Spominski dan na uspešno preprečen miting resnice v Ljubljani leta 1989
Maribor, 1. december 2007
Objavljamo govor bivšega predsednika republike ob spominskem dnevu na uspešno preprečen miting resnice v Ljubljani leta 1998 v celoti. Velja govorjena beseda.
Spominski dan na uspešno preprečen miting resnice v Ljubljani leta 1989
Maribor, 01. december 2007
Najprej naj vas vse lepo pozdravim in vam čestitam ob prazniku. Lepo vas je videti. Nekatere med vami celo po zelo dolgem času. Morda je čas, merjen z leti, krivec, da izgledamo nekoliko drugačni - rahlo načeti, nekako manj zanimivi za objektiv kamere in težje ulovljivi v standardne mere poklicnih uniform, bi lahko rekli. A še vedno bistrih misli in jasnega, nemotenega spomina.
In za spomin gre. Tudi za spomin.
Za spomin na vse tisto, kar je v nekdanji skupni državi pripeljalo do popolne mobilizacije slovenske policije 1. decembra 1989 v akciji z imenom SEVER. Z imenom, po katerem nosi naše veteransko združenje svoje ime. Upravičeno. Takratni dogodki s prepovedjo t.i. "mitinga resnice" v Ljubljani so bili napoved kasnejših dogodkov, povezanih z rojstvom in obrambo slovenske države. V njih je slovenska policija pokazala globoko privrženost svojemu narodu in povezanost z njim ter visoko etičnost in profesionalno usposobljenost. Od takrat velja, da Slovenci zaupamo svoji policiji in da slovenski policisti zaupajo slovenskim ljudem. Zato je bil ugled policije v vseh raziskovanjih javnega mnenja tako visok. Tako je vse do današnjih dni. In če danes pada zaupanje v policijo, če je to medsebojno zaupanje omajano, potem se najprej tisti, ki jim je zaupano vodenje tega občutljivega varnostnega podsistema, morajo vprašati po razlogih.
Ne želim obnavljati dogodkov, od katerih nas delita že skoraj dve desetletji. Nanje ima vsakdo svoj spomin in svojo resnico. Zato naj vanj posežem le z ugotovitvijo, da je takrat šlo za to, ali bosta dolgo časa načrtovani mitingaška atmosfera in ikonografija, s katerima je Milošević osvojil oblast v Srbiji ter pripeljal Jugoslavijo do njenega zloma, uspeli destabilizirati tudi Slovenijo. Ali bosta uspeli zaustaviti procese demokratičnega zorenja slovenske družbe in usmerjanja Slovenije v evropske integracije. Ali bosta uspeli ogroziti varnost ljudi in slovenske politične priprave na hude čase preizkušenj, ki so se napovedovali z nasilnim razpadanjem države. Dileme in odločitve so bile vse prej kot enostavne. Grožnje z izrednimi razmerami in vojaško upravo so bile povsem konkretne.
V politično tehtanje občutljivih odločitev je na razširjeni seji takratnega Predsedstva Republike Slovenije stopil takratni republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl s svojimi jasnimi stališči. Njegove besede v mojem spominu zvenijo nekako takole: "Za ohranitev javnega reda in miru sem odgovoren jaz. Zakon je na moji strani. Mitinga v Ljubljani ne bo. Slovenska milica je tako odločitev sposobna uresničiti in miting preprečiti." Tako se je tudi zgodilo. Mitinga ni bilo. V takratnem političnem vodstvu Slovenije ni bilo nikogar, ki ne bi verjel Ertlovim besedam in ki bi podvomil v sposobnost slovenske milice.
Ta pogumna odločitev je dala Sloveniji samozavest, potrebno za velike odločitve, ki so sledile kmalu zatem s plebiscitom, osamosvojitvijo in vojno, pa tudi samozavest in dostojanstvo policiji, ki je imela nadvse pomembno vlogo v vseh teh dejanjih in v njihovem zavarovanju.
Slovenska policija je zavarovala vse najpomembnejše odločitve, povezane z nastajanjem slovenske države. Brez nje in Vinka Beznika iz struktur takratne policije in Terotiarlne obrambe ne bi nastala manevrska struktura narodne zaščite; slovesnost ob razglasitvi samostojnosti ne bi potekala varno in mirno; ne bi bilo uspešnih prevzemov mejnih prehodov in carine; ne bi bilo uspehov v prvih bojnih spopadih, do katerih je na žalost prišlo; ne bi bilo varnih poti slovenskih predstavnikov na mirovna pogajanja z ministrsko trojko takratne Evropske skupnosti v Zagreb sredi vojne po odročnih poteh, na Brione in ne potovanj s celovškega in graškega letališča v svet, da se je tam lahko slišala tudi slovenska resnica o dogajanju v Sloveniji in na tleh nekdanje Jugoslavije. Tako je bilo vse do mirovne konference o Jugoslaviji in mednarodnega priznanja Slovenije, ko je naša mlada država začela živeti normalno demokratično življenje, tako kot smo si to ob plebiscitu decembra 1990 želeli. Delo slovenske policije in njeno sodelovanje s Teritorialno obrambo je bilo ves ta čas vzorno, zanesljivo in učinkovito. Brez sporov in brez prestiža, zavezano skupnemu cilju.
Imel sem priložnost opazovati delovanje slovenskih policistov v takratnih razmerah od blizu. Prepuščena jim je bila tudi moja varnost. Nikoli nisem podvomil, da so in da bodo naloge opravljene skrajno profesionalno. Mnogo od takrat znanih obrazov videvam v uniformah še danes. Še več jih je uniforme že odložilo. Nikoli nisem imel občutka, da je bilo tem fantom in možem za priznanja, točneje za poudarjanje zaslug. Razen za priznanje, da so naloge izpeljali profesionalno in odgovorno. Dovolj je bilo reči: "Hvala, fantje." Tako kot tega občutka nisem imel pri teritorialcih, ki so bili neposredno udeleženi v bojnih akcijah. Eni in drugi ste bili del velikega slovenskega projekta, največjega v vsej naši zgodovini. Sprejeli ste nalogo, ki vam je bila v tem projektu dodeljena, in izpeljali ste jo po svojih najboljših močeh in z vsem profesionalnim znanjem in odgovornostjo. Tako kot vsak državljan, ki je na mestu, na katerem ga je takrat zatekla zgodovina, dal od sebe vse, da bi ta projekt uspel, ker se je z njim poistovetil. In prav zato je projekt tudi uspel. Slovenska osamosvojitev in slovenska država sta dejanje in stvaritev vseh Slovencev. Če ne bi bilo tako, je ne bi imeli. Res so bile različne naše vloge, vpliv in odgovornosti. A bile so del celote. In samo take, kot del celote, so pomembne.
Prisvajanje zaslug in izključevanje, ki spremljata rojstvo slovenske države skoraj od samega začetka in ki smo jima bili znova priče tudi v nedavni predsedniški volilni kampanji, sta zato ne samo zgodovinsko netočno, ampak je tudi ponižujoče početje za vse Slovenke in Slovence, ki so ta projekt skupaj naredili uresničljivega. Je preprosto tudi nespodobno. Doslej nisem slišal nobenega policista in ne teritorialca, ki je res stal na ognjeni črti, da bi si za skupen uspeh lastil posebne zasluge. Opravili so, kar so opraviti morali in mogli. "Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan", se je tako v najneposrednejših razmerah potrdila misel Simona Gregorčiča. Tudi danes ti možje vsak po svoje in na svojem mestu prispevajo, da bi nam bilo vsem v naši skupni državi dobro, da bi jo čutili kot svojo državo in bili nanjo ponosni. Tako kot smo to želeli in upali, ko se je z našimi skupnimi napori rojevala. In kot nas prizadeva, če in kadar se od tega cilja odmika.
Pa vendar je treba dodati, da so imeli veterani, danes združeni v policijskem združenju Sever in v Združenju veteranov vojne za Slovenijo, pri rojevanju in obrambi slovenske države in njene pravice do življenja posebno mesto. Bili so tisti, ki so za razliko od večine nas, zanjo prvi zastavili svoja življenja. Nekateri so življenje na žalost tudi izgubili. Teh se danes spominjamo z bolečino in spoštovanjem.
Ne bi bilo pravično soditi o tem, ali je bilo v vojni za Slovenijo žrtvovano malo ali veliko življenj in zakaj je bilo tako. Vsakega življenja je škoda in vsako izgubo življenja je treba obžalovati. In se ji pokloniti spoštljivo in hvaležno. Če se ji ima ob dnevih žalovanja in praznovanja kdo prvi pravico spoštljivo pokloniti, so to vojni tovariši. Tisti, ki so skupaj z njim stali na bojni črti in ki vedo, da je krogla, ki je končala življenje tovariša, morda zgrešila njihovo življenje. Ne gre za formalni obred ali za protokol. Gre za samo razumevanje vsebine dejanja. In za spoštovanje.
Vem, spoštovani veterani, da ne potrebujete priznanj za to, kar ste storili na branikih slovenske samostojnosti. Dali so vam jih že zdavnaj naši ljudje. Tudi takrat, ko so bili vaša moralna opora v bojnih aktivnostih. Dala vam jih je slovenska država po končani vojni z najvišjim odlikovanjem, tako slovenski policiji kot teritorialni obrambi. Zaslužili pa ste spoštovanje. Zato upam, da je to, kar se je dogajalo letos, samo motnja, povzročena z miselnostjo, da volitve dodelijo državo zmagovalcem v last. Država pripada državljanom. Z volitvami, ki so praznik demokracije, jo le poverijo v upravljanje. Zato pa demokratična oblast z državo upravlja ob polnem spoštovanju svojih državljanov, posebej tistih, ki so zanjo zastavili svoja življenja.
Želim vam, spoštovani veterani, da bi bili deležni takšnega spoštovanja, ki bo potrdilo in dokazovalo, da je bil vaš prispevek k nastanku slovenske države potreben in časten. Bodite ponosni na vaš prispevek, na vaš današnji praznik in na bližajočo se obletnico plebiscita. Vse to je ena sama nepretrgana veriga velikih dejanj, ki je lahko in mora biti vir samozavesti, ponosa, profesionalne veščine, etike slovenske policije ter temelj njene samozavesti in samospoštovanja, ki bo omogočala, da se iz dela policije hitro odpravljajo slabosti, priznavajo in popravljajo napake in izločajo tisti, za katere so profesionalne in etične zahteve poklica postavljene previsoko. Gre za ugled in verodostojnost Slovenske policije - takšne, ki bo trdno povezana z državljani, ki bo spoštovana in bo imela njihovo zaupanje, ker bodo vedeli, da je njihova varnost v rokah odgovornih, profesionalno in etično trdnih sodržavljanov, ki kot zunanje znamenje svojega polica nosijo policijsko uniformo.