Velike odločitve so izklesale slovenski narodni značaj
Komen pri Gabrovici, 4. februarja 2006
Govor Milana Kučana na slovesnosti na Komenskem:
Zgolj naključje je, da sem v razmaku dobrih treh mesecev udeleženec spominske slovesnosti, povezane z dogodkom, ki je z isto usodo povezal in za vselej zaznamoval življenje ljudi v Komnu, Tomačevici, Malem Dolu in Braniku. Ni pa naključje, da je tukaj še vedno živ spomin na čas velikih odločitev, ki so izklesale prihodnost slovenstva in naš narodni značaj.
Slovenski narod je živo bitje. Je dolga veriga rodov. In slovenski partizanski osvobodilni boj je v tej verigi eden njenih najbolj trdnih členov, je o tem času zapisal kraševec, pesnik, moj politični tovariš in prijatel Ciril Zlobec. Kaj pa bi danes spoštovali in na kaj bili ponosni, se lahko vprašamo skupaj z njim, če bi se čez tisti čas razlival madež hlapčevske podložnosti in sramota sodelovanja s tistimi, ki so se odločili, da nas zbrišejo z obličja sveta.
Klic k svobodi ni le utemeljitev osebne odločitve za upor in odpor zoper okupatorja. Je veliko več. Je vrednotni temelj primorskega in slovenskega ljudstva, ki se je dvignilo v boj za svobodo, čeprav je bila svoboda takrat le zelo oddaljen sen. V tem dolgem in neenakopravnem boju smo Slovenci zmagali. Zmagali in obstali smo, ker smo se uprli. To je vsa resnica. Preprosta kot vsaka resnica. In ne potrebuje veliko besed.
Je pa to resnico potrebno pomniti. Tudi za trenutke velikih odločitev, ki pridejo v življenju človeka in naroda. Te odločitve niso nikoli preproste.
Bil sem med tistimi, ki so morali poleti 91 leta odločati o vojni in miru. O tem, da se upremo agresiji jugoslovanske soldateske in da se ne uklonimo diktatu takratne beograjske oblasti. Zato, da ubranimo svojo svobodo in odločitev o samostojni slovenski državi, o kateri so sanjali mnogi slovenski rodovi. Odgovornost je bila toliko večja, ker smo se zavedali, da odločamo morda tudi o življenju naših sodržavljank in sodržavljanov. Vedeli pa smo, da se okoliščine, v katerih je bilo mogoče uresničiti pravico do lastne države, ne bodo ponovile. Odločili smo se za mir, čeprav je pot do miru in svobode vodila preko vojne. Vojna pa je huda stvar, kajti vsaka nosi s seboj gorje in strahote. Vendar te vojne nismo pričeli mi.
Tudi vojne, ki je Slovencem prinesla tujo okupacijo, razkosanje njenega narodnega območja in obsodbo na etnično izničenje ter gorje, ki se je nadaljevalo tudi še v povojni čas in katerega posledice z ideološkimi in političnimi delitvami čutimo še danes, nismo pričeli Slovenci. Okupatorji k nam niso prišli na obisk. Prišli so nam vzeti domovino in narodovo identiteto. Pri tem niso izbirali sredstev, vse do najhujših zločinov. Nesmiselno je zato govorjenje, da okupatorjevega nasilja ne bi bilo, če ne bi bilo partizanskega upora.
Tudi agresorji v poletnih dneh 91 leta niso s tanki divjali po slovenskih tleh zato, da bi utrjevali prijateljstvo s Slovenci, pač pa zato, da bi nam odrekli svobodo, da bi nam odvzeli pravico do odločanja o svoji usodi, da bi nam vzeli našo komaj rojeno državo. Tudi takrat ni nihče mogel vedeti, kakšne bodo posledice naših odločitev ali predvideti žrtev. A vedeli smo, da edino takšno odločitev lahko tudi moralno opravičimo. In če se agresiji ne bi uprli? Če bi se potuhnili in čakali ali z agresorji celo sodelovali? Do svobode in samostojne slovenske države morda niti ne bi prišli. Moralna utemeljenost naših pričakovanj pa bi bila vsekakor vprašljiva.
Svoboda človeka in naroda nimata cene, ki je ne bi bilo vredno plačati. Svoboda tudi ni nekaj samoumevnega in dana za vselej. Potrebno jo je izboriti in jo varovati. Vedno znova.
Časa in razmer, pa tudi namenov nasprotnikov, tistih iz druge svetovne vojne ali tistih iz agresijie proti Sloveniji, ni mogoče enačiti. Možno pa je iskati skupni temelj naših odločitev. Smiselno ga izražajo besede slovenskega izobraženca in zgodovinarja dr. Lojzeta Udeta, ki je leta 1943 zapisal: " Mir in red, ki so ga uvajali okupatorji leta 41 na slovenskem ozemlju je hotel biti red in mir na pokopališču ne samo slovenske državnosti, temveč prav slovenskega naroda. Proti temu miru in redu se je bilo treba upreti zaradi moralnega zdravja slovenskega naroda, naše notranje potrditve za bodočnost in zaradi našega ugleda pred svetom s polno moralno in mednarodnopravno upravičenostjo."
Dilema je vselej ista: ali ravnodušno sprejeti usodo ali se upreti. Uporniki se niso pripravljeni podrediti usodi, ki je etično ne morejo sprejeti. Če je življenje svoboda, je človek v času preizkušnje zanjo pripravljen zastaviti največ, kar premore: življenje samo. Takrat ne gre le za to, kaj je človek dolžan sebi, ampak tudi tistim pred njim in tistim, ki prihajajo za njim. »Iz roda v rod gre pot.«
V takšnih dilemah porojeno slovensko državo so bila položena velika upanja in pričakovanja. Danes je v mnogočem drugačna, kot je bila ob svojem nastanku. Pokazala je sposobnost in vitalnost. Uspešno se je prilagajala razmeram doma in v svetu. Vendar vse doseženo ne more biti razlog za zadovoljstvo s samim seboj. Bile so tudi napake in izgubljene priložnosti. Mnogo razlogov je za trezen premislek. Zmeraj jih je dovolj tudi za kritiko preteklih ravnanj. Ni pa jih toliko, da bi Slovenija kot uspešna država zamenjala pot vztrajnega, a postopnega prilagajanja in spreminjanja z radikalnimi posegi, ki korenito spreminjajo vsa področja družbe - od gospodarstva do kulture, pa tudi njene vrednotne temelje. Nedvomno so potrebne spremembe v konceptu gospodarskega in socialnega razvoja slovenske države in družbe, nekatere tudi globoke in radikalne. Brez sprememb ne bomo mogli dohitevati drugih članic EU in se uvrščati med uspešne, gospodarsko učinkovite, socialno integrirane in stabilne dežele.
Vladne reforme iščejo odgovore na ta izziv. V javnosti so izzvale veliko zanimanja, saj bodo določile prihodnji razvoj in s tem tudi prihodnjo podobo slovenske družbe. Določile bodo pogoje življenja vsakogar od nas in v odločilni meri tudi prihodnjih rodov. Ne posegajo le v naš način življenja, v miselnost, materialni in družbeni položaj posameznika, pač pa tudi v vrednote, ki so bistvo njegove identitete.
Zato je pomembno, kaj prinašajo reforme v obstoječi družbeni sistem vrednot kot zaželeno, vredno in novo v očitno spremenjenih razmerjih med državo in državljani, med zasebno in javno sfero in kako vplivajo na osebni vrednotni sistem, ki smo mu ljudje zavezani in je del naše identitete. Gre za vrednote, ki po svoji politični barvi niso niti leve niti desne. Mislim na visoko občutljivost za družbene neenakosti, odklanjanje revščine, solidarnost in socialno pravičnost ob sprejemanju tekmovalnosti in iniciativnosti.
Reforme zahtevajo prepoznavnost ciljev ter družbeno in ne le strankarsko soglasje. Gre za preveč pomembne stvari, da bi odločitve o njih lahko prepustili le vsakokratni oblasti. Potrebno je soglasje o ciljih in njihovih vrednotnih utemeljitvah. Tudi soglasje o tem, da ne bodo izpeljane le na hrbtih samo enega dela družbe, še posebej ne na hrbtih tistih, ki so zgolj lastniki dela, v korist lastnikov kapitala. Omogočati morajo spoštovanje tako dela kot tudi razvojne in socialne funkcije kapitala. Iskati velja ravnotežje med nujno konkurenčnostjo, tekmovalnostjo na eni in socialno varnostjo na drugi strani.
Slovencem je varnost, tudi varna prihodnost nacije, vrednota. Ta vrednota nima ne politične in ne strankarske barve. Ta prihodnost pa je varna, če je varna za vse ali pa je preprosto ni. Če v spremembah ne bodo prepoznane dolgoročne koristi za vse in za vso slovensko družbo, potem bi lahko pripeljale v zaostrena socialna nasprotja, v nestabilnost, cilji tudi nujnih sprememb pa bi bili ogroženi. Verjamem, da cilj ne more biti le bogata družba, kajti nikjer ni zagotovila, da je bogata družba že sama po sebi bolj pravična in socialna. Slovenci pa potrebujemo družbo, ki bo eno in drugo, ki bo bogata in hkrati socialno pravična, ki bo zagotavljala socialno povezanost in solidarnost.
Reforme bodo preizkušnja zrelosti, odgovornosti in demokratičnosti slovenske politike in družbe. Tu se bo videlo in odločilo, kako danes uporabljamo svobodo, ki smo si jo ne tako daleč nazaj priborili na temelju doslej največjega soglasja Slovencev v vsej naši zgodovini. Tako velikega soglasja razumljivo ni več, ker so tudi zgodovinske razmere drugačne. Ni pa mogoče zanikati potrebe po njem.
Česar Slovenija v tem trenutku gotovo ne potrebuje, je odrinjanje in celo izključevanje drugače mislečih in zapiranje razprav in odločanja le v krog enako mislečih. Po tej poti je mogoče priti zgolj do soglasja enako mislečih za dejanja zoper tiste, ki mislijo drugače in so drugačni. To bi vodilo v ohranjanje nasledene globoke razdeljenosti Slovencev, omejene in obremenjene s preteklostjo. To je pot ustvarjanja nasprotnikov. Nujne družbene spremembe pa potrebujejo zaveznike in ne nasprotnike.
Slovenija svoje razvojne vizije seveda ne more utemeljevati zunaj razmer v svetu, katerega del je postala s svojo odprtostjo, niti brez njegovega vpliva. Globalni svet ni le tekmovalen. Je tudi soodvisen in nedeljivo povezan. Usoda enih je usoda vseh. Usoda kitajskega ali indijskega delavca je v bistvu usoda slovenskega delavca.
Ni mogoče mimo temeljnega konflikta sodobnega sveta. To so razlike med bogatimi in revnimi, med tistimi, ki so že globoko v 21. stoletju in tistimi na robu eksistence. Skupna odgovornost za življenje soodvisne človeške skupnosti in za njeno prihodnost terja tudi odgovor na vprašanje, ali bo v svetu prevladalo brezobzirno tekmovanje za dobičkom, ki se ne bo ustavilo niti pred najbolj brezobzirnim izkoriščanjem in zatiranjem človeka, narodov, regij in celih kontinentov, ali pa bomo svet uredili na spoštovanju načela pravičnosti in solidarnosti. Velike, močne, in bogate države imajo več možnosti, da spremenijo ta razmerja in nosijo tudi večji del odgovornosti. Vendar moramo te odgovore iskati skupaj. Tudi male države in tudi manj razvite. Zaradi svobode, dostojanstva, miru, varnosti. Zaradi človeka in njegovega življenja.
Napak je, če to spregledujemo, ko breme rešitev lastnih gospodarskih in socialnih problemov rešujemo s prenosom najbolj preprostih del na kitajskega ali indijskega delavca, oropanega vsakega dostojanstva, ali celo tajskih in drugih otrok. Človek ne more biti koristen le toliko, kolikor služi oplojevanju kapitala in njegovi tekmi za dobiček. Tudi za te delavce bi bilo treba zahtevati enake standarde, enako delovno, socialno, kulturno in okoljsko zaščito. Potem bo tudi tekmovanje na globalnem trgu bolj enakopravno in približano meri človeka in človečnosti. Okrepilo pa bo tudi verodostojnost zahtev zahodnega sveta po spoštovanju političnih pravic in svobodnega trga.
Tako kot vi se tudi sam sprašujem, kam se v teh dilemah sveta s svojim ravnanjem umešča Slovenija. Tudi o tem, ali je takšno razmišljanje realno. Prepričujem se, da je skrajni čas za premislek, sicer bo svet, kakršen je ustvarjen po meri evropske civilizacije, vržen s tečajev.
Premislek o tem, kaj vse je naša preteklost in kakšno prihodnost želimo, nam bo pomagal najti odgovor na vprašanje, katerim vrednotam želimo biti zavezani, tako tistim, ki jih nosimo iz preteklosti kot tistim, ki jih sprejemamo kot skupno spoznanje človeške civilizacije. Le prepoznane in s prepričanjem sprejete vrednote omogočajo, da postanemo čvrsto povezana, solidarna in med seboj odgovorna narodna in državljanska skupnosti, ki bo sposobna živeti v preizkušnjah, katerih znamenj v nemiru sodobnega sveta ni težko prepoznati.
To bo tudi najbolj prepričljiva oddolžitev dejanjem in žrtvi tistih, ki se jih danes spominjamo. Spominjamo se jih zaradi naše prihodnosti. Spominjamo tudi pred bližnjim praznikom Upora in 65. obletnico ustanovitve OF slovenskega naroda.