Za Slovensko-nizozemsko poslovno združenje o dogajanjih, ki so najbolj zaznamovala svet in Slovenijo v letu 2004
Fužinski grad, 1. december 2004
Spoštovani g. ambasador, spoštovani predsednik, gospe in gospodje!
Lepo vas pozdravljam. Malo nerodno mi je ob vseh teh prijaznih besedah gospoda predsednika. Rad bi se vam zahvalil za današnje povabilo.Vesel sem priložnosti za srečanje z vami. Da sem res vesel, dokazuje kravata, ki mi jo je včeraj poslal gospod ambasador kot dobrodošlico na današnje srečanje in ki sem si jo zavezal. Srečanja sem vesel kot priložnosti za predstavitev mojih pogledov na dogajanje v svetu in v Sloveniji in kot priložnosti, da svoje poglede preverim z vami.
Kot sem razbral iz vabila, naj bi pogovor potekal o dogajanju, ki je v letošnjem letu najbolj zaznamovalo dogajanje v svetu in doma v Sloveniji, tako kot ga vidim sam in kot vidim njegov vpliv na poslovno okolje, v katerem poslujejo slovenska podjetja in tuja, ki poslujejo v Sloveniji.
Da bi bolje razumeli, kako sem se opredeljeval do dogajanja, naj najprej povem, kako razumem in kako vidim svet.
Svet vidim najprej kot globalen in globalnost kot dejstvo s pozitivnimi in negativnimi vidiki, kot svet, ki poraja veliko več vprašanj, kot ta hip premoremo odgovorov nanje. Eden od negativnih vidikov je dejstvo, da so se pravila obnašanja v svetu izmaknila kontroli nacionalnih držav, v bistvu jih postavljajo nekatere multinacionalne korporacije, ki pa za posledice, zlasti socialne posledice svojega ravnanja ne nosijo nobene odgovornosti. Ta odgovornost ostaja slej ko prej nacionalnim državam.
Drugič vidim svet kot med seboj soodvisen, v katerem se posledice ravnanj enih razširijo na vse oz. jih danes čuti ves svet.
Tretjič ga vidim kot svet, v katerem ni uveljavljena globalna odgovornost - kjer za opravljena dejanja ali za njihovo opustitev države in drugi subjekti mednarodnega življenja ne bi odgovarjale samo sebi, ampak tudi drugim in v končni posledici vsemu svetu.
Četrtič, vidim svet kot svet brez ustreznega globalnega upravljanja zaradi delne omrtvičenosti, blago rečeno, Združenih narodov in tudi zaradi odnosa in nerazumevanja njihove vloge v sedanjem svetu.
In petič, vidim ga kot svet, ki je multipolaren, v katerem obstoji več središč človeške civilizacije, ki so vsa postavljena pred neko po mojem mnenju usodno dilemo oz. alternativ, namreč, bodo zmogle dialog, ki omogoča sožitje, sobivanje, sodelovanje in skupno odgovornost za svet, za človeštvo in za življenje na planetu, ali pa bodo tvegale konflikt civilizacij, tako kot je z vsem posledicami o njem pisal Huntington in se nam je takrat, ko je bila njegova knjiga objavljena, zdelo, da je to fantazma. Žal postaja to čedalje bolj tudi možna resničnost. Del tega se je v preteklem stoletju, ob njegovem koncu, po mojem mnenju dogajalo tudi neposredno na naši meji, v Bosni in Hercegovini.
V dialogu, ki naj bi omogočal sožitje in sobivanje, bi morali iskati tudi odgovor o etičnih temeljih sodelovanja in sobivanja. Ti bi lahko zaobjeli spoštovanje človeka, človekovega dostojanstva in njegovega življenja preprosto na spoštovanju zlatega pravila solidarnosti v človeški družbi, ki se glasi, ne stori drugemu, kar ne želiš, da drugi storijo tebi - oz. ker je tu nekaj gospodov in gospa iz Nizozemske, bodo ti morda lažje razumeli to zlato pravilo obrnjeno v pozitivno protestantsko načelo, ki pravi, stori drugemu, kar želiš, da drugi storijo tebi. Takšnega sporazuma ne bi bilo tako zelo težko doseči. Navsezadnje imajo vse velike religije v svetu danes zelo podoben moralen kodeks, pravila obnašanja, ki so v krščanski religiji zaobjeta v dekalogu. Na podlagi tega spoznanja je bilo Hansu Küngu mogoče na znanem svetovnem parlamentu svetovnih religij sprejeti nek kodeks svetovnih religij.
Konec bipolarnega sveta in njegovo prepoznavanje kot takšnega je prineslo nove probleme, nova vprašanja. Ta po mojem zahtevajo nujne odgovore, ker potem, ko se je v svetu porušilo ravnotežje, ki je temeljilo na ravnotežju moči in strahu, to pravzaprav ni bilo nadomeščeno z nikakršnim novim ravnotežjem, ki bi omogočalo učinkovito upravljanja sveta. Na podlagi takšnega mojega razumevanja sveta sem iz množice dogodkov v letu, ki se izteka, izbral dva, ki sta zaznamovala po mojem mnenju ne samo letošnje leto, ampak tudi naše prihodnje življenje.
Prvi tak dogodek so volitve predsednika ZDA. Po pomenu in po vlogi, ki jo imajo ZDA v sedanjem svetu kot edina realno obstoječa prava supersila s svojo ekonomsko, finančno, politično, tehnološko, vojaško močjo in potencialom, so te volitve daleč presegle značaj in pomen zgolj nacionalnih volitev. Soočeni smo pravzaprav z neke vrste paradoskom. Da so volivci predsednika ZDA samo državljani te države, posledice njihovih volilnih odločitev pa čutimo vsi, čuti jih ves svet. Od izida volitev v ZDA je odvisno ne samo upravljanje ZDA, ampak posledično upravljanje vsega sveta. Naj samo naštejem posledično najpomembnejša področja vpliva ZDA.
Prvič, njihov politični vpliv, ki se ga morebiti da zožiti na vprašanje, ali bo svet konflikte, v katere je zapleten, reševal z unilateralnim ali z multilateralnim načinom interveniranja v kriznih žariščih, ki ogrožajo mir in varnost v svetu, zlasti tudi na področju boja s terorizmom.
To je nov fenomen. Ni prepričljivega odgovora, o katerem bi bili vsi sklepčni, kaj je učinkovito soočanje s to novo nevarnostjo. Eni govorijo o vojni s terorizmom, drugi o boju, tretji o soočanju. Predvsem pa ni jasno, ali je tak boj oz. ali je vojna lahko učinkovita, ne da bi odpravljali tudi vzroke zlasti v gospodarski ureditvi sveta, ki porajajo ali vsaj krepijo terorizem. Irak je morebiti najboljši primer, Afganistan in Balkan sta nekoliko potonila v pozabo. Res je, da ZDA danes lahko same dobijo sleherno vojno, ne morejo pa dobiti miru. Spet se sklicujem na Irak. Vprašanje je, kakšne so dolgoročne posledice takšnih unilateralnih akcij brez avtorizacije Združenih narodov, ne glede na to, ali je danes avtoriteta Združenih narodov dovolj velika ali ne. Po moji sodbi je ob ugotovljenih slabostih te edine univerzalne svetovne organizacije veliko koristneje razmišljati in delati za okrepitev njene avtoritete kot pa njeno zaobhajanje. Zaradi takšne naravnanosti prihaja v svetu do nepravih delitev. Prihaja do delitev, ki nimajo realne osnove - v smislu kdo je za oz. kdo ni za to, da se val terorizma zaustavi. Kot kriterij uvrstitve potem velja pripravljenost države vstopiti v tako »koalicijo voljnih«. To se je pokazalo najbolj v primeru Iraka. Nihče od odgovornih držav in politikov v svetu, vsaj ne da bi jaz vedel, ni smatral, da bi bilo prav, da vladavina Sadama Huseina ostane. Velike razlike pa so bile o načinu, kako končati to vladavino. Pod vplivom tega je tudi v Evropi prišlo do delitev na tako imenovano staro in novo Evropo. Ena od manifestacij teh delitev je bilo sklicevanje oz. pritisk, naj se podpiše tako imenovana. Vilenska izjava.
Drugo zelo pomembno področje vpliva ZDA je gospodarstvo. To je najmočnejše gospodarstvo, pri čemer veliko zadolževanje oz. velik deficit ZDA, padanje vrednosti dolarja in obrestnih mer zelo intenzivno vpliva na svetovno gospodarstvo. Zlom gospodarstva ZDA bi bil zlom svetovnega gospodarstva in svetovnega finančnega sistema z vsemi posledicami.
Tretje takšno področje je okoljsko. Kyotski sporazum in njegov nepodpis jemljem samo kot primer. V zelo veliki meri je od ravnanj ZDA odvisna energetska prihodnost sveta in v ozadju vseh velikih sporov v svetu je tudi boj za energetske izvire, predvsem za nafto.
Dalje, je to odnos do mednarodnega prava, odnos do mednarodnega sodišča za vojne zločine.
Posebej pomembno se mi zdi področje odnosov med ZDA in Evropo ali razumevanje čezatlantskega zavezništva. Je to partnerski odnos, kakšne vrste partnerstvo? Je to oz. naj bi to bilo zavezništvo, kakšno zavezništvo? Je to tudi konkurenca? Na gospodarskem področju je gotovo tudi konkurenca. Lahko to pripelje tudi do konflikta, lahko to pripelje do delitve Evrope? Seveda bi bil konflikt med Evropo in ZDA slaba izbira, slaba za oboje in tudi za svet.
In še nekaj, kar ni povezano samo z ZDA, ampak je skupen problem ZDA in Evrope in njunega partnerstva. To je prepričanje, da je pri reševanju svetovnih konfliktov oz. pri odpravljanju njihovih posledic mogoče vsiljevati evroameriško razumevanje demokracije in vrednotnega sveta kot edino sprejemljivega in tistega, na podlagi katerega je možno reševati vse konflikte. Tega tisti deli sveta, ki so se formirali drugače, ki imajo morebiti tudi starejše civilizacije in civilizacijska sporočila kot sta evropsko in evroameriško, doživljajo kot posebne vrste duhovno hegemonijo, kar rojeva odpor in konflikt. To se trenutno najbolj kaže v razumevanju, bolje rečeno nerazumevanja islamskega sveta in v odnosu do njega, pa tudi v odnosu do tega zelo poenostavljenega recepta: najprej je potrebno te države pacifizirati in potem uvesti normalno stanje z volitvami. Seveda se volitve razumejo tako kot se razumejo pri nas, v našem svetu, na predpostavki, da obstoji strankarska demokracija in da so spoštovana načela te demokracije. Zdaj tvegam nek razmislek, ki mi ga lahko tudi ovržete. Če bi imeli ta hip v Iraku volitve po načelu en človek en glas, bi se lahko zgodilo, da bi bil izvoljen za nas zahodnjake povsem nesprejemljiv človek, ki bi pa recimo povsem ustrezal večini Iračanov. Ali bi potem takšne volitve priznali ali jih ne bi?
Vprašanje, ki si ga zastavljam ob tem, ko govorim o pomenu volitev v ZDA, je, ali je možno, da bomo imeli v nekem doglednem času opravka tudi z neko novo inačico sodobne Monroejeve doktrine, ko bo Američane začela zanimati samo Amerika in jih drug del sveta ne bo več zanimal . To pa seveda pomeni svojevrsten izolacionizem in slabe posledice za ves svet. Ne vem, če ste zasledili, pri nas je bilo objavljeno pismo, ki ga je skupina bivših državnikov, filozofov, znanstvenikov in intelektualcev tri mesece pred volitvami naslovila na oba kandidata za ameriškega predsednika z vprašanji, kakšno je njuno stališče do teh vprašanj, o katerih govorim.
Drug po mojem najpomembnejši dogodek v svetu je razširitev Evropske unije na 25 članic in sprejem evropske ustave. To je dejstvo, ki ga mora odslej upoštevati ves svet. EU je, takšna kot je postala, nov subjekt mednarodnega življenja, pojav sui generis, ki ima veliko moč in velik potencial. Mislim, da je skozi širitev in evropsko ustavo izrisana na najboljši možen način samopredstava Evrope o svoji vlogi v svetu - tako o svoji gospodarski, politični, kulturni in civilizacijski vlog. Gre za zavedanje, da je nujno potrebno presegati konfliktno preteklost, ki je bila Evropejcem neprijazna, in na izročilu ali nauku te preteklosti premišljati o prihodnosti.
EU je pomemben gospodarski dejavnik in trg, polovico drţav G8 je evropskih, polovico oz. več kot polovico najbolj razvitih drţav na svetu je evropskih. To je ľ milijardni trg, ki ima svoj zelo jasno opredeljen razvojni cilj za naslednje desetletje. Določen je z lizbonsko strategijo in ambicijo, da postane najbolj propulzivno gospodarstvo sveta. Je pomemben tehnološki dejavnik in tudi zelo pomemben politični dejavnik, posebej odkar naj bi veljali dogovori o oblikovanju skupne zunanje, varnostne in obrambne politike in funkcije. S tem se Evropa usposablja, da prevzema odgovornost za mir in varnost na stari celini, kar še dobrih deset let nazaj, ko se je dogajala in ostrila Balkanska kriza, ni bilo tako in je šele intervencija ZDA prinesla neko pot reševanja te kriz. Sam sem takrat govoril o tem, da Evropejci v bistvu ravnamo s seboj neodgovorno, neodgovorno tudi do ostalega sveta. To smo v preteklem stoletju pokazali trikrat, ko so v spore in v katastrofe, ki smo jih Evropejci spočeli na naših tleh, v bistvu morale intervenirati ZDA – v prvi, v drugi svetovni vojni in v Balkanski vojni. EU z razvijanjem teh svojih funkcij postaja odgovoren sogovornik drugim središčem razvoja človeške civilizacije, v po mojem nujnem dialogu civilizacij, o katerem sem govoril prej.
O evropski ustavi bi rekel, da je po mojem to sila pomemben dogovor, ne glede na to, da ni takšen, kot bi morebiti lahko bil ali kot je bilo pričakovano. Bil je pač kompromis, ki ga je bilo v tem trenutku mogoče doseči. Vendar, kar je pomembno, je jasna izpoved volje o tem, kakšna naj bi Evropa bila. Najbrž je premalo poudarjena evropska ideja, ideja evropskega združevanja, najbrž so premalo poudarjene evropske vrednote, ki so rezultat zgodovinskega duhovnega razvoja in so utemeljene tudi na tragičnih zgodovinskih izkušnjah. Te vrednote bi morale biti vezivno tkivo EU, njena etična podstat. Dejstvo je, da je zgodovinsko unija nastala kot gospodarska skupnost in da so bili njeno vezno tkivo predvsem gospodarski interesi. Ti še zmeraj ostajajo pomemben del njenega vezivnega tkiva, vendar pa samo gospodarski interesi niso dovolj močni, da bi lahko ohranjali pri življenju in krepili vitalno moč takšne večnacionalne ali večetnične skupnosti kot je EU. Da je deficitarnost vrednostnega sistema oz. njegovega postavljanje v prvi plan zelo pomembno, se je pokazalo nedavno tudi pri potrjevanju evropskih komisarjev v Evropske parlamentu, ko je italijanski kandidat Butiglione padel prav na vprašanju vrednot. Pomembno je, da je smer Evrope in EU jasno začrtana tudi z ustavo.
Vendar mora po mojem EU na poti uresničevanja te ustave razen dokazovanja, da je ustavo sposobna tudi uporabljati, dolžna odgovoriti še na tri velika vprašanja.
Prvič, o razmerju do ZDA, o čemer sem že govoril. Konflikt med tema dvema entitetama, morebiti ta hip še vedno najpomembnejšima v svetu, bi bil tragičen. Ne bi bil slab samo za ZDA in za Evropo, ampak za ves svet.
Drugo veliko vprašanje, na katerega je potrebno odgovoriti, je razmerje do Rusije. Ne gre samo za vprašanje, kje so meje Evrope. Gre tudi za vprašanje, kakšno naj bo to razmerje po svoji vsebini, kako razume Evropa Rusijo, ali jo razume tudi kot most do Kitajske in Indije in kakor se zdaj kaže na primeru Ukrajine, je nedorečen odnos lahko zelo velik problem tudi v prihodnje.
In tretji velik problem, na katerega je potrebno odgovoriti, je opredelitev razmerja do Turčije in posredno preko tega tudi do vsega islamskega sveta in do njegovega razumevanja. Prav včeraj zvečer in danes, ko je v Sloveniji na obiski zunanji minister in podpredsednik vlade Turčije je morebiti za Slovence priložnost, da si na to vprašanje sami odgovorimo. In pridemo s stališčem v Bruselj.
Ti dve stvari, ki sta se zgodili v svetu, sta zelo pomembni za določanje poslovnega in konkurenčnega okolja za vsa svetovna gospodarstva, za manjša, kot je naše, še posebej.
Za Slovenijo sem pomembnejša dogajanja izbiral z enakimi merili in sem prav tako izbral dva dogodka. Prvi je vstop Slovenije v EU in v NATO. Članstvo pomeni predvsem dve stvari: konec tranzcije in gradualističnega razvoja. Pomeni priznanje uspešnosti slovenskega modela tranzicije tako glede uvajanja političnih meril kot ekonomskih prvin sodobne ekonomske države. Ocena, ki nam je omogočila vstop v EU, je po svoji vsebini ocena, da je Slovenija uspešna država, da ima ugodne politične, socialne in ekonomske, zlasti makroekonomske kazalce in da je blizu uresničevanja maastrichtskih kriterijev. In drugič pomeni uresničitev velikega strateškega razvojnega cilja, ki si ga je postavila Slovenija ob svojem nastanku.
To na eni strani daje priložnosti, na drugi pa poudarja nujnost določanja novih razvojnih ciljev in interesov, ki jih želi Slovenija uveljavi kot članica EU. Gre za sposobnost, da nekdanji cilj, torej članstvo v EU, zdaj uporabimo kot sredstvo za uresničevanje ali uveljavljanje na novo opredeljenih ciljev. Na žalost Slovenija teh ciljev še ni opredelila in mislim, da se bo to pokazalo kot pomanjkljivost zdaj, ko je EU postala naš način življenja. Kajti jasno določeni cilji in njihova transparentnost bi lahko imela veliko mobilizacijsko moč. Tako kot je članstvo v EU in Natu mobiliziralo pravzaprav vse dejavnike slovenske družbe, v veliki meri tudi dobršen del državljanov, bi bilo potrebno, da bi državna politika danes s prepoznavnimi cilji ustvarila nov mobilizacijski zagon za aktiviranje socialnih, političnih, intelektualnih sil in potencialov v Sloveniji.
Preprosto rečeno, rabili bi slovensko lizbonsko strategijo.
Pri tem bi morali upoštevati naslednje stvari: dejstvo, da ima EU svoje razvojne cilje določene in da so gabariti ekonomskega gibanja Slovenije v glavnem določeni s strategijo razvoja EU.
Drugič bi morali upoštevati dejstvo, da je Slovenija stopnjo srednje razvite evropske države dosegla brez tuje pomoči. Ob tem je možna razprava, ali je bilo to modro ali ne. Dejstvo je, da se je Slovenija s tem kapitalsko precej izčrpala in da novih razvojnih ciljev brez dotoka tujega kapitala ne bo mogoče realizirati, če bodo ti cilji ambiciozni. O tem, kaj pomeni dotok tujega kapitala, kam ga usmerjati, za kakšne projekte, jasnega odgovora o tem Slovenija zaenkrat nima.
Tretjič bi morali upoštevati, da Slovenija ne more naprej med najrazvitejše, če ne spremeni svoje miselnosti, svoje filozofije, če se ne bo prenehala zadovoljevati s tem , da je povprečna oz. da je nekoliko presegla povprečja, če si ne bo ambiciozno zastavila za cilj nadpovprečnost in odličnost. To bi potem lahko imelo mobilizacijski intelektualni politični in socialni naboj. Zdi se mi, da bi bilo potem možno ustvariti neko gibanje, tako kot je to uspelo Danski, kot je uspelo Nizozemski, Finski in tistim državam, ki so uspele zelo hitro doseči visoko stopnjo svojega razvoja.
Uresničevanje takšnih ciljev nujno terja družbeno soglasje, ki je več kot zgolj politično soglasje. Tega sicer predpostavlja, ampak gre za več. Za soglasje v družbi, predvsem pa za prepričanje, da ti cilji, ki zahtevajo globoke spremembe, ne bodo uresničevani na račun enega dela družbe v korist drugega dela, predvsem na ramenih tistih, ki razpolagajo samo s svojim delom v korist tistih, ki razpolagajo s kapitalom.
Petič, mislim, da bo nujno upoštevati razumevanje, da pot do cilja postati ena najrazvitejših evropskih držav vodi preko sposobnosti povezovanja oziroma razreševanja trikotnika -konkurenčnost, mislim podjetniško in družbeno konkurenčnost, gospodarsko rast in socialno odgovornost kapitala in države. To predpostavlja, da moramo v Sloveniji opraviti razpravo o tem, kako razumemo socialno državo. Zelo preprosto o tem, kaj želimo in kaj od tega, kar želimo, zmoremo. To pomeni, da bi morali upravljavci države znati določiti razvojne prioritete oz. tiste prioritete, ki vodijo do tega cilja. Posledično to pomeni prestrukturiranje javne porabe, prilagoditev javne porabe ciljem in tudi prestrukturiranje in preureditev proračuna.
Drugi dogodek, ki sem ga izbral in ki je pomemben za Slovenijo, so nedavno končane parlamentarne volitve. Te so na politično prizorišče, na katerega je bila Slovenija skorajda tradicionalno navajena, prinesle spremembe po 12. letih. Vse od osamosvojitve je praktično Slovenija imela vladavino LDS v različnih kombinacijah različnih koalicijskih vlad. Zdaj ima prvikrat povsem desno vlado. Ta je vsaj na deklarativni ravni politično programska homogena, ne »raznorodna« koalicija, kar ji lahko daje neko pomembno prednost pred politično programsko heterogenimi koalicijami. S tega vidika je po mojem mnenju Slovenija povsem normalna evropska država. Ima uveljavljeno parlamentarno demokracijo in menjavanje vlad po njihovi politični barvi je normalni izraz te demokracije. Države s tovrstno demokracije imajo znan spekter vrednot, vlade se gibljejo znotraj tega spektra na način, da dajejo večji poudarek ali enim ali drugim vrednotam, tekmujejo s programsko platformo razlikovanja in ne ideološko platformo razlikovanja. Če bo v Sloveniji po teh volitvah tako, potem bodo moja pričakovanja potrjena.
Sta pa dve vprašanji, ki se mi zdita ključni. Prvo, ki je najbrž zanimivo tudi za vas, ali lahko zamenjava vladnih strank na oblasti spremeni globalno usmeritev Slovenije. Moj odgovor je, da v temelju te spremembe niso več mogoče. Slovenija je članica EU, morala je izpolniti kriterije, ne le ekonomske, ampak tudi pravne in politične - gre za vladavino prava in človekovih pravic ter svobodni trg, morala bo te kriterije izpolnjevati tudi v prihodnje in potrjevati, da je po svojem ustroju, ravnanju in življenju država, ki se podreja tem kriterijem. To velja seveda tudi za Nato. Ko so enkrat ti gabariti postavljeni, potem v družini, ki živi s takšno logiko, bistvena odstopanja niso več mogoča.
In drugo vprašanje je, ali bo Slovenija s to novo vlado sposobna uresničiti razvojne cilje, ki so določeni z ambicijo, da leta 2007 Slovenija vstopi v evropsko monetarno unijo oz. območje Eura. S tem so postavljeni parametri ekonomske politike. Tu je za zdaj moj odgovor manj trden. Manj sem prepričan, da je to samo po sebi umevno, kot se mi zdi samo po sebi umeven odgovor na prvo vprašanje. Naloga je zahtevna, spremembe so nujne in o njih sem že govoril. Pravzaprav bi rekel takole: po svoje je na eni strani naloga lažja, ker so parametri ekonomskih in socialnih odločitev in prizadevanj jasno postavljeni, po drugi strani pa izpolnitev vsake posamezne postavke v tej strategiji zahteva izjemno velike napore. Prav pri spremembah, ki nas čakajo se bo izkazalo, ali smo to sposobni ali ne, ali imamo voljo ali ne.
Volilni programi strank so na deklarativni ravni sicer vsi govorili o ambiciji Slovenije, da se uvrsti do 2010 med najrazvitejše evropske države. Dvom v trdnost te odločitve pa vnašajo predvolilne obljube. Če bodo te obljube izpolnjene, potem so ti cilji ogroženi, ker ne bodo omogočili zmanjšanja javne porabe, ne bodo omogočili prestrukturiranja proračuna, ne bodo omogočili zmanjšanja inflacije, ne bodo omogočili spodbujanja podjetništva in kar se mi zdi najpomembnejše, ne bodo v izdatni meri omogočali okrepitve slovenske konkurenčnosti, niti podjetniške niti državne. Poznate te stvari, o tem se zadnje čase veliko piše in vas ne bi s tem utrujal. No, tu vidim tudi temeljno nevarnost - da bi se spremenilo oz. da se ne bo izboljšalo okolje za podjetniško delovanje v Sloveniji. Kajti neizpolnitev obljub je politično nevarna. Neizpolnitev obljub zna povzročiti težave v koaliciji, ki je po svojih interesih, konkretnih interesih vendarle raznorodna. Težave v koaliciji pa bi pomenile posledično ukvarjanje z notranjimi problemi koalicije in bi nas vse skupaj, tudi vlado odvračala od temeljnih razvojnih nalog, torej tudi od cilja, kaj vse storiti, da bi bila Slovenija do leta 2010 med najbolj razvitimi evropskimi državami. Hvala lepa.
VPRAŠANJE: G. Kučan, najlepša hvala za celovit prikaz svetovne, evropske in slovenske tematike. Tista magična trojka, ki ste jo omenili, o čemer so zadnji teden tudi v Portorožu veliko govorili, konkurečnost, gospodarska rast in socialna odgovornost bodo izredno pomembne za Slovenijo in Evropo v naslednjem obdobju. Ampak pri tem je važno, da imamo ob ambicioznih skupnih ciljih tudi pozitivne vrednote. V Sloveniji jaz včasih pogrešam predvsem pozitivnih vrednot, preveč je negativizma in dostikrat »foušije«, če lahko tako rečem. Tudi mi ni jasno, ali so vsi ti cilji res skupni. Kje naj bi bila tukaj gonilna sila, kje bo lepilo zato, da bi ta magična trojka prišla skupaj?
Kučan: Za tiste, ki dobro poznajo slovenske politične razmere, bo razumljivo, da je odgovor težak. Vprašanje je razmeroma enostavno, odgovor pa je težak. Gonilna sila za te spremembe mora biti vlada, vladna koalicija, ker če ona ne sprejema ciljev in poti, ki do njih vodijo, ni mogoče pričakovati aktiviranja za to potrebnih vzvodov in orodij. Gre pa tudi za vrednote. Če povem to samo na enem segmentu. V predvolilnem času je bila velika razprava o davčnem sistemu in njegovih spremembah. Veliko se je govorilo o enotni davčni stopnji, Slovaška je bila pri tem v nekem trenutku celo vzor. Seveda je možno imeti enotno davčno stopnjo, ampak najprej je potrebno imeti jasno predstavo o podobi države. Kakšno državo želite, tako, ki je bolj ali tako ki je manj solidarna. Če želite manj solidarno, boste uvedli enotno davčno stopnjo. Če želite bolj solidarno državo, boste uvedli diferencirano davčne stopnje. To jemljem zgolj kot ilustracijo tega, da če vlada nima jasne predstave o tem, kakšno državo želi, potem ni ona gonilna sila razvoja v to smer, druge gonilne sile, ki bi imela realno moč pa ni, potem se vse skupaj običajno izrodi v prepir o tem, ali je vlada sposobna realizirati predvolilne obljube ali ne in prihaja do znanega zaostrovanja med vladno koalicijo in opozicijo. Moje stališče je, da imamo zdaj prvikrat normalno situacijo, ko v Sloveniji ni bilo govoric, da so bile volitve kupljene, prodane, ne vem, da so ljudje zapeljani, zaslepljeni in tako naprej. Torej volitve so dale rezultat in zdaj je mogoč normalen dialog. Na eni strani pripravljenost vladne koalicije, da sodeluje z opozicijo, po drugi strani pa razumevanje, da ni vloga opozicije to, da ji nasprotuje, kot je bilo v Sloveniji to praksa do zdaj, ampak da sodeluje pri projektih, ki jih mora razumeti kot projekte v interesu države in mora biti v vlogi nadzornika početja koalicije. Ali bo takšna predstava o vlogi ene in druge uresničena ali ne, to se bo kmalu videlo. Zaenkrat, tako kot je šlo potrjevanje ministrov v delovnih telesih parlamenta, to govori, da bo to lahko kar konstruktivno razmerje.
VPRAŠANJE: Vaši pogledi na tuje investicije v Sloveniji in njihov pomen za Slovenijo?
Kučan: To je vprašanje, ki je bilo in je aktualno za slovensko politiko. Zato ker to skuša razumeti kot delitev slovenske politike na tisti del, ki naj bi bil naklonjen tujim investicijam in na tistega, ki naj ne bi bil naklonjen tujim investicijam ali sploh prihodu tujega kapitala. Slovenija je v prvih letih življenja države imeli neko kombinacijo sreče in pameti, da smo zavrnili tiste koncepte, ki so nam ponujali modele, kakršne so npr. sprejele Madžarska, Slovaška, Češka in ki se po svojih posledicah niso izkazali kot najboljši. Predvsem smo po mojem imeli srečo, da smo se izognili vdoru špekulativnega kapitala takoj po osamosvojitvi. Ni nam pa to dalo odgovora, ali in koliko tujega kapitala Slovenija lahko prenese in kam ga alocirati. To se potem običajno zoži na vprašanje prodaje slovenskih podjetij. Mislim, da glede tim. greenfield investicij v Sloveniji ni nobenega spora. Kdor želi, je dobrodošel. Drugo je vprašanje, ali so v administraciji v Sloveniji pogoji takšni, da hitro rešujejo pripravljenost tujega investitorja investirati v Sloveniji. Tu so birokratski zapleti in vsi o tem govorimo, ampak kaj veliko ni do zdaj nihče naredil, da bi odpravil te birokratske ovire. Ampak politična volja o tem je nesporna. Ko gre pa za nakupe slovenskih podjetij ali pa z našega vidika za prodajo slovenskih podjetij oz. njihovih deležev, tu pa seveda so razlike. Ker so razlike tudi, vsaj jaz tako mislim, med panogami in med podjetji. In problem je, da niti dosedanje vlade in vsaj kot je zdaj videti tudi nova vlada nima nobene strategije, kaj prodati, zakaj, komu in kdaj.
Moje stališče je bilo že pred leti, najenostavneje je če govorim o sebi, npr. ko je šlo za formiranje slovenskega finančnega in bančnega trga - in to logiko sem zagovarjal tudi na drugih področjih, da je treba najprej omogočiti koncentracijo bančnega kapitala v Sloveniji v enem ali v dveh stebrih, kot se je takrat govorilo, zato da se ta potencial okrepi in potem, če je zanimiv za tujce, ga lahko država proda tudi po veliko višji ceni kot je to bilo mogoče kupovati in so tudi se kupovale male slovenske banke. Zdaj tisti, ki so takrat temu nasprotovali, govorijo, da je slovenski bančni kapital preveč razdrobljen, ampak seveda zdaj je v veliki meri prepozno.
Drug problem pa je, kaj s kupnino. Zdaj govori vlada o tem, da se mora država umakniti iz gospodarstva, kar je seveda v redu. Ni po mojem edini način tega umika ravno s prodajo državnih deležev. Ker je vendarle temeljno vprašanje, kako država gospodari s svojimi deleži, s svojo lastnino. Gospodari slabo. Ampak,ali je nujno, da gospodari slabo, to je pa drugo vprašanje. Če že prodaja in nekaj bo gotovo prodala in morala prodati … čeprav se, to dobro veste prav vi Nizozemci, družinska srebrnina prodaja takrat, kadar je velika kriza in zato ljudje čuvajo družinsko srebrnino in je ne prodajajo takoj, ko jim zmanjka prvega denarja za sladoled. In zato tudi mislim, da bi vlada morala to svojo lastnino čuvati za takrat, ko jo bo res prisiljena prodati. Ampak recimo, da je vse v redu, zame je potem vprašanje, kaj bo s kupnino. Ali bo glede na druge naše cilje s to kupnino formirala rizične sklade, s katerimi bo pospeševala nastajanje novih podjetij, financiranje novih programov, olajšala ljudem, ki imajo ideje in projekte, da jih realizirajo, bo kanalizirala ta sredstva v proračun ali pa, kot sem zdaj slišal, bo to kanalizirala v zmanjševanje javnega dolga. Vse možnosti so tu, odvisno od tega, kakšne cilje si bo vlada zastavila, kakšen razvojno predstavo ima in kako pravzaprav želi upravljati z državnim premoženjem. Torej, če stvar zelo poenostavim. Zavrnil bi vsekakor očitek, ki se dostikrat pojavlja, da je Slovenija nenaklonjena tujim investicijam. Slabost je, da Slovenija nima jasne politične predstave, kaj pravzaprav želi s tujim kapitalom pri sebi in kot sem rekel, je to potem predmet notranjepolitičnega spora in očitkov, kdo je bolj in kdo manj naklonjen tujemu kapitalu namesto resnega dela pri pritegovanju tistega dela kapitala, ki je za Slovenijo razvojno potreben.
VPRAŠANJE:. Hvala gospodu Kučanu za oris mednarodnega okolja. Jaz bi iz tega področja zastavil eno vprašanje. Pri svoji prezentaciji ste se osredotočili na razmerje Evropa Amerika in vlogo tega okolja v svetu. Jaz bi pa postavil vprašanje, kako vidite prihodnost Slovenije kot zelo majhne države, članice EU, ki naj bi imela cilj do 2010 postati ena od bolj propulzivnih v svetu, v luči azijskega faktorja, Kitajska, Japonska, Koreja, morda še kakšna sosedna država. Kako vidite ta globalni položaj. Hvala.
Kučan: Za majhno državo kot je Slovenija bi moralo biti najprej jasno, da bo imela v EU in v svetu takšno težo, kolikor bo kapitalsko močna. Zelo surovo sem to povedal, lahko se to zavije v takšne ali drugačne besede, ampak to je dejstvo. Luksemburg je manjši od Slovenije, pa je pomemben član evropske družine, ne zaradi svoje kulture in zgodovine, ki sta zanimivi, ampak predvsem zato, ker je kapitalsko močan. Nizozemska je večja od Slovenije, ampak če merimo po kvantitativnih kazalcih, je spoštovana in upoštevana zato, ker je danes gotovo med najrazvitejšimi državami, tudi z zelo jasnimi razvojnimi cilji in ambicijami in sposobnostjo, da te cilje uresničuje.
Drug izziv za majhno državo je, da se zaveda, da bi bilo lahko zanjo usodno, če ne bi bila sposobna najti ravnotežja med svojimi interesi, ki jih ima na prostoru, kjer je doma - torej primarni interesi so tukaj, v Evropi, in če tega ne bi znala uravnotežiti. Slovenija je imela velike možnosti, da uravnoteži svoj položaj tudi s svojo prisotnostjo v Rusiji. Zgodovinski in drugi razlogi so govorili za to. Mi pa smo Rusiji obračali hrbet in potem je po stari navadi odnos do Rusije postal notranja prestižna stvar. Mi bi morali imeti okno tudi v azijski svet. Do Kitajske nimamo popolnoma izdelanega stališča, Japonska je svet nekje zelo daleč. To sta edini dve predstavništvi, ki ju tam imamo. Zdaj je sprejeta odločitev in je formirano veleposlaništvo v Indiji. To je gotovo, gledano perspektivno le z nekaj domišljije, vsaj toliko prodoren svet kot je Kitajska. In ta dva svetova sta na svetovnem trgu zaradi svojega razvoja že naredila veliko zmedo, blago rečeno, s cenami železa, cementa, strateških surovin. Južna Amerika je za nas terra incognita. Imamo sicer veleposlaništvo v Argentini, ki pa je razumljeno zlasti kot ambasada, ki skrbi za naše izseljence v Argentini, ne pa za sodelovanje z Argentino in s tem širšim prostorom. Zdaj sem slišal na zaslišanju našega novega-starega zunanjega ministra, kako je Slovenija pogledala v Azijo, Indijo in tako naprej. Ker je vlada nova in imajo ministrstva sto dni lovopusta, da tako rečem, nočem o tem nič kritičnega reči. Bilo mi je prijetno to slišati in mogoče bo to celo res.
VPRAŠANJE: G. predsednik, sem sem prišel vedoč, da bom slišal lep in avtentičen pogled globalnega in slovenskega…
Kučan: hvala, ti si imel vedno velik smisel za humor.
VPRAŠANJE: Hvala. Zelo veliko se operira z besedami lizbonska strategija, razvoj, znanje, kapital. Jaz bi se strinjal s tem, da se moč države meri po njeni kapitalski teži. Ampak treba je pogledati, kaj je vzrok za ta kapital. Izključno znanje. Moje osebno prepričanje in če hočete zavzetost je v tem, da se vrednost majhnega naroda gradi in meri po tem, koliko znanja ljudje imajo. In lizbonska strategija je pravzaprav nek instrument, žal se v javnosti pojavljajo floskule, češ to je propadla stvar in tako naprej. To pišejo ljudje, ki pravzaprav sploh ne razumejo, za kaj pravzaprav gre. Strateški cilj se postavi tako, da se ga da, ni pa ga nujno doseči. Pot je tista, ki je važna. Znanje, morda ste že mnogi pozabili, smo v Sloveniji nekaj manj kot pred dvajsetimi leti imeli neko slovensko lizbonsko strategijo, ki pa se je v začetku 90-ih let zaradi drugih nalog nekako izničila. Če pogledate danes strukturo slovenskega bruto proizvoda, mene to recimo skrbi. Če se delež iz servisnih uslug bliža 60%, potem z državo nekaj ne more biti v redu. Drugo pa je pogled v razdelitev proračuna. Dokler se tu ne bodo napravili izraziti premiki v smeri podpore razvoja znanja, pa ne samo tistega, ki se osvaja na univerzah in v visokošolskih zavodih, ampak tudi tistega, ki ga je potrebno imeti v vsakodnevnem življenju, proizvodnji, podjetjih itn, če se ne bo začelo prestrukturirati proračun na tak način, da se bomo odrekali na javnem področju, potem se Sloveniji zelo slabo piše. Jaz se popolnoma strinjam z vašo ugotovitvijo, da brez družbenega soglasja, brez neke akcije, ki bi segla tja do zadnjih por slovenske družbe, ta proces preprosto ni mogoč. Nova vlada ima, kot ste rekli, 100 dni časa, da pokaže kaj želi. Tako je danes zelo težko govoriti o tem, kaj bodo storili. Obljube so obljube, zaslišanja so zelo splošna in neobvezujoče, tisto, o čemer bi se veljalo pogovarjati, je pa tisto, kar nastopi čez sto dni. Hvala lepa.
Kučan: Ja, pravzaprav ni vprašanja, je neka ugotovitev, s katero se strinjam. Celo več. Ko sem govoril o kapitalski moči, nisem hotel govoriti o tem, koliko denarja bomo imeli v banki, ampak koliko bo Slovenija sposobna nastopati na trgu. Ne samo finančnem in blagovnem, tudi na trgu znanja. To je ta kapital, ki mu finančni kapital pomeni neko oporo, ampak nastaja vendarle na intelektualnem kapitalu.
Mi običajno govorimo o tem, da smo ujeti v neke spone preteklosti in da smo imeli preveč tradicionalnih industrij, ki propadajo itn. To je res in ni. Italija, njen severni del je danes pomemben proizvajalec čevljev, ne tistih, ki se proizvajajo na Tajskem in državah JV Azije. V Italiji se proizvajajo. In zakaj se prodajajo po tako dobrih cenah? Ker je tu znanje. Znanje narediti in, kar je še pomembnejše, znanje prodati. Pohištvena industrija je pri nas skorajda propadla. Menda je vsak četrti stol, na katerem sedijo Američani, izdelan v Italiji. Torej spet znanje. In problem je, zakaj smo mi tako preprosto pristali na to logiko, na logiko najmanjšega napora bi rekel.
Lizobnska strategija – mi običajno vidimo samo gospodarske cilje. Nerodno mi je to reči, ampak prepričan sem, da precej ljudi, ki govorijo o njej, tega niti prebralo ni. Ampak pomemben del te strategije sta tudi socialni vidik, je socialna integriranost družbe oz. preprečevanje socialnega izključevanja, in znanje. In to se morebiti najbolj vidi prav na opredeljevanju odnosa do znanja in do tehnologij, ki omogočajo dostop do znanja – dostop do informacijskih in računalniških tehnologij kot tistih, ki potem omogočajo potem dostop do znanja.
Monopol znanja je danes pravzaprav največji monopol. Kdor je danes postavljen v položaj, da ne zna uporabljati računalnika ali preprosto nima dostopa do tega, ima zaprto pot do znanja in s tem tudi do lastne promocije, profesionalnega napredovanja in tako naprej. Na mikro in na makro ravni je ta dostop do znanja in do tehnologij, ki dostop omogočajo, največji generator razlik. Razvitost in nerazvitost se v svetu danes meri po tem. In naša mikro družba je enako podvržena temu. Ni naključje, da teče velika razprava danes v svetu o zaščiti intelektualne lastnine na tem področju – torej, ali je mogoče z patentnim pravom, kakršnega poznamo, zdržati zahteve današnjega časa : se pravi zaščititi patente na tem področju, zlasti na softwaru na tak način, da imaš dolgoročno koristi in da je pot do tega zaprta široki javnosti. To je zelo občutljivo vprašanje, kajti na eni strani ne moreš destimulirati vlaganj v raziskave, tako da ne bi priznal nobenih pravic iz tega, po drugi strani pa ne moreš trajno zaščititi te iznajdbe, izboljšave ali rešitve s patentno monopolno zaščito.
Kar mene skrbi ob teh volilnih programih v bistvu je, da so odprli neko razpravo, ki ni v prid dviganju kvalitete znanja v Sloveniji in podpore ambiciji, da je znanje tista pot, ki omogoča človeku uveljavitev. Odprla se je razprava o tem, da je slovenska šola preobremenjujoča za otroke, da jih celo ubija, čeprav vse mednarodne primerjave kažejo, da so pri nas otroci manj obremenjeni ali med manj obremenjenimi v Evropi in da šolanje otrok ni stvar družinskega načrtovanja, ne pa o tem, kaj naši otroci znajo. Načrtovanja v tem smislu: kariera je otroku zagotovljena, če mu omogočimo kvalitetno šolanje, kar seveda pomeni, da je to tudi del družinskega proračuna. Se pravi, če želiš šolati otroka in mu s tem omogočiti kariero, se moraš vnaprej odločiti, da boš del družinskih dohodkov rezerviral zato, da boš lahko to otroku nudil. Ni gibanja, ki bi bil generator te vrste spremenjenega razmišljanja. Saj to ni samo naš problem. To je danes evropski problem, tudi z odlivom možganov v druge dele sveta. Ampak pri nas je to na nižji stopnji razumevanja kot v razvitih delih Evrope.
VPRAŠANJE : Odnos Slovenije do JV Evrope. Slišali smo izjavo Aleksandra Tijanić na HTV o tem, da bi morali Srbija in Hrvaška nastopiti skupaj proti Sloveniji kot izkoriščevalcu, ki bogati na račun dela državljanov teh dveh držav. Vprašanje je, ali je torej Slovenija res zaželen partner v tem delu Evrope, ali je to še lahko slovenska strategija v mednarodnem, tudi gospodarskem prostoru?
Kučan: Škoda z neplačilom varčevalcem LB je naredilo dolgoročno škodo, ki je mnogokratnik takratne vsote. Tijanić ni merilo in ne more biti verodostojni oblikovalec politike odnosov na prostoru bivše Jugoslavije. On še vedno živi v času nekdanjih trgovinskih bojkotov, vdorov v monetarni sistem, itd. Zdaj so drugi časi. A vzdušje se kljub temu spreminja počasi. Veliko smo krivi sami. »Greh« z LB je verjetno največja napaka slovenske tranzcije. Zato je vprašanje, ali smo Slovenci tam res zaželen partner. Kot je tudi vprašanje, ali smo lahko res posrednik med EU in temi deli nekdanje skupne države. Kaj danes o tem sploh vemo? O tem govorijo često tisti, ki o teh državah vedo malo in nimajo z njimi tudi nikakršne izkušnje, razen morda velike odbojnosti, ki so jo kazali prva leta po razpadu Jugoslavije.