Na pojave nestrpnosti smo se dolžni odzivati vsi
Ljubljana, 1. marec 1998
Izjava Milana Kučana ob objavi brezjanske Marije s podgano na naslovnici Mladine
Vse bolj pogoste so pri nas javne izjave in dejanja, ki nosijo v sebi sovraštvo, oholost in žalitve drugačnih, naj gre za politične poglede, za narodnost, za verska ali neverska prepričanja, za razumevanje preteklosti ali preprosto za svobodo pri izbiri načina življenja ali umetniške izpovedi. Na površje silita besedna in fizična surovost. Kot da nam niso mar človek, njegovo dostojanstvo, njegova radost pri svobodni izbiri načina življenja, njegova čustva in osebna prepričanja, njegova navezanost na nacionalne, verske ali druge simbole in njihovo spoštovanje. Kot da bi hoteli prostor svobode, ki smo si ga v svoji državi skupaj priborili kot narod in skupnost državljanov, po vsej sili spremeniti v svet sovraštva in neodgovornega igranja z usodami ljudi, ki se dostikrat mukoma prebijajo skozi vsakdanje življenje. Delim zaskrbljenost s tistimi, ki opozarjajo na nesprejemljivost in posledice takšnih ravnanj.
Tudi besede ubijajo. Od govorjenja, da so ljudje pravi in nepravi Slovenci, golazen, rdeči goščarji, črnuhi, južnjaki, morilke nerojenih otrok, podgane, od takih in podobnih besed je lahko samo še korak do fizičnega nasilja. Ali smemo biti neprizadeti ob takšnem stanju duha? Ne, če naj bo sploh mogoče skupno življenje. Moramo se odzivati. Toda na nestrpnost se ni mogoče odzivati z nestrpnostjo. Odzivati se je potrebno z dejanji in besedami strpnosti in sodelovanja, s pogovorom in ne s prepovedmi, cenzuro, brezbrižnostjo in zanašanjem na druge. Odzivati smo se dolžni vsi, država, predsednik države, stranke, civilna družba, cerkve in drugi, zaradi zmeraj iste, čeprav različne odgovornosti za življenje ljudi v slovenski državi in zaradi njihove prihodnosti, za katero so se odločili ob plebiscitu. Sicer se bomo znašli v začaranem krogu besednega in dejanskega medsebojnega izničevanja, ker si ne bomo priznavali človeškega dostojanstva in enakih pravic.
V vsakomur od nas živi tudi potreba, da spoštujemo simbole in spominska obeležja, ki smo si jih izbrali v skladu s svojimi in skupnimi vrednotami, zraslimi na tleh našega civilizacijskega in duhovnega izročila. Kdor jih skruni, nas prizadene, grobo posega v naša čustva, v naše spoštovanje samega sebe. Samozavestno se v imenu lastnega dostojanstva in pravic upiramo poniževanju in nasilnemu vdiranju v svoj svet, a enako odločno ravnajmo tudi, ko se to dogaja drugim.
Duhovne in politične razmere v državi so kdaj res videti takšne, kot da si nismo pripravljeni priznati pravice, da je vsakdo od nas s svojim življenjem enkraten, svoboden in neponovljiv. Ni dovolj zgledov za strpno in prijazno ravnanje, za medsebojno razumevanje in človeško solidarnost. Napadalnost v besedah, ravnanjih in dejanjih ne ustvarja okolja, ki bi bilo naklonjeno sožitju in različnosti.
Prepričan sem, da je za naše življenje in prihodnost varna in dobra samo tista pot, ki pelje proč od napadalnosti, od sovraštva, od nelagodja ob drugačnosti in ne daje domovinske pravice nestrpnosti in nasilju. Torej tista pot, ki pelje k sožitju in solidarnosti, k strpnosti in življenju, ki ni življenje enega zoper drugega, ki je tudi več kot življenje enega mimo drugega, ki je tvorno sožitje različnosti. Premislimo in se odločajmo za to pot, vztrajno in zavestno, v besedah in v dejanjih. Vsi skupaj in vsak zase.