POROČANJE O BOJNI PRIPRAVLJENOSTI SLOVENSKE VOJSKE
Po obisku predsednika republike in vrhovnega poveljnika v generalštabu SV

Ministrstvo za obrambo, 23. april 2001




Predsednik republike Milan Kučan je v ustavni funkciji vrhovnega poveljnika obrambnih sil Slovenije danes obiskal Generalštab Slovenske vojske, kjer sta ga načelnik GŠ brigardir Ladislav Lipič in minister za obrambo dr. Anton Grizold s sodelavci seznanila z doseženo stopnjo razvoja, z organizacijsko sestavo in bojnimi zmogljivostmi Slovenske vojske, njenim mednarodnim sodelovanjem in nekaterimi drugimi vprašanji, pomembnimi za obrambo države. Po zaključku poročanja je predsednik Kučan dal izjavo, v kateri je poudaril, da letošnje poročanje ni zgolj formalnost.

MILAN KUČAN:
Spoštovane gospe, spoštovani gospodje. Letošnje poročanje o bojni pripravljenosti slovenske vojske (SV) bi lahko bilo formalnost, tako kot je bolj ali manj vsako leto. Tri okoliščine vplivajo na to, da ne more biti samo formalnost in da to ne more biti poročanje o razmerah v SV samo vrhovnemu poveljniku, ampak da se bosta morala s problemi, na katere opozarja Poročilo ukvarjati tudi vlada, ki je po naši državnopravni ureditvi pristojna za usmerjanje in vodenje SV, in državni zbor, ki določa osnovno obrambno politiko in osnovne smernice za delovanje SV. Takšen je tudi moj predlog tako generalštabu SV kot tudi ministrstvu za obrambo, da pripravita ustrezno poročilo o teh problemih s predlogi za njihovo rešitev za razpravo v obeh institucijah.

Prvi razlog je dejstvo, da bomo letos praznovali deseto obletnico slovenske države in s tem tudi desetletnico delovanja SV, ki je imela takrat še kot teritorialna obramba zelo veliko zaslug, da je skupaj s slovensko policijo ubranila pred agresijo Slovenijo in odločitev, ki smo jo Slovenci demokratično sprejeli leta 1990 na plebiscitu, da želimo svojo državo. V nastanek te države so bila vgrajena velika pričakovanja tudi na obrambnem področju, tudi glede prihodnosti SV in umeščanja Slovenije v mednarodne povezave na tem področju, v evroatlantsko zavezništvo. Deset let je dovolj dolga doba za oceno, koliko so bila takratna pričakovanja v vseh teh letih tudi uresničena.

Drugi razlog je dejstvo, da po desetih letih življenja s pričakovanjem, da bo Slovenija sprejeta kot polnopravna članica v NATO, postaja to pričakovanje z odločanjem o širitvi NATO prihodnje leto na vrhu v Pragi tudi realno. Seveda, če bo Slovenija izpolnila pogoje in pričakovanja, na katere lahko v največji meri vpliva sama. Torej, če bo imela obrambni sistem in vojsko usposobljeno tako, da bo sprejem Slovenije pomenil krepitev obrambne sposobnosti in učinkovitosti NATO v celoti. To pa zahteva ustrezno organizacijo, strukturo, opremljenost SV in seveda tudi ustrezen delež bruto družbenega proizvoda, ki ga država mora namenjati za lastno in skupno obrambo.

Tretji razlog je, da sta v zadnjih mesecih tako ministrstvo za obrambo kot generalštab dobila novi vodstvi, ki nista obremenjeni z razmerji v SV in na ministrstvu. Zato sta lahko veliko bolj kritični in veliko manj vezani na ta razmerja, pod pogojem, da bosta sposobni kritične distance do ugotovitev, ki so zapisane tudi v tem poročilu, in da bosta na tej podlagi sposobni oblikovati predloge za sanacijo razmer, ki so pogoj za učinkovitejše delo v prihodnje.

Pri tem bi rad ugotovil predvsem naslednje: da v preteklem obdobju - ne mislim samo v tem desetletnem, ampak zlasti v lanskem obdobju - večji del pričakovanj ni bil izpolnjen in da doseženi rezultati niso zadovoljivi. Tudi niso v skladu s sklepi in predlogi, ki so bili v razpravi o poročilu lansko leto sprejeti v vladi in v državnem zboru, pa tudi znotraj SV in MORS. To ne velja za večino takrat sprejetih sklepov, ampak nekaj ključnih je vendarle ostalo neuresničenih.

Kljub tudi mojim vsakoletnim opozorilom in deklarativnemu soglasju vseh odgovornih ustanov države, od ministrstva za obrambo do vlade in državnega zbora, ni bilo mogoče bistveno preseči negotovosti, nejasnosti ter neke vrste tavanja pri iskanju konceptualnih in sistemskih rešitev za zagotavljanje nacionalne varnosti, obrambe države in vloge SV znotraj te sistemske celote. SV ali obrambna struktura v celoti še vedno nima zagotovljenih nujnih in zadostnih normativnih, kadrovskih in materialno finančnih pogojev za delovanje in razvoj. Če je to bilo mogoče v prvih letih po osamosvojitvi še razumeti, zdaj to ni več mogoče, predvsem zaradi tega, ker so cilji Slovenije na tem področju jasno postavljeni - t. j. predvsem vse tisto kar sintetično izraža članstvo v NATU. Obstojijo Akcijski načrt za članstvo v NATO, letni programi za njegovo uresničevanje in tudi poročilo posebne skupine, ki jo je vodil ameriški general Garret oz. njegova študija o obrambni organiziranosti republike Slovenije in znotraj tega tudi SV. Ta študija je nastala na podlagi zaprosila republike Slovenije v okviru sodelovanja z ZDA na področju obrambe. Ta priporočila in cilji so zdaj kriterij in naloga, ki joje potrebno spremeniti v konkretne projekte, naloge, nosilce odgovornosti, roke in ki jih je potrebno tudi finančno ovrednotiti, potem pa jih dati v odobritev in potrditev, z vsemi posledicami, bodisi vladi bodisi državnemu zboru, odvisno od tega, kdo je za kakšno stvar pristojen. Priprava teh projektov je stvar generalštaba in ministrstva za obrambo. Morajo biti skladni z dolgoročnim načrtom razvoja in opremljenosti SV oz. če ta ni skladen s temi cilji, je potrebno vzvratno predlagati dopolnjevanje in spremembo tega in drugih dokumentov, ki so pravni okvir za delovanje SV - vključno tudi z odgovornostjo za zaustavljanje trenda padanja obrambnega proračuna, ki ga je Slovenija doživljala vse od leta 1994 naprej in ga je zaustavila šele v petek ponoči, s sprejetim proračunom za letošnje leto. Tako bi v celoti gledano spremenili stanje, za katerega minister za obrambo gospod Grizold zelo posrečno pravi, "da smo doslej gradili hišo brez pravih načrtov".

Da je doslej bilo tako, so po mojem mnenju trije ključni razlogi. Prvi so predvsem kadrovske rešitve, ki so bile nesorazmerno pogoste pri vodenju ministrstva za obrambo, pa tudi pri vodenju generalštaba. Te so imele za posledico vrsto kadrovskih posegov v celotno strukturo ministrstva in tudi celotno stukturo SV, ki pa niso bile optimalne tudi zato, ker pri izbiri ljudi ni obveljal kot primarni kriterij strokovnost, ampak so veljali drugi kriteriji, tudi kriteriji strankarske pripadnosti in neposredno vpletanje strankarskih interesov v delovanje obrambnih struktur. To je preprečevalo jasno razmejitev med vojaštvom in politiko in njuno ločitev. V prihodnje bi morali veljati kriteriji strokovnosti. Minister se je odločil za takšen pristop, kot pravi, za "carski rez" z dosedanjo prakso in pri tem bo imel mojo polno podporo. Zato je kadrovsko vprašanje, tudi v poročilu, ki je bilo danes predstavljeno, v SV kot tudi ministrstvu osrednje, od njega je v zelo veliki meri odvisna izboljšava stanja, usposobljenost SV in celotnega obrambnega sistema republike Slovenije za opravljanje uspešne in učinkovite obrambe. Prav pri tem vprašanju se bo, v pomembnem delu, odločala usoda Slovenije tudi glede našega približevanja in vključevanja v NATO in v obrambne strukture, ki nastajajo znotraj EU. S tem je povezan celoten sistem kadrovanja, usposabljanja in napredovanja v SV, ki do zdaj ni dovolj stimulativen in ne omogoča v zadostni meri kariernega uveljavljanja in promocije ljudi, ki so se odločili za vojaški poklic.

Drugi razlog je v dejstvu, da celotni splošni politično-pravni okvir organizacije, razvoja in delovanja SV še vedno ni dokončno izoblikovan, kljub večkratnim opozorilom. Ni prenovljene strategije nacionalne varnosti. Ministrstvo je pred kratkim naredilo velik napor, da je dokument Strategija nacionalne varnosti poslalo v državni zbor in da bo tako Slovenija dobila sodoben temeljni akt s tega področja in bo tako primerljiva drugim državam, s katerimi se tudi na tem področju želi primerjati in sodelovati. To je tudi podlaga za oblikovanje nove ali spremenjene vojaške doktrine, statusnega zakona in seveda tudi za spremembo in prilagajanje Zakona o obrambi, ki kljub ugotovljenim nesmotrnostim, nedoslednostim in neučinkovitim rešitvam še vedno ni noveliran, čeprav sem tudi sam na te pomanjkljivosti - na nekatere že ob sprejemanju - opozarjal ministrstvo in tudi vlado, ki je za to pristojna.

Tretji razlog je v odlašanju oblikovanja jasnih konceptov o nacionalni varnosti in o vlogi SV, ki je bila ravno zaradi tega odlašanja postavljena v položaj, o katerem bi skoraj lahko rekel, da je sama sebi postavljala cilje in naloge. Tega pa seveda ne more nobena vojska v demokratičnem in družbenem sistemu. Za postavljanje nalog in ciljev so odgovorni drugi dejavniki države, predvsem vlada in državni zbor sta odgovorna za vodenje in usmerjanje SV. Zato tudi ni bila izvedena z NATO standardi usklajena organizacija SV in njena oprema, vključno z oborožitvijo. Kot sem dejal, je zdaj tu študija skupine, ki jo je vodil general Garret in ki postaja , ob naši ambiciji priti v NATO podlaga za odločitve. Pa čeprav bi naša lastna komparativna analiza na vse to lahko odgovorila že poprej, morebiti ne tako eksaktno, vendarle v osnovi bi bilo to mogoče storiti že poprej.

V tem trenutku nova ekipa na ministrstvu za obrambo in tudi na generalštabu ni obremenjena z dosedanjimi razmerji. To vliva realno upanje, da bomo prekinili dosedanja beganja in iskanja. Z usmeritvami in odločitvami, ki so mi jih danes predstavili in na njih gradili predloge, kaj bodo v ministrstvu, v generalštabu storili, kaj bodo predlagali vladi, bo mogoče povezati v enoten tok ali sinergijo velike posamične energije večine sedanjih poklicnih ljudi tako v ministrstvu kot v SV in ki so bili, mnogi med njimi, že doslej pripravljeni storiti vse za razvoj, a jim splošno stanje in razmere tega niso omogočale. Mislim, da so s svojimi prizadevanji ustvarili pozitiven pritisk za spremembe, ki se začenjajo zdaj dogajati. Za požrtvovalnost in prizadevanje jim gre z moje strani pohvala in zahvala. Verjamem, da bomo zmogli ustvariti novo podobo SV in v celoti izpolniti tudi kriterij, ki je Sloveniji potreben za vstop v NATO.

Na koncu bi se želel posebej zahvaliti pripadnikom SV, ki so dostikrat v ne najbolj naklonjenih razmerah skrbeli za visoko stopnjo pripravljenosti tehnike, s katero razpolaga SV in v osnovi zagotavljati izpolnjevanje najbolj nujnih nalog. Pri tem se zavedam protislovnega položaja SV. Na eni strani so velika pričakovanja, ustvarjena v javnosti - morebiti tudi zato, ker so bila nerealna , na drugi strani pa malo podpore in majhne možnosti, ki jih je SV za izpolnjevanje teh pričakovanj imela.

Povsem na koncu. Ker gre za deset let države in za prispevek SV tudi k utrjevanju njenega ugleda in prestiža v svetu, bi rad posebej dejal, da se je v vsem tem času izkazal pomen in visoka stopnja narodne zavesti in domoljubja pripadnikov SV za obrambo domovine, za spoštovanje in negovanje izročil dosedanjega boja Slovencev za narodni obstoj, njena privrženost načelom demokracije, miru in svobode. SV in njeni pripadniki so to svojo pripadnost tem vrednotam bili prisiljeni dokazati že trikrat v preteklem stoletju, zadnjikrat leta 1991 z odločnim delovanjem slovenske TO, ko so ubranili demokratično odločitev Slovencev, da želijo živeti v samostojni in neodvisni državi, ko smo s plebiscitom uveljavili našo pravico do samoodločbe. Verjamem, da bo takšna ugotovitev veljala tudi za prihodnje delovanje SV in za prihodnje rodove Slovencev, ki se bodo odločali za vojaški poklic v SV ne glede na to, kakšna bo podoba te vojske, ali bo še naborna in do kdaj, ali bo profesionalna in od kdaj naprej. In da bo potrebno temu patriotizmu dodati še vrhunsko strokovnost in širšo povezanost države, naroda in naše vojske z drugimi narodi in zavezniškimi vojskami v varovanju in obrambi skupnih in civilizacijskih vrednot. Ta moja končna utemeljitev utrjuje tudi optimizem, ki se bo pokazal za realnega, če bosta tako vlada kot državni zbor sprejela predlog generalštaba in SV, da se ob posebnem poročilu o razmerah o pripravljenosti, o razvoju podrobno seznanita in temu posvetita več časa, kot ga zahteva morebiti samo rutinska razprava o teh vprašanjih.
Hvala lepa.