»Grozljiva dediščina Titovega časa v Sloveniji«
Neue Zürcher Zeitung, 2. novembra 2005
Bivši predsednik republike se je ozdval na članek v Neue Zürcher Zeitung o dediščini medvojnega in povojnega časa v Sloveniji danes in o tem bralcem NZZ predstavil svoj pogled. Objavljamo prispevek Milana Kučana v celoti , v priponki pa še njegovo objavo v NZZ in članek, na katerega se je Milan Kučan odzval.
"Razmeroma pozno sem prebral članek z naslovom "Grozljiva dediščina Titovega časa v Sloveniji" ( NZZ, 7.10.2005, str. 5). Pisec članka se v njem loteva dogajanj na slovenskih tleh med drugo svetovno vojno in neposredno po njej. Ta sodijo med najbolj boleča obdobja slovenske zgodovine. Tudi danes, po več kot pol stoletja so ta dogajanja na žalost še vedno ena temeljnih ločnic v slovenski politiki in
prav zaradi svoje občutljivosti zahtevajo celovito tolmačenje in zgodovinski kontekst, brez poenostavitev ali enostranskosti.
Zaradi spoštovanja do Neue Zürcher Zeitung in njegovih bralcev se oglašam s kratkim odmevom na članek, ki omenja tudi mene kot nekdanjega predsednika republike Slovenije. Ne zaradi polemike, ampak kot sporočilo, da je o takratnih dogajanjih v Sloveniji možen tudi drugačen premislek.
Članek interpretira nekatera moja ravnanja in stališča, zato naj najprej povem, da je bilo in ostaja temeljno vodilo mojega delovanja ustvarjati pogoje zato, da bi v mladi slovenski državi ljudje lahko živeli ustvarjalno življenje drug z drugim in ne več drug proti drugemu, kot nas je postavila zgodovina sredi preteklega stoletja. Iskal sem pot iz delitev iz preteklosti, predvsem tistih iz medvojnega in povojnega življenja, ki so ga zaznamovale totalitaristične ideologije 20. stoletja, surovost okupacije, izredna težavnost odpora, zapletenost vojnih razmer na slovenskih tleh, kolaboracija z okupatorji ter ideološka zaslepljenost in opitost z revolucionarnim nasiljem v vrstah zmagovalcev po vojni.
Pogoj za uspešen korak iz delitev je poznavanje zgodovinskih dejstev, ki morajo biti sestavni del nacionalnega zgodovinskega spomina, iz katerega ničesar ne brišemo ali zamolčujemo in kjer so prepoznani vzroki in posledice. To pa pomeni tudi to, da spoštujemo vrednote kot so svoboda, spoštovanje človekovega dostojanstva ter človekovih pravic, enakopravnost in demokracija, vrednote torej, ki so jih pred agresorjem branili in uveljavljali slovenski partizani. Te vrednote so bile vodilo boja demokratičnih zaveznikov, katerega del je bilo slovensko partizansko gibanje.
Daleč so že časi, ko so Slovenci poznali le črno belo sliko slovenske vojne zgodovine. Proces spoznavanja preteklosti v njeni celoti so se začeli že v socialističnih časih. V osemdesetih med drugim z rehabilitacijo žrtev "dachauskih procesov", v katerih je povojna revolucionarna oblast na montiranih procesih obračunala z domnevnimi nasprotniki v svojih lastnih vrstah, in v zgodnjih devetdesetih s spravno slovesnostjo, ki sva jo vodila s takratnim ljubljanskim nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem na prizorišču množičnih povojnih pobojev v Kočevskem Rogu. Ta proces je samostojna Slovenija nadaljevala z vrsto postopkov za popravo krivic, postopkov za rehabilitacijo žrtev sodnih procesov, denacionalizacijo, vračanjem po vojni odvzetega premoženja, s poglobljenim preučevanjem zgodovinskega dogajanja, z urejanjem grobišč in številnimi spominskimi slovesnostmi.
Sedanjim, zlasti mlajšim generacijam Slovencev in tudi oblastem, ne glede na politično pripadnost, zato ne gre odrekati velikih materialnih in duhovnih naporov, ki so jih vložili v spravni proces, ki bi omogočil, da prevzamemo nase celotno breme vojnega, obvojnega in povojnega dogajanja, ne glede na to, kako boleče je za posameznika ali posamezne skupine. Slovenci se tako uvrščamo med tiste evropske narode, ki sprejemajo svojo zgodovino kot celoto in s tem tudi na slovenskih tleh postavljajo čvrste temelje za prihodnost Evrope in vrednot, na katerih se utemeljuje proces njenega združevanja in sprave.
V tem procesu sem aktivno sodeloval kot prvi predsednik samostojne Slovenije, pa tudi že prej. Moje globoko prepričanje je, da se sprava ne zgodi samodejno, pač pa samo z aktivnim iskanjem poti spoznavanja, razumevanja, priznavanja, sprejemanja in odpuščanja.
Ne vem, katere moje izjave pred volitvami so imeli v mislih sogovorniki avtorja članka, ki naj bi dokazovale, da se "nisem osvobodil Titoistične zgodovinske slike" in zaradi katerih naj bi nekateri dvomili v iskrenost ravnanj vseh, ki so bili politično aktivni že v prejšnjem socialističnem sistemu. O tem tudi ne želim ugibati. Res pa je, da ostajam zvest prepričanju o veličini odporniškega gibanja slovenskih ljudi vseh slojev in političnih prepričanj, ki so se uprli okupaciji in zatiranju posameznika in naroda, ki so ga italijanski, nemški in madžarski okupatorji hoteli izbrisati iz zemljevida sveta. Tudi povojna krvava, revanšistična dejanja predstavnikov revolucionarne oblasti te veličine ne morejo omadeževati. Odpor je bil moralno utemeljeno in legitimno dejanje. Prepričan ostajam tudi, da v takratnih razmerah, usodnih za slovenski narod, ni bilo opravičila za oboroženo kolaboracijo z okupatorji, tudi ne za "taktično in pogojno" s čakanjem, da nacizem in fašizem premagajo drugi. Bila je skrajno nemoralno dejanje. Tako so kolaboracijo svojih ljudi razumeli tudi v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem in Norveškem in v drugih okupiranih deželah. Drugačna interpretacija bi pomenila prevrednotenje vrednot, ki so vtkane v temelje današnje Evrope kot rezultat zmage zaveznikov, tudi slovenskih partizanov.
Verjamem, da se bo proces poglobljenega proučevanja in premišljanja o razlogih za odrekanje temeljem človeškega humanizma v Evropi dvajsetega stoletja, tudi v Sloveniji, nadaljeval. Glede medvojnih in povojnih pobojev sem vedno bil na stališču, da zločin ostaja zločin in da enega zločina ni mogoče opravičevati z drugim. Hkrati pa ostajam prepričan, da med vrednote sodobne Evrope sodi tudi načelo, da posameznikov ne more obsoditi politika, pač pa lahko to storijo le sodišča na temelju demokratičnih zakonov. Vsako drugo ravnanje je stopanje na tiste stranpoti, ki so pripeljale do najhujših grozot 20. stoletja."
Milan Kučan
Bivši predsednik republike
Priponke
Der Kampf der slowenischen Partisanen
Der Kampf der slowenischen Partisanen,
Der Kampf der slowenischen Partisanen,
Der Kampf der slowenischen Partisanen