80-letnica priključitve Prekmurja
Murska Sobota, 1. avgust 1999
Milan Kučan na svečani akademiji o Slovencih onstran Mure, ki so na poti iz zamolčevanega in prezrtega etničnega, geografskega in ekonomskega obrobja prepričljivo pokazali, da niso nikakršno brezimno "vmesno" ljudstvo
Obletnice vračajo človekov spomin v preteklost. Po tem se ne razlikujejo. Različne so si po tem, čemu služi spominjanje. Lahko oživljajo blodne duhove in strahove preteklosti, spogledovanje z neuresničenimi in zgodovinsko preseženimi pričakovanji. Lahko so tudi iskanje moralne moči za zrelejše soočanje s prihodnostjo. Za okrepljeno samozavest takrat, ko je potrebno stopiti nove, za človeka in narod koristne in nujne korake v prihodnost. Kot pravi dr. Tine Hribar, "potreben je pregled nad preteklostjo, da bi imeli jasen razgled nad sedanjostjo in še posebej nad prihodnostjo". Takšne vrste ohranjanje spomina naj bo spominjanje na tisti čudno prelomen in prevraten čas, v katerem so Slovenci med Muro in Rabo začutili usodno nujo, ki so jo izrazili z besedami "Prebivalci Slovenske krajine slovesno izjavljamo, da smo vsekdar bili in hočemo biti in ostati Slovenci. Mi hočemo ostati združeni s Slovenci na drugi strani Mure v Združeni Sloveniji." V bogojinsko Resolucijo jih je zapisal tamkajšnji župnik Ivan Baša pred natanko 80 leti, 1919. leta.
Kot Prekmurec, rojen na povsem vzhodni meji slovenstva, sem ohranitev slovenske nacionalne entitete skozi viharje stoletij neprijazne evropske zgodovine vselej čutil kot svojevrstno kljubovanje logiki zgodovinskega reda stvari. Ohranitev Slovencev na prostoru med Muro in Rabo, stoletja ločenih od matičnega narodnega telesa, pa znotraj tega kot svojevrsten čudež.
Prekmurje je bilo pod svetoštefansko krono izpostavljeno silovitemu raznarodovanju in nasilju, a se je slovenstvo te pokrajine vedno znova prepoznalo in oživelo in se, končno, vsaj s svojim južnim delom zavestno vključilo v državo SHS. Raznarodovalno trpljenje Prekmurcev in Porabcev in njihov samoohranitveni boj ter ozaveščevalni prispevek protestantskih in katoliških piscev sta vse doslej premalo poznana in spoštovana v zgodovinskem spominu in zavesti Slovencev. Morebiti bo jesenski znanstveni simpozij prava priložnost za natančnejše prepoznavanje tega dela slovenske zgodovine, z vsemi stranpotmi, dvomi, oklevanji in dilemami, ki so spremljale življenje slovenske narodne zavesti pri ljudeh severno od Mure vse do združitve s Slovenijo.
Narodnostno najbolj ozaveščeni, med njimi so bili tudi slovenski katoliški duhovniki, so dojeli pravi politični trenutek ob koncu 1. svetovne vojne in tukaj živeče Slovence popeljali iz naročja tisočletne "matere Ogrske", v kateri so bili kvečjemu prepoznani za Vende, nikoli za Slovence, v novo državnopolitično skupnost s Slovenci na desni strani Mure in jim tako zagotovili narodno ohranitev. Viharni dogodki, ki so spremljali razplet vojne in zahteve po samoodločbi številnih evropskih narodov, niso mogli iti mimo njih. Prav tako tudi ne zahteve po združevanju južnoslovanskih narodov in Majniška deklaracija z obuditvijo programa Zedinjene Slovenije. Arogantni madžarski pritisk, ki v tistem prelomnem času ni več mogel zmiti vse zgodovinske usedline z nerešenih nacionalnih problemov, je dosegel nasprotni učinek. Z zanikanjem celo "vendskega" porekla Prekmurcev, kar je bila takorekoč uradna doktrina, z nestrpnimi govori in zahtevo na zborovanju v Soboti 20. oktobra 1918, naj tisti, ki jim v madžarskem Prekmurju ni všeč, odidejo na Štajersko - kakšna podobnost je to z zahtevami mitinga na beograjskem Ušću 80 let kasneje, naj Slovenci odidejo v Graz in Philadelphijo - je madžarska politika pospešila odločitev. Soboški madžarski shod je zanesljiva prelomnica v politični usmeritvi Slovencev na Ogrskem. Njihova udeležba na slavnosti v Ljutomeru ob razglasitvi države SHS jo je samo še utrdila. Nihanja med avtonomijo in združitvijo in s tem tudi nihanja med Vendstvom in Slovenstvom je bilo s tem konec. Željo Slovenske krajine, da se z brati onstran Mure združi v narodno državo, je dokončno potrdil mogočni ljudski zbor v Beltincih sredi avgusta 1919.
Prevratna leta so bila vsekakor ena najtežjih v zgodovini Prekmurcev. Navdušenje se je kmalu umaknilo realnosti. Prva razočaranja so se pokazala že pri pogajanjih o novih mejah, saj se slovenske oblasti v Ljubljani za Prekmurce v teh pogajanjih niso kaj prida menile. Kmalu so tudi ugotovili, da razen Ljutomerskega narodnega sveta in referenta za Prekmurje pri Štajerskem narodnem svetu v Mariboru dr. Matije Slaviča nihče niti natančno ne ve, kje leži ta izgubljeni slovenski svet. Ta prleški rojak (udeleženec mirovne konference v Parizu in kasnejši rektor ljubljanske Univerze) je spisal memorandum o Prekmurju. Z njim je jugoslovanska delegacija na mirovni konferenci prvič uradno zahtevala priključitev slovenskega ozemlja med Muro in Rabo k - kot so zapisali - "demokratični in enakopravni Jugoslaviji". Kasneje je, sklicujoč se na "trpljenje in grozote, ki so jih trpeli prekmurski Slovenci pod boljševiško vlado" Bele Kuna in v Prekmurski republiki Vilmoša Tkalca kot svojevrstnem obrobnem odmevu madžarske republike Svetov, pa je 1. avgusta dobila dovoljenje, da jugoslovanska vojska vkoraka v Prekmurje.
S sklepi Pariške konference in kasnejšo Trianonsko mirovno pogodbo v sicer za slovenski narod usodnem 1920. letu so prekmurski Slovenci prvič, ne samo državnopravno temveč tudi jezikovno in civilizacijsko-kulturno, zaživeli skupaj z ostalimi deli slovenskega naroda in se zlili v slovensko narodno celoto. Za nas Prekmurce je največja vrednost takratnega dogajanja narodna združitev s slovenstvom ter pričetek političnega, kulturnega in gospodarskega življenja do prvih zametkov industrije, ki so skupaj z agrarno reformo, čeprav nedosledno izpeljano, v marsičem določili novo podobo pokrajine in prekmurskega človeka, še vedno močno, morda močneje kot slovenskega človeka drugod, navezanega na svojo rodno zemljo. "Le tukaj, doma, lahko Prekmurec začuti, da ves hrup sveta ne pomeni kaj dosti, da slava ni več kot napuh, in da je resnična le zemlja, iz katere prihaja kruh" - pravi o tej navezanosti in čutenju rojak, pisatelj Evald Flisar.
Čas po prvi svetovni vojni, v katerega sodijo ta, za Prekmurce in Slovence v celoti, pomembna mednarodna dejanja, je sicer čas, ki ga označujeta želji po novem razmejevanju in delitvi sveta ter nacionalnem oblikovanju držav evropskih narodov, ki so živeli znotraj velikih multinacionalnih imperijev. To sta bila vzrok in posledica prve svetovne vojne.
Med narodi, ki so s političnim upanjem zrli v čas po prvi svetovni vojni, in so zaupali pravičnim Wilsonovim načelom, da je mogoče vladati le tistim, ki na vladanje pristanejo, torej načelom o samoodločbi narodov, so bili tudi Slovenci. Toda, pokazalo se je, da so interesi velikih odločilnejši od upravičenih zahtev malih narodov. Praviloma se odloča brez njih.
Po koncu vojne je bilo naše etnično ozemlje razdeljeno med štiri države. V drugih državah je ostalo nekaj sto tisoč Slovencev. Prav ta razdelitev med štiri države in izguba kake četrtine etničnega ozemlja, Primorske, Koroške in slovenskega Porabja, sta tudi bistveno vplivali na slovensko politično elito tistega časa, da se ni v prvih letih po vojni bolj zavzemala za avtonomistični koncept nove države in avtonomijo Slovencev. Ta drža je bila presežena med II. svetovno vojno z NOB, posebej z Ustavo SFRJ iz leta 1974, dokončno pa šele z uveljavitvijo pravice slovenskega naroda do samoodločbe s plebiscitom decembra 1990 in osamosvojitvijo slovenske države na temelju te pravice.
Slovenci tostran Mure smo na poti iz zamolčevanega in prezrtega etničnega, geografskega in ekonomskega obrobja prepričljivo pokazali, da nismo nikakršno brezimno "vmesno" ljudstvo. Potrjevali smo svojo narodnostno identiteto in državno pripadnost, čeprav je nova država z nekaterimi političnimi in gospodarskimi ukrepi kazala, kako malo pozna gospodarske, socialne, kulturno duhovne in politično zgodovinske posebnosti tega prostora. Po svoje je tako ostalo ves čas življenja Prekmurja v stari in novi Jugoslaviji in po svoje je tako v marsičem še danes. Kako sicer razumeti besede, da slovenska država Prekmurju, ob 80. letnici priključitve podarja kot darilo nekaj kilometrov cest, ki se sicer gradijo s skupnim denarjem, tudi prekmurskim, po vsej Sloveniji. Ne kot darilo komurkoli, ampak kot skupen interes in skupno odgovornost. Prekmurci smo vzdržali tudi pritisk ponovne nasilne madžarizacije v drugi svetovni vojni. Doživljali in preživeli smo učinke in posledice hladne vojne, blokovske delitve v Evropi, in hermetično zaprte meje. Bili smo kot "slepo črevo" v teh, za vso Evropo, neprijaznih razmerah, ponovno svojevrstno obrobje, socialno, ekonomsko in kulturno marginalizirano. S trpkim in bolečim občutkom so mnogi ponovno odhajali s "trebuhom za kruhom", se razseljevali širom sveta Slovenije. Kot smo to dojemali in je ostalo v našem značaju : "Prekmurje je doma, Prekmurci pa smo po celi Sloveniji in po vsem svetu". Vendar, dostojanstvo in ponos prekmurskih ljudi, sta tudi v vseh teh ne lahkih preizkušnjah, vzdržala vse pritiske. Še več, še bolj se je utrjevala zavest, da moramo v prvi vrsti sami poskrbeti zase, da brez tega ne moremo pričakovati, pa tudi ne zahtevati ničesar od drugih. A hkrati ni bil niti za hip omajan občutek solidarnosti in pripravljenosti ohranjati, razvijati in braniti skupno dobro, slovenstvo in skupne, nacionalno pomembne odločitve.
Prekmurje danes ni več "izgubljeni slovenski svet". 1919-ega je bilo na "prepihu zgodovine", danes je na prepihu razvojnih možnosti in izzivov. Je v osrčju dinamičnih razvojnih tokov v Evropi, je tisti del Slovenije, ki se najgloblje zajeda v srednjeevropski prostor in prepričljivo odraža preporod srednjeevropskega duha. Mora in zmore biti eden od nosilcev svojega in skupnega slovenskega razvoja na temelju oživljenih vrednot strpnosti, razumevanja, odprtosti in sodelovanja, narodnostnega, kulturnega in verskega pluralizma, multikulturnosti in spoštovanja razlik. Prekmurje je v osrčju nastajajoče evropske regije ljudi in narodov štirih sosedskih in zdaj prijateljskih držav, kjer so odprte državne meje vse manj vzrok za razmišljanja o njihovem spreminjanju in popravljanju napak in krivic iz preteklosti, kot to dobrim sosedom, ki želijo mir in blaginjo svojim ljudem, tudi pritiče. Zato nas mora zaskrbeti in smo dolžni obsoditi nestrpneže, ki so v Lendavi v petek ponoči, prvič po več kot pol stoletja s plakati poskušali obujati duha predtrianonske Madžarske.
Današnje slovensko Prekmurje je zaradi svoje religiozne, duhovne, pa tudi nacionalne pluralnosti posebna dragocenost slovenske države, kjer lahko morda prej kot drugod zaživi v vsem svojem bogastvu državljanska družba kot skupnost mnogih različnosti, ki so medsebojno spoštovane in pred državo popolnoma enakopravne.
Tudi vse to bi moralo biti vsebina soglasja - tretjega po plebiscitu in Ustavi - državljanov Republike Slovenije o tem, kako hočemo živeti in kakšna naj bo vsebina našega življenja v prihodnje. Soglasja, ki bi nas na predlog strank vse, brez razlik, povezalo v skupen napor za dobro slovenstva, njegovo ohranitev in prihodnost. Bolj kot kdajkoli prej kaže misliti na posledice današnjih političnih odločitev za življenje prihodnjih rodov. Egoizem sedanjosti je izrazito v škodo prihodnosti. Do egoizma nimamo pravice, ne v imenu strankarskega prisvajanja države, ne v imenu ideologije, ne vere, ne preteklih delitev in tudi ne v imenu nesposobnosti in neznanja. V politiki ne gre za to, kaj je zadnja in najvišja resnica, ampak kaj so dobre rešitve za ljudi. Te nas morajo povezati.
Globalizacija, s katero smo soočeni, je izziv in priložnost. Ni obljuba nekega končno dočakanega čudežnega srečnega časa. Je zgolj spoznanje, da smo na tem našem svetu bolj kot kdajkoli prej odvisni eden od drugega in povezani med seboj. Globalizacija ponuja nove možnosti. Če jih želimo izkoristiti, jih mora politika dejavno oblikovati. To velja za socialno in okoljsko razsežnost, za gospodarski razvoj, za tehnični in inovacijski napredek. Velja tudi za znanje. Kaj naj naučimo naše otroke, da bodo soblikovali jutrišnji svet in se v njem znašli, kakšno znanje potrebujejo za to. Eno od pomembnih razsežij potrebnega soglasja med nami je prav to. Kajti država, ki ima tako malo primerjalnih prednosti, kot jih ima Slovenija, je lahko uspešna le, če vlaga v izobrazbo, v izobraževanje in usposabljanje ljudi, v njihovo znanje.
Velja pa to tudi za vrednotenje dela in hitrejšega gospodarskega razvoja, ki prinaša več dela in več delovnih mest. Nobena razprava o koncu delavske družbe in družbene lastnine ne sme in ne more zakriti dejstva, da za veliko večino ljudi pridobitno delo nima alternative. Delo je namenjeno preživljanju. To mu neposredno daje vrednost. Z delom se razvijajo tudi človeške sposobnosti in vrednote. Brez smiselnega dela, ki se potrdi na trgu, se izgublja človeško dostojanstvo. Opozarjanje na vrednost, ki ga ima delo za samozavest ljudi in za trdnost ter socialno stabilnost države, je vse prej kot akademsko ali ideološko vprašanje. Kdor v delu vidi zgolj in samo stroške, ta se igra s socialno eksplozijo in ruši temelje zahodne civilizacije, pa če se tega zaveda ali ne. Spoštovani!
Mirovna konferenca v Parizu pred osemdesetimi leti ni odpravila glavnih vzrokov, ki so 1914. leta sprožili vojno, ni prinesla pravičnejše razdelitve sveta. Versajska Evropa ni postala temeljni garant svetovnega miru, temveč generator novih konfliktov. Društvo narodov zaradi množice razlogov, posebej pa zaradi novih razmejevanj v Evropi, svoje vloge varuha miru in varnosti na svetu, ni moglo nikoli docela uresničiti.
V letih po prvi svetovni vojni se je izkazalo troje pomembnih dejstev: da je mogoče uresničenje slovenske samostojne države le v razmerah, ko se bodo evropske in svetovne velesile odrekle načelu delitve interesnih sfer in absolutnemu gospostvu nad življenjem malih narodov, da je politična razboritost slovenskih ljudi zelo velika in težnja po lastni politični identiteti neustavljiva in da slovenstvo za udejanjenje lastne države potrebuje preudarno in slovenstvu zavezano politiko, ki se zmore dvigniti nad zastopanje ožjih strankarskih interesov.
Nemogoče je izenačevanje današnjih razmer s takratnimi. Očitne so razlike in spremembe. Vendar ostaja dejstvo, da številni, danes bolj ali manj uspešno reševani problemi, koreninijo v takratnih dogajanjih, in da jih bo mednarodna skupnost reševala še tudi v naslednjem stoletju; skupaj z novimi izzivi, ki so jih za svetovno ureditev, mednarodno pravo, OZN in vse druge mednarodne mehanizme za zagotavljanje miru, varnosti, sodelovanja in varovanja človekovih pravic, pravic manjšin in narodov, torej, za urejanje temeljnih vprašanj prihodnosti Evrope in sveta rodile vojne na Balkanu. Do njih ne moremo biti ravnodušni in neprizadeti. Nobena država danes ne more biti prepričana, da lastne napake in napake drugih ostanejo brez posledic le zato, ker je dovolj daleč. Vse, kar drugi počnejo ali ne počnejo, vpliva tudi na nas. Manj kot kdajkoli smo lahko ravnodušni do tega, kar se v svetu dogaja. Tudi na Balkanu. Njegova stabilizacija je tudi naša dolžnost. Kot dolžnost in interes vseh, ki so pred dnevi v Sarajevu dvignili svoj glas za mir in stabilnost na Balkanu. To ni bil diktat zmagovalcev, kot se je to praviloma dogajalo na mirovnih konferencah doslej. Bila je podpora in poziv narodom na Balkanu, da naj gredo po poti miru, demokracije, spoštovanja človekovega dostojanstva in človekovih pravic ter tržnega gospodarstva in socialne pravičnosti v Evropo 21. stoletja. Ta jih pričakuje vse, z velikim upanjem, tudi demokratično Srbijo, katere državna politika je rodila vso to nakopičeno strašno zlo, kot zaželene partnerje in jim je pri tem vstopanju v združeno Evropo pripravljena tudi solidarno pomagati. Ponosni smo lahko, da je med državami, ki so naslovile ta poziv, tudi demokratična Slovenija.
Prihodnost je v Združeni Evropi. Zanjo upravičeno pričakujemo, da se bo zgodila kot skupnost enakopravnih in po nacionalni identiteti prepoznavnih velikih in malih evropskih držav, ki bodo živele v miru, sodelovanju in tekmovanju, ter v vse manj z administrativnimi in političnimi državnimi mejami zamejenem prostoru.
Trikrat v tem stoletju so o usodi slovenskega naroda in njegovi državi odločali na mirovnih konferencah. Zdaj državo imamo. V njej so zbrani vsi cvetovi preteklih prizadevanj in skriti vsi cvetovi prihodnjih upanj. Ti se bodo razcvetali na upanjih in hrepenenjih mnogih rodov in posameznikov, ki so v velikih evropskih potresih v tem stoletju razumeli svoje poslanstvo v obrambi slovenskega naroda, njegovi ohranitvi in uveljavljanju njegovih legitimnih interesov in potreb. Te prihodnosti nas ne bi smelo biti strah. Trdno sem prepričan, da smo jo sposobni sooblikovati. Trdno sem prepričan, da bodo tudi Prekmurci nepogrešljiv in dejaven člen tega skupnega slovenskega in evropskega projekta za prihodnost.
Odločitve, ki so v preteklosti zadevale in tudi boleče prizadevale slovenski narod, so bile rezultat vsakokratnega razmerja sil in interesov v mednarodni skupnosti. Lahko bi bile drugačne, za nas tudi ugodnejše. Vendar dejstva, četudi praviloma ni bilo upoštevano, da je slovenski narod ves čas tega nesrečnega, iztekajočega se stoletja želel uveljaviti pravico do samoodločbe, ohranjati svojo identiteto in možnost svobodnega razvoja, ni bilo mogoče zanikati nikoli. Kajti to je bilo hotenje vsega slovenskega naroda in posebej tistih Slovencev, ki so za njegovo uveljavitev storili več kot drugi. Tistih, za katere bi mi Prekmurci rekli: "Na veke živej, šteri za domovino merjej". Prav je, da se s temi domačimi besedami na koncu spomnimo vseh, ki so v tem skupnem naporu skrbeli, da ima Slovenija danes svoje Prekmurje in mi, Prekmurci, svojo slovensko domovino. Od Küzmičev in Rajiča, Ivanocyja, Košiča, Trstenjaka in Klekla, Slaviča, Maistra, Štefana Kovača in Miška Kranjca ter mnogih drugih, ki jih pozna zapletena zgodovina naše domače pokrajine ob Muri. Slava jim in hvala.