti asfalt?
    KUČAN: No, vroče je za vse enako in tako kot drugi tudi jaz to vročino prenašam stoično in čakam, da se bo ohladilo. Letošnje poletje je očitno namenjeno prilagajanju: malo vroče, malo mrzlo. V glavnem je pa na sploh v Sloveniji vroče.
    MOČNIK: Mislite ozračje na splošno, ne samo vremensko?
    KUČAN: Ja, na splošno. Ampak če sem prav razumel, vi boste vrtali. Se pravi, da ste neke vrste lesni črv in zdaj boste vrtali v to naglodano lesno maso, ki se ji reče Slovenija.
    MOČNIK: Ja. Ne, zaenkrat bova ostala še pri bolj lahkotnih temah. Pa me zanima, kako potem recimo v tej vročini, kadar jo mahnete na dopust, kam se najraje umaknete?
    KUČAN: No, tudi v Ljubljani to vročino lažje prenašam, ker stanujem v Murglah in tam je kar precej sence, tako da se da ohladiti. Sicer pa iz Ljubljane v hribe. Ampak kadar je vročina, je tudi v hribih vročina, tako da je treba biti zgoden. Jaz na srečo nisem zelo poležljiv tip. Mi postelja ne dela težav oziroma slovo od postelje in tako sem običajno takrat, ko je zelo vroče, že nazaj doma.
    MOČNIK: Kaj pa, če bi si morali izbrati vaš najljubši kotiček, je to na morju ali v hribih?
    KUČAN: Nekje vmes.
    MOČNIK: Nekje vmes. Pa enakomerno razporedite dopust, recimo v hribe in morje, ali vseeno prevlada hribolazenje?
    KUČAN: Ne, ne. Morja si privoščim 10, 14 dni največ, hribi so pa zmeraj tu in na srečo blizu Ljubljane, tako da kamorkoli jo mahnem, je blizu.
    MOČNIK: No, pred časom smo lahko prebrali, da ste bili na dopustu na Hrvaškem. Torej vi nimate težav s tem še, da bi šli na dopust k našim sosedom, tako kot nekateri naši politiki?
    KUČAN: Ja, ti imajo pa res težave. Očitno ne samo z dopusti in ne samo s Hrvaško, ampak še z marsičem.
    MOČNIK: Se pravi, vi se brez problema še vedno odpravite na dopust na Hrvaško.
    KUČAN: No, saj še to bi se manjkalo, da bi nas politika tako daleč skregala, da bi si po tem izbirali tudi mesto svojega dopustovanja.
    MOČNIK: No, prej sva omenila hribe. Še ko ste bili predsednik države, smo vas nemalokrat videli v kakšnih hribih ali gorah, pa me zanima, je bila ta ljubezen do hribov od nekdaj, ali je to prišlo potem z leti?
    KUČAN: Ja, malo nenavadno se bo slišalo. Jaz sem doma iz Prekmurja, kjer je najvišji hrib, kot pravijo "buča" - kar seveda ni res, ker imamo kar strme hribčke, če smem temu tako reči. Ampak tako kot mnogo drugih Prekmurcev sem se že zgodaj zaljubil v prave slovenske hribe in ta ljubezen je ostala. Tako kot prve zaresne ljubezni tudi ljubezni do hribov ostanejo celo življenje.
    MOČNIK: No, veliko ljudi se rado odpravi v hribe, če drugega ne iskat tudi svoj mir. Ko ste vi hodili po hribih in gorah, vas je verjetno marsikdo prepoznal, pocukal za rokav in se hotel z vami kaj pogovarjati. Vas je to motilo, ste hoteli imeti tam bolj svoj mir, ali pa ste se navadili in to sprejeli kot del svoje "službe"?
    KUČAN: V hribih ni prav zelo veliko tečnih ljudi. Čeprav ugotavljam, da hodi v hribe čedalje več ljudi, ampak to so vendarle ljudje dobre volje. Prijazni, in prijazna beseda zmeraj dobro mesto najde. Tako sem jaz tudi to zmeraj razumel. Če se je kdo hotel z mano pogovarjati, sem to vzel za dobro in tudi sam marsikoga kaj vprašal, nagovoril. Sem pač človek, ki mu ljudje niso v nadlego.
    MOČNIK: Se pravi, vam ni bilo to v napoto?
    KUČAN: Ne, razen če je bilo tik pred dežjem in se mi je mudilo. Ampak v hribih moraš pač tudi to tvegati. Dež hodi za tabo.
    MOČNIK: Dobro. Če ostaneva še malo pri dopustih in podobnih zadevah. Kaj pa daljše potovanje? Bi vas zanimalo, na primer, za en mesec odpraviti se na potovanje raziskovati Kitajsko ali Avstralijo? Ste si kdaj to privoščili?
    KUČAN: Ne, pravzaprav nisem človek zelo dolgih potovanj. Potovanj pravzaprav niti ne maram. V mejah Slovenije pa so destinacije, ki omogočajo, da je človek v dobri uri povsod, kamor si zaželi.
    MOČNIK: Se pravi, tudi če bi imeli možnost in čas in vse na izbiro, se za en mesec ne bi odpravili raziskovat sveta?
    KUČAN: No, o tem bi še razmislil. Ampak da bi si tega prav zelo želel? Ta hip te vrste želja nimam.
    MOČNIK: Dobro. Vračava besedo zaenkrat v studio. Začela sva malce bolj neuradno, dotaknila se bova zagotovo tudi nekaterih aktualnih stvari in se kmalu spet slišimo.
    RACMAN: OK Špela, čez nekaj trenutkov se vrnemo ponovno v GM caffe, kjer čvekata gospod Milan Kučan in naša Špela.
    (glasba)
    RACMAN: Špela, prvo vprašanje imam za gosta. Kaj pijeta, oziroma kaj gost pije?
    MOČNIK: Ja, midva sva si že privoščila jutranjo kavico.
    RACMAN: Jaa…
    MOČNIK: In dobila že tudi nekaj za posladkat se, ampak se gospod Kučan sladkarijam še vedno upira. Mogoče se bova kasneje lotila kakšnega sladoleda, če ga bomo uspeli prepričati. Bomo videli. No, sicer pa, naš gost danes torej je nekdanji predsednik države, gospod Milan Kučan. Izvoljen leta 92' in nato ponovno leta 97'. Torej 10 let je vodil Slovenijo. Gospod Kučan, zanima me, če bi bila takrat možnost, če bi to sploh dopuščalo, bi kandidirali še tretjič ali je bilo 10 let dovolj?
    KUČAN: No, čisto natančno, jaz sem imel mandat že dve leti prej. Leta 90' sem kandidiral za predsednika predsedstva. Takrat je bilo to še kolektivno vodenje države. Potem je bila sprejeta nova ustava, uveden je bil institut predsednika države. To so bile volitve 92' in potem leta 97'. Ne, tudi če bi bila možnost, ne bi več kandidiral. Mislim, da sta dva mandata več kot dovolj na vsaki funkciji, ki zahteva odgovornost, ustvarjalnost, temeljite presoje in sodelovanje s številnimi dejavniki. Hočeš nočeš, mislim da po takšnem času, ker je taka človeška narava, začneš stvari opravljati rutinsko. To pa seveda ni v korist takšni odgovorni funkciji.
    MOČNIK: No, že prej sva omenila, da se bova dotaknila tudi aktualnega političnega dogajanja in trenutne politične klime v Sloveniji. Že kar nekaj časa lahko spremljamo spor med sedanjim predsednikom države Janezom Drnovškom in predsednikom vlade Janezom Janšo. Kako gledate na to kot nekdanji predsednik? So bila tudi v času vašega mandata kakšna nesoglasja med vami in takratnim predsednikom vlade, le da niso bila toliko medijsko izpostavljena?
    KUČAN: Veste, na nek način je v ustroj parlamentarne republike vgrajeno tudi kritično razmerje med posameznimi inštitucijami, ki odločajo o življenju v državi, tudi v razmerje med vlado in predsednikom republike. Od ljudi, tudi od tradicije, od izgrajenosti inštitucij in njihove avtoritete v očeh državljanov je odvisno, kako se ta razmerja odvijajo. Ali je recimo dovoljeno, zaželeno kritično razmišljanje in dialog med temi inštitucijami, ali pa se vsak kritični razmislek smatra za napad in sovražno dejanje. Ta razmerja so lahko torej konstruktivna in v prid življenju v državi. Če pa so ljudje premalo zreli za funkcije, ki jih opravljajo, se pa to dostikrat razvije v konflikt in ta gotovo da ni v prid življenju v državi. Še najmanj pa so v prid dobremu počutju državljanov.
    MOČNIK: Menite, da bi lahko bil ta spor malce manj medijsko izpostavljen? Bi lahko za zaprtimi vrati rešili te probleme med sabo, ali trenutno, kot ste omenili, v tem ozračju drugače očitno ne gre?
    KUČAN: Ko gredo stvari tako daleč, jih je najbrž težko vrniti nazaj. Ne gre seveda pozabiti, kje je izvorni vzrok za to, kar se je začelo dogajati. Ker dokler je predsednik države molčal o razmerah v državi, je bilo na videz vse v redu. Ko pa je začel o razmerah v državi govoriti javno, ko je svoja opažanja spremenil tudi v kritično javno besedo, je pa prišlo do spora. Tako kot je na žalost to v Sloveniji navada, se je namesto razmišljanja o tem, ali ima predsednik države prav, ko opozarja na nekatere pojave v državi, namesto o pojavih torej, začelo razpravljati o njem, o njegovih navadah, o njegovem načinu življenja. To je seveda vse prej kot znak demokratičnosti vzdušja v državi.
    MOČNIK: Precej sveži so tudi dogodki okoli državne proslave ob Dnevu državnosti. Proslave se niste udeležili, ker ste rekli, da "dogodka, na katerem ni omogočeno oziroma ni zaželeno, da govori predsednik države, ne morete šteti za državno proslavo". So se vseeno iz kakšne strani pojavili kakšni očitki, da bi bilo prav, da bi se vseeno udeležili proslave? Ali pa se s tem niste potem več ukvarjali?
    KUČAN:Veste, za mene ta odločitev ni bila lahka. Precej boleča je bila. Navsezadnje sem sodeloval pri nastajanju države in to je praznik, s katerim se spominjamo njenega rojstva in vsega, kar je s takratnim dogajanjem povezano. Praznik je priložnost, da se državljani veselimo in smo ponosni na doseženo, da premerimo svoje moči, "daljo in nebeško stran", kot je rekel pesnik, in vidimo, koliko moči imamo za uresničitev ciljev, ki si jih je ob taki priliki potrebno zastaviti.
    Če pa se proslave spremenijo v prestiž, v merjenje zaslug, v odrekanje enim in prisvajanje s strani drugih, potem se teh proslav ni mogoče veseliti. Na žalost je skoraj od vsega začetka tako, da so se eni teh proslav veselili in udeleževali, drugi pa ne, ker tudi niso priznavali legitimnosti demokratično izvoljenih ljudi, ker ti pač niso bili po njihovi politični meri. Organizirali so svoje proslave in niso prihajali na uradne proslave.
    Glede na to, da ni bilo zaželeno in omogočeno predsedniku države, da govori na osrednji proslavi, je nisem mogel šteti za državno proslavo. Ker pa sem sam nekoč opravljal to funkcijo, se mi je zdelo prav, da tudi na ta način izrazim svoje nestrinjanje z odrekanjem avtoritete funkciji, ki je vendarle najvišja v državi.
    MOČNIK: No, včeraj pa je gospod Drnovšek, torej sedanji predsednik države dejal, da se ne namerava udeležiti nobene proslave več do konca svojega mandata, čeprav mislim, da so do konca še štiri proslave. Kako bi to komentirali?
    KUČAN: Glede na vse, kar se je dogajalo z letošnjo nedavno proslavo, odločitev predsednika Drnovška razumem. Se pa z njo ne strinjam. Eno je protest, ker ti je onemogočeno govoriti na proslavi. Drugo pa je udeležba na proslavah, ki dobijo državni značaj vendarle tudi s prisotnostjo tistih, ki državo predstavljajo. To je tudi predsednik države. Ampak kot sem že prej rekel, se je v tem razmišljanju treba vrniti na izvirni greh. Ta pa je v nespodobnem, nespoštljivem obnašanju in odnosu do institucije predsednika republike. Ker je državni uradnik, ki načeluje koordinaciji za pripravo državnih proslav, po moji sodbi nespoštljivo in nespodobno urejal oziroma poizkušal urejati razmerje do predsednika republike, in glede na to da spada med tiste, ki širijo sproščeno vzdušje v Sloveniji, je potrebno dodati, da bi ob sproščenosti Slovenija potrebovala tudi oliko in spodobnost. Predvsem oliko tistih, ki jim je zaupano, da upravljajo državo. Tega spoštljivega odnosa ni, kar je samo dokaz, da je Slovenija mlada država in da šele gradimo institucije in njihovo avtoriteto. Država nedvomno potrebuje institucije z avtoriteto. Namesto da bi državne institucije druga drugi pomagale krepiti avtoriteto, je že od vsega začetka tako, da iz politično prestižnih razlogov, pa tudi iz osebno prestižnih razlogov druga drugi spodkopavajo avtoriteto.
    MOČNIK: Dobro, hvala lepa. Toliko zaenkrat. Predajam besedo v studio, kasneje pa se vrnemo in zagotovo bomo rekli kakšno tudi o prihajajočih predsedniških volitvah, ki bodo jeseni.
    RACMAN: To je bil gospod Milan Kučan in naša Špela in vrta GM caffe-ja.
    (glasba)
    RACMAN: Špela, sta že spila kavico, sta že na sladoledu?
    MOČNIK: Ja, sva že spila kavico in še vedno nisva na sladoledu. Tudi to sledi kasneje. Čokoladnih mignončkov se sicer ne branimo, tako da malo grešimo, ampak nekdanji predsednik države gospod Milan Kučan se jih še vedno brani. Pravi, da ni sladkosnedne narave. Kaj pa mogoče sicer najraje? Pravite, da niste skladkosnedi, kaj pa najraje jeste sicer?
    KUČAN: Moj problem je, da rad jem vse, kar se mi seveda tudi pozna. Tako da imam spoštljiv odnos do hrane.
    MOČNIK: Prej ste omenili, da bi raje suho klobaso kot mignonček.
    KUČAN: No, če bi imel na izbiro, bi se gotovo odločil za klobaso.
    MOČNIK: V redu. No, prej sva že omenila, da se bova dotaknila tudi prihajajočih volitev za predsednika države, ki nas čakajo jeseni. Zdaj je znano, da je Lojze Peterle nekako kandidat desnice. Podprle so ga bolj kot ne vse desne stranke. No,medtem ko se je Pahor odrekel kandidaturi, pa levica še išče svojega kandidata. Možno je, da bosta celo dva – Danilo Türk in Mitja Gaspari. Omenjal se je tudi Ivo Vajgl. Menite, da je to dobro, da bosta dva, mogoče celo trije kandidati, ali bi bilo bolje, da bi vsa levica podprla enega kandidata in bi imel s tem mogoče več možnosti?
    KUČAN: Eno je tisto, kar jaz mislim, da bi bilo dobro. Drugo je pa realnost, s katero smo soočeni. Nasploh mislim, da bi bilo dobro predsedniške volitve razumeti kot tekmovanje ljudi, posameznikov in manj kot prestižno tekmovanje na političnem odru strankarskega življenja. Ampak s trenutkom, ko je Slovenska demokratska stranka sklenila, da podpre kandidaturo Lojzeta Peterleta, potem ko je to že storila krščanska demokracija in ko je temu potem sledila še ljudska stranka, je popolnoma jasno, da je Lojze Peterle ne več kandidat Lojze Peterle, ampak je postal kandidat desnega političnega bloka. S tem se je zakoličil prostor političnega tekmovanja tudi v teh volitvah. To ne bo več tekmovanje posameznikov, ampak tekmovanje političnih blokov, ne glede na to, ali bodo stranke, pogojno temu rečem levice, to razumele in postavile skupnega kandidata, ali bodo pa v tekmo stopile vsaka s svojim kandidatom. Na koncu je vendarle vprašanje, kako se bodo iztekle volitve. Ali bo drugi krog in v drugem krogu bo najbrž, čemur pravim neugodna stvar, endarle prišlo do tekmovanja blokov - tudi v tem primeru, da bo v prvem krogu na strani tako imenovanega levega bloka nastopilo več kandidatov.
    MOČNIK: Dobro, mislim da nas sedaj čakajo med drugim tudi cestne informacije in se kmalu spet slišimo.
    RACMAN: OK, lep pozdrav v GM caffe. Če bo ostal kakšen mignonček ali pa če res ne bosta hotela sladoleda, bomo tukaj na Ljubljanski 36 zelo veseli. A ne da, Gregor?
    GREGOR: Absolutno, jaz se ga ne bom branil.
    RACMAN: Boš vanilijo, jagodo?
    GREGOR: Meni je bila sicer bolj všeč ideja gospoda Kučana o suhi klobasi.
    RACMAN: A suho klobaso bi ti?
    GREGOR: Mislim, mesa se nisem še nikoli branil.
    RACMAN: OK. No, kot ste lahko registrirali, sva tukaj dva lačna.
    (glasba)
    RACMAN: Špela, mi imamo dežek. Kaj pa par sto metrov stran? Pada?
    MOČNIK: Ja, tudi tukaj pada. Bolj malo pada, no. Sicer je bolj kislo vreme danes, ampak ni kakšnega hudega naliva. Smo pa vseeno skriti na varnem. Čakamo, da se nam izteče poletni klepet, ker se že veselimo sladoleda. No, ampak preden si zaslužimo sladoled,
    RACMAN: Bo treba še malo delati, ja.
    MOČNIK: Ja. Imamo še par vprašanj. In sicer, gospod Kučan, že prej sva govorila o tem, da nimate težav s tem, da greste na dopust tudi na Hrvaško. Sicer je zadnje čase kar pestro v odnosih z našimi sosednjimi državami, tudi z Avstrijo in tudi sedaj s Hrvaško. Incidenti v Piranskem zalivu. Zdaj se govori, da so bili incidenti leta 2004 - pojavile so se obtožbe, da so bili nekateri incidenti menda celo dogovorjeni in podobno. Kaj menite, so ta medsosedska nesoglasja med državami običajna? Se to dogaja tudi z drugimi državami, ali je Slovenija na tem področju izstopa?
    KUČAN: Med sosedi, tudi v naselju, v vasi, razmerja niso zmeraj idealna. Tudi med državami niso zmeraj idealna. Slovenija s svojimi sosedi po moje nič ne odstopa od običajnega življenja. Odstopa pa po načinu ali pa bi rekel nesposobnosti, da ta razmerja ureja. Ureja na način, da se ne bi vlekli 15 in več let. To kaže na neko impotentnost slovenske zunanje politike in na nepripravljenost, da bi se vrnila na izhodišče z vprašanjem, kje so pravzaprav vzroki za te napetosti. Vzrok nedvomno je, ali pa je vsaj eden od temeljnih vzrokov način reševanja problema hrvaških varčevalcev, ki so svoje hranilne vloge imeli v Ljubljanski banki.
    MOČNIK: No, teh odprtih vprašanj je kar nekaj in se mi zdi, da se vsako leto pred poletjem nekako še bolj pojavijo. Primer je na planu. Recimo spet nerešena mejna vprašanja. Že kar nekaj časa se vlečejo te težave s Hrvaško. Menite, da bo sploh v naslednjih par letih prišla rešitev na plano, ali bomo tukaj večno tipični sosedi in se vedno malce kregali?
    KUČAN: Mislim, da ni tako težko priti do rešitev, če obstoji pripravljenost za to, da se do rešitev pride. Če pa politiki ustreza, da ima kar naprej napete odnose in se lahko na to sklicuje, je pa seveda težko pričakovati, da bi rešitev prišla, ker same po sebi te rešitve ne pridejo. Po mojem mnenju ni pametno reševati najprej tisti problem, ki je najbolj nabit z iracionalnimi čustvi in na katerega je vezano največ emocij. To je mejno vprašanje. Posebej mejno vprašanje v Piranskem zalivu. Pametne politike bi se po moji sodbi dogovorile za nek režim, ki bi omogočal kolikor toliko normalno življenje, tudi v Piranskem zalivu in na obali. Potem bi se pa lotil tistih vprašanj, ki jih je mogoče racionalno urejati. To je problem Ljubljanske banke, problem atomske centrale v Krškem in še nekatera druga vprašanja. Kajti interesi za dobre odnose, za dobre gospodarske odnose pa objektivno obstojijo tako na Hrvaškem kot v Sloveniji. Predvsem mislim, da bi lahko obe državi skupaj Evropi in evropskim državam ponudili kakšen svoj skupni projekt, kako reševati probleme južno od Hrvaške.
    MOČNIK: No, vi že kar nekaj časa živite v Murglah. Kako pa se vi razumete s svojimi sosedi?
    KUČAN: S svojimi sosedi se razumem zelo dobro. Posebej, ker je moj prvi sosed Janez Stanovnik, nekdanji predsednik predsedstva republike Slovenije, moj dober prijatelj in imava seveda zelo dobre medsebojne in sosedske odnose.
    MOČNIK: Pa se recimo s kakšnimi sosedi kdaj obiskujete, povabite kdaj koga na kavo, ali je to pri vas vseeno malce drugače?
    KUČAN: No, včasih, ko je še živel gospod Gaspari - pa ne Mitja Gaspari, smo se dostikrat dobivali, ker je bil on iniciator tega skupnega življenja. Skupaj smo na prostoru med našimi hišami tudi pričakali novo leto. Odkar je umrl, je to nekoliko zamrlo. Postarali smo se, ampak prihajajo mladi ljudje in mislim, da bodo ti obnovili te lepe običaje.
    MOČNIK: Se pravi, se še vedno lahko zgodi, da boste priredili kakšen piknik in povabili vse sosede?
    KUČAN: No, zdaj se bližajo nekatere obletnice in takrat bi se najbrž spodobilo, da se kaj takšnega tudi pripravi.
    MOČNIK: Kaj pa, ko se odpravite na primer v bližnjo trgovino. Ljudje vas zagotovo še vedno prepoznajo.
    KUČAN: Ja, trgovina je zelo blizu. Tam me poznajo. To je naš murgelski Mercator. Poznam prodajalke, one poznajo mene, poznam skorajda vse nakupovalce, ki se ob sobotah tam vrtijo, tako da to pravzaprav ni Mercatorjeva, ampak je kar naša trgovina.
    MOČNIK: Se srečujete tam tudi s svojimi sosed. Prej sva govorila o medsosedskih odnosih in možnih rešitvah. Pa me zanima samo še to. Ali menite, da smo Slovenci konflikten narod?
    KUČAN: Nič bolj kot drugi. Bolj smo konfliktni v razmerjih med seboj, znotraj sebe, kot pa s sosedi. To, kar imamo s Hrvati, je v bistvu neka nenormalna situacija in rekel bi da tudi skregana z našimi nacionalnimi načeli.
    MOČNIK: Dobro, toliko zaenkrat o medsosedskih odnosih. Se slišimo še malce kasneje.
    (glasba)
    RACMAN: Pod streho sta, naš nekdanji predsednik države, Milan Kučan in naša Špela. Živjo Špela, je že prišel sladoled na mizo, ali sta še vedno vzdržna?
    MOČNIK: Ne, sva še vzdržna. Sva se ravno pogovarjala, da počakava na zadnji vhod, potem pa se lahko lotiva sladoleda, na katerega čakava že skorajda dve uri. Čeprav danes ni prav vroč dan za sladoled, bo vseeno prijalo, da se malo osvežimo. Zaključiva bolj lahkotno in pustiva za nekaj časa te aktualne politične teme ob strani. Vemo, da imate dve hčeri in enega vnuka. Uživate v vlogi dedka?
    KUČAN: Ja, zelo. Kolikor mi je to omogočeno, oziroma kolikor mi vnuka pustijo, da sem lahko dedek.
    MOČNIK: Zakaj, vam ne zaupajo?
    KUČAN: Ja, ampak saj veste, konkurenca je huda. Starši, pa teta, pa babica, tako da je kar pestro.
    MOČNIK: Se pravi, je vnuk kar zaposlen.
    KUČAN: Ja, zelo, zelo.
    MOČNIK: Razdeljen na več koncev. Kaj pa sicer, recimo kako se soočate s tehnološkim napredkom. S tem mislim predvsem hiter razvoj komunikacij, internet, elektronska pošta, digitalna fotografija… Sledite temu ali vam je bolj pri srcu klasičen način komuniciranja?
    KUČAN: Ja, zaostajam. Odkrito priznam. Ta razvoj gre za mene prehitro. Generacije, ki se zdaj rojevajo, no že tudi moje hčerke so se nekako rodile z vdorom računalnika v naše življenje in to obvladujejo drugače, mobilno telefonijo, vse te stvari. Tako da jaz sem nekako pač človek prejšnjega časa, kar zadeva sodobno tehnologijo, zlasti komunikacijsko. Mobitel uporabljam, da pokličem in se oglasim, če me kdo kliče.
    MOČNIK: Kaj pa e-mail pa internet?
    KUČAN: Slabo.
    MOČNIK: Ga sploh imate, ga odpirate, ali vam to delajo drugi?
    KUČAN: Ja, ja, že. Ampak za čisto osnovne komunikacije, tako da se čudim tistim, ki znajo s tem narediti hudiča in pol, po domače rečeno, jaz pa sem, kar se tega tiče, pravzaprav samo polpismen.
    MOČNIK: Kaj pa digitalna fotografija? Slikate s tem digitalnim fotičem, če temu tako rečem?
    KUČAN: Ne, s klasičnim.
    MOČNIK: S klasičnim?
    KUČAN: S klasičnim.
    MOČNIK: Se pravi še vedno kupujete filme in potem razvijate…
    KUČAN: Ja.
    MOČNIK: V redu. Pa bi se radi naučili, da bi poskusili kaj novejšega? Vam je…?
    KUČAN: Ne, ne, se trudim, potem pa, ko se mi zdi, da to obvladam, dobim spet možnost na star način in se potem nekako kar vdam.
    MOČNIK: Kaj pa sicer, se vozite sami? S svojim avtom ali vas še vedno vozijo okrog drugi?
    KUČAN: Ne, ne. V glavnem se vozim sam. Tu pa tam, če moram na pot, ki je vendarle povezana s politiko, pa mi je Urad predsednika republike omogočil prevoz.
    MOČNIK: No, prej ste omenili, da se boste odpravili za tri dni v Julijce, sicer pa bo verjetno vaš glavni dopust v hribih bolj septembra, če sem prav razumela?
    KUČAN: Ja, vsak mesec nekaj. Nekaj tudi avgusta, ampak tako. Nekako se mi zdi, da je za naše visokogorje september, če je le vreme, najbolj primeren čas.
    MOČNIK: Se pravi, večino poletja pa zaenkrat ostajate tudi v Ljubljani.
    KUČAN: Ja, tudi v Ljubljani, za kakšen dan tudi v Prekmurje. Tam so le sestre, sorodniki, pa predvsem je tam moja mladost in spomini.
    MOČNIK: Super. Kar boste imeli dopusta, upam, da ga preživite lepo. Hvala lepa, da ste se danes odzvali našemu povabilu.
    KUČAN: No, hvala vam za povabilo. Jaz vam tudi želim prijetne počitnice in čim več vročih dni, da vam bo pripadla čim večja porcija sladoleda.
    MOČNIK: To pa zagotovo. Hvala lepa gospod Milan Kučan.
    KUČAN: Hvala vam.
    RACMAN: Hvala Špeli za tale čvek. Upam, da ne boš gospodu Kučanu pojedla zdaj ves sladoled, kolikor jaz tebe poznam. Je kaj strahu? Špela je že na sladoledu.
    MOČNIK: Ne, ne, nič strahu. Vsak dobi svojo porcijo, si pravično razdelimo in to je to.
    RACMAN: Aha. Dobro, bomo potem poslušali, če je bilo temu res tako. Gospod Kučan, pa tega res ne morete, dajte, vanilija je res kar nekaj, dajte raje meni. Saj poznamo te zgodbe. Hvala Špela za tale čvekec, se v kratkem vidimo.

     

     

    seznam   na vrh