Evropa po podpisu pogodbe v Atenah
Confrontations, april - maj 2003
Milan Kučan v Lettre de Confrontations, št. 61
Povzetek Evropska konvencija je za Milana Kučana velika priložnosti za preverjanje trdnosti evropske ideje in oblikovanje evropske politične identitete, s katero Evropa lahko krepi svojo vlogo v svetu, v OZN in v evroatlantskem zavezništvu. Visoki odstotki na pristopnih referendumih za EU pa so po mnenju Milana Kučana tudi odziv na iraško krizo, na poskuse delitev Evrope na staro in novo in na očitke novim članicam EU, da se ne bi smele opredeljevati z vilensko izjavo.
Pogodba v Atenah je podpisana. Na evropskem vzhodu je ta dogodek izzval veliko več navdušenja kot na zahodu. Potrdil je entuziazem do evropske ideje, ki so ga mlade demokracije pokazale že ob padcu berlinskega zidu in ki ga njihovi državljani izražajo v visokih odstotkih na pristopnih referendumih. Vera v idejo evropskega združevanja je v teh državah očitno velika. Ne zgolj zato, ker so bile žrtve delitev hladne vojne in so pripravljene storiti vse, da Evropa ne bi ponovno zapadla delitvam in bi postala celina miru, sodelovanja, blaginje, solidarnosti in medsebojnega razumevanja. Referendumsko glasovanje je tudi odziv na iraško krizo, na izjave o novi in stari Evropi in na očitke, da so s podpisom vilenske izjave nove članice EU zamudile priložnost biti tiho in mirno pričakati ratifikacijo sporazuma v parlamentih članic EU. Bile so med kladivom in nakovalom. Nihče jim ni pomagal v tem primežu, nihče se ni potrudil, da bi v njih videl zaveznike. Ne zoper stališča ZDA ali za njih, ampak za okrepitev vloge in vpliva Evrope v svetu, v OZN in evroatlantskem zavezništvu. Mesto in vpliv Evrope je ta čas očitno vprašanje.
Evropa je v svetu globalni dejavnik. Vendar je le eno od njegovih središč. Nedvomno želi vpliv, upoštevanje svojih vrednot in duhovnega izročila, gospodarske moči, socialne misli in zgodovinske izkušnje. Toda mora se vprašati, ali je za takšno vlogo usposobljena; ali zmore biti o ključnih vprašanjih prihodnosti človeštva, življenja na zemlji in prihodnosti planeta vpliven in upoštevan sogovornik ZDA, Kitajski, islamskemu svetu, Rusiji itd.; ali je sposobna za prihodnost nositi svoj del odgovornosti.
Da bi to zmogla, mora biti predvsem sposobna govoriti o ključnih vprašanjih sodobnega sveta in njegove prihodnosti s skupnim jezikom in ne s posebnimi, tudi nasprotujočimi si stališči vsake države posebej. Torej ne tako, kot je bilo ob 11. septembru 2001, ob iraški krizi in še prej ob balkanski, ob mednarodnem kazenskem sodišču, če navedem le poslednje boleče primere, ob katerih se Evropa ni dovolj potrudila za skupna stališča.
Evropska konvencija je velika priložnost. Predvsem za razpravo o tem, kako Evropejci vidimo sodoben svet in v njem svojo celino ter njeno vlogo. O tem, kaj hočemo s seboj. Upajmo, da Evropa te priložnosti ne bo zamudila. Ta presoja bi bila lahko podlaga za institucionalne in druge rešitve ustavne pogodbe. Brez takšne razprave bo ta listina le stežka instrument oblikovanja Evrope v posebno politično identiteto, ki bo zmogla predstavljati skupno identiteto vseh evropskih držav in imeti skupno stališče o ključnih vprašanjih mednarodne skupnosti, človeštva in planeta. Prav zdaj, ko Evropa razmišlja že o času po razširitvi EU, o svoji ustavi, o notranjeevropskem sodelovanju in povezovanju, je priložnost, da preveri trdnost evropske ideje. Kajti vprašanje je, kdaj se bo takšna priložnost ponovila. Entuziazem mladih evropskih demokracij je zahteva in podpora hotenju, da se to priložnost izrabi.
Priponke
Članek objavljen v Lettre de Confrontations (v francoščini)