|
DAN ODPRTIH VRAT PREDSEDNIŠKE PALAČE SREDI SREDE NA VALU 202
Ljubljana, 4. december 2002
V dneh med 4. in 6. decembrom 2002 je Urad predsednika Republike Slovenije odprl vrata predsedniške palače. Obiskovalce sodelavci predsednika republike prijazno popeljejo skozi prostore, v katerih dela predsednik republike in v katerih potekajo najvišji državni in protokolarni dogodki Republike Slovenije. Ob tej priložnosti pa jih na kratko pozdravi tudi predsednik republike Milan Kučan.
Ob 12:00 se Sredi srede odpravljamo v palačo predsednika republike. Pokukali bomo v več kot sto let stare prostore in se pogovarjali s predsednikom Milanom Kučanom, ki se od prostorov verjetno že počasi poslavlja. Kaj se skriva v predsedniških sobah nam bosta razkrila Mirko Štular in Nataša Zanuttini, seveda skupaj s tehnično ekipo, ki jo danes sestavljata Metod Valjavec in Matjaž Šprajcer.
Z nami je na zvezi Nataša Zanuttini. Lepo pozdravljena.
Nataša Zanuttini: Lepo pozdravljeni. Kot edina medijska hiša smo z veseljem sprejeli povabilo Urada predsednika države, da se pridružimo skupinam, ki so jim tokrat namenili in jim pripravili ogled po tej palači. Naj povem, da so si ob 10:00 že študentje Fakultete za družbene vede ogledali, kje domuje slovenska oblast, predsednik. Sedaj smo v kristalni dvorani, kjer je bilo seveda že ogromno uglednih gostov. O tem v nadaljevanju. V tej dvorani sedaj razlagajo o zgodovini in vse, kar sodi poleg, poslušajo pa naši najmlaši, da bodo vedeli, kaj jih čaka, če bo morebiti kdo želel biti morebiti celo predsednik države. Sicer pa nekaj utrinkov je zabeležil Mirko po pogovorih s prvo skupino.
Mirko Štular: Po kratkem sprehodu in predstavitvi predsedniške palače, kakšen je vtis. Je bolj, manj ali tako razkošna, kot si pričakovala kot študentka politologije?
Študentka: Študentka komunikologije. Je nakako tako, kot sem pričakovala, predvsem pa se mi zdi, da mora osebje res biti pripravljeno na vse mogoče, kar se lahko zgodi in da to tudi dobro opravlja.
Mirko Štular: Kaj pa ti praviš na razkošnost ali nerazkošnost te naše predsedniške palače?
Študent: Moje ime je Gregor, sem tudi študent komunikologije in moram priznati, da me je ta stavba res impresionirala. Bil sem že na dnevu odprtih vrat v slovenskem parlamentu. Pa moram priznati, da mi je bila ta stavba in tudi vodenje in današnji protokol precej bolj všeč.
Mirko Štular: Ampak, a je skromnost tisto, kar odlikuje, ker pretirane razkošnosti kljub vsemu ni. Ali ste dobili občutek skromnosti recimo?
Študentka: Ne toliko skromnosti, ampak praktičnosti. V bistvu je vse samo toliko, kolikor potrebujemo, nič več in nič manj.
Mirko Štular: In deluje sistem, tako kot ste slišali do zdaj in ekipa, ki se sicer poslavlja, kot kaže – imate občutek, da deluje tudi ko gre za največje protokolarne obiske.
Študent: Ja očitno, glede na vse pohvale, ki jih lahko beremo v medijih, v tisku, se mi zdi, da svoje delo kabinet predsednika in protokol zelo dobro opravljata.
Mirko Štular: In če bi vam dali še možnost vprašati predsednika osebno, če lahko pomislite, kaj bi bilo prvo vprašanje zdaj, ko zaključuje svoj drugi mandat tu v predsedniški palači?
Študent: Jaz osebno bi ga vprašal, s katerim novinarjem je imel največ težav.
Mirko Štular: Pa ti?
Študentka: Jaz pa, kam bi še šel, pa ni mogel iti.
Mirko Štular: Kot predsednik ali kot ...
Študentka: Kot predsednik.
Mirko Štular: Študenti FDV-ja so se od predsedniške palače v Ljubljani že poslovili. Tokratna skupina bo, ko bo velika, videla povsem druge predsednike, kot je sedanji ali tisti, ki prihaja. No, in če so to dnevi odprtih vrat predsedniške palače, kako odprta so bila vrata širši javnosti sicer, sprašujem gospoda Marjana Šiftarja, ki je generalni sekretar v Uradu predsednika republike.
Dober dan, najprej pozdravljeni.
Marjan Šiftar: Dober dan, tudi vam in vsem poslušalkam in poslušalcem. Normalno, kdorkoli je bil tudi doslej v vseh desetih letih zainteresiran za ogled prostorov, za neposredno seznanitev s pogoji, v katerih je v teh minulih dveh mandatih deloval naš predsednik, je to možnost imel, pa najsi je šlo za skupine študentov iz Fakultete za družbene vede, najsi je šlo za različne skupine širom Slovenije, kot so upokojenci, kot so člani različnih stanovskih, strokovnih društev...Ali na kratko rečeno, različne skupine državljank in državljanov se je v minulih desetih letih kar pogosto pri nas oglašalo.
Mirko Štular: Ampak prav organizirano Dnevov odprtih vrat do zdaj še niste imeli, v tej desetletni zgodovini?
Marjan Šiftar: Res je. Na tak način kot zaključujemo mandat predsednika Kučana, nismo doslej delovali,. Ampak to - kot rečeno – ne pomeni, da nismo bili že doslej odprti za vsakogar, ki je bil zainteresiran. Namen teh zaključnih dnevov je posebej zainteresiranim, ki morebiti iz kakršnihkoli razlogov doslej niso pomislili na to možnost, da se jih spodbudi, da se pač zdaj oglasijo in si zdaj ogledajo. Sem pa prepričan, ne bo ostalo samo pri tem, zdaj tridnevnem organiziranem odpiranju vrat, ampak sem prepričan, da bo tako tudi vnaprej. Torej, da bo tudi vnaprej Urad predsednika republike enako odprt za vse, ki bi jih zanimali pogoji za delovanje predsednika.
Mirko Štular: Gospod Šiftar ali ima ta palača kakšno ime, recimo po vzoru tistih, ki so zunaj. Ponekod imajo prav imena za palače. Kako jo vi imenujete recimo delovno ali osebno – ali vedno samo predsedniška palača? Najbrž ne?
Marjan Šiftar: Torej ta palača, ki je bila – kot vemo – zgrajena po velikem katastrofalnem potresu v Ljubljani konec 19. stoletja, je vseh teh sto in nekaj let služila v osnovi lahko rečemo enakim oblastnim potrebam, v vseh obdobjih v tem stoletju. In ne ob gradnji in ne v minulih sto letih ta stavba ni imela nekega strogo uradnega imena, kot na primer če govorimo o Dunaju, govorimo o Hofburgu, ali če govorimo o sedežu predsednika Češke republike – govorimo o Hračanih, itd.. Tako da o nekem posebnem uradnem imenu govoriti ne moremo, sicer pa delovno že vsa ta leta poimenujemo to hišo predsedniško-vladna palača. Kajti kot vemo, je v njej poleg sedeža predsednika države tudi sedež predsednika vlade.
Mirko Štular: In to je naša precejšnja posebnost. To v tujini ni običaj oz. mislim, da celo ne poznam primera, kjer bi imeli Urad predsednika vlade in Urad predsednika republike v isti palači.
Marjan Šiftar: Res je. Popolnoma soglašam. Kolikor nam je znana praksa oz. ureditev, po drugih državah tega ni. Seveda pa je treba takoj dodati, da smo mi v Sloveniji, v državi, ali v Ljubljani pač žal omejeni s prostorskimi možnostmi, ki so bistveno ožje, manjše v primerjavi z drugimi primerljivimi državami ali pa z državami, vsaj v srednjeevropskem prostoru.
Mirko Štular: Bi si pa želeli več prostora? Iskreno.
Marjan Šiftar: Iskreno povedano problem prostorskih omejitev je bil eden od problemov, s katerim smo se vsa ta leta morali, hoteli ali ne, intenzivno ukvarjati in predvsem spoštovati – o čemer seveda ni bilo najmanjšega dvoma – vsa pravila, vse direktive, vse standarde spomeniškega varstva. Ker kot vemo, je ta stavba eden pomembnejših kulturnih spomenikov na področju arhitekture in za njegovo uporabo in upravljanje veljajo še posebna pravila, ki pa so še dodatno omejevala naše možnosti koriščenja teh konkretnih prostorov.
Mirko Štular: Toliko za zdaj iz kristalne dvorane predsedniške palače, zgradbe na vogalu Erjavčeve in Prešernove v Ljubljani, ki je več kot sto let služila oblastnikom in je z oblastniki na Ti, od časov dežele kranjske pod avstroogrsko oblastjo, pa kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Oblastnikom, čeprav samo začasnim, je služila tudi med drugo svetovno vojno in postala to, kar je danes, ob osamosvojitvi. Od tu za zdaj samo še pozdrav. Slišimo se čez nekaj minut in nadaljujemo o razkošnosti ali morda skromnosti naše predsedniške palače. In potem tudi s pogovorom s predsednikom države.
Mirako Štular: Sredi srede, na Valu 202. Iz kristalne dvorane predsedniške palače v Ljubljani pozdravljeni znova in nadaljujem pogovor z gospodom Marjanom Šiftarjem, ki je generalni sekretar predsednika republike. Mi smo danes vstopili tam, kjer običajno stoji častna četa. To je stranski vhod. To je vhod, ki ni glavni in ki ga ne zaznamujeta dve skulpturi oz. dva kipa, ki se imenujeta Zakon in Moč. Zanimajo me pa – tale kristalna dvorana je bila nekoč kapela. Ali vas kdaj zdaj spominja na spovednico ob obiskih ali pogovorih in srečanjih takšne in drugačne vrste?
Marjan Šiftar: Na spovednico me ne spominja nikoli. Pravzaprav se te asociacije ali te paralele nisem sam osebno spomnil. Lahko pa povem nekaj drugega, da je ta dvorana ena najlepših biserov na svojem področju. Ne samo v Ljubljani, ampak tudi širše. In drugič, da je – vsaj po mojih in naših skupnih izkušnjah – vsa ta leta delovala zelo stimulativno na vse, ki smo bili v tej dvorani oz. tudi na vse naše številne goste. Žal smo pa bili doslej prisiljevani in žal bo tudi to ostalo še vnaprej, da smo v tej v vseh pogledih izjemni dvorani bili prisiljevani izpeljevati najrazličnejše dogodke. Tako da ji lahko rečemo, da je po svoje vrhunska protokolarna pa tudi zalo univerzalna dvorana slovenske države. Od najvišjih ceremonialov na najvišji državni ravni vseh vrst, pa tja do delovnih srečanj vseh vrst so bila in bodo organizirana v tej dvorani.
Mirko Štular: No, ampak pretiranega razkošja oz. dragocenosti – sicer so obrobe iz zlata. Koliko kilogramov ga je? Dvomim, da veste, ali pač?
Marjan Šiftar: Ko se je dvorana po prvotnih načrtih adaptirala sredi osemdesetih let, je bilo strokovno ocenjeno, da je nujno potreben tak poseg in je bilo uporabljenih za ta del kar nekaj kilogramov zlata.
Mirko Štular: V kaj se lahko vse spremeni ta kristalna dvorana predsedniške palače in vladne palače obenem v Ljubljani bomo slišali med drugim tudi od gospe Ksenije Benedetti, ki je šefinja državnega protokola in ki večino svojega dela prebije v tej palači in ne samo v tej palači, to pa v vsakem primeru. Po potrebi postane kristalna dvorana tudi jedilnica, kar je sicer precej neobičajno oz. postane neklasična jedilnica, če je potrebno. Služi vsem, ki jih je nakazal že gospod Šiftar, različnim namenom. Kakšni dogodki so predpisani za kristalno dvorano?
Ksenija Benedetti: V tej dvorani se res dogajajo najrazličnejši ceremoniali. Od predaje akreditivnega pisma predsedniku republike. To je en najsvečanejših ceremonialov, do predaje odlikovanj, torej ko predsednik države preda odlikovanja. Potem, kot ste že omenili, se kristalna dvorana spremeni v jedilnico. Tu se pač namestijo mize, tu se streže hrana. Ravno tako se uporabi sosednji prostor po svečani večerji za pitje kave ali konjaka. Uporabi se lahko tudi za izjavo za javnost, lahko tudi za prvi fototermin ob uradnih obiskih, ob rokovanju, itd. Zgodi se tudi, da imamo štiri različne postavitve v enem dnevu, tako da je tu potrebna velika spretnost, da to speljemo, kot je potrebno.
Mirko Štular: Prej sva z gospodom Šiftarjem načela vprašanje majhnosti prostora oz. pomanjkanja prostora. In prav pri teh dogodkih, če so recimo enodnevni ali dvodnevni, morate isti dan, kot ste dejali, spremeniti postavitve, zlasti če gre za več gostov. Kateri zadnji velik dogodek je bil, ob katerem ste morali to dvorano spreminjati nekajkrat v dnevu?
Ksenija Benedetti: Zadnji večji dogodek je bil državniški obisk, ko se je ta dvorana spremenila v svečano banketno dvorano. Tu se je namestilo več okroglih miz, glavna miza in dvorana je dejansko postala banketna, kjer je bilo 60 gostov.
Mirko Štular: Kaj pa ostali prostori v tej palači. Kar precej jih je – manjših kabinetov, uradov, urad predsednika, itd. Nekoliko, če razdeliva, kam sodi oz. kateri dogodki sodijo v posamezne prostore v tej palači?
Ksenija Benedetti: Tu je t.i. soba 70, v kateri so seje vlade, v kateri so pa tudi plenarni razgovori med delegacijama ob uradnih predsedniških obiskih. Nadalje je tu zlati salon, kjer so razgovori, ponavadi to imenujemo tet-a-tet, med šefi držav. Potem sta tu še dva sprejemna salona, kjer so lahko tudi drugi raznorazni razgovori v manjših zasedbah in pa t.i. soba 62, ki se uporablja tudi za kolegije predsednika države, za sestanke komisije za odlikovanja, itd.
Mirko Štular: Če čisto na kratko omenite, ali obstojajo posebna pravila za ljudi, ki sicer prihajajo oz. ljudi, ki delate tukaj. Glede na to, da ste šefinja protokola, kako se obnašati v posameznih, da ne rečem čakalnicah in prostorih v tej palači?
Ksenija Benedetti: Ta pravila niso nikjer zapisana. Je pa jasno, da se moji sodelavci obnašajo palači primerno in se tudi oblačijo ....
Mirko Štular: Predsedniško?
Ksenija Benedetti: Ne bi tako rekla. Torej, vsak, ki je zaposlen v protokolu pač mora obvladati pravila lepega obnašanja in tudi pravila oblačenja.
Mirko Štular: Ali imate. ob vsakem trenutku gotovo ne, ampak ali imate sicer zaposleni v protokolu in v uradu predsednika republike, vedno možnost ob raznih sestankih, potrkati na urad predsednika vlade oz. njegovo pisarno in vstopiti?
Ksenija Benedetti: Vedno imamo možnost potrkati na vrata urada, seveda ne direktno predsedniku, ampak k njegovim najožjim sodelavcem pa, tako v uradu predsednika države, kot v uradu predsednika vlade.
Mirko Štular: Mi bomo zdajle ne samo potrkali, ampak vstopili s kolegico Natašo Zanuttini prav k predsedniku države. Mislim, da je tam pripravljena za pogovor, Nataša, izvoli.
Nataša Zanuttini: Gospod predsednik Milan Kučan pozdravljeni. December je v znamenju usklajevanj – termin za zamenjavo na vrhu države. Ste tudi vi vključeni v te dogovore?
Milan Kučan: Seveda, ker mi po ustavi pač pripada dolžnost, da po posvetu s parlamentarnimi strankami predlagam državnemu zboru v izvolitev novega mandatarja in to so seveda postopki, ki zahtevajo uskladitev, časovno, datumsko. Gre tudi za roke, ki so predpisani s poslovnikom državnega zbora.
Nataša Zanuttini: In je težko spraviti v ta kratek čas, po vseh teh zamudah, ne zamudah pravzaprav zelo na tesno gre – do 22. decembra, do polnoči?
Milan Kučan: Želja je, da bi država čimprej dobila vlado, tudi zaradi pogajanj z Evropsko unijo in zaradi postopkov, ki jih je potrebno tam opraviti. Roki so res napeti, ampak če je volja parlamentarnih strank, potem se to seveda da. Z dobro voljo se itak zmeraj vse da, seveda znotraj zakonsko in poslovniško predpisanih rokov.
Nataša Zanuttini: Ste lahko vplivali na vaš program do 22. decembra. Boste recimo opravili kakšen obisk, ki ste ga dolgo odlašali, morebiti celo zato, ker vam ni bil všeč?
Milan Kučan: Ne, ne. Do konca mandata je program narejen, napet. Dnevi se iztekajo. Edina pot, ki me bo vodila iz Ljubljane v tem času, je v nedeljo na Radijsko kuhinjo na Murski val, domov torej, in potem mi ostane samo še pospravljanje pisarne.
Nataša Zanuttini: Študentje Fakultete za družbene vede so vam zastavili eno vprašanje, pa ga vam bomo jaz posredovala. In sicer, kam ste si želeli iti, pa vam v obeh mandatih ni uspelo?
Milan Kučan: Želel sem si na Mont Blanc. To mi ni uspelo, ampak to bom še nadoknadil.
Nataša Zanuttini: Kaj pa v vlogi predsednika?
Milan Kučan: V vlogi predsednika mislim, da bi bilo za državo koristno, če bi uspela z uradnimi pogovori, torej s svojo uradno prisotnostjo v vseh evropskih prestolnicah. In to nam pač zaenkrat, tudi meni ni uspelo v Parizu. In najbrž bi bilo prav že pred leti, da bi prišlo do uradnega obiska in do podpisa deklaracije o sodelovanju z Rusijo. To se je sicer zgodilo letos, ampak na ravni predsednikov vlad. In seveda tudi Japonska kot naš zelo pomemben tehnološki partner, kjer pa verjamem, da bo prej ali slej do tega obiska prišlo. To se bo zelo verjetno zgodilo v mandatu novega predsednika dr. Drnovška.
Nataša Zanuttini: Z malce ironije ste na prvim obiskovalcem rekli, da predsednik nekaj godrnja, storiti pa ne more veliko. Vam je kdaj bilo žal, da niste mogli, kakšnih stvari premakniti v drugo smer?
Milan Kučan: Ne, žal mi je bilo, da nisem znal prepričati sogovornikov, tistih ki imajo operativne vzvode izvršilne oblasti v rokah, da je kakšno stvar koristno narediti, ali pa da je kakšno stvar koristno narediti drugače. Ampak volje nisem zgubil in potrpljenja tudi ne, pa sem stvari pač ponavljal in so se zgodile.
Nataša Zanuttini: Sicer pa imam podatek, ne vem če sicer stoprocentno drži, da imate kopico drobnih lističev, na katerih imate pomembne zapiske. Jih bo sedaj težko urediti?
Milan Kučan: Tiste, kjer nisem bil toliko malomaren, da bi pozabil napisati datume in dogodke, ki so z njimi povezani, tistih ne bo težko urediti, čeprav jih je veliko. Dobra polovica je pa takih, ki žal tega nimajo in bom moral razmišljati in uganiti, na kaj se nanašajo. To bo seveda neko delo, ki se mu bom moral posvetiti, da bom lahko urejene zapiske predal državnemu arhivu.
Nataša Zanuttini: Rekli ste, vse boste predali državnemu arhivu, tudi darila – tu lahko napovedno že prihodnji četrtek otvoritev razstave s temi darili. V javnosti je bilo že večkrat vprašano – tale bonsai, ki ljubi ob sebi dobro družbo, bo šel z vami?
Milan Kučan: Darila bodo šla v hrambo Muzeja novejše zgodovine. Tja mislim, da tudi spadajo. Pač po svoje odslikavajo neko obdobje nastajanja te države in odnos zlasti tujine do rojevanja in do prvih let življenja naše države. S tega vidika so lahko zanimiva tudi za nacionalno zgodovino.
Bonsai bo šel z mano, medtem je že malo okrepil svojo rast, je postal malo večji. Upam, da bo selitev v Murgle, na barje, prenesel in da ne bo doživel kakšnega šoka.
Nataša Zanuttini: Imate kakšen skrivni predal, ki ga nikakor ne smete pozabiti sprazniti?
Milan Kučan: Vsi predali so že spraznjeni in skrivnih ni bilo. Vse, kar je še ostalo, je na mizi.
Nataša Zanuttini: Mi dovolite sesti na vaš stol?
Milan Kučan: Seveda, vi lahko brez skrbi na njega sedete, naslednji bo imel najbrž malo več skrbi, ampak niste ne prva ne zadaja, ki sedi na tem stolu, pa ni predsednik ali predsednica republike.
Nataša Zanuttini: Sicer pa še ob koncu, na kateri naslov vam bomo, tudi novinarji recimo, lahko naslovili, po 23. decembru pošto, vabila, sporočila na elektronski naslov?
Milan Kučan: Na elektronski naslov bo težje, ker moram računalnik doma še urediti oz. ga prenesti domov in urediti, ampak klasična pošta pa velja – dovolj je, če napišete v Murglah. Pismonoša je že toliko let isti, navajen je na vse Murglane, seveda tudi na nas in bo zanesljivo pošto prinesel na pravi naslov.
Nataša Zanuttini: Torej počakajmo še na sprejem predsedniškega zakona. Pa še načrti. Novoletni prazniki pa mislim da termin za pleskanje ni ravno pravi. Tisto vas še čaka?
Milan Kučan: Novoletni prazniki bodo doma. Tokrat je vnuk že tako velik, da upajmo, da ga bodo starši pripeljali k nam na Silvestrovo, če ne pa vsaj na novega leta dan. Pleskanje bom moral pa za kak mesec zamakniti. Fedja je svoje nagnjenje do likovne umetnosti začel dokazovati na zidovih in bom pač počakal, da to mine.
Nataša Zanuttini: Hvala, da ste nam dovolili delati z vaše delovne pisarne. Je drugače zelo odprta, ali rabite mir?
Milan Kučan: Ta pisarna ima pravzaprav vsak dan odprta vrata. Za druge protokolarne prostore je to tako, za mojo pisarno pa ne.
|
