Zasedanje konference o Jugoslaviji
Bruselj, 1. april 1992
Uvodna beseda predsednika Predsedstva RS Milana Kučana
Spoštovani gospod predsednik, spoštovani Lord Carrington
Želim se najprej zahvaliti, ker ste omogočili današnje nadaljevanje konference o Jugoslaviji. Prav tako se Vam želim, spoštovani Lord, zahvaliti za velike napore, ki jih Vi in Vaši sodelavci vlagate za uspeh te konference. Dobre želje pa naslavljam Vašima novima sodelavcema ambasadorjema de Vahu in de Benaeju in izražam vso našo pripravljenost za dobro sodelovanje in podporo, da bi to konferenco v skupnem interesu čimprej končali.
Rad bi vas spomnil, da ste na X. plenarnem zasedanju konference 9. marca, spoštovani gospod Carrington, izčrpno poročali in orisali dosedanje delo konference. Iz poročila je bilo razvidno, da je konferenca uspela rešiti nekaj zelo pomembnih dilem, problemov, ki so pomembni za rešitev jugoslovanske krize v celoti. Tako je konferenca bistveno vplivala na razvoj jugoslovanske krize. Med drugim je omogočila s pogajanji in s prihodom opazovalne misije Evropske skupnosti premirje. To premirje sedaj utrjuje s prihodom mirovnih sil Združenih narodov.Prav tako je konferenca omogočila tudi mednarodno priznanje Slovenije. Hkrati pa je razvoj razmer v nekdanji Jugoslaviji tudi sam povratno vplival in, razumljivo, še vpliva tudi na samo konferenco, njeno odvijanje in njen karakter. Slovenija je zdaj na konferenci kot samostojna in suverena država. Upam, da bo to v kratkem tudi Makedonija in da bo priznanje čimprej dobila tudi Bosna in Hercegovina. Povsem se strinjam z gospodom Izetbegovićem, da je negotovost glede mednarodnega položaja Bosne in Hercegovine razlog za destabilizacijo razmer v tej republiki.. In obratno, da bi čimprejšnje priznanje Bosne in Hercegovine bil zanesljiv korak v stabilizacijo. Kajti tako bodo bosanski Hrvati in bosanski Srbi mogli in morali probleme svojega skupnega življenja reševati skupaj z Muslimani v Sarajevu in ne več, tako kot doslej, v Beogradu in v Zagrebu ali preko teh prestolnic.
Vsi problemi, ki so še ostali odprti, so po svojem značaju taki, da v glavnem na njihovo reševanje nimajo več vse republike nekdanje Jugoslavije oziroma vse udeleženke konference enakega vpliva, enake odgovornosti in enako evidentnih interesov. Na primer, konferenca o Bosni in Hercegovini kaže, da imajo za to interes samo nekatere udeleženke, oziroma da lahko samo nekatere vplivajo na to rešitev in za njo nosijo odgovornost. Prav tako na položaj Albancev v Srbiji očitno nimamo vsi vpliva, enako ne na položaj Madžarov v Srbiji, pa tudi ne na spoštovanje premirja na Hrvaškem, torej na probleme, o katerih je govoril gospod Tudjman. Zato se nam zdi smotrno organizirati delo konference v prihodnje tako, da ne bo delala samo na plenarni sestavi in v obstoječih treh delovnih skupinah, ampak tudi v problemskih podkomitejih, tako kot ste, spoštovani Lord, če sem prav razumel, danes tudi predlagali.
Slovenija s svoje nikakor strani ne želi vplivati ali preprečevati drugim udeleženkam, ki imajo interes in odgovornost za reševanje posameznih še obstoječih problemov, da te probleme uredijo med seboj, skladno s svojo presojo razmer, možnosti, interesov in s svojo odgovornostjo pred svojimi državljani in tudi pred mednarodno skupnostjo. Slovenija ne želi enostransko vsiljevati tem udeleženkam svojih pogledov, ocen in predlogov o teh problemih, n.pr. o Kosovu. Kot samostojna država pa je Slovenija s svojimi ocenami in predlogi ter s svojo aktivnostjo vodstvu konference,in seveda tudi Vam osebno, gospod Lord, vselej na voljo. Odločala pa se bo na konferenci avtonomno in v skladu s svojimi interesi, upoštevaje legitimnost interesov drugih držav in načela mednarodnega prava. Vsekakor pa Slovenija smatra, da je dolžna sodelovati in da ima tudi pravico sodelovati pri iskanju rešitev za tista vprašanja, ki naj zagotovijo na področju bivše Jugoslavije in širše, na celotnem področju Jugovzhodne in Centralne Evrope, trajen mir in normalizacijo življenja.
Vsekakor pa želi Slovenija sodelovati pri reševanju problemov sukcesije nekdanje SFRJ, nekdanje skupne države. Glede zagotavljanja miru bi želel ponoviti naš predlog, da naj konferenca, ob vseh drugih problemih, premisli o tem, da bi v njenem okviru udeleženke sprejele poseben sporazum o ureditvi področja nekdanje Jugoslavije kot področja z omejeno oborožitvijo in striktnega spoštovanja načel Helsinškega in Pariškega dokumenta v medsebojnih odnosih. O podobni rešitvi razmišljata, kot smo obveščeni, tudi Bolgarija in Romunija. Enako kot države bivše Jugoslavije sta tudi ti dve državi življenjsko zainteresirani, da bi denar za obrambo raje namenjali za reševanje težkih ekonomskih in socialnih razmer, za blaginjo svojih ljudi in prosperiteto svojih držav. Predlagamo, da se o tej pobudi, s katero se strinjajo tudi Hrvaška, Bosna in Hercegovina in Makedonija, razmisli in da se jo ponudi tudi drugim državam Jugovzhodne in Centralne Evrope, morda v okviru Konference o evropski varnosti in sodelovanju. Mi bi v primeru, da za to obstoji interes, bili pripravljeni pripraviti konkretnejši inicialni predlog. Spoštovani Lord, v skladu z našim načelnim stališčem glede prihodnje usmeritve in dela konference bi rad pojasnil tudi naše stališče do predloga Ekonomske deklaracije oziroma do principiov, ki jih imamo sedaj kot predlog formulirane na Vašem papirju. Rad bi poudaril, da Slovenija ne nasprotuje intenci dokumenta; to je zahtevi, da se udeleženke konference odpovejo uvajanju diskriminacijskih ukrepov in barier, ki onemogočajo svobodno trgovino in promet med udeleženkami konference in zahtevi, da odpravijo že uveljavljene diskriminacijske ukrepe, kar se vsekakor more nanašati le na tiste udeleženke, ki so take ukrepe že sprejele. Ti ukrepi povzročajo škodo ne le republikam bivše Jugoslavije, ampak vse bolj škodijo tudi evropskemu in svetovnemu gospodarstvu. Torej smatramo, da je to koristna in nujna iniciativa. Kot rečeno, ji ne nasprotujemo. Gre preprosto za to, da se je z diskriminacijskimi ukrepi, ki so jih sprejele nekatere republike, v glavnem ena, kršilo temeljne principe Helsinškega dokumenta, ker ne samo, da onemogočajo svobodno trgovino, ampak tudi preprečujejo svobodno cirkulacijo ljudi, blaga, kapitala, informacij in vseh tistih dobrin, za katere zahteva ta dokument svoboden pretok med državami. Slovenija je bila prva žrtev teh ukrepov s strani Srbije. Prva je tudi zahtevala njihovo ukinitev. Sama Slovenija, kot sem povedal in argumentiral že na zasedanju 9. marca, ni uveljavljala nikakršnih diskriminacijskih ukrepov, tudi ne povračilnih. Ni blokirala prometnih poti, ni blokirala zračnega prostora, pač pa je sama bila žrtev teh blokad. Z republikami, ki so bile na to pripravljene, je gospodarskego in trgovinskego sodelovanje uredila z bilateralnimi sporazumi. Žal, še enkrat poudarjam, žal Srbija ni bila pripravljena niti na pogovore o takšnem sporazumu. Smatramo pa ob takšni načelni podpori ideji, da mora biti ta dokument učinkovit. Zahtevati mora zelo konkretno, da odpravijo ukrepe tisti, ki so jih vpeljali. Drugače se utrjuje splošen vtis, ki nastaja v svetu, da so na ozemlju nekdanje Jugoslavije v ekonomski in carinski vojni vsi proti vsem, kar nikakor ne ustreza resničnim dejstvom. Tak nediferenciran in zelo posplošen pristop, ki je bil uporabljan tudi glede vojne, kot da se ne bi vedelo, kdo proti komu vodi vojno na Hrvaškem in zakaj, pa tudi pri apelih na pripravljenost za sporazum o razdružitvi in sukcesiji, pa tudi glede drugih vprašanj, je doslej onemogočal z logiko ekvidistance do vseh bivših jugoslovanskih republik, da bi skladno z zahtevami te koference, v skladu z zahtevami Evropske skupnosti in Konference o evropski varnosti in sodelovanju ravnali tisti, katerih ravnanje je bilo ocenjeno kot sporno in nesprejemljivo. Danes je tukaj predsednik Milošević govoril o tem, da je konec oviranja gospodarskih odnosov eden od bistvenih pogojev za normalizacijo življenja na tem prostoru. S tem se velja vsekakor strinjati. Res je to sodelovanje bistven pogoj za normalizacijo odnosov med republikami nekdanje Jugoslavije. Vendarle pa je dejstvo, da to predlaga prav on, svojevrsten posmeh, saj je to sodelovanje bilo prekinjeno prav z ukrepi, ki so bili sprejeti v Srbiji. Zdaj konferenca, mi pa smo to počeli že orej, prav ukinitev teh ukrepov zahteva. Slovenija je na primer ravnala skladno z zahtevami Brionske deklaracije ES Izpolnila je zahteve, ki so bile nanjo s tem dokumentom neposredno naslovljene. Smatramo, da je prav zato bil dokument učinkovit. Enak pristop predlagamo zdaj tudi v tem dokumentu, saj ninikakršna in za nikogar skrivnost, kdo je te diskriminacijske ukrepe vpeljal in kdo jih je zdaj dolžan odpraviti! Ponavljam. Slovenija jih ni in jih ne bo! Ne želi pa vplivati na druge udeleženke, da sprejmejo tak dokument, če je to skladno z njihovimi interesi.
Glede sukcesije, spoštovani Lord, pa so naša stališča že dobro poznana. Ne kaže jih danes ponavljati v podrobnosti. Bivša Jugoslavija - SFRJ je v procesu razdruževanja in volje za skupnim življenjem v skupni državi očitno pri večini republik ni več. Skladno s tem dejstvom, ki ustreza logiki prostovoljne združitve v nekdanjo skupno državo Jugoslavijo, je potrebno rešiti načelno vprašanje o tem, kdo so države sukcesorice, namreč šest republik enakopravno. Takšno je tudi stališče arbitražne komisije.
Ni mogoče sprejeti argumentov o kontinuiteti nekdanje Jugoslavije, ki smo jih mogli slišati od gospoda Jovanovića in danes gospoda Miloševića. V primeru Slovenije nikakor ne gre za secesijo! Pa tudi nikomur ne oporekamo pravice do zvestobe svoji državi. Toda mora biti jasno, da to ni več naša skupna država. To je njihova država, država tistih, ki ji izpovedujejo zvestobo. Ker je to njihova država,je normalno pričakovanje, da ji bodo zvesti! Žal, spoštovani Lord, ni bila končana razprava o čl. 1 Vašega generalnega načrta o rešitvi jugoslovanske krize. Naše stališče je da je opcija o ustanovitvi skupne države kot prostovoljna izbira republik, ki to želijo, povsem legitimna in enakopravna drugim. Toda mora biti jasno, da je to v državno pravnem smislu nova država, brez avtomatične kontinuitete z nekdanjo SFR Jugoslavijo. Te republike kot enakopravne sukcesorice Jugoslavije rešujejo vprašanja sukcesije skupaj z drugimi republikami na teh konferenci. V skladu s svojimi interesi in brez našega nasprotovanja,pa po svoji svobodni volji ustanavljajo novo skupno državo. V skladu s svojimi interesi in z notranjo ureditvijo, kot jo želijo. To je načelno stališče. Glede podobnega pristopa k problemu sukcesije pa smo pripravili izhodišča, katerih povzetek smo Vam posredovali že zadnjič, lahko pa zdaj izročimo celoten elaborat. Pragmatični razlogi seveda govorijo, da je koristno reševati nekatera vprašanja sukcesije - zlasti tista, ki zadevajo normalizacijo življenja in spoštovanje pravic ljudi, gospodarske odnose itd. - ne glede na dejstvo, da še ni sprejeto načelnego staliče o državah sukcesoricah. Tako n.pr. med taka vprašanja sodi ureditev državljanstva, pokojnin, pravnega varstva premoženja fizičnih oseb, delitev državnega premoženja in dolgov, članstvo v mednarodnih organizacijah. Toda vedeti je vseeno treba, da se temu načelnemu vprašanju na koncu vendarle ni mogoče izogniti. Kot je treba tudi vedeti, da temu nasprotujeta samo Srbija in Črna gora.Vsekakor pa je nujno treba takoj rešiti vprašanje članstva v mnednarodnih organizacijah. Vprašljivo je, ali je to tudi ne glede na aktivno nasprotovanje predstavnikov t.i. Jugoslavije v nekaterih mednarodnih organizacijah in institucijah, možno brez načelne rešitve o državah sukcesoricah in brez denominacije Jugoslavije, kot to kažejo načelne razprave v KEVS, Heksagonali, MMF, OZN itd. Je vendarle absurd, da bi neka fizično ne več obstoječa država preprečevala aktivno mednarodno komuniciranje in nastopanje samostojnim, mednarodno priznanim državam. Od priznanja in včlanjevanja v mednarodno življenje je v veliki meri odvisna stabilnost tega prostora in njegove zanesljive perspektive včlanjevanja v ES, v integracijske procese nasploh, kajti ti so garant za evropeizacijo življenja v skoraj vseh teh republikah in v odnosih med njimi.