Vedno živa vprašanja za prihodnost slovenske nacije
Janče, 4. junij 2006
GOVOR MILANA KUČANA V CELOTI:
"Pred 64-imi leti je druga grupa odredov pri poskusu preboja na Štajersko tu blizu Janč uspešno izbojevala do tedaj največjo bitko z Nemci in Italijani na Slovenskem. Tega dogodka se Janče spominjajo vsako leto, vse od prvega povojnega leta naprej. Prav tako kot se spominjajo ustanovitve prve partizanske čete, ustanovljene nedaleč od tod, na Molniku, že 17. julija 1941. Ta je nekaj kasneje postala jedro drugega partizanskega štajerskega bataljona, ki je spomladi leta 1942 prerasel v prvo slovensko partizansko brigado in iz nje v drugo grupo odredov, tisto enoto slovenske partizanske vojske, ki je tu, na pragu Ljubljane napovedala končno zmago nad zavojevalci slovenske domovine. Dolga in trnova, polna človeških žrtev, trpljenja in odpovedovanja je bila še pot do nje. A je do nje moralo neizogibno priti, ker so na strani slovenskega upora bili moralna upravičenost, etičnost dejanja in patriotska dolžnost. Tako kot pri Francozih, Angležih, Američanih in Rusih ter drugih narodih Evrope, ki so prepoznali zločestost fašizma in nacizma in v boju zoper njega sklenili vojno zavezništvo.
Slovenija je bila med državami, ki so v tej vojni zmagale. S svojim bojem in žrtvijo na skupni žrtvenik svobode so partizani obranili obstoj slovenskega naroda in njegovo čast in uvrstili Slovence med zavezniške zmagovalce. Tisti, ki so sodelovali z okupatorjem, pri tem nimajo nikakršnih zaslug. Po tolikih letih ni veliko neznanega o tem, zakaj so eni kljub vsem idejnim in političnim razlikam stopili skupaj na negotovo in nečloveško zahtevno pot organiziranega boja zoper okupatorja, drugi pa na pot sodelovanja z okupatorji in oboroženega boja zoper prve. Žal je mnoge med njimi, zapeljane in prepuščene samim sebi, ta pot na koncu, potem ko so jih zahodni zavezniki vrnili v domovino, pripeljala do smrti v roških breznih in rudniških jaških. Nad njimi je bil zagrešen vse obsodbe vreden zločin po starodavnem izročilu zmagovalcev in maščevalcev, da premaganim grozi gorje. Skrajni čas je, da po tolikih letih končno opravimo svojo moralno dolžnost in spoštljivo pokopljemo vse naše mrtve iz te vojne in ne dovolimo, da se uporabljajo kot argument v današnjih političnih spopadih. Lažje bo potem priznati, da so se uporniki odločili in ravnali prav. In tako bo ostalo.
Podobo dogajanj o takratnem surovem času dopolnjujejo nove zgodovinske raziskave in pripovedi junakov in žrtev tistega časa. Toda ali je zato res mogoče povsem spreminjati vrednotenje takratnih temeljnih odločitev in dejanj. Smo res vsa leta, ki nas delijo od vojne, slavili zablodo, kot je slišati celo na državnih proslavah? Smo res žrtve nevednosti, ideološke manipulacije, slepote in pranja možganov? Je mogoče sodelovanje z okupatorjem zdaj upravičiti s sklicevanjem na boj proti maloštevilni skupini takratnih komunistov? Prepričan sem, da ne.
Prav tako sem prepričan, da imata narod in država o tistem času lahko le eno temeljno resnico, ki je hkrati evropska resnica vojnega časa. Vsakokratna oblast je ne more poljubno spreminjati, saj to ni stvar strankarskih razmerij. Udeležencem takratnih dogajanj, junakom in žrtvam tistega časa pa je treba pustiti, da živijo s svojo resnico o svojih odločitvah, dejanjih, motivih in vlogah. Njim resnice ne more nihče zapovedati. Brez tega ne more biti sprave in pomiritve. Kajti sprava je predvsem intimna stvar človeka, ko je pripravljen prisluhniti resnici drugega in kljub razlikam sodelovati z njim v prizadevanjih za skupno dobro. Se opravičili in odpustiti. Sprava na laži pa ne more biti sprava.
Ničesar, kar se je takrat dogajalo, ni mogoče pozabiti in ni mogoče za nazaj spremeniti. Treba je pomniti. To nas lahko obvaruje podobnih zmot in zablod in pomaga, da bomo v vsakem času našli resnico o sebi. Spominjanje pomeni utrjevanje vrednot, ki jih bomo Slovenci zapisali v svoj zgodovinski spomin, v svoj nacionalni etični kodeks, na katerem bomo gradili državo in oblikovali prihodnost. Kajti narod brez jasno prepoznanih in trdnih vrednot si ne more obetati prijazne prihodnosti niti varnega uravnavanja svojih dejanj v dilemah sodobnega sveta.
Za obstoj in prihodnost slovenske nacije in države so to vedno živa vprašanja. Ali bomo kot narod pripravljeni negovati svobodo, svojo identiteto, svojo zemljo, govorico in ustvarjalnega duha pred morebitnim utapljanjem v današnjem globaliziranem svetu, ki je prikrito očem, a zato nič manj usodno? Se bomo zmogli odločiti za medsebojno sodelovanje, čeprav različno vidimo in razumemo svet? Ali pa bomo brez zadržkov sklepali tista zavezništva, tudi s tujci, ki bodo obljubljala uničenje naših političnih nasprotnikov? Bomo pripravljeni kljub ideološkim in nazorskim razlikam delati skupaj za varovanje in uveljavljanje nacionalnih interesov? Odgovori niso tako sami po sebi umevni. Zdaj, ko mineva petnajst let od osamosvojitve, je pogosto slišati, da je to bil edini projekt, ki Slovence ni razdvajal, ampak združeval. To je res, ker smo takrat znali skupaj določiti cilj, ki je bil jasen in ki smo ga lahko uresničili le s skupnim dejanjem, v katerem se ni povpraševalo, kaj je kdo bil, ampak kaj je pripravljen storiti. Spoštovanje do tega velikega skupnega dejanja zahteva, da se vprašamo, kaj smo pripravljeni danes storiti, da nas ne bodo znova razdvajale stare zgodovinske ločnice.
O tem govorim zato, ker se bomo pred velikimi izbirami in odločitvami slovenski ljudje lahko znašli tudi v prihodnje, v svetu, ki je poln protislovij in velikih izzivov.
V vse večji ekonomski, socialni, politični in človeški negotovosti, ki jo prinašajo hitre spremembe doma in v svetu, si ne tako redki zastavljajo vprašanje, kako bo v procesih hitrega socialnega razslojevanja z njihovo prihodnostjo, varnostjo in razvojem. V teh razmerah je razumljiva zahteva, da sedanji upravljavci države jasneje opredelijo cilje sedanjih globokih sprememb in poti, ki naj vodijo do njih. Pa tudi po jasnejši besedi o posledicah, ki jih bodo imeli ti posegi za posamezne družbene skupine, posebej za družbene skupine in posameznike, ki se že zdaj soočajo s problemi svojega preživetja in prihodnosti svojih otrok. Za tiste, ki so stranski produkt tistega kapitalizma, ki človeka, če ne ustvari profita, oropa dostojanstva in samospoštovanja. Če bodo odgovori na razvojne izzive Slovenije v korist in dobro vseh, potem bo nujne spremembe lažje prepoznati kot koristne in jih tudi izpeljati. Vredno se je za to potruditi, kajti potem bo mogoče doseči tudi soglasje o tem, kakšni naj bosta družba in država, v kateri želimo živeti in kakšna prihodnost, ki jo želimo odpreti zanamcem, ne da bi ena skupina svojo predstavo vsiljevala drugi in se pri tem mimo volilnih obljub ohlapno sklicevala na mandat za spremembe, ki naj bi ga dobila na volitvah. Poiskati takšno soglasje v družbi je izziv za politiko, ki želi biti demokratična in odgovorna do svojih državljanov. To je veliko več kot iskanje zgolj soglasja strankarskih elit. Je iskanje poti do ljudi, da bi zamisli sprejeli skupaj, so konkretna in nujna dejanja, ki postavljajo v ospredje razvoj, kvaliteto gospodarjenja, premišljeno spreminjanje gospodarske strukture, povečevanje blaginje za vse in krepitev kondicije za tekmo na svetovnih trgih.
Vztrajne, vendar postopne spremembe so Slovenijo doslej tudi v mednarodnih razmerjih predstavile kot uspešno zgodbo. Čemu zdaj to nadomestiti z radikalnimi posegi, ki predvsem ožijo socialno državo, prostor javnega v korist zasebnega in polje socialnega sporazumevanja, spreminjajo socialno strukturo, ožijo medgeneracijsko partnerstvo in posegajo v vrednote, ki so Slovenijo doslej določale kot demokratično laično državo, zavezano libertarnemu izročilu. Nismo ne v krizi, ne v izrednih razmerah. In Slovenija zmore razvijati svojo sposobnost hitrega prilagajanja potrebnim spremembam, ki bodo zagotavljale uspeh v konkurenčni tekmi na svetovnem trgu in prestiž v evropski družini držav. Ta je v največji meri odvisen od tega, ali bo Slovenija znala izkoristiti članstvo v EU za hitrejši razvoj, za bogatitev in razvoj lastne kulturne identitete ter sistema vrednot, predvsem pa dokazati, da je Slovenija v vsakem pogledu verodostojen, iniciativen in odgovoren partner tako znotraj evropskih povezav kot tudi znotraj globalnega premisleka o ravnovesju med gospodarskim in človekovim razvojem, o pravični soodvisnosti globalne človeške skupnosti in o učinkovitem varovanju našega planeta.
Naj se vrnem k dogodkom, ki se jih danes spominjamo. Pomembni so za samozavest Slovencev. Bili so mogoči v tem delu Slovenije, ker so bili naslonjeni na zavest in dolgo tradicijo organiziranega boja delavcev iz Zadvora, Vevč, Dobrunj, Polja in drugih krajev na vzhodnem industrijskem obrobju Ljubljane za boljše življenjske in delovne pogoje, za bolj pravičen svet. Kljub terorju takratnega klerofašističnega režima in ovajanja aktivistov, ki je že takoj po okupaciji pripeljala do izdaj in strahot, ki jih pooseblja bližnji Sv. Urh, je to gibanje ohranilo politično stabilnost, se izognilo frakcijskim bojem in okrepilo akcijsko sposobnost. Ob okupaciji je bila zato odločitev za odpor nosilcev tega gibanja tako rekoč samoumevna. Skozi Molniško partizansko četo je vodil kanal, ki je desetinam domoljubov iz okupirane Ljubljane omogočil, da so se pridružiti partizanskemu gibanju. Ti so se kasneje borili in krvaveli po vsej domovini. Ljubljana je na oltar svobode položila mnoga življenja. Razumljivo je zato, da je okupirano in trpeče mesto, obdano z bodečo žico, vsa dolga okupacijska leta zrlo na Janče in okoliško hribovje kot sporočilo upora in zanesljive zmage. Zato se vsako leto na Jančah tudi zbiramo in skupaj premišljamo o prihodnosti, ki ji je bil temelj postavljen tudi z NOB in z mnogimi dejanji v skupno dobro po njej.
Tudi novi svet, ki nastaja in smo njegovi tvorci tudi mi, ne bo brez vrednot, ki so navdihovale partizanske borce. Ne bo brez težnje po socialni pravičnosti, po odpravljanju krivic, ne bo brez solidarnosti, altruizma in iskanja ravnotežja med hitrejšim gospodarskim razvojem ter socialno stabilnostjo in okoljsko odgovornostjo. Ne bo šlo brez medgeneracijskega partnerstva. Kajti to so vprašanja, ki so vse bolj v ospredju tudi v razpravah o prihodnosti sveta in človeške civilizacije na sploh. V vsem novem je vselej tudi nekaj starega in trajnega, kar ohranja človeštvo, narode, gibanja in daje oporo za naprej. Nekaj, kar predstavlja mostove preko časa, misli in stvari, da ne utonejo v pozabo. Življenje se ne začne znova z vsako generacijo in vsakokratno politično izbiro. Ne pozabimo na to in prihodnje leto spet pridimo na Janče."