Epopeja bojev slovenskega naroda za svoj obstoj in pravice
Dolenja vas pri Senožečah, 2. junij 2007
Govor Milana Kučana v celoti:
/velja govorjena beseda/
"O tem, kar se je tu v Dolenji vasi dogajalo maja leta 1944 prejšnjega stoletja, je znano vse. Tragedija, ki so jo s pobojem domačinov, požigi in ropom povzročili vojaki nemške okupacijske vojske in slovenski domobranci, je za vselej zaznamovala to kraško vasico in njene ljudi. Enako kot borba borcev II. bataljona južnoprimorskega odreda, ki se je nedaleč od tod spopadel s povzročitelji tega zločina. In v tem spopadu zmagal.
Kaj nam morejo ta in številna podobna dogajanja izpred več kot pol stoletja sporočati za današnji čas? V negotovih tokovih globalizacije in v protislovnih procesih evropskega združevanja, ko se sprašujemo o svoji identiteti in razmišljamo o nacionalni prihodnosti, so nam uporniški duh, svobodoljubje in pripravljenost na največje žrtve, naše izpričano junaštvo v obrambi svobode in dostojanstva posameznika in naroda, vedno znova vir naše samozavesti in poguma pri ustvarjanju prostora svobode za posameznika in za narod ta prostor ni nikoli osvojen do kraja in za vselej. Da si svobode vreden, je treba dokazovati vselej na novo in vselej na novo je potrebno imeti tudi moči za njeno obrambo.
Slovenci smo sposobnost in voljo po življenju in svobodi dokazovali v mnogih preizkušnjah, v katere nas je postavljala zgodovina. Nepretrgan niz osvobodilnih dogajanj je prepoznati v nemirnem prejšnjem stoletju. Od upora slovenskih vojakov v Judenburgu, boja Maistrovih in Malgajevih borcev za slovensko severno mejo, boja in odpora članov organizacije TIGR, ki se niso nikoli sprijaznili s krivično mejo Rapalske pogodbe ter s ponižanji in nasiljem nad Slovenci v fašistični Italiji, pa vse do OF, osvobodilnega gibanja in partizanske vojske ter kasneje do odpora in zmage pripadnikov slovenske teritorialne obrambe in policije v spopadu z enotami nekdanje jugoslovanske armade. V vseh teh dejanjih, ki se spletajo v pravo epopejo boja slovenskega naroda za svoj obstoj in pravice, veje širina svobodoljubnega duha, ki prepoznava svobodo kot najvišjo vrednoto, za katero se je vredno postaviti, tudi zaradi časti.
Dejanja, o katerih govorim, so se dogajala v različnih časih in v različnih razmerah. Imela so različne junake, pobudnike, organizatorje in voditelje, različne poglede na izbiro dejanj, kot smo ljudje različni po svoji naravi in razmisleku o stvareh. Toda vselej so bila usmerjena k istemu cilju. Zato je nesmiselno in politikantsko zoperstavljati eno dejanje zoper drugo ali ga celo preskakovati zgolj zato, ker so organizatorji odpora iz drugega ideološkega, oziroma političnega tabora. Pa se je to dogajalo že v preteklosti in se žal dogaja tudi danes. Zdi se mi nespodobno, nepošteno in žaljivo do številnih aktivistov in pripadnikov NOB, zamolčati OF ob dnevu upora zoper okupatorja zgolj zato, ker so njegovo jedro v začetku odpora tvorili komunisti. Še manj spodobno je boj in trpljenje članov in organizacije TIGR izrabljati za zmanjševanje pomena OF in partizanskega bojevanja. Kot da se velika večina Tigrovcev kasneje ne bi borila v partizanskih enotah, ne glede na njihove predvojne idejne in politične opredelitve. Bili so to ljudje, ki so iskreno ljubili svoj narod, ki so globoko čutili, da je treba za svobodo naroda tudi umreti. S tem spoznanjem so šli v boj. V službi okupatorjev ni končal nihče od njih.
Italijanski fašizem je s TIGR-om obračunal prav na začetku osvobodilnega boja v spopadu na Mali Gori pri Ribnici, v katerem je padel eden vodilnih Tigrovcev Danilo Zelen, domačin iz bližnjih Senožeč, katerega spominu smo se ob 100-letnici rojstva poklonili pred dobro uro, pri njegovem spomeniku. Težko ranjen je bil v tem spopadu Ferdo Kravanja - Peter Skalar, kasneje eden najbolj znanih in priljubljenih voditeljev osvobodilnega gibanja na Primorskem, ki na žalost ni dočakal svobode. Po končani vojni prispevek Tigrovcev k zmagi nad fašizmom žal, nerazumljivo ni bil priznan, kot bi nedvomno zaslužil. Vendar pa lahko vsaj danes, toliko let po vojni, eno in drugo gibanje, ki sta si sledili v spopadu Slovencev s fašistično italijansko državo in v boju za svobodo in obstoj slovenstva, vrednotili objektivno, nepristransko, ne da bi kratili priznanje enemu zato, da bi ga dodajali drugemu.
O veličini našega boja in našem svobodoljublju govori tudi dejstvo, da Slovenci nikoli nismo bili agresorji. Nikoli nismo začenjali vojn in nikoli nismo z osvajalnimi ambicijami stopili na tuje ozemlje. Vendar pa Slovenska vojska tudi nikoli ni zapustila slovenskega ozemlja ali se umaknila iz njega. 9. maja 1945, ko se je končala II. svetovna vojna, je slovenski partizan stal kot zmagovalec na vseh mejah slovenskega nacionalnega ozemlja. Na vse to smemo in moramo biti Slovenci ponosni. To je tudi najsvetlejša moralna legitimacija, ki jo imamo pred seboj in pred svetom.
S tem dejstvom so morali računati tudi Slovencem nenaklonjeni diplomati na vseh povojnih mirovnih konferencah, ko so odločali o naših mejah. Del našega narodnostnega ozemlja je kljub temu ostal za našimi mejami. Vendar se brez boja in zmage največji del slovenske Primorske ne bi vrnil k matični slovenski domovini. Brez tega boja, ki je ohranil Slovenijo, tudi ne bi bilo samostojne slovenske države. V spopadu z agresorsko armado leta 1991 so slovenski teritorialci in policisti uspešno in hrabro obranili Slovenijo, trdno povezani s svojim ljudstvom, ki jim je bilo v tem neenakopravnem boju v moralno oporo. Na ta boj in njegovo povezanost z ljudstvom nas bo spominjal tudi spomenik, ki smo ga danes odkrili v Lažeh, nedaleč od tukaj.
Večkrat se sprašujem, ali je spominjanje na slovesnostih, kot je današnja, res le oziranje v preteklost. Sam mislim, da so to trenutki razmisleka o našem času in o prihodnosti. Namenjeni so vrednotam, ki smo jih Slovenci branili v vseh svojih osvobodilnih bojih. To so tiste vrednote, na katerih se je rodila tudi ideja evropskega združevanja in ki danes predstavljajo njeno vezno tkivo. Kolikor bolj bomo uveljavljali te vrednote - svobodo in dostojanstvo človeka in naroda, njegovo spoštovanje in enakopravnost, svobodno ustvarjalnost in blaginjo - toliko trdnejša in uspešnejša bo zgradba skupnega evropskega doma. Slovenci smo si prizadevali za tak trden skupen dom enakopravnih evropskih narodov. V njem vidimo zavarovano svojo identiteto in razvoj, zato smo k njegovi prepoznavnosti in utrditvi že dali svoj prispevek. Zdaj moramo skrbeti za to, da bo evropski dom prijazen vsem svojim državljanom, z njihovimi različnimi pogledi vred, ki bodo v njem radi živeli varno in svobodno, kot trdno povezana solidarna človeška skupnost. Toda najprej moramo sposobnost živeti po teh načelih dokazati doma.