Mednarodni etični kolegij o izzivih globalne družbe po črnem torku 11. septembra 2001 v New Yorku
Bled, 1. oktober 2001
Milan Kučan, gostitelj kolegija, ki je takrat deloval pod imenom Blejska mreža, je opozoril, da morajo sredstva boja s terorizmom krepiti demokracijo, varovati svobodo posameznika in vladavino prava za vse ljudi.
Vesel sem, da se je uresničilo, kar smo načrtovali. Dobrodošli v Sloveniji, na Bledu, na tem našem skupnem premišljanju humanem in demokratičnem upravljanju prihodnosti, prihodnosti s človeško podobo. Cenim, da ste v naglici sodobnega življenja našli čas za naše srečanje. Želim, da bi se tukaj dobro počutili in da bi bilo srečanje uspešno. Izkoristil bom, z Vašim razumevanjem privilegij gostitelja za nekaj svojih misli. Tudi zato, ker bom mogel biti navzoč manj kot bi želel in kot bi teža izzivov, s katerimi smo soočeni, to zahtevala.
Črni torek, 11. septembra, je z zločini v New Yorku in Washingtonu spremenil podobo človeškega sveta. To je največkrat bilo rečeno.
Pa je res tako? Kaj pa, če je bil svet drugačen že vsaj nekaj časa tudi poprej, le da te drugačnosti nismo zmogli, hoteli ali znali prepoznati? Je res moralo zlo izbruhniti na skrajno brutalen način, da smo se zavedli globokih protislovij sodobnega sveta in si priznali, da smo vsaj že od razpada bipolarnega sveta neprizanesljivo soočeni z novimi, zelo zahtevnimi vprašanji. Ta ne trpijo poenostavljenih ali zgolj pragmatičnih odgovorov. Imajo mnoga etična, antropološka, filozofska, sociološka, politična in druga razsežja. V mnogočem je od teh odgovorov odvisna prihodnost človeške civilizacije in tudi obstoj življenja na planetu sploh. Zato bi morali odgovori povedati tudi, kaj hočemo v tem svetu spremeniti, in česa, kar imamo za dosežek demokratičnega razvoja civilizacije, nočemo izgubiti (npr. vladavine človekovih pravic).
1. Globalizacija terja nove, urgentne odgovore
Izzive, ki zahtevajo skupna premišljanja, vidim predvsem v delitvah v svetovnih razsežjih. V delitvah na eni strani na lastnike kapitala, znanja, idej in informacijskih tehnologij ter na drugi strani na milijarde obsojenih na neznanje, revno življenje in brezizhodno vegetiranje na družbenem obrobju.
Vidim jih v zmeraj večji finančni šibkosti mnogih držav, tudi celih kontinentov, brez razvojne potence in prihodnosti. Vidim jih v nezadržni rasti moči in oblasti globalnega kapitala, ki s svojo avtonomno logiko že zdavnaj sega prek meja nacionalnih držav, ne nosi pa odgovornosti za socialni položaj in razvojno perspektivo ljudi, za svobodo in demokracijo, solidarnost, razvoj, njihovo varnost, za prihodnost, čeprav močno, celo odločilno vplivala nanjo. Ta odgovornost je prepuščena državnim administracijam. Kapital se giblje v drugih sferah.
Vidim jih v pervertiranem razumevanju kompetitivnosti, ki vodi k produkciji in storitvam s čedalje manj delovne sile, brez čuta za naravo, za življenje na planetu in njegovo prihodnost, za človeka, njegovo dostojanstvo in pravice. Vidim jih v monopolni ekonomiji, ki ji je edini cilj in gibalo profit.
Vidim jih v fundamentalizmih vseh vrst, ki ignorirajo različnosti sveta in izključujejo vse drugačnosti z brezobzirno uporabo moči, nasilja in diskriminacije.
Premišljanja o izzivih radikalno spreminjajočega sveta zahtevajo upoštevanje dimenzije časa zaradi dolgotrajnosti v razvijanju družbenih procesov in dolgoročnosti ekoloških pojavov ter bioloških in biomedicinskih posegov, kajti učinki se pokažejo šele v desetletjih, nekateri morda šele pri naslednjih generacijah. Zahtevajo tudi celovitost razumevanja pojavov in procesov ter njihovo povezanost. Sodobne politične, ekonomske, socialne in ekološke drame in konflikti so izraz medsebojnega učinkovanja vrste družbenih in naravnih silnic in pojavov v svetu ekonomije, politike, ekologije, genetike, financ, informacijske družbe, mednarodnega kriminala, tudi terorizma itd. So kot epidemije. Ne da se jih zapreti za meje ene ali nekaj držav. Ne da se jih odpraviti s pragmatično logiko sodobne politike pretežno brez idej in vizij. O tem je veliko zaznav in argumentiranih opozoril v gradivih, ki so pripravljena za današnje srečanje.
2. Terorizem in protest nista odgovor, ga pa terjata
Naše srečanje se odvija v nekem posebnem času, ki ga nismo mogli predvideti, ko smo se spomladi tukaj na Bledu zanj odločali. Teroristični napadi so smisel in nujnost takšnega srečanja samo še dodatno utemeljili. Terjajo namreč, tako kot protiglobalistična gibanja, da se zelo natančno odzovemo nanje. Kajti ne terorizem ne ta gibanja ne ponujajo odgovorov. So le opozorilo na zaostrenost širših vprašanj in urgentnost odgovorov.
V odzivanje na terorizem se mi zdi pomembno zajeti tudi naslednje:
Na terorizem ni mogoče pristati. Ni ga dovolj samo obsoditi. Potrebno se mu je upreti, premišljeno in odločno. Kajti sicer bo v družbi zavladalo stopnjevano in nenadzorovano nasilje in bo odločalo zgolj razmerje moči nasilja in protinasilja.
Stopnjevanje nasilja bi ogrozilo temeljne vrednote in načela, ki jih je človeštvo razvijalo in uveljavljalo skozi zgodovino v vseh civilizacijah in kulturah kot merilo skupnega življenja ljudi zato, da bi bila strpno življenje v človeški družbi in njen razvoj sploh mogoča.
V tem tragičnem času je nujna iskrena človeška, politična in funkcionalna solidarnost z ZDA in njenimi državljani. ZDA so svetovna velesila in simbol razvite zahodne civilizacije. Vendar so tudi one podvržene globalizacijskim procesom in ne dovolj odporne na vpliv njihovih negativnih fenomenov. Solidarnost zahteva konkretnima sredstva in dejanja v dogovorjenih skupnih aktivnostih. Usmerjena morajo biti proti tistim skupinam, posameznikom in režimom, ki po vsem svetu brutalno kršijo ta načela in vnašajo v naš človeški svet kaos, morijo in stopnjevano nasilje.
Terorizem je v svojem bistvu predvsem dejanje zoper demokracijo. Boj zoper terorizem pa je boj za demokracijo, za svobodo posameznika, njegovo dostojanstvo, pravice, za varnost človeka.
Sredstva, ki jih zahteva učinkovitost boja s tem zlom, morajo krepiti demokracijo, morajo varovati svobodo posameznika in vladavino prava za vse ljudi. Uporabljana morajo biti zoper storilce in organizatorje terorističnih dejanj, zoper režime, politične ali idejne skupine, ki terorizem podpirajo ali so njegovi iniciatorji. Človeška, socialna in politična patologija so ga spremenile tudi v donosen posel in dala mednarodnemu terorizmu samosvojo notranjo dinamiko. Temu se je treba upreti. Naročniki in storilci teh dejanj spadajo pred sodnike.
Boj z mednarodnim terorizmom zahteva enotno in usklajeno delovanje in ukrepanje demokratičnih držav. Terorizem mora čutiti, da stoji pred neprebojnim zidom nasprotovanja vseh držav. Čutiti mora, da ga nobena država ne bo dovoljevala, omogočala, prikrivala, spodbujala, uporabljala ali zlorabljala. To je boj za svet z več miru, svobode, solidarnosti, varnosti za vsakega človeka in za vse narode, več socialne pravičnosti in čedalje manj nasilja.
Boj s terorizmom ni in ne more biti boj proti civilizacijam ali kulturam ali boj med njimi. To je boj za kulturo sveta, boj za vrednote, ki naj v njem prevladajo. V sodobnem svetu, ki je sicer raznolik, vse civilizacije, vse kulture in velike religije spoštujejo dostojanstvo človeka in njegovo življenje. Ubijanje, posebej ubijanje nedolžnih ljudi, je po vsem svetu stranpot.
Vendar boj zoper terorizem ni dovolj. Kljub njegovi aktualni nuji ne bi smeli spregledati, da je odraz vrste problemov sodobnega sveta in je pojav, ki bremeni vse družbe. Z njim se bo potrebno soočiti tudi na daljši rok. Nujno je odpravljanje socialnih, političnih in drugih korenin tega zla, na katerih se razrašča, torej krivic, zatiranja, neenakopravnosti in diskriminacij. V prepoznavanje in odpravljanje teh korenin je treba zajeti vse intelektualne, filozofske, idejne in verske potenciale, ki premišljajo o prihodnosti človeštva.
3. Globalni svet – globalna odgovornost – globalno upravljanje
Mednarodni terorizem je pojav globalnega sveta. Tudi spopad z njim, kot mnogi drugi sodobni fenomeni, (ekološki in politični) nas prepričuje, da globalni svet zahteva globalno odgovornost. Ta se prične z odgovornostjo vsake države. Države v imenu svoje suverenosti niti znotraj svojih meja ne morejo več samovoljno početi stvari, ki so v opreki z vrednotami demokratičnega sveta in zato ogrožajo varnost drugih držav in mednarodne skupnosti. Niti ne morejo tovrstne dejavnosti drugih držav ignorirati in se zapirati za virtualno varnost svojih meja.
Vse bolj očitno je tudi to, da globalni svet potrebuje globalno upravljanje. Na to vprašanje vse bolj prepoznano opozarja tudi civilna družba, ki išče poti in načine za transnacionalne globalne povezave. Naša težava je v tem, da smo spregledali, da je svet postal ena sama, velika, nasprotij polna družba, ki pa skorajda ne pozna skupnih in zavezujočih pravil ravnanja oziroma ta niso ustrezna in zadostna. Vsaka družba, tudi globalna, se mora podrejati določenim pravilom, normam, drugače je v svoji potencialni kaotičnosti podvržena vladavini čiste sile.
Bolj kot kdaj potrebujemo zato tudi premislek, vključno z OZN, o vsem državam skupni instanci ali sistemu instanc, ki bi ji države podelile polno avtoriteto, naslonjeno na njihovo globalno odgovornost in ki bi ukrepala v korist dinamičnemu razvojnemu ravnovesju silnic in učinkov globalne ekonomije, ekologije in globaliziranega sveta sploh.
V času, ki je pred nami, potrebujemo kljub navidezni utopičnosti te nenove ideje legitimnost sistema ustanov in organov, ki jim bomo poverili moč in pristojnost, da si v njih predpisujemo skupna zavezujoča pravila, norme, ki se jim bomo podrejali in ki jih bodo lahko tudi nadzorovale. Tudi zato, da bi globalna skupnost določala pravila globaliziranemu kapitalu in ne obratno.
Ta pravila bodo znotraj demokratičnega diskurza globalne skupnosti nedvomno sooblikovala tudi različna civilna gibanja, ki nastajajo mimo in prek meja nacionalnih držav, in dvigujejo svoj glas proti perverzijam globalnega kapitala, se zavzemajo za vladavino človekovih pravic, za njihov univerzalizem, se upirajo »ropanju« narave, monopolnemu obvladovanju informacij, izkoriščanju otrok, itd.
Zelo mogoče je, da bodo ta gibanja v prihodnje pri uveljavljanju svojih argumentov iskala zavezništva z nacionalnimi državama, ki jim vsaj za zdaj s svojo tradicionalno navezanostjo na fenomen suverenosti resda niso naklonjena, imajo pa s svojim delovanjem znotraj OZN, Mednarodnega monetarnega fonda, Svetovne trgovinske organizacije itd. vsaj formalno možnost omejiti monopolno moč globalne ekonomije. To pa je nedvomno skupen interes. Tako bi ta gibanja skupaj z državami prerasla v embrio sistema institucij globalnega upravljanja.
Ob tem pa je predvsem potrebno premisliti, ali je te cilje mogoče doseči znotraj OZN in kakšne reforme te univerzalne organizacije bi za to bile potrebne.
4. Vloga in možnosti Blejske mreže
O vsem tem tečejo razprave na mnogih točkah premišljanja v svetu. Naša, tukaj na Bledu, je ena od njih. Ima vso intelektualno svobodo in je zato lahko koristna opora političnemu odločanju. Sam sem pri svojem delu vedno čutil potrebo, da lastne premisleke in odločitve preverim in jih oprem na diskurz, ki temelji na etičnih in vrednostnih sodbah, ki zmorejo vizijo in kritično refleksijo obstoječega.
Blejska pobuda je v Slovenijo prišla iz Pariza. Njeni snovalci so danes z nami. Meni, mojim sodelavcem, ljudem v Znanstveno raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, se je zdela več kot sprejemljiva in dobrodošla. Te dni bi naj na Bledu potekala nekakšna autorefleksija te ideje. Iztekla naj bi se v oblikovanje projekta mednarodnega etičnega, intelektualnega in znanstvenega kolegija, v stališča intelektualcev in politikov, ki se zavedajo usodnosti našega časa in njegovih dilem, pa tudi svoje odgovornosti za iskanje izhodov in odgovorov nanje. Tudi odgovornosti za zbliževanje političnih odločitev z njimi.
V svetu, kakršen se vzpostavlja z novimi globalnimi vprašanji za človeštvo, je nujno potreben dialog ljudi, ki čutijo ta vprašanja tudi kot izziv in obveznost za premislek, pobudo in dejanje za etični in demokratični razvoj človeštva. K takemu dialogu se čutim zavezan tudi sam, kot državljan sveta in kot eden od upravljavcev malega dela tega našega skupnega sveta. Pa tudi kot človek iz slovenske družbe, ki se je kot nacija in država v veliki meri vzpostavljala prav prek civilnega gibanja in v plodnem dialogu države s civilno družbo.
Sodobni svet je svet informacijske tehnologije. Ta ob nevarnostih ponuja nove možnosti tudi za hiter prenos misli in idej, ki gradijo nove globalne koalicije. Koalicije razuma ali nerazuma. Koalicije mostov za družbo prihodnosti ali koalicije mostov za družbo preteklosti. Blejsko mrežo sem razumel kot priložnost za eno od koalicij razuma, kot koalicijo za demokracijo, koalicijo za etični dialog med civilizacijami globalnega sveta, kot koalicijo za njegovo prihodnost. Koalicijo, ki se ne vzpostavlja z velikimi etabliranimi srečanji in odmevnimi spektakli, pač pa z odprto komunikacijo, z odprtimi linijami med vsemi, ki sodelujejo v mreži. To pa naj omogoča hiter, morda celo takojšen premislek o pomembnih skupnih globalnih vprašanjih. Premislek mislecev iz različnih koncev sveta, iz različnih kultur in civilizacij o istem vprašanju. Brez dolgotrajnih postopkov usklajevanja datumov, tem, protokolov, brez promocijske publicitete. Pobuda, vprašanje, razmislek, spoznanje in sporočilo, ki je lahko v veliko skupno korist pri upravljanju sveta. To bi naj bil cilj.
Politiki ostajamo danes vpeti v vsakdan, v pragmatične premisleke. Ostaja nam le malo časa za resna in poglobljena premišljanja o skupni viziji, skupnih vrednotah, skupni etiki, ki naj bo vezno tkivo skupnosti in oprijemališče vsakega posameznika. Po drugi strani pa človeštvo razpolaga z imenitnimi študijami, ki ne uzrejo dovolj luči pri tistih, ki bi jih lahko uporabili. Blednet je poskus iskati pot.
Pobuda je doživela zanimanje med mojimi kolegi predsedniki, tudi med drugimi osebnostmi sveta. Verjamem, da se nam bodo pridružili. Pobuda je prispevek k razmišljanju o tem, kako upravljati v novih razmerah. Je eden od poskusov iskanja novih poti. Je priložnost jasno povedati, kaj hočemo s svojim življenjem. Zato želim Blejski mreži dolgo življenje.