Ivica Račan, in memoriam
Zagreb, 2. maja 2007
Na žalni slovesnosti v spomin na predsednika hrvaške socialdemokratske stranke in nekdanjega hrvaškega premiera Ivice Račana, bo spregovoril tudi bivši predsednik republike Milan Kučan. Objavljamo govor - velja govorjena beseda:
Najino dolgoletno druženje, prijateljstvo in politično tovarištvo bi si želel ohranjati v spominu predvsem po naših mladostnih merjenjih moči na športnih igriščih, po srečevanjih v slovenskih planinah, ki si jih imel tako rad, in po lepih, čeprav redkih skupnih trenutkih počitka na Braču. Pa po pogovorih o rocku in literaturi, o Gramsciju in mladinskih delovnih akcijah, ter o drobnih človeških stvareh, ki so naju trajno povezale.
Vendar se moj spomin, soočen s spoznanjem, da odslej nepreklicno stopaš v zgodovino, trdovratno oprijemlje predvsem dogodkov, ki so povezani s politično, javno podobo tvojega življenja. Tisto, ki te najbolj opredeljuje. Zarisujejo se mi predvsem dogodki iz prelomnega časa, v katerem se je odločala usoda nekdanje skupne države in so se postavljali temelji za rojstvo Tvoje hrvaške in moje slovenske države.
Bil je to čas preizkušenj, čas odločitev in odgovornosti. Prelomni čas, v kakršnem so posledice napačnih odločitev lahko usodne, ker preprosto ne dovoljujejo popravkov. Čas, ki pokaže, kakšnega kova je človek. Takrat sem te tudi najbolj spoznal. Kot človeka čvrstega kova.
Podoben položaja Hrvaške in Slovenije je rojeval skupne, dostikrat povsem pragmatične interese in poglede na možne razplete jugoslovanske krize. V konfrontacijah s političnimi ambicijami, ki so bile pogubne ne le za najina naroda, ampak za vse takratne jugoslovanske narode in njihovo prihodnost, smo pogosto izmenjevali informacije, argumente, predloge in se dogovarjali za skupna dejanja. Zaupali smo si. Tako kot kmalu potem s hrvaškim vodstvom po prvih demokratičnih volitvah, s katerim smo pripravljali in izpeljali projekt osamosvojitve in mednarodnega priznanja naših držav.
Razmere so nas prepričale, da imajo naši skupni nastopi veliko več možnosti za uspeh.
Imeli smo različne razmere. V Sloveniji so bile manj zapletene. Naša stališča so bila zato pogosto različna. Različno smo ocenjevali smotrnost posameznih dejanj, ostrino stališč in njihovo odmevnost v javnosti. Tudi javnosti so bile različne in so se različno odzivale s svojimi razpoloženji in hotenji. In bili smo si različni tudi po značaju in politični drži. Hrvaške razmere so terjale še bolj tankočutno tehtanje okoliščin in upoštevanje številnih vidikov, zato da bi bila odločitev kar najbolje zavarovana pred zmoto. Včasih se mi je zdelo, da predolgo odlašaš, kot bi čakal na soglasje vseh ali vsaj večine svojih sodelavcev, da pretehtajo stvari tudi s tvojimi argumenti. Bil si borec. Ni ti bilo žal časa, da bi prepričal svoje sodelavce. Potem pa si se zelo hitro odločil in potegnil nujne in logične poteze. Včasih me je
to odlašanje motilo, tudi vznejevoljilo. Naše slovenske razmere so zahtevale hitrejšo ali odločnejšo podporo. A sem razumel, da je Tvoja situacija drugačna, da imaš v premisleku predvsem hrvaške razmere in interese. To kar je najboljše za Tvojo domovino, za Hrvate in vse druge na hrvaškem živeče ljudi. Bil si zelo občutljiv na njihov položaj.
Toda nikoli ni bilo med nami spora o tem, da je pomembno predvsem tisto, kar je dobro za vse nas. Tako si tudi ravnal in se skladno s tem odločal, ko je bilo to najbolj potrebno.
Spomnim se tvojega poguma, ko si v času najostrejših konfrontacij Slovenije z Beogradom, predvsem z vodstvom JLA, bil kot član zveznega partijskega vodstva poslan v Slovenijo. Hrabro in pošteno si poročal o razmerah in argumentiral, zakaj ne držijo ocene vojaškega vrha, da poteka v Sloveniji kontrarevolucija. Vedel si zelo dobro, da je bila taka ocena zgolj pretveza za uvajanje izrednega stanja in ustvarjanja prostora armadi za njeno intervencijo z zamenjavo slovenskega političnega vodstva, ki je bilo takrat najbolj moteče. Pot do obračuna s Slovenijo je vodila prek njenega vodstva. Kljub hudim pritiskom si vzdržal, se uprl in preprečil "konsovizacijo" Slovenije. Za to je bil potreben pogum. Vedel si, da sta Slovenija in Hrvaška skupaj soočeni z grožnjo, ki jo je formuliral takratni obrambni minister, češ "da bo armada branila Jugoslavijo in samoupravni socializem tudi za ceno vojaškega udara".
Spominjam se tvoje odločenosti, ko se je Hrvaška odločila, da prekine svoj politični molk in začne aktivno posegati v konflikt o prihodnosti Jugoslavije. Hrvaška je s tem pomembno razbremenila Slovenijo. Takrat so se razmere že korenito spreminjale, oblikovala se je že opozicija, ki je artikulirala svoje zahteve po demokratizaciji države in njenem odpiranju do procesov, ki so napovedovali zrušitev boljševizma in odpravo blokovske delitve v Evropi. Vse bolj so v Sloveniji in Hrvaški zorele zahteve po prenosu političnega odločanja iz partije v parlamentarne ustanove takratnega političnega sistema. Celoten ta proces je bil sklenjen z odločitvami partijskih kongresov v Zagrebu in v Ljubljani o večstrankarskih svobodnih volitvah. Ta proces bi bil počasnejši, morda tudi veliko bolj dramatičen, če se Hrvaška takrat, posebej na zdaj že v zgodovino umaknjeni 17. seji zveznega partijskega vodstva ne bi opredelila in prelomila molka, kljub očitku, da gre za t.i. neprincipielno koalicijo in kljub dejstvu, da je imela takratna velikosrbska politika tudi v delu Hrvaške nezanemarljivo podporo. Podporo v tistih krogih, ki so povzročili tragedijo hrvaških Srbov in njihov eksodus.
Spomnim se tudi tvoje drže na zadnjem partijskem kongresu in Tvojega ravnanja po odhodu slovenske delegacije. Tebi so bili dobro znani razlogi našega odhoda. Zaupali smo ti jih. Tudi taktiko našega ravnanja. Na kongresu sta se spopadla dva koncepta narave jugoslovanske federacije in soočila dva razvojna modela: moderne, pluralistične, odprte družbe, ki ima ambicijo čimprej vključiti se v evropske integracijske procese na eni strani in na drugi strani provincialne in egalitarnistične skupnosti, ki gradi na dogmatski socialistični misli in ki se "ne bo priklanjala diktatu zahoda in hlapčevsko moledovala, naj jo sprejme medse", kot so govorili. Na kongresu sta zmagali politična slepota in zatohlost. Slovenci smo odšli. Takšna prihodnost ni bila naša prihodnosti. Tvoja odločitev, da nas hrvaški delegati podprejo, je dala naši odločitvi potrebno težo. Brez Slovenije bi brezizhodni koncept, kot so ga poskušali vsiliti kongresu, morda lahko dobil celo formalno legitimiteto, brez dveh republik to ni bilo mogoče. Odločitev Hrvatov je bila težka, bila je pogumna in odgovorna. To je bila tvoja zmaga. Triumfalistična opitost tistih, ki so na kongresu ostali, je kmalu prinesla nesluteno gorje in razdejanje vsem v Jugoslaviji, njim pa poraz in sramoto.
Ob teh podobah nočem obujati preteklosti. A ta preteklost je smerokaz za razumevanje sedanjosti, v kateri se je naša takratna vizija prihodnosti potrdila kot realnost.
Ta preteklost je del Tvojega življenja. Bil si otrok socializma, risal si ga po podobi človeka in si z vso mladostno gorečnostjo svojega intelekta zanj tudi prizadeval. Razum in nagnjenost k preučevanju družbenih problemov pa sta te pripeljala do spoznanja, da je družba jalova in brez prihodnosti, če ni demokratična in pluralna. V procesu Tvojega političnega zorenja so prevladali Tvoji liberalni pogledi in socialdemokratske opredelitve, tvoja politična kultura in zavezanost vrednotam, ki niso samo politične, pač pa tudi splošno človeške. Z njimi si zaznamoval tudi sodobno hrvaško politiko, posebej v času, ko si vodil njeno vlado. Takrat nisva tako tesno sodelovala. Vendar si tudi takrat pokazal, da si prijatelj Slovenije in zagovornik skupne poti naših držav v evropsko prihodnost. Samo tako je mogoče pošteno presojati in razumeti Tvoje angažiranje pri urejanju slovensko-hrvaških odnosov, katerega najbolj vidni rezultat je bil Tvoj sporazum z dr. Drnovškom o meji. Na žalost to vajino hrabro in preudarno dejanje ni bilo razumljeno ne v Sloveniji in ne na Hrvaškem. Ni bilo razumljeno, da duh sodelovanja in skupne odgovornosti za evropski mir in blaginjo zahtevajo rešitve, v katerih ni maksimalističnih zahtev, ker ni sprejemljivo, da mora nekdo izgubiti, da bi drugi dobil. Del svojih interesov je v tem primeru potrebno videti v skupnemu življenju in obetavni skupni prihodnosti. Za to si si tudi prizadeval odpreti pot Hrvaški iz mednarodne izolacije v evropske integracije. In v tem svojem prizadevanju tudi uspel.
Ti si, Ivica, to razumel. Tako si tudi ravnal v vseh političnih spopadih, ki jih poznam in kjer sva pogosto stala na isti strani politične fronte. Takšnega te želim tudi ohraniti v spominu. Prijatelja Slovenije, svojega prijatelja, prijatelja evropske ideje, zvestega svojemu narodu in svojim načelom. Kot človeka, ki sem mu po koncu zadnjega partijskega kongresa, na katerem sva sodelovala kot tovariša, s spoštovanjem dejal: "Ti si, Ivica, s svojim pogumnim dejanjem s svojimi tovariši rešil čast Hrvaške:" Tako mislim tudi danes, ko se od Tebe poslavljam in ko Tvojim svojcem, Tvoji stranki in hrvaški državi izrekam globoko sožalje.
Zdravo, moj tovariš! Bilo je lepo družiti se s teboj.