Javni nastopi

PRIMORSKA IMA ZA SLOVENIJO VELIK POMEN
Intervju predsednika republike Milana Kučana za Radio Koper - Capodistria

Koper, 26. november 2002


Vprašanje – Leon Horvatič: Po poldrugi uri soočanja med predsedniškima kandidatoma Barbaro Brezigar in Janezom Drnovškom, ki so ga pripravili kolegi iz Radia Slovenija, smo se spet vrnili v Studio Radia Koper.

V naši hiši namreč še zadnjič, pred iztekom mandata in pred predajo funkcije naslednici ali nasledniku, ki se bo zgodila 23. decembra, gostimo predsednika države gospoda Milana Kučana.

Gospod predsednik dobrodošli.

Milan Kučan: Dober večer, lep pozdrav vam, vama, poslušalcem, Primorcem.

Vprašanje – Leon Horvatič: V čast nam je, da ste si za zadnji nastop pred primorskimi poslušalci izbrali prav Radio Koper-Capodistrio.

Milan Kučan: Pravzaprav ste si me vi izbrali, nisem si jaz izbral. Če bi bilo na meni, potem ne bi bilo tega pogovora.

Vprašanje – Devana Jovan: No, kljub temu pa mislim, da se zopet in vedno radi vračate na naš radio. Tu ste bili kar velikokrat gost.

Milan Kučan: Res je, tu sem bil velikokrat. Vmes tudi o temah, ki so bile zelo aktualne, v času, ki je bil zelo napet, pomemben za vse nas, za našo prihodnost. Tu sem imel vedno dobre sogovornike in dobre poslušalce, posebej, ko so bile oddaje v živo.

Vprašanje – Devana Jovan: Tudi tokrat je temu tako, predvsem pa bi kar na naš primorski način – danes, tukaj, torek je, bi predsedniku, ampak predvsem očetu Milanu Kučanu iz srca čestitali za uspeh hčerke Ane Kučan, ki je skupaj s štirimi kolegi v nedeljo dobila visoka nagrado za arhitekturo in to v Piranu, na Piranskih dnevih arhitekture – Piranessi. to je najvišje priznanje. Ona je krajinarka, ljubezen do narave goji očitno tak kot vi. Ste ponosni na njeno sposobnost, da združuje materinstvo in poklicne ambicije?

Milan Kučan: Seveda, jaz sem bolj ali manj normalen oče. Morebiti nisem bil zmeraj najboljši oče, ampak sem bil vesel te nagrade. To je priznanje zanjo, za to, da je poklicno na pravi poti in še posebej, ker je takorekoč bilo to neposredno pred njenim rojstnim dnevom – ima ga danes – in torej vidite, da sem spet slab oče, ker sem za njen rojstni dan na pogovoru na vašem radiu.

Vprašanje – Devana Jovan: Verjetno temu ni tako. Dan je še dolg in boste to izkoristili do konca.

Vprašanje – Leon Horvatič: Pa saj vaš delovni dan traja več kot deset, pa včasih dvanajst ur – tako, da ga boste danes skrajšali, recimo na kakšnih deset ur, pa potem šli proslavljat. Ampak o vašem zasebnem življenju oziroma še o drugi plati, ne samo o predsedniški, bomo govorili v zadnjem delu oddaje, kajti današnji intervju bo sestavljen iz treh sklopov.

V prvem bomo govorili o aktualnih notranje in zunanje političnih temah, vključno s primorskimi. V nadaljevanju bomo opravili presek deset oz. dvanajstletnega obdobja, ki bo ostalo zapisano v slovensko državno politični zgodovini - kot ste se nekoč sami izrazili – z zlatimi črkami. V tem obdobju je bil predsednik Milan Kučan med državljani Slovenije vseskozi najpopularnejša osebnost, o čemer pričajo rezultati javnomnenjskih raziskav takorekoč vseh raziskovalnih ustanov ter mesečnih raziskav osrednjih dnevnikov, na osnovi katerih ste bili tudi lani razglašeni za slovensko politično osebnost desetletja.

O zasebnosti predsednika doslej in po 23. decembru, kot sem že rekel, bomo govorili v sklepnem delu oddaje, ki jo vodiva novinarja italijanskega in slovenskega programa Radia Koper-Capodistria Devana Jovan in Leon Horvatič.

Pa začnimo z, recimo temu, aktualno političnimi vprašanji. Gospod predsednik, v preteklosti ste večkrat označili strankokracijo, ali če uporabimo tujko v celoti – partitokracijo, kot škodljivo bolezen našega političnega življenja. Ali so rezultati letošnjih lokalnih volitev prvega kroga, na katerih je bilo izvoljeno kar 47 neodvisnih županov in so neodvisne ali strankarske liste pridobile, na primer na Primorskem kar dobro četrtino sedežev v občinskih svetih, odraz nezadovoljstva ljudi nad strankami?

Milan Kučan: Partitokracija ni bolezen samo slovenske demokracije. Mislim, da je to nezaželena bolezen in proti kateri se nenehno išče zdravila, pravzaprav v vseh parlamentarnih demokracijah. Je skušnjava preko klientilizma, torej podrejanja in plačevanja strankarskih uslug mimo kriterijev, ki sicer veljajo ali z zaobitjem rednih poti, ali recimo meril kadrovske politike pri javnih razpisih, javnih naročilih, itd. – neko ozračje in neka razmerja, ki niso pregledna in niso zakonita. Zato je prav, da se na ta pojav nenehno opozarja. Najedel je slovensko demokracijo, ki je mlada demokracija, prej kot sem pričakoval. Do tega je itak moralo priti, ampak nekako se mi je zdelo in se mi zdi včasih tudi zdaj, da smo sprejeli prej slabe kot dobre strani parlamentarne demokracije. Ne bi rad tega absolutiziral, ampak gotovo pojav partitokracije in klientilizma je tak nevaren pojav.

Kar zadeva občinske volitve in pojav t.i. neodvisnih list ali interesnih list – bi jim rekel jaz – je to po svoje odraz nizkega ugleda, ki ga imajo stranke v očeh slovenskih državljank in državljanov. To kažejo javne raziskave. Po drugi strani pa je to dokaz ali morebiti natančneje rečeno pokazatelj, da ljudje ne želijo, da je pri urejanju komunalnih vprašanj, vprašanj skupnega življenja, preveč prisotno življenje in mešanje strankarskih interesov. Pri upravljanju države je to drugače, pri lokalnih skupnostih pa mislim, da je prav, da se strankarska politika postavi – razen glede ključnih vprašanj, ki so povezana z usmeritvami tudi na ravni države – na raven, ki jo zahteva skupno življenje ljudi v določeni skupnosti. Najbrž bomo o tem še govorili in mislim, da se je marsikje – tudi na obali - se je to v bistvu pokazalo morebiti na način, ki sam po sebi še ne zagotavlja tega, kar smo prej imenovali partitokracija oz. konca partitokracije, ker se pozablja, da navsezadnje ni župan tisti, ki lahko s svojo voljo svoje projekte, svoje zamisli, svoje ideje realizira brez sodelovanja in brez podpore občinskih svetov, ki pa so strankarsko sestavljeni. Tako da je to treba vendarle upoštevati – ali je bilo mogoče realizirati projekte, ideje, koncepte, načrte, ki so bili dobri, ki so bili morebiti županovi, pa so ostali nerealizirani zato, ker preprosto ni bilo soglasja in podpore v občinskem svetu? To odgovornost je potrebno zmeraj videti.

Vprašanje – Devana Jovan: Če govorimo o političnih strankah, ravno v tem zaključku predvolilne kampanje za predsedniške volitve, je tekla večkrat beseda o političnem monopolu ene izmed strank, Liberalne demokracije, ob eventuelni izvolitvi predsednika vlade za predsednika države – da to odpira določena vprašanja glede nevarnosti za demokracijo oz. obstoj ali nebostoj pravne države. Kako daleč, po vašem mnenju, so te ocene umestne ali neumestne?

Milan Kučan: V parlamentarni demokraciji ne more priti do monopola ene same stranke, ker je izvolitev ljudi, poslancev, strank, predsednika države na neposrednih volitvah in je zmeraj izraz volje državljanov, ali večinske volje državljanov. In če imajo državljani monopol, je itak prav, da ga imajo. Gre pa za vprašanje, ali obstojijo nadzorni mehanizmi, ki ob recimo veliki premoči ene stranke, ali vplivu ene stranke, vendarle zagotavljajo nadzor nad njenim ravnanjem, da njeno ravnanje ne bi postalo samopašno, ali kot sem večkrat rekel, arogantno, da ne bi prišlo do arogance oblasti, ki bi, računajoč na to, da ima potrebno večinsko podporo, lahko pravzaprav uporabljala bližnjice. V politiki pa se bližnjice dostikrat izkažejo kot najdaljša pot in ne najbližja pot med dvema točkama. Tako da s tega vidika te nevarnosti ne vidim. Lahko je seveda postaviti vprašanje politične spodobnosti, primernosti. Vsekakor se mi zdi pa veliko bolj načelno sprejeti voljo volilcev, če jo pač tako razporedijo na konkretnih volitvah, kot pa ponujati nekomu, da bi bilo dobro, če bi recimo vi – če vzamemo zdaj to konkretno situacijo – ki ste že predsednik ali predstavnik naše največje stranke Liberalne demokracije, bili ali ostali ali postali predsednik vlade, mi drugi pa bi s podporo Nove Slovenije in Socialdemokratske stranke dobili mesto predsednika države.

Vprašanje – Devana Jovan: Govorite o dogovarjanju glede, imenujno to tako, delitve?

Milan Kučan: Meni se zdi to nek nespodoben dogovor, ki poskuša zaobiti ali prejudicirati voljo volilcev. Čez eno leto so parlamentarne volitve in se zna zgoditi, da bi ti dve stranki, ali koalicija Nova Slovenija, dobila v parlamentu večino, smo spet pred istim problemom in bomo takrat spet lahko rekli, da imamo nespodobno večino in monopol ene stranke. Torej, parlamentarno življenje v parlamentarni demokraciji je dinamično in to, kar je njena najboljša stran je, da imajo zmeraj prav volilci.

Vprašanje – Leon Horvatič: Mogoče v tem prvem delu samo še eno dodatno vprašanje, ki zadeva volitve in rezultate volite in razplet teh volitev. Še nikoli, tako kot doslej, v letošnji volilni kampanji, niso bili volilci deležni demagoških in populističnih pristopov. Ali menite, da se bo ta plaz populizma in demagogije nadaljeval do parlamentarnih volitev?

Milan Kučan: Ne verjamem. Mislim, da so Slovenci, če rečem natančneje, državljani naše slovenske države, dovolj racionalni in trezni, da sicer radi poslušajo stvari, ki mogoče godijo ušesu, da se jim zdi včasih kakšna stvar duhovita, da se takorekoč z njo tudi poistovetijo, ampak ko morajo premisliti, kaj to za njih pomeni in vedo pa, da se odločajo pravzaprav za to, kdo jih bo predstavljal, kdo bo odločal o kvaliteti njihovega življenja, o miru in varnosti, kar so velike vrednote, takrat znajo trezno premisliti. Če pogledate, bilo je veliko predsedniških kandidatov, na koncu sta ostala dva, ki sta bila vse prej kot pa prodajalca populističnih parol.

Vprašanje – Leon Horvatič: Prav tako pomembna tema, kot volitve sta nedvomno dve zgodbi: o uspehu Slovenije, približevanje oz. priključevanje in pristop k Evropski uniji in povabilo Nata k članstvu. Ali bo Slovenija res lahko skupaj in enakopravno z drugimi znotraj Evropske unije in Nata vplivala na procese, ki nastajajo v globalnem svetu in nam bodo vsem krojili usodo, kot ste nekoč rekli že sami.

Milan Kučan: Sloveniji in nam vsem bodo na razpolago ista demokratična orodja, kot so na razpolago tistim, ki so že člani tako EU kot Nata. Od nas samih, od naše sposobnosti, od zagotavljanja enotnosti navznoter, ko gre za vitalne interese države in nacije je odvisno, ali bomo s temi orodji znali zagotavljati svoje interese ali jih ne bomo znali. Članstvo samo po sebi to ne zagotavlja, je pa priložnost, je možnost. In zato, da bi to priložnost dobili, zato smo se zavzemali. Navsezadnje sta ti dve stvari vrojene smiselno, po svoji vsebini, v samo rojstvo te države, v plebiscit, da želimo samostojno državo. In gotovo je nismo želeli zato, da smo izoliran otok v svetu. Navsezadnje bi to danes bila iluzija, ker v svetu danes, kakršen je, nihče več ne more živeti na izoliranem otoku. Previharno je morje, ki pljuska na tak otok in ga preplavi. Tako da se mi zdi, da je to zdaj tista točka, kjer bo pa v resnici prišla do izraza naša lastna sposobnost in ko odgovornosti za morebitni zdrs na ovinkih ne bo več mogoče prelagati na nekoga drugega.

Vprašanje – Devana Jovan: Gospod predsednik, če pri Evropski uniji bolj ali manj zadeve tečejo po predvidenem voznem redu, se vendarle okrog vključevanja v Nato, pojavljajo tudi po povabilu vprašanja, dvomi. Ali je to nujno zlo, ali je to najmanjše zlo, ali je sploh možna kakršnakoli izbira v takem svetu, kot se oblikuje v tem obdobju?

Milan Kučan: Mislim, da ni boljše izbire. Boljša izbira bi bila, če bi ta svet bil dejansko sposoben reči: zbogom orožje. Ampak tak kot je, tega ni sposoben, ker ni sposoben reči: zbogom nasilje, zbogom nestrpnost, zbogom sovraštvo, zbogom socialne razlike, zbogom revščina, zbogom izkoriščanje. Skratka, odločamo se v realnem svetu, takšnem, kot je. In ta ima nekaj značilnosti, ki so morebiti zdaj bolj izrazite, kot so bile še pred časom, tudi še takrat, kot so bile, ko smo se odločali za samostojno državo. Ta svet je zdaj prepoznan kot globalni svet, kot – dostikrat se reče – globalna vas, kjer živimo skupaj na relativno majhnem planetu, veliko nas je in kjer je mogoče reči, da deluje – to se sicer uporablja za vesolje – efekt metuljevega krila. Če recimo v Amazonki zamahne metulj s perutničkami, to čutimo vsi. Ali če rečem drugače: če v Černobilu pride do okvare na atomski centrali, to čuti vsa Evropa, čuti bolj ali manj ves svet. Če se tanker pred portugalsko obalo potopi in iz njega steče nafta, čutimo to bolj ali manj vsi. Če pride do terorističnih napadov v New Yorku, posledice čutimo vsi; tudi z večjo kontrolo, z večjim poudarkom na varnosti, itd. Da ne govorim naprej o tem svetu, potem mislim, da druge boljše izbire ni.

Je razumljivo, da Nato sam, tudi zaradi svoje preteklosti, izziva tudi negativne reakcije, skepticizem, nasprotovanja. Dobro je prisluhniti argumentom. Kolikor te prigovore poznam – in ne drži, kar sem slišal zadnjič, da so bili tudi slovenski protestniki v Pragi, ker so prišli tja protestirat, ker v Sloveniji nimajo možnosti povedati svojih argumentov. To ni res. Vprašanje je, koliko so to argumenti in koliko je seveda pripravljenost, da se nanje odgovarja. Kakorkoli že, tudi Nato ni več tisto kar je bil, ker se je spremenil tudi svet. Ni več bipolaren, ni več dveh blokov. Prej bi rekel, da se odgovornost za to, kako bodo države članice Nato kot vojaški pakt uporabljale, postavlja zdaj veliko bolj, kot se je poprej. Prej je bilo ravnotežje dveh blokov, je bilo ravnotežje orožja, strahu. Tega danes ni več.
Veliko je tudi še posledic – kako bi to rekel – našega mladostnega romantizma v svetu, kakršen je bil takrat, ko smo doraščali, ali pa rodovi, ki so nekaj mlajši od mene, ko smo protestirali zoper vietnamsko vojno, ki je bila identificirana z ameriško agresivno politiko, itd.. In pri tem – da ne naštevam naprej – je seveda razumljivo, da imajo nekateri ljudje negativne zaznave ali negativne reflekse, ko slišijo za Nato.

Vprašanje – Devana Jovan: Mislim, da je to veljalo takrat tudi za Varšavski pakt, za pripadnost neuvrščenosti in da je to vse skupaj verjetno ...

Milan Kučan: Absolutno. Spomnite se – no vidva se najbrž ne bosta – ampak jaz sem bil takrat v Zvezi mladine Slovenije, Čehoslovaške 1968 leta. Takrat smo protestirali tudi proti Varšavskemu paktu. Skratka svet je bil, takšen kot je bil, z drugačno podobo in drugačnimi razmerji, kot danes. Danes je pa dejstvo, da je Nato edina realna organizacija, ki je sposobna preprečevati nasilje in prekinitev vojne. To smo doživeli na Balkanu. Ne gre pozabiti, da smo tudi mi zahtevali intervenco Nata, takrat, ko je bila napadena Slovenija, takrat, ko je šlo za najbolj krvavo nasilje v Bosni in Hercegovini in takrat, ko je šlo za nasilje na Kosovu. Danes gledamo že z neke distance in se nam zdi, da je to bilo enostavno nasilje. Pozabljamo, da je to nasilje imelo nek vzrok in da tega vzroka, se pravi nasilje, ki se je tam v imenu državnega terorja Zvezne republike Jugoslavije ali beograjske politike odvijalo, ni bilo mogoče prekiniti drugače, kot z nasiljem. To je bilo skrajno sredstvo in to ni dokončna rešitev. Za vsako vojaško intervenco pride spet politična rešitev in pridejo pogajanja.

Drugič – nevarnosti v svetu, kakršne danes so, jih ni mogoče nacionalizirati. Ni mogoče reči: zaustavili se bodo na vaših mejah. Ker če bo prišlo do vojaških spopadov, bodo to seveda veliki vojaški spopadi, ki ne bodo računali z mejami držav, ampak z globalnimi bojišči. Mislim, da je to ta hip morebiti najmanjša nevarnost. So pa druge nevarnosti, proizvodnja sredstev za množično uničevanje, biološko orožje. Tu ne morete reči, da se bo to ustavilo na meji naše države. Če bo kje uporabljeno, bo prišlo tudi k nam. Nevarnosti, kot so atomska energija oz. atomska bomba – o tem sem že govoril – o Černobilu, kjer je sicer šlo za uporabo te energije v mirnodobne namene, itd. Vse to govori o tem, da je potrebno sodelovanje, tako kot transnacionalnost teh nevarnosti, ki ogrožajo mir in varnost, zahteva. Razen tega je silno privlačen in zapeljiv razmislek o nevtralnosti. Ampak, a je danes nevtralnost možna in jaz mislim, da tudi moralna ni. Če se samo spomnite prizorov iz Vukovarja, iz Srebrenice, iz Manjače, iz Knina, iz Dubrovnika. Ali je mogoče reči: to se nas ne tiče, mi smo nevtralni? Kaj pa par let prej, ko bi se to vse lahko odvilo na slovenskih tleh, in ko bi mi lahko bili žrtev takšnega divjanja in nasilja. Ali bi nam bilo takrat prijetno razmišljati: drugi so nevtralni in se jih ne tiče, kar počnejo z nami. Hočem povedati samo to, da stvari niso črno-bele, da je potrebno pač o njih temeljito razmisliti, poslušati argumente in ne biti čustven. Mi nimamo razlogov, kot jih imajo baltske države, ki so evforično pozdravile povabilo v Nato zato, ker je to njim zagotovilo pred prastrahom pred rusko nevarnostjo. Ali je ta realna ali ne, ampak zgodovinsko je pogojena. In navsezadnje, pri nas se dosti govori o stroških, torej o tem, ali je to dražje ali ceneje. Če hočemo imeti obrambo, ki kolikor toliko zagotavlja varnost Slovenije, potem je, če smo izven Nato pakta, to gotovo veliko dražje, kot če smo znotraj pakta. Je pa seveda treba poudariti, da danes obramba in varnost nikjer nista poceni. Če gledate z nacionalno-ekonomskega stališča je vojska, obramba eden od sektorjev, kot je tudi proizvodnja hrane, kot je šolstvo, kot je kultura, itd.. To pač stane in se da izračunati, ali je to manj ali je več. Samo ta kriterij koristi. Kot radi pravimo Slovenci, bi potem pač rekel, da so posredne in neposredne. Najbrž neposredna korist je večja varnost, posredne koristi so pa tiste, ki se na to vežejo. To pomeni, da je Slovenija varna država – to je pomembno za tuje naložbenike, je pomembno za posle Slovenije, je lahko pomembno tudi za razvijanje določenih industrij, čeprav ne mislim izključno oborožitveno industrijo, itd.. Skratka, hotel sem povedati to, da ta konfrontacija v Slovenije za in proti Natu, ne da bi prišlo do dialoga in pogovora – do tega bo pa moralo priti – je seveda neproduktivna.

Vprašanje – Devana Jovan: Še nekaj bi dodala k zaključku. Dvanajst let je bilo zelo hitrih. Zgodovina v tem prostoru je naravnost komprimirana, hitro so se vrstili dogodki. Ali mislite, da se slovenska miselnosti, tudi glede tega, kar ste ravnokar povedali, prilagodila novim razmeram. Vas kaj skrbi ali moti pri preobrazbi te naše družbe, morda ta izguba občutka za solidarnost, za socialno pravičnost, ti pojavi ksenofobije, nestrpnosti do vsega kar je drugačno, ali kot tak občuteno. Morda ta slovenska, po eni strani velika dogajanja in na drugi strani pa zaplankanost, v trenutku, ko bo v Slovenije vendarle zaradi pridruževanja EU in Natu, prišlo veliko ljudi, veliko tujcev?

Milan Kučan: Človeško je, da se ljudje pač skušamo obnašati tako, da nas najmanj prizadene, da si poiščemo najlažjo pot skozi življenje. Seveda je vprašanje, ali je naše iskanje najlažje poti zmeraj tudi uspešno, če morebiti tisto, kar se nam kratkoročno zdi najbolj enostavno in najlažje, najcenejše za nas, dolgoročno to v resnici tudi tako je? Če se samo za trenutek še ustavim pri EU in Natu, se mi zdi, da kljub težavam Slovenija nekaj bistveno pridobi. V teh dveh asociacijah se bo odločalo o prihodnosti Evrope. Morebiti je preambiciozno, če bi rekel, da na nek način tudi o prihodnosti sveta. Ampak s tem se bo odločalo tudi o nas. Biti znotraj tega pomeni imeti možnost povedati in braniti svoj interes, svojo idejo, jo argumentirati, imeti svoj koncept, iskati zavezništva in soglasja z drugimi. Če smo zunaj, pa bo seveda razgovor o prihodnosti Evrope in o nas tekel brez nas in brez našega vpliva. Svoje države pa si najbrž nismo želeli zato, da ne bi imeli z njo, kot svojim orodjem, nobenega vpliva v svetu. Znotraj teh asociacij so določene vrednote. Navsezadnje Nato, če odmislite blokovsko razdeljeni svet, je nastal z obrambo nekaterih vrednot, temeljnih, demokratičnih in človeških, ki jih je fašizem in nacizem v Evropi najbolj globoko poteptal. In mi seveda želimo, da bi se te vrednote afirmirale. Če bomo v Nato, bo za politična čudaštva za našimi mejami, ki jih poznamo, in politična čudaštva tudi doma, veliko manj prostora. Manevrski prostor se bo zožal. Zožal se bo prostor za Depale vasi, zlorabo vojske, itd.

Kar zadeva pa drugih sprememb – ko so razmere ekstremno zaostrene, ko postane slika črno-bela, ljudje običajno vedo, kaj je prav in kaj ne. Ko so razmere bolj normalne, se zaostritev dilem in vrednostna etična zaostritev kaže manj neposredno občutena in takrat seveda prihaja do te vrste razmislekov, ki se potem kažejo tudi v občasni nestrpnosti, ksenofobiji, neprijaznosti do tujcev, nezaupljivosti, itd.. To samo po sebi ni zaskrbljujoče. Zaskrbljujoče je, ali natančneje rečeno, bi bilo, če družba na to ne bi reagirala, če bi bila neobčutljiva na te pojave. Ne rečem, da smo zmeraj dovolj občutljivi, ampak smo občutljivi in na to se vendarle reagira.
Bilo bi zanimivo pogledati, kdo so v resnici nosilci nestrpnosti pri nas v Sloveniji. Če bo čas, da bo razgovor tekel tudi o tem, bi vam o tem povedal svoje mnenje.

Vprašanje – Leon Horvatič: Toliko v prvem delu o vključevanju, dialog o prihodnosti, vključevanju seveda Slovenije. Današnja oddaja je namenjena tudi predsednikovi zasebni plati njegovega življenja. Prek naslednjega prispevka v naši oddaji, bomo spoznali tudi del značaja našega predsednika. Mislim, da imamo pripravljeno že pesem ..., slovenska hip-hopovca z zanimivo pesmijo.

Na Radiu Koper gostimo predsednika države, Milana Kučana in pogovor teče o aktualnih notranje in zunanjepolitičnih temah. Po tem, ko smo govorili o Evropski uniji, približevanja in vključitvi k EU, je sestavni del oz. prinaša tudi padec meje. In meja, ko govorimo o čezmejnem prostoru, seveda se moramo ustaviti pri Primorski. Vi ste v intervjuju za Primorski dnevnik, ki je bil objavljen v nedeljo, in priporočamo tudi našim poslušalcem, da si ga preberejo, med drugim dejali, da je duhovno-kulturni položaj Primorske sedanja slovenska politika podcenila sprva in neprimerno vrednotila njen pomen za Slovenijo. Zdaj se to poskuša popravljati in krepiti kulturni in gospodarski razvoj Primorske. Kaj lahko k temu še dodate v uvodu tega dela?

Milan Kučan: Mislim, da je razumevanje pomena obrobnih pokrajin v slovenski politiki nekoliko zapostavljeno zaradi tega, ker je bilo pač potrebno z nastankom države krepiti funkcije države in seveda njeno središče. Je pa tako, da je morebiti Prekmurje, od koder sam izhajam, z združitvijo s Slovenijo oz. takrat Jugoslavijo po prvi svetovni vojni pravzaprav šele začelo zavedati, da je to del Slovenije in da smo Prekmurci Slovenci, ker so nam to Madžari preprosto odrekali. Nacionalna zavest na Primorskem je bila veliko višja, osveščenost na veliko višji ravni. In to je eno od žarišč slovenske kulture. In potem z Rapalsko pogodbo, ko je ta del bil odsekan, se je pravzaprav videlo, na kaj je obsojena Slovenija. Zato pravim, da je priključitev Primorske k Sloveniji, ali ponovna združitev Primorske s Slovenijo po drugi svetovni vojni, tako kot je to bilo že zapisano v temeljnih točkah Osvobodilne fronte, seveda veliko dejanje in pomembno za Slovenijo. Brez Primorske najbrž danes Slovenije ne bi bilo, ali pa si ni mogoče predstavljati slovenske države brez Primorske. Primorska pa ni samo geografski pojem, je kulturni, duhovni, gospodarski in če hočete tudi nacionalni prostor posebnega pomena za Slovenijo.

Vprašanje – Devana Jovan: Torej vi niste pristaš tistih trditev, da Primorske ni?

Milan Kučan: Mislim, da Primorska je. In tudi če bi že uporabil ta izraz, da je bila zapostavljena, nikoli ni bila tako zapostavljena, da sploh ne bi bila prisotna v zavesti slovenske politike in tudi njenega središča. Ob tem je vprašanje, kako se vrednoti njen pomen, ko se gleda na Slovenijo kot celoto. Zdaj, ko se vzpostavlja kulturni primorski prostor, preko kulturnih, izobraževalnih ustanov, kot je ena ali dve primorski univerzi. Kar je seveda poseben problem, zaradi specifičnih razmerij, ki so med Gorico in Koprom, bi dejal, da ne bi bilo potrebno v ničemer komplicirati. Če želi politehnika biti na Goriškem, kjer se razvija, jo je pač potrebno razvijati. To je koristno za Slovenijo. Potrebno je razviti tudi humanistiko na obali, ker je to koristno za obalo in za Slovenijo. Ampak niti te dve središči, niti gledališča, niti knjižnice – nisem nikoli razumel, da zdaj mi gradimo neki kulturni zid, zoper kulturno ekspanzijo Italije ali Italijanov z Zahoda. Nasprotno, zdelo se mi je, da je dobro, da rastejo te kulturne in duhovne inštitucije na obeh straneh meje, zato, da bi se ta prostor vzpostavil kot močen kulturni potencial, ki bi presekal to trdo mejo – ne mislim državno mejo – ki je vendarle skozi zgodovino obstajala. Moj želen pogled bi bil, da bi se na univerzi v Kopru šolali Italijani, ne samo iz Trsta, ampak tudi zaledja, se pravi Lombardije in Veneta in da bi na univerze v Trst, Benetke, Videm, kakor že hodijo, hodili tudi Slovenci. Potem bodo zgodovinska nasprotja in zgodovinska vremena hitro izginila.

Vprašanje – Devana Jovan: Vi ste dejali, da Slovenija proti nikomur, skupaj z drugimi, vse drugo je zapiranje v provincialni prostor.

Milan Kučan: Tega provincializma je pri nas žal veliko.

Vprašanje – Devana Jovan: Razumljivo je, da ravno ko govorimo o padcu te zahodne, geografske meje oz. politične, oz. državne meje, obala zadobiva še posebej nove razsežnosti, tudi novo vlogo na vseh ravneh, poleg te na kulturnem področju. Prav njena strateška pozicija se spreminja in odpira ne le pozitivne, ampak tudi negativne vidike padca. Tu meje ne bo več. Na meji s Hrvaško bo meja drugačna. Mislite, da je nevarnost, da se zedinimo - oknom v svet, kot radi rečemo našemu pristanišču – spremeni ta prostor v oporišče mednarodne trgovine orožja ali organiziranega kriminala, trgovanja z ljudmi ...

Milan Kučan: Obala bo nek določen čas po včlanitvi Slovenije v Evropsko unijo zelo občutljiva za nas. To že lahko rečemo, da bo meja izginila, torej meja kot ovira bo izginila. Meja bo seveda na nek način zmeraj ostala. Navsezadnje ne moreš ukiniti nečesa, česar ni. Mi imamo razmeroma majhen obalni prostor. Veliko osredotočenje ljudi, ki so želeli na morje, je že do sedaj bilo, iz takšnih ali drugačnih razlogov. To je tudi okno v svet, tu je posebej Koper občutljiv. Ker ta tri mesta imajo v bistvu vsak svojo funkcijo. Koper je tudi prometno izredno pomemben. Tu je pristanišče in z njim prihaja in odhaja veliko stvari. To je vabljiva točka, tako kot povsod po svetu, ki so mu zaradi velike nevarnosti, ki jo predstavlja danes mednarodni organizirani kriminal, ki pa seveda predpostavlja tudi ilegalne prebežnike, ki predstavlja ilegalno trgovino z orožjem, ki ste jo omenili, droge so tu, tu je pranje denarja, skozi razno razne oblike na videz čisto legalnih dejavnosti, ki pa imajo potem svoje interesno ozadje, ki je čisto drugačno in ne več samo na robu zakona, ampak je že nezakonito. To je s tega vidika še posebej pomembno, pomembno pa je še zaradi nečesa drugega, ker je Koper vendarle mesto z zelo širokim zaledjem in je tu treba zmeraj uravnovešati razvoj mesta, da ga zaledje ne zadrži in da se razvija zaledje, da mu mesto ne odreka razvojnih možnosti. Do zdaj mislim, da je Koper našel neko ravnotežje, ki je pač to posebno specifičnost in posebno odgovornost mesta za zaledje, ki ni običajno zaledje, to je slovenska Istra. Pomembno je, da se Slovenci zavemo, da ko rečemo Istra, da to ni prvi refleks, da je to hrvaška Istra. Za ta del nosi največji del odgovornosti Koper, ker obe ostali občini imata manjši del tega zaledja. Zato se mi zdi, da je prav, da bi odgovornost za to mesto nosili predvsem ljudje, ki imajo občutek za to, kaj je slovenska Istra in mesto Koper, ki predstavlja njemu in Sloveniji izhod na morje in v svet in ki hkrati nosi odgovornost pred Slovenijo in bo tudi pred Evropsko unijo in če hočete tudi pred Natom nosil odgovornost za to, da to ne bo mostišče za organiziran mednarodni kriminal. Zato se mi zdi, da je izbira ljudi, tudi s tega vidika, zelo pomembna, komu zaupati in na koga se zanesti. Navsezadnje v ne-varnem mestu, mestu, ki ni sposobno zagotoviti varnosti svojim državljanom, je najslabše živeti.

Vprašanje – Leon Horvatič: Preden gremo še na ostala območja Primorske, kajti s tega primorskega območja, ki je enotno, se bomo preselili še v zamejstvo, kot pravimo temu. Morebiti pri Luki samo še beseda dve. Konec prejšnjega tedna je tržaška pristaniška uprava pristala na glane pogoje, ki jih je postavila najemnica tržaškega sedmega pomola, t.j. mešana družba Tec, v kateri ima večinski delež koprska luka. Dogodivščina slovenske družbe v Trstu se torej še nadaljuje. Kako ta slovenski podvig, pa ne v navednicah, ampak dejansko, v za nas tradicionalno nenaklonjenem Trstu ocenjujete vi, gospod predsednik in kakšno bodočnost mu napovedujete, po vsem tem kar se je dogajalo?

Milan Kučan: Sam sem si želel, da bi ta projekt uspel. Tudi takrat, ko so se v Luki odločali, sem bil tam na obisku z neko delegacijo oz. z mojim gostom in so mi o tem načrtu pripovedovali. Želel sem si, da bi projekt uspel zaradi tega, ker bi bil to dokaz, da smo Slovenci sposobni menedžirati tako pomembno luko, kot je tržaška luka. Navsezadnje dobro vodijo svojo, tukaj v Kopru in bi bilo dobro, da znamo tudi to luko in smo pokazali da znamo. Problemi niso v vodenju in menedžmentu, problemi so drugje. Isti problemi – deloma – kot so jih doživeli že Niozozemci, ki so bili tam prej in kjer je šlo očitno za toliko interesov, ki jim je pravzaprav uspeh luke postranska stvar, ali pa je kak interes, da luka ne bi dobro poslovala. S tem, da zdaj, ko so prišli Slovenci, je tu še dodaten razlog, ki ga je najlažje imenovati politična obremenitev in nek prastrah ali pa obremenjenost s Slovenci in s slovanstvom v Trstu na sploh. To k sreči ni značilnost ali pa stališče italijanske politike, Rima in tudi ne mest in dežel. To je pač Trst. In uspeh luke, se pravi projekt povezovanja dveh luk – koprske in tržaške – bi bil eden od močnih spodbud za to, da bi to staro sovraštvo in to staro nezaupanje ostalo brez realne podlage. Realno življenje bi sililo k spoznanju, da je perspektiva Trsta v sodelovanju s Slovenijo in naslonitvijo na Slovenijo, ki je njeno naravno gospodarsko in če hočete tudi socialno zaledje.

Vprašanje – Devana Jovan: Gospod predsednik omenili ste zgodovinsko obremenitev, ki je zlasti prisotna v Trstu. Odnosi z Italijo na sploh označujejo svetla in manj svetla obdobja. Preteklost na nek način kroji dnevno politiko, ni postala del skupne zgodovine, ki je taka kot je – ne da se je spreminjati. Manjka sposobnosti ali volje, da bi nehali gledati nazaj. Vaš predlog predsedniku Ciampiju, nazadnje je to bilo na Bledu, da bi skupaj obiskala kraj spomina, na italijanski strani ni obrodil zaenkrat sadov. Kaj pravzaprav predlagate, tudi o tem ste nekaj napisali v Primorskem dnevniku, pa že večkrat ste tudi to že povedali?

Milan Kučan: V današnji Evropi mislim, da je za prastrahove in za vse, kar je povezano z neprijetno preteklostjo, da je pravzaprav čas potekel. Rok trajanja politiki, ki je na tem gradila, se je iztekel. Tudi zame je to, kar se pogovarjamo danes o naši preteklosti, tudi o teh dvanajstih letih, to pravzaprav pomembno samo zaradi pogleda naprej. Mislim, da ne gre samo za to povabilo skupne poti spomina in sprave s predsednikom Ciampijem. Pred tem bi bilo nujno potrebno, da bi obe vladi ali oba parlamenta posvojila poročilo skupne zgodovinske komisije, ki se je ukvarjala z vprašanjem zgodovinske resnice na sožitju oz. stičišču teh dveh narodov v zadnjih sto in nekaj več letih, ki je napisana in ki nekako ostaja v predalu. Kar bi človeku dalo misliti, da pravzaprav ni šlo za zgodovinsko resnico, ali pa da bi bilo s priznanjem tega poročila konec politične manipulacije s to zgodovino, kar bi seveda bil že skrajni čas. Potem mislim, da bi bilo potrebno do konca izplačati odškodnino optantom in seveda tudi z uporabo deleža, ki ga je Slovenija, tako kot je po mednarodni pogodbi to bilo določeno, nakazovala, ker pač italijanska vlada ni črpala tega denarja na poseben diferencialni račun v Luksemburgu pri dresdenski banki in ki je zdaj do konca plačan. Bilo bi potrebno tudi do konca uresničiti tisto, kar izhaja iz mednarodnih sporazumov, pa tudi iz evropskih civilizacijskih norm, - mislim na položaj manjšin, slovenske manjšine v Italiji in italijanske v Sloveniji. Potem mislim, da bi bil ustvarjen humus, na katerega bi kot sklepno manifestativno dejanje poti dveh predsednikov po teh ključnih točkah žalostne skupne zgodovine imelo svoj smisel in svoje sporočilo. To je simbolno dejanje, ki se ga ne da ponavljati. Treba je natančno premisliti, kdaj so razmere dozorele. Mislim, da so zrele. Morebiti je v Rimu drugačna ocena, čeprav se je predsednik Ciampi strinjal, da bo to treba narediti. Če zdaj še ni čas za to, bo nekoč dozorel čas. Enkrat bo do tega moralo priti in bodo to pač naredili drugi ljudje.

Vprašanje – Leon Horvatič: Dotaknili ste se manjšin. V tej zgodbi, na Radiu Koper se ji seveda ne moremo izogniti in moramo govoriti še nekaj o tem. Za to je pravzaprav Devana strokovnjakinja in ji prepuščam besedo, čeprav mi je pomolila tu vprašanja, vendarle pa je prav Devana, da postaviš predsedniku ti vprašanje.

Vprašanje – Devana Jovan: Tudi to je ena izmed tistih tem, ki se na naših srečanjih vedno ponavlja, zlasti tukaj v našem prostoru. Dejstvo je, da govorimo sicer o problemih, ampak ob tej naši slovensko-italijanski meji je zraslo tudi vrsto uspešnih evropskih projektov: skupne policijske patrulje za boj proti kriminalu. Danes želimo tukaj ponuditi nekaj več, pravimo, da bosta po evropeizaciji obe manjšini tudi bolj samozavestni; bosta lahko resničen most. Toda to vlogo mora tema dvema manjšinama nekdo priznati – ali domicilni državi, ali matični državi. Sami po sebi, se ravno zato, ker sta manjšini pač ne moreta uveljaviti kot posrednici, kot most, kot aktiven dejavnik.

Milan Kučan: Obe državi morata to priznati, vsaka svoji manjšini, ki živi pri njej. Gre za dvakrat dvojno priznanje te pomembne vloge in na načelni ravni tak tudi je. Zdi se mi pa, da tudi v praktičnem življenju ne bi bilo razlogov in da ne bi smelo priti do odstopaj. To, kar je zagotovljeno kot nek standard, ki v bistvu izraža poseben položaj manjšine, predvsem pa dejstvo, da je potrebna posebna zaščita zato, ker je manjšina. To je tako, kot če imate v družini več otrok, pa je eden recimo prizadet, rabi več nege, več pozornosti staršev, kot tisti, ki so recimo – če smem uporabiti ta izraz – povsem normalni. Zato, da ne bi čutil, da je prizadet in da bi čimprej presegli njegovo prizadetost in mu omogočili normalno življenje. Se opravičujem za to primerjavo. Tako seveda tudi manjšina zahteva nekaj, kar jaz imenujem pozitivna diskriminacija – več pravic, kot jo ima večina. Večina ni izpostavljena nevarnostim, kot jim je manjšina, ne asimilaciji, ne drugim nevarnostim. Zato se mi zdi, da je nepotrebno in da je škodljivo, če se vsakokrat razpravlja o tem, ali bo denar recimo za italijanski radio in televizijo v Kopru. To je naša obveznost in o tem ne bi smelo biti razprave. To, da je v težavah tudi matična televizija, to ni argument za to. To so obveznosti, ki so sprejete in jih je treba izpolniti. Kot se mi zdi tudi nemogoče, da so razprave v Italiji, ali se bo našlo denar za glasbeno matico, ali se bo našlo denar za časopis, za gledališče, itd.. To bi morali in to sta obe demokratični državi, ki sta se zavezali tem standardom, preprosto imeti za urejeno. Kar je več od tega, o tem se seveda lahko razpravlja. Ne mislim, da so stvari v Sloveniji urejene idealno, ampak lahko bi mirne duše rekel, da so vsaj na ravni evropskih standardov, če ne več. Ne pomeni pa, da v praktičnem življenju ne prihaja do težav. In zmeraj, če hočeš vedeti, kako je v resnici, je treba vprašati manjšince, ne tiste, ki v državi odgovarjajo za manjšinsko politiko. Tisti seveda nosijo odgovornost. Kako se v resnici počutijo v neki večinski družbi manjšinci, je treba vprašati manjšince. Tu ne gre samo za nacionalne manjšine.

Vprašanje – Leon Horvatič: Na koncu tega dela samo še preskok na Hrvaško, ker mislim, da je prav, da spregovorimo tudi besedo dve o naših odnosih z našo južno sosedo. Dovolite mi, da uporabim za uvod v to temo del citata iz nastopa vašega predhodnika, predsednika Stanovnika v letih 1988-90, predsednika predsedstva, zadnjega predsednika predsedstva socialistične republike Slovenije, ki je na proslavi ob 55-letnici priključitve Primorske k matični domovini med drugim dejal: »Slovenci smo po drugi svetovni vojni že plačali svoj veliki davek, ko smo morali žrtvovati velik del svojega narodovega telesa, ki je ostal za mejo v Italiji. Na ta račun pa so Hrvati dobili nazaj dobesedno vse, kar jim je Italija odvzela po Rapalski pogodbi leta 1920. Kaj še hočejo Hrvati in kaj dlakocepijo, ko gre za nekaj spornih hektolitrov morja.« Namerno sem uporabil ta citat. Gre seveda za vprašanje moralnega dolga in vemo, kakšno težo ima morala v dnevni politiki, pa vendarle, recimo da vas hočem izzvati s tem citatom.

***

Milan Kučan: Me ne boste. Delim mnenje z Janezom Stanovnikom. Tako se je to v zgodovini dogajalo. To so dejstva. Ali jih je danes hrvaška politika pripravljena priznati ali ne, je seveda drugo vprašanje. Vprašanje je, kakšne ima motive, kakšne ima interese in kako postavlja prioritete. Postavlja jih očitno v nekaterih točkah, zlasti na zunanjepolitičnem področju drugače, kot Slovenije. Ker realen pogled na ta prostor govori o tem, da tako kot se je začela – konec 80 let in potem leta 90 in 91 – naša skupna pot, da je to tudi danes objektivno tako – ali je to prepoznano ali ne. Na žalost pa se tistega, kar je bilo po drugi svetovni vojni narejenega za to, da je Jugoslavija uredila vprašanje svojih meja in svoja razmerja z Italijo, zavezniki, itd. – tega se ne da prenesti v sedanji čas. Bo pa vendarle prišlo do razmer, ko ta vprašanja ne bodo tako spolitizirana, ko se bodo poravnale prioritete v Sloveniji in na Hrvaškem in ko bo možen bolj trezen pogled na to vprašanje, ki po moji sodbi povsem po nepotrebnem dviga temperaturo. Navsezadnje, težko je razumeti, da je na višku turistične sezone, ko je toliko Slovencev-turistov na Hrvaškem in ko pravzaprav od miru, ki govori o tem, da je to območje varno, kjer živita tako Slovenija kot Hrvaška, potrebno poslati ribiče, da naredijo škandal, ki postane potem mednarodni problem. To se mi zdi, da je skrajno neodgovorno.

Vprašanje – Leon Horvatič: Ste optimist glede tega, kdaj naj bi se stvari med Slovenijo in Hrvaško, ali obratno, uredile?

Milan Kučan: Optimist sem, ker mislim, da se stvari na Hrvaškem morajo premakniti. Hrvaška je šla skozi pekel, ki je bil Sloveniji v veliki meri prihranjen in je razumljivo, da ima odprto veliko hudih problemov. Gotovo ji ne gre zavidati. To je problem razmerij s Haaškim sodiščem. To je problem vrnitve srbskih pregnancev. Je vrsto socialnih vprašanj, ki so povezanae z dejstvom, da so živeli dolgo časa v neke vrste vojni ekonomiji, itd.. Razumljivo je, da je to prioriteta hrvaške politike, ampak v našem interesu je, da Hrvaška postane čimprej normalna država in da imamo na vseh svojih mejah dobre sosede, s katerimi imamo iste globalne ali iste osnovne cilje. Da tako ne more iti naprej, to vedo Hrvati in vemo mi in tu je razlog za moj optimizem.

Vprašanje – Leon Hrovatič: Hvala. Ura je že 19:32. To je čas, ko se na radiu posvečamo lažjim temam, za razliko od televizije. Mislim, da smo obdelali vse aktualne teme in da nam je ostal zdaj že čas, čeprav zdaj že segamo v tisti čas, ko smo rekli, da vas bomo recimo pustili iz našega prijema, da boste lahko šli v Ljubljano proslavljat rojstni dan hčerke. O hčerki in o vas, pa o prijetnih temah, po tejle glasbi.

Vprašanje – Devana Jovan: Začenja se zadnji del oddaje, ki smo mu dali naslov O Milanu Kučanu. Milan Kučan bo lahko brez politike, vsaj take kot jo razumevamo danes, pravijo vsi, da ste pravi homo-politicus. Kak bo zgledalo vaše življenje?

Milan Kučan: Kako natančno bo zgledalo ne vem, ampak ...

Vprašanje – Devana Jovan: S političnega zornega kota?

Milan Kučan: Politično razmišljati ne bom nehal, to najbrž ne bi bilo mogoče, pa tudi ne želim si tega. Da se bom sam pri sebi opredeljeval in da bom tudi javno kaj povedal, če se mi bo zdelo potrebno, se mi zdi tudi povsem normalno. Ambicije, da bi spreminjal svet in ljudi, pa ne bom imel več.

Vprašanje – Devana Jovan: Vidva sta se s predsednikom vlade dr. Drnovškom vendarle ob vsakih pomembnejših priložnostih – pravite, da je med vajinima pisarnama slabih trideset metrov – srečevali in razpravljali. Vi dajete na razpolago vse svoje znanje, izkušnje, itd., verjetno ne samo premieru Drnovšku?

Milan Kučan: Mogoče imam previsoko mnenje o svojem znanju in izkušnjah.

Vprašanje – Devana Jovan: Saj ste se tudi na mednarodni ravni uveljavili.

Milan Kučan: Ni odvisno vedno od tistega, ki ima o sebi takšno mnenje, ampak od drugih, ali to želijo ali ne. Z dr. Drnovškom je najino sodelovanje teklo tako, kot so zahtevale potrebe in deloma, kot je to omogočal in imel vpliv na to tudi najin karakter, ki je res bistveno drugačen, pa tudi razumevanje politike je precej različno. Ampak ne glede na to mislim, da je za to državo, v razmerah v katerih živimo dobro, da se je odločil, da kandidira, kar sem povedal že večkrat in da je kontinuiteta v razumevanju, kam je treba to ladjo krmariti še zmeraj zelo pomembna in da je tudi zaupanje ljudi – ali pa če vidim sebe kot državljana v prihodnosti, bo moje življenje veliko bolj mirno, če vem, da je na čelu te države človek, ki ve kam je treba ladjo v viharnem morju usmerjati.

Vprašanje – Devana Jovan: To vprašanje sem postavila zaradi tega, ker ste tako mladi še, nekateri šele pri vaši starosti vstopajo v politično življenje na taki odgovorni funkciji. Torej pred vami je še dolga pot?

Milan Kučan: Vstopajo v življenje tudi pri nas in na to funkcijo, čeprav mislim, da je normalno, da se do tod pride po neki politični izkušnji, po neki – ne bom rekel politični hierarhiji. Predsednik države je precej, če pogledamo v sosednjo Italijo, na koncu politične poti in ne na začetku.

Vprašanje – Devana Jovan: Kmecl pravi, da imate odličen političen instinkt, pa tudi izjemen smisel za humor. Spomnim se, da ste mi enkrat zelo resno dejali, da se Primorci in Prekmurci ne moremo videti. Bila sem malo v zadregi, nakar ste dejali, da zaradi tega pač, ker so vmes Kranjci.

Milan Kučan: In Štajerci.

Vprašanje – Devana Jovan: In tudi Štajerci. Torej ste za zabavo, za vice, radi tudi posedite med ljudmi. Ste radi v družbi ljudi?

Milan Kučan: Ja, seveda. Mislim, da si je politika težko zamisliti kot človeka, ki je zaprt v pisarno, ker ima potem neko izkrivljeno podobo življenja. Pravo življenje teče tam, kjer so ljudje. Slovenska politika nasploh se mi zdi, da je še preresna, torej preresna v smislu, da kaže namrgoden obraz, da se ne zna nasmehniti, da se ne zna norčevati sama iz sebe. Ampak to bo prišlo, to me nič ne skrbi, do tega bo prišlo.

Vprašanje – Devana Jovan: Samoironija verjetno manjka tudi večini Slovencev. Morda smo Primorci pri tem izjema?

Milan Kučan: Veseljake najdete na Dolenjskem, Štajerskem, tudi Kranjskem, ampak ko pa človek sliši besedo politika, pa se več ne nasmehne, kakor da bi šlo zmeraj na smrt zares. Saj ni več leto 1991 in ni več vojne. Zdaj živimo normalno življenje in je prav, da si včasih pustimo postaviti ogledalo in da se vidimo smešne, tako, kot v resnici tudi smo.

Vprašanje – Devana Jovan: Na Primorsko ste radi prihajali in prijahate, boste še radi prihajali. Si niste omislili sicer jadrnice, pa kakega vikenda ...

Milan Kučan: Sem slišal že, da imam vikend na morju, tu nekje blizu, ampak zaenkrat še nisem odkril tega vikenda. Bi ga pa seveda z veseljem imel.

Vprašanje – Devana Jovan: Torej pomeni, da imate tudi morje radi?

Milan Kučan: Morje je itak fenomen. Pravijo, če daste v Kopru prst v morje, ste se dotaknili San Francisca in Honoluluja, skratka ste se dotaknili vsega sveta.

Vprašanje – Devana Jovan: Morje sem omenila ne samo zaradi našega obalnega morja, ampak zaradi Sicilije. Vi ste nekaj let zaporedoma preživljali počitnice na Siciliji in to v obmorskem mestecu Lettojani, kjer ste celo častni občan in kjer vas izjemno čislajo. To ne zato, ker so drugi povedali, ampak ker sem to videla na lastne oči. Kako ste zašli v Lettojani. Prebivalci Lettojanija so malce kot Slovenci, bolj redkobesedni ....

Milan Kučan: Spomin je varljiv. Nisem častni občan, bil sem pa navzoč kot častni gost, ko so v Lettojaniju za častnega občana proglasili gospoda Mikliča, torej lastnika oz. najemnika znanega PEN kluba v Ljubljani. Imel sem celo nagovor, na kar sem zelo ponosen. Tam mi je bilo všeč, ker so ljudje prijazni, odprti in ker pač takrat ni bilo mogoče hoditi na hrvaško morje, kot sem bil navajen pravzaprav celo življenje.

Vprašanje – Devana Jovan: Še hodite, boste še šli, ali je to obdobje zaključeno?

Milan Kučan: Bom najbrž še šel, pa upam tudi še kam drugam.

Vprašanje – Leon Horvatič: Kako naj končamo ta pogovor, ali zares ali s kakšno šalo. Izberite si ali boste povedali šalo ali vas zares nekaj vprašamo, kar ste sicer že tudi na začetku tega zadnjega dela mimogrede omenili. Izberite sami?

Milan Kučan: To je odvisno od vaju, kar me bosta vprašala, to vama bom poskušal odgovoriti.

Vprašanje – Leon Horvatič: Mislim, da bomo izbrali kar dvakrat šalo. Vprašal bom zares, vi boste odgovorili za šalo, pa še povedal eno šalo.

Milan Kučan: Bomo videli.

Vprašanje – Leon Horvatič: Vse od leta 1989, ko se je v Slovenji z ustanovitvijo novih političnih zvez in strank razmahnil politični pluralizem, ostaja Milan Kučan med državljani Slovenije najpopularnejša osebnost. To smo povedali že na začetku in to vedo vsi. Zanimivi pa so tudi podatki, meritve političnega utripa v Sloveniji iz konca lanskega leta, torej leto stari, pa vendar se stanje ni bistveno spremenilo, po katerih naj bi morebitna politična stranka, ki bi jo ustanovili oz. vodili vi, Milan Kučan, na parlamentarnih volitvah dobila 40 odstotno podporo volilcev. Po meritvah v nekaterih medijih pa celo več, 54 odstotkov. Dejstvo je, da ostajate, kot vsa prejšnja leta najbolj verodostojna politična osebnost tudi zdaj v tem trenutku, tik pred slovesom, z mesta predsednika države. Kako bi končali, kako bi komentirali to, če povem dodatno, kar je sicer že Devana nameravala povedati. V Nedelu je vaš prijatelj in kolega v predsedstvu med letom 1990-92 dr. Matjaž Kmecl izjavil in rekel: »Kučan je dirkalni konj in kot tak ni za v hlev.«

Milan Kučan: Vi ste zdaj povedali dve šali. Ena je tista o stranki, ki bi dobila 40 odstotkov. To je prva šala. Druga je pa Matjaževa, Dr. Kmecla šala o dirkalnem konju.

Vprašanje – Leon Horvatič: Gospod predsednik, zdaj ste pa vi na vrsti z dvema šalama...

Milan Kučan: Ena bo skupna, to je ta Kmeclova. Dirkalni konj, ko ostari, če je bil dober, če je lastniku prinašal nagrade, potem ga do konca dobro hranijo z ovsom. Tako da so časi različni, ko konj dirka in ko neha dirkati. Za konec šala: je bil nek možakar, ki je hodil vsak dan v trafiko kupovat časopis, prebral je samo prvo stran, ga je plačal in vrnil prodajalki in je rekla, oprostite gospod, vi to počnete že pol leta, časopis samo na prvi strani pogledate, ga plačate in mi ga vrnete, saj me nič ne zanima, ampak vseeno, nenavadno je; možakar je odgovoril: veste, jaz pogledam samo osmrtnice; pa odgovori gospa: gospod, saj osmrtnice so na predzadnji strani; ne ne, tista ki mene zanima bo na prvi strani.

Vprašanje – Leon Horvatič: Hvala za šalo, hvala za obisk v našem studiu, hvala za, če rečemo temu spet znova, prej ste se smejali, ko ste slišali napoved – poslovilni intervju s predsednikom države Milanom Kučanom, poslovilni v vlogi predsednika. Prepričani smo, da se bomo na valovih Radia Koper Capodistria z vami še pogovarjali. Srečno.

Milan Kučan: Srečno tudi vam. In da ne bi imeli težav z razmišljanjem o tem, ali bodo finance in boste lahko delali ali ne.

Devana Jovan, Leon Horvatič: Hvala za dobre želje.

To je bil intervju s predsednikom države Milanom Kučanom, ki sva ga pripravila Devana Jovan in Leon Horvatič. Lahko noč vsem.


 

arhivska stran