V oddaji »Se res poznamo« o dejavnosti bivšega predsednika republike
Radio Kranj, 25. oktobra 2004
Peter Šalamon : Gost današnje oddaje »Se res poznamo« se je rodil leta 1941 v prekmurski vasici Križevci na slovensko-madžarski meji. Odraščal je v protestantskem okolju v sedemčlanski učiteljski družini. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Prekmurju, diplomiral pa je na ljubljanski pravni fakulteti leta 1964. Že veste o kom govorim? Če ne, vam bom zaupal sedaj. V studiu gorenjskega Mega srčka lepo pozdravljam bivšega predsednika republike g. Milana Kučana. Dober dan.
Kučan: Dober dan.
Vprašanje: Mogoče se za začetek ozriva malce v zgodovino. Verjetno naši poslušalci dosti vedo o tem, a vseeno. Kako se spominjate vaših začetkov v politiki in potem vašega predsedovanja.
Kučan: No, moje vstopanje v politiko je bilo povezano z vzgojo v moji družini. Oče in mama sta bila medvojna in povojna aktivista ali, kot se je reklo, družbenopolitična delavca. Bila sta zagnana z vero, da prihaja boljše življenje za male ljudi, posebej tiste iz Prekmurja, ki sta jih poznala in ki so v času kraljevine Jugoslavije živeli v glavnem, čeprav ne formalno, pa dejansko še vedno dninarsko življenje, prepuščeni bolj ali manj na milost veleposestnikom, kulakom, ostankom fevdalne gospode. In njuna usmeritev se je prenašala na nas otroke in vsi smo to nekako sprejeli kot normalno.
Vprašanje: No, in potem ste postali predsednik republike. Kako se spominjate tega časa?
Kučan: No, čas je bil takrat prelomen. Šlo je za dve prelomnici. Prelom z nekdanjo skupno jugoslovansko državo in za prelom z vsemi tistimi slabostmi, ki so prispevale k temu, da so bili dnevi življenja Jugoslavije šteti. Zaradi njene nedemokratičnosti, nesposobnosti iti v korak s časom, s trendi, ki so takrat že globoko zaznamovali Evropo, in zaradi njene nesposobnosti, da reši nacionalno vprašanje v Jugoslaviji, da zavaruje enakopravnost ljudi, ne glede na njihovo nacionalno, religiozno in drugačno pripadnost - torej da zavaruje človekove pravice in ustvari učinkovit sistem tega varstva ter da preseže dolgo let trajajočo zaostajanje in gospodarsko stagnacijo.
Vprašanje: Od leta 2002 niste več predsednik republike. Sedaj ste tim. bivši predsednik, imate tudi svojo pisarno. Mnogi mislijo, da uživate zasluženo penzijo, vendar kot sem izvedel, ste kot bivši predsednik precej zaposleni. Kaj torej počnete oz. kakšne so vaše naloge sedaj?
Kučan: Nalog, formalnih ni. Kar določa moje delovne obveznosti je članstvo v nekaterih mednarodnih organizacijah, bolje rečeno združbah, ki združujejo bivše predsednike držav in vlad, kjer se poskuša kapitalizirati njihova izkušnja, njihovo znanje, navsezadnje tudi njihovo vpetost v mreže mednarodnih inštitucij, s katerimi so sodelovali v času svojega mandata. Drugo delovno področje mi določajo želje in pričakovanja ljudi, organizacij, institucij v naši državi, ki si želijo to izkušnjo tako ali drugače prevesti v iskanje rešitev za današnja , aktualna vprašanja, s katerimi smo soočeni Slovenci in tretje so čisto življenjske želje posameznikov, ki iščejo nasvete, pomoč, zlasti za socialne stiske, v katerih se nahajajo, pri iskanju službe ali štipendij oz. možnosti za šolanje njihovih otrok.
Vprašanje: Pri nas doslej tega naziva bivši predsednik nismo poznali. Je to sicer praksa v svetu?
Kučan: V svetu je običajen naziv predsednik. Ta naziv se uporablja v vsakodnevni komunikaciji, v uradni komunikaciji pa so nazivi različni, od nekdanjega predsednika, bivšega, kakor pač to določajo zakonske ureditve. Ampak po smislu je to povsod enako. So pa položaji urejeni različno - čeprav vse ureditve demokratičnih držav temeljijo na spoštovanju funkcije na eni strani in spoštovanju do človeka, ki je to funkcijo opravljal, na drugi strani. Če bi pogledali ureditve, kakršne so v Evropi danes, bi se za slovensko lahko reklo, da odstopa po standardih navzdol in ne navzgor od povprečja.
Vprašanje: Slišal sem, da se bivši predsednik združujejo recimo v Madridskem klubu. Kakšna je pravzaprav vloga tega kluba, ste tudi vi njegov član.
Kučan: Madridski klub je ena od takih združb. Tu so še Rimski klub, potem Interakcijski klub, ki ga že dolgo vodi nekdanji nemški kancler Schmidt, ki je pravzaprav začel s to obliko združevanja. Namen vseh pa je pravzaprav isti. Madridski klub je najmlajši, obstaja od leta 2002. Zdaj se njegovo članstvo giblje tam okrog 50 ljudi, združuje takšna imena kot so nekdanji brazilski predsednik Cardoso, ki mu trenutno tudi predseduje, potem nekdanji ameriški predsednik Clinton, Gorbačov, kancler Kohl, portugalski predsednik Gueterres, predsednik Soares, nekdanja irska predsednica Mary Robinson… Predolgo bi bilo, če bi našteval vsa imena, jih je pa veliko tudi iz latinske Amerike. Namen je zelo široka paleta angažiranja. Kot sem rekel prej, je v izhodišču izkušnja teh ljudi pri iskanju rešitev za krepitev demokracije v svetu s posveti, s sodelovanjem v različnih misijah, z organiziranjem okroglih miz s priporočili, z angažiranjem znanstvenikov, sociologov, politologov, ekonomistov, pri iskanju rešitev za utrjevanje demokracije, predvsem tudi za preseganje največjega zla, ki že dolgo pretresa sodobni svet, t.j. prepad med razvitim in nerazvitim svetom itd.
Vprašanje: Nikakor ne moreva mimo Foruma 21. Kakšen je pravzaprav namen tega Foruma? Mnogi očitajo, da je Forum le podaljšek nega političnega delovanja.
Kučan: Še ko sem bil predsednik, je bila moja ugotovitev, da so politično in družbeno življenje ter proces odločanja o političnih in družbenih vprašanjih preveč zoženi samo na strankarsko javnost ali še ožje samo na vrhove strank, kjer je tudi članstvo razmeroma, vsaj kolikor jaz poznam razmere v posameznih strankah, odrinjeno od odločanja oz. mu je to dostopno samo preko volitev ali preko velikih strankarskih dogodkov, kot so kongresi. Torej ta deficit ali pomanjkanje vpliva organizirane civilne družbe se mi je zdel eden od velikih problemov in zato se mi je zdelo prav, da se organizira takšna institucija civilne družbe, ki bi se ukvarjala tudi s političnimi, javnimi vprašanji, ki zadevajo vse nas in ki bi želela, da s svojimi opredelitvami, pogledi, podporo ali kritiko vzpostavi nek kanal dialoga z oblastjo, s političnimi strankami. Ali bo to uspelo ali ne, ni odvisno samo od Foruma 21 oz. tovrstnih civilnih združenj, ampak tudi od demokratične potrebe in demokratičnih spoznanj ljudi, ki danes vodijo ali bodo vodili državo.
Vprašanje: Nekateri očitajo tudi, da je Forum neke vrste debatni klub. Kaj menite o tem. Kaj pravzaprav to sploh je, debatni klub?
Kučan: Seveda, je tudi debatni klub, ker širiti obzorja in izmenjati izkušnje brez pogovora ni mogoče. Sploh mislim, da je v Sloveniji dialoga, kjer ne bi šlo za to, kdo bo koga, ampak za razjasnjevanje stvari in tudi za neke vrste prosvetljevanje o tem, kar se v svetu dogaja, da je tega premalo. Torej, če bi naj to društvo izpolnilo svoji dve temeljni nalogi, t.j. spoznavanje procesov, ki označujejo sodobni svet z ambicijo iskati v njih prostor in priložnosti za Slovenijo in tudi za zavarovanje Slovenije na eni strani in na drugi ukvarjanje z razvojnimi ambicijami in možnostmi Slovenije, upoštevaje tudi te zunanje okoliščine, potem brez pogovora o teh vprašanjih, o videnju teh procesov z ljudmi iz domovine, ki te procese poznajo, in tudi z ljudmi iz držav iz tujine, ki so morebit tudii vzročnik marsikaterega od teh procesov ali pa vsaj pozitivnih in negativnih dogajanj v svetu, najbrž ni mogoče. Drugo pa je vprašanje, ali si rezultata takega dialoga v slovenski operativni politiki kdo želi ali ne. Ampak to je vprašanje, o katerem sem že govoril: ali je tak kanal za dialog odprt tudi za politiko ali ne.
Vprašanje: V Forumu je veliko menedžerjev. Pri tem jih mnogo pravi, da ste spremenili svoje stališče. Včasih ste branili stališča delavcev, danes pa naj bi bili zagovornik kapitalistov. Je to res?
Kučan: Predvsem včasih kapitalistov nismo imeli. Kar zadeva delavce, mislim, da še zdaj pravzaprav manjka zelo odločen zagovornik tega, kar je interes delavcev. Tu so sicer sindikati, ki pa bi ravno tako, glede na vse dogajanje v svetu, morali nekoliko posodobiti svojo vlogo. Tudi prave politične stranke, se mi zdi, ki bi se ukvarjala s problemi in težavami delojemalcev, če tako rečem, ni. Ta hip se mi zdi, in to smatram tudi za svojo dolžnost, da je poglaviten način za obrambo interesov delojemalcev, da se zagotovi predvsem delo, torej možnost, da sploh imajo delovno mesto in delo, ker drugega kot svojega dela zaenkrat tudi nimajo in živijo izključno od tega. Če torej ni razvoja, ni delovnih mest, potem tudi tega edinega sredstva - ki ne zagotavlja samo njihov materialni, ampak tudi družbeni položaj in vpliv - ni mogoče uresničiti. V kakšnih pogojih, v kakšnih razvojnih trendih pa je danes mogoče zagotavljati delovna mesta, ohranjati obstoječa in pridobivati nova, je veliko vprašanje. Ker je govora o kapitalistih - to je običajno povezano z menedžerji, ki vodijo velika slovenska podjetja, potem bi v njihovo obrambo rekel, da gre v glavnem njim, ne toliko državnim intervencijam, pomoči ali državnim politikam zahvala za to, da so ohranjali delovna mesta in s tem ključni način za zagotavljanje socialne varnosti ljudi, ki niso, ne morejo in mogoče tudi nikoli ne bodo živeli od kapitala.
Vprašanja: Dotakniva se tudi aktualne teme. Ta mesec so bile v Sloveniji volitve v državni zbor. Podprli ste dosedanjo koalicijo, med drugim tudi g. Lahovnika, ki je kandidiral v Kranju. Zakaj?
Kučan: Najprej o g. Lahovniku. Njegovo kandidaturo bi podprl kjer koli v Sloveniji bi kandidiral. Za mene je bil pravzaprav malo pomemben kraj, kje je kandidiral. Zato ker se mi zdi, da je eden od tiste perspektivne skupine slovenskih politikov, ki so pripravljene dati svoje bogato teoretično znanje tudi v preverjanje praksi in ocenjevanju ljudi, za katerih blaginjo naj bi skrbel vsak politik. Mene je vodstvo LDS zaprosilo, če sem pripravljen povedati svoje mnenje o dr. Lahovniku. Jaz sem ga za zgibanko povedal. Bil sem pa presenečen, ko sem v petek, dva dni pred volitvami, na prvi strani Gorenjskega glasa zagledal svojo fotografijo in podpis, iz česar je bilo mogoče sklepati, kakor da sem član LDS ali pa kakor da sem jaz naročil ta oglas. Za pojasnilo sem takoj zaprosil vodstvo LDS in na ta odgovor še čakam. Nič pa to ne vpliva na moje mnenje o dr. Lahovniku.
Kar zadeva podporo strankam dosedanje koalicije. Moram povedati, da je F21 izrazil svoja pričakovanja pred volitvami, ki jih šteje za pomemben politični dogodek. Tudi v svoja izhodišča ob ustanovitvi je zapisal, da se bo opredeljeval do aktualnih političnih in družbenih vprašanj. Pričakovanja, ki jih je izrazil, so bila razvojna pričakovanja: da od prihodnjih upravljavcev pričakuje, da bodo zagotovili Sloveniji visoko mesto med najrazvitejšimi evropskimi državami, da je pot do tja krepitev vseh tistih dejavnikov, ki vzpostavljajo in krepijo konkurenčno sposobnost Slovenije, to so predvsem dejavniki znanja, raziskovanja, socialne solidarnosti in povezanosti družbe in da je za uresničevanje in določanje takih ciljev potrebna visoka stopnja družbenega soglasja, zato da ne bi izgledalo, kakor da želi en del družbe uresničevati te razvojne ambicije na ramenih drugega dela družbe, predvsem tistega, ki razpolaga samo s svojim delom, torej na ramenih delavcev. To svoje pričakovanje smo konkretizirali s prepričanjem, da daje dosedanja koalicija v večji meri zagotovila, da bo sposobna priti do takšnega soglasja. To je pravzaprav vse. Naša pričakovanja ostajajo nespremenjena. Ne glede na to, da bo zdaj vladna koalicija najbrž drugačna od tiste, za katero smo mi mislili, da bi bilo prav, da dobi še en mandat za vodenje države.
Vprašanje: Če se od volitev vrneva k vašemu delu, že ste omenjali, da se združujete z bivšimi predsedniki. Še ohranjate stike z državniki po svetu, recimo zvedel sem, da se odpravljate v ZDA na odprtje Clintonovega centra.
Kučan: Ja predsednik Clinton v Little Rocku, glavnem mestu Arkansasa, kjer je bil svoje dni guverner, odpira svoj center, kot je to običaj z ameriškimi predsedniki in vabi na ta dogodek državnike, s katerimi se je v času svojega mandata srečeval. To je priložnost srečati veliko ljudi, ki so nekoč oblikovali podobo sveta in ki jo v neki meri oblikujejo še tudi danes in tudi, izvedeti kakšna bo Amerika po volitvah, ki bodo medtem že opravljene.
Vprašanje: Govorila sva, da tudi v Sloveniji še delujete in ste aktivni. Pred kratkim so na ljubljanski Filozofski fakulteti odprli nove študijske smeri slovanskih jezikov. Tudi vi ste bili govornik. Zakaj, kakšen je bil vzrok za govor?
Kučan: Razlog je zelo enostaven. Ko sem bil predsednik, sem se zelo zavzemal za to, da bi bila Ljubljana neko središče povezovanja in srečevanja slovanskih kultur in tudi sicer slovanskih držav, ker je bilo takrat že povsem jasno, da bodo prej ali slej tudi slovanske države in narodi s svojimi kulturami vstopili v EU, ki je bila doslej od svojega nastanka osredotočena le na države germanskih in romanskih narodov. To je vendarle nek pomemben dogodek glede na bogastvo in izkušnje, zgodovinske in druge, ki jih imajo slovanski narodi. Takrat, ko je bilo srečanje predsednikov Busha in Putina tu pri Kranju, sem s predsednikom Putinom in tudi kasneje dvakrat govoril o tej ideji. Govoril sem o tem tudi z drugimi mojimi kolegi, predsedniki Češke, Slovaške, Poljske, kako bi gledali in razumeli takšno idejo. Je, razumljivo, bilo neko racionalno spoznanje, da bi se takšna ideja težko uresničila v kakšnem od velikih slovanskih narodov zaradi zgodovinskih reminiscenc, bojazni pred hegemonijo, politično in kulturno. Slovenija s svojimi dimenzijami, s svojo kulturo bi bila prava država za razvijanje takšnega središča in srečevališča. Eden od elementov tega je tudi študij slovanskih jezikov in kultur na Filozofski fakulteti. S Fakulteto sem pri organizaciji tega sodeloval, tudi z vabilom predsedniku Havlu in Poljaku Adamu Michniku, ki pa sta žal oba zaradi bolezni morala odpovedati svojo udeležbo. To je bil tudi razlog za moj nastop na tem slavju ob otvoritvi teh študijev na Filozofski fakulteti.
Vprašanje: Verjamem, da imate poleg omenjenih stvari v prihodnjih dneh še veliko dela. Kaj vas vse čaka?
Kučan: Čakata me ta dva dogodka zunaj Slovenije, torej udeležba na otvoritvi Clintonovega centra in generalna skupščina Madridskega kluba, ki je sredi meseca v Madridu. Doma me čaka priprava razprave v okviru Foruma 21 o slovensko-italijanskih odnosih, o preteklosti, predvsem pa o prihodnosti teh odnosov z ambicijo predlagati vodstvoma obeh držav, da ne cementirata preteklosti skozi zakonske določitve razno raznih spominskih dnevov, ki govorijo samo o tej preteklosti, v glavnem o tistih stvareh, ki so nas v tej preteklosti delile, ampak da bi se na temelju ugotovitev skupne slovensko-italijanske zgodovinske komisije, ki kot vzročnik spornega razmerja med našima narodoma vendarle identificira fašizem, njegovo ideologijo in politično prakso, ki je dala pogubne razultate za Evropo in za človeštvo, odgovoriti na vprašanjei, kaj lahko skupaj državi storita zdaj, ko sta obe članici EU, ne samo za izboljšanje svojega sodelovanja in medsebojno razumevanje, ampak tudi za perspektivno Evrope, zlasti perspektivo evropskega miru in varnosti, ki je vendarle ključna vrednota, ki jo morata skupaj zagotavljati.
Vprašanje: hvala, da ste si vzeli čas. Želim vam še veliko uspehov pri vašem delu, hvala za obisk v našem studiu in upam, da se tu vidimo še kdaj.
Kučan: Hvala lepa tudi vam in lep pozdrav najinim poslušalkam in poslušalcem.