"TEKMA ČLOVEKA Z GORO"
Predsednik Kučan za Radio Goldi ob mednarodnem letu gora

Prebold, 11. avgust 2002


Vprašanje – novinarka Magda Šalamon: Vse v vesolju poteka natančno tako kot je prav. Pravico imamo biti tu. V tem trenutku je Savinjski val v družbi predsednika republike Slovenije gospoda Milana Kučana, ki je spoštovani gost oddaje »Približajmo odmev gora«. Prisrčen pozdrav vam gospod predsednik in v veselje mi je, da bova nekaj časa skupaj v navezi na frekvenci 89,1 MHz.

Milan Kučan: Dober dan, tudi meni je prijetno, da sem z vami in da naju poslušajo najine poslušalke in poslušalci.

Vprašanje: V tej oddaji smo gostili že precej znanih ljudi, ki jim je blizu planinarjenje in alpinizem. Danes se jim pridružuje še eden. Gora je pravzaprav polje prizadevanj za življenje. Gorsko rastlinje je skromno, a žilavo. Barve planinskih rož so pretresljivo čiste. Viharniki stražijo nove poganjke ob svojih koreninah. Človek potrebuje za vzpon proti vrhu v pripeki resno pripravo, pogum za napor, tovarištvo soljudi in potem ga zaobjame prešerna radoživost veselja na ciljih.
Povejte gospod predsednik, kako in kdaj ste se pričeli srečevati s planinstvom oz. se zanimati za gore?

Milan Kučan: Doma sem v Prekmurju, kjer pravijo, da je najvišji hrib buča na njivi, kar seveda ni čisto res, ampak v primerjavi s siceršnjim slovenskim hribovskim svetom je Prekmurje res ravnica. Morebiti smo v hribe začeli hoditi zato, ker jih doma nismo imeli, še bolj verjetno pa zaradi profesorjev, ki so sami zelo radi hodili v gore in so tudi nas navajali, najprej na Boč, potem na Pohorje in tako smo zlagoma prišli do Julijskih Alp. Kasneje je ta navezanost na gore tudi ostala.

Vprašanje: Prevzela me je vaša fotografija v Slovenski smeri v Triglavu iz knjige Gore, avtorja Staneta Klemenca, katero poznam tudi sama. Povejte, kaj vam predstavlja gora ter kako in kdaj ste se odločili za vzpon po Slovenski smeri na našo najvišjo goro Triglav?

Milan Kučan: Gore so nekako lahko prispodoba življenja. Človek mora v življenju trdo delati, če želi uspeti. Tudi noben hrib ni podarjen, za vsakega je treba garati, potrebno je imeti trdo voljo in ko človek osvoji kakšen vrh, kot temu pravimo, si želi osvojiti še višjega. Moja ambicija je bila zmeraj spoznati hribe, tudi s tiste težje strani, kamor ni mogoče na pohodniški način, ampak je potrebno imeti nekaj znanja, predvsem pa pomoč ljudi, ki so v gorah izkušeni. Tako se mi je izpolnila želja priti na Triglav tudi po severni steni. Mislim, da je bilo prvikrat leta 1992. Takrat je bil z nami tudi Stane Klemenc, ki je to fotografijo naredil na Frelihovi polici . Pomagal mi je pa takrat Janez Brojan, znan alpinist in gorski reševalec iz Mojstrane, moj prijatelj.

Vprašanje: In je šlo brez težav?

Milan Kučan: Jaz težav nisem imel, najbrž jih je imel Janez, ker je moral paziti name.

Vprašanje: Doživetja in izkušnje so duhovna hrana človekove zavesti na polju zavestne odgovornosti za življenje - svoje, soljudi, sveta. Vam gospod predsednik prinesejo izkušnje v navezi medčloveškega sožitja samoumevnosti vsakdanjega napora in veselje v gorah, še dodatno ljubezen za opravljanje pomembnih nalog v vašem življenju?

Milan Kučan: Bolj se mi zdi, da naveza v hribih, v steni, pomeni neko izkušnjo oz. nauk za življenje, da človek sam zmore malo, naveza več ljudi skupaj, skupna volja, skupno hotenje zmore zelo veliko. Tako so moje izkušnje tudi v politiki. Zmeraj so bile takšne, da je več ljudi, ki so drug drugemu zaupali in so imeli približno enak cilj ali enako predstavo o prihodnosti, zmogli zelo veliko. Ne rečem, da kdaj tudi posameznik ne zmore veliko, saj navsezadnje to dokazujejo ekstremni plezalci ali kot je s tem zadnjim uspehom Martina Čufar dokazala, kako zelo veliko zmore. Ampak še zmeraj manj, kot zmore skupina ljudi, ki je v navezi in ki je pripravljena na medsebojno pomoč in solidarnost.

Vprašanje: Današnji človek pravzaprav doživlja v tem materialnem blagostanju hudo bivanjsko praznoto. Nenaden odmik od narave v beton, od temeljne človeške skupnosti v brezimno množico, od dialoga s samim seboj v vrvež nenehnih dražljajev, ga je tako zmedlo in otopelo, da ne doživljanja prav ne samega sebe, ne soljudi, ne kulture, ne bivanja kot celote. Vaše poklicno delo, kot predsednik republike Slovenije, gotovo zahteva veliko napora in širokega dojemanja življenja. Si skozi stik z naravo krepite moč za telo in duha? In kako združujete te zahtevne naloge službe z doživetji sprostitve v naravi?

Milan Kučan: Morebiti smo sami tudi nasedli in naprej širimo to tezo, da je naš svet pravzaprav duhovno izpraznjen. Gotovo teži za zelo pragmatičnimi cilji in je ta hip tako naravnan. Ne bi pa se strinjal z dostikrat povedano tezo, da je duhovno izpraznjen. Navsezadnje je toliko duhovnega življenja, kot ga je človek sam pripravljen živeti in kolikor – to pa morebiti je problem – ga k temu navajajo tudi soljudje, tisti s katerimi je pravzaprav najbolj intimno povezan: družina, neposredno okolje, prijatelji. Seveda tudi vsa družba, ali če hočete država ne more biti povsem ravnodušna do tega vprašanja. Bolj se mi zdi, da je aktualno vprašanje, ali ljudje znajo prepoznati pomembnost takšnega naravnavanja ljudi in tudi iskanja globljih smislov življenja.

Meni pač hribi, narava na sploh pomenijo neko ne samo sprostitev, kar seveda tudi je res, ampak neko dojemanje življenja malo drugače, kot se ga vidi v pisarni ali pa skozi akte in tudi skozi časopisne strani. Pomeni mi tudi, kot se po domače reče, polnjenje akumulatorjev. Navsezadnje energijo je potrebno obnavljati, ni neuničljiva, kot sicer ni mogoče o energiji govoriti, da je neuničljiva. Najboljše polnjenje mojih akumulatorjev so hribi in še najbolj samotne poti po hribih, ki morebiti niso toliko na očeh, kot so moje udeležbe na množičnih pohodih, kar nekako spada, tako vsaj jaz razumem, k moji službi.

Vprašanje: Spoštovani poslušalci za skupno sprostitev pa sledi sedaj glasbeni premor.

V oddaji »Približajmo odmev gora« se pogovarjamo z gospodom Milanom Kučanom, ki nam je že orisal osebni odnos do narave in gora. Leto 2002 je Mednarodno leto gora. Generalna skupščina OZN ga je razglasila z namenom, da poveča mednarodno zavest o svetovni pomembnosti gorskih ekosistemov. Usklajevanje vseh aktivnosti pa je zaupalo Organizaciji za prehrano in kmetijstvo, ki v Sloveniji deluje v okviru Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Kakšne aktivnosti se izvajajo v vladnih in nevladnih institucijah v naši republiki ob Mednarodnem letu gora?

Milan Kučan: Zakaj se je vlada odločila, da je to zahtevno delo naložila kmetijskemu ministrstvu, je seveda drugo vprašanje. Program je narejen, bojim pa se, da je s tem letom ali z našim odnosom do tega pomembnega leta, glede na to da je Slovenija vendarle predvsem hribovska država, to spet ena od zamujenih priložnosti in da skupnega učinka vseh teh aktivnosti, ki jih ni malo - saj niso samo državne, ampak so vanje vključene tudi mnoge civilne ustanove, predvsem Planinska zveza - da skupen učinek k ozaveščanju ljudi o pomenu gora za naše življenje, duhovno, materialno in siceršnje, ne bo takšen, kot bi sicer to bilo mogoče in kot bi slovenske gore to zaslužile.

Vprašanje: Ko ste omenili Planinsko zvezo Slovenije, je res tista organizacija, ki je zelo vključena v to akcijo in nekako njihove aktivnosti pač vodijo v to usmeritev, in z njihove tiskovne konference, ki so jo imeli 18. t. m., sem dobila podatek, da so izdali celo zloženko, koledar, plakete in vse v bistvu v skladu z nosilcem projekta, t.j. kmetijskim ministrstvom in pa pod pokroviteljstvom vas predsednik republike, kljub temu pa so navedli podatek, da država še ni pokrila nič stroškov glede tega. Je tako, ali kako drugače?

Milan Kučan: Pokroviteljstvo sem prevzel v trdnem prepričanju, da je prav, da je tudi država simbolno zavzeta pri ustvarjanju slike, ki jo bodo v tem letu dobili Slovenci o svojih in ne samo svojih hribih, ampak o hribih na sploh. V zimskih mesecih je tudi na pobudo Planinske zveze prišlo do te prve prireditve, ki je javnost opozorila na sklep Združenih narodov, da letošnje leto posveti goram. Kolikor vem, je vlada sprejela ne samo program, ampak je namenila tudi 51 milijonov tolarjev za to in zato tudi izplačilo teh stroškov Planinski zvezi ne bi smel biti problem.

Ampak tisto kar mene skrbi, niso sami ti projekti ali mali delni projekti, ki se vključujejo v ta velik program, ampak ali kdo skrbi za to, koliko je učinka od vseh teh programov, zloženk, plakatov, knjig, posebnih številk Planinskega vestnika, in čemu to pravzaprav služi. Aktivnost zaradi aktivnosti ni potrebna.

Nek ne samo elementarni, ampak bi rekel precej kultiviran odnos Slovenci do svojih gora imamo, če pa se vseh okoljevarstvenih in drugih vidikov gora zavedamo, je seveda drugo vprašanje. Ampak ko sem že rekel, da imamo kultiviran odnos, bi rad povedal tudi svoje izkušnje, da se je odnos do planin, do čistosti, do neonesnaževanja planinskih poti in planin na sploh, da se je to v zadnjih deset ali nekaj več letih bistveno spremenilo in danes pravzaprav že zelo čudno izgleda, če opaziš smeti kje ob teh, kot pravimo dostikrat transverzalnih ali magistralnih planinskih poteh.

Vprašanje: Vam je recimo vse to dogajanje in pa seveda vaše pokroviteljstvo in teh aktivnosti ob Mednarodnem letu gora v zadovoljstvo?

Milan Kučan: V zadovoljstvo mi je bolj skrben odnos do narave nasploh, do planinskega sveta še posebej. Kakšen bo pa končni in dolgoročni učinek, o tem pa je zdaj prehitro govoriti.

Vprašanje: Mednarodno leto gora je pravzaprav pomemben začetek dolgoročnega procesa za trajnostni razvoj gora, ki je posvečen posebnostim in potrebam gorskih območij. Alpski svet, ki ga v Sloveniji členimo na alpska visokogorja, alpska hribovja in alpske ravnine, obsega 42 odstotkov površine Slovenije. Na tem območju živi kar 47 odstotkov vsega prebivalstva. Povprečna nadmorska višina Slovenije je nekaj nad 600 metri. Se vam zdi pomembno, gospod predsednik, da se Slovenija zavzema za razvoj gorskih območij in kakšna strategija tega razvoja je začrtana?

Milan Kučan: Strategije pravzaprav še ni. Mislim, da bi za osnovno lahko vzeli projekcijo življenja v Triglavskem parku. Bilo je veliko razprav, tu so pač zelo različni interesi. Gotovo je, da ni mogoče obvarovati narave in tudi ne Triglavskega narodnega parka na način, ki bi onemogočal življenje ljudi na meji tega parka in ponekod tudi v samem območju tega parka. Torej nek pameten kompromis med potrebo po varovanju gora in po omogočanju življenja, tudi gospodarskega ali gospodarnega izkoriščanja tega območja, je gotovo potreben. Vprašanje je, kaj na koncu prevlada.

Zdaj je pač treba računati zmeraj tudi z razmerjem političnim sil in političnih interesov, ki se dostikrat zakrivajo za interesi in zahtevami ljudi. Ali bo prevladal nacionalni interes po varovanju posameznih področij, ki so posebnega pomena za slovensko pokrajino in za življenje v prihodnje, ali bodo prevladali parcialni, posamični skupinski interesi in izsiljevanje, da se predstavijo kot interes države ali kot nacionalni interes.... Mislim, da je v Triglavskem narodnem parku zdaj doseženo neko pravo produktivno ravnovesje med temi interesi in da bi tudi drugod, recimo v Kamniških Alpah vključno z Logarsko dolino, na kraškem svetu ponekod, mogoče na Pohorju lahko z ustreznimi dopolnitvami in spremembami, ki bi upoštevale specifičnosti teh delov Slovenije, šli na podoben način varovanja. No, saj ne rečem, da tega ni. To bi bilo nepošteno. Gotovo pa, da dolgoročno ni mogoče zanesljivo trditi, da vsa ta prizadevanja vodijo k istemu cilju.

Vprašanje: No, takole je umestno mogoče samo to, če se spomnimo nazaj, da je že našima prastaršema Adamu in Evi Bog naložil naj skrbita za zemljo in mislim, da je prav, da tudi naša človeška skupnost nekako v tej smeri se zave te odgovornosti. In gospodarska funkcija slovenskega visokogorskega prostora se je močno spremenila. V zadnjih desetletjih je kmetijska raba tal močno upadla, izrazita sta procesa propadanja kulturne pokrajine in pa zaraščanje. Kako vidite možnosti za kakovostno življenje ljudi v gorskih področjih in so lahko oblikovanje zavesti in posredovanja znanja o gorskih ekosistemih, njihovi dinamiki in delovanju, glavni cilji za ohranitev in trajnostni razvoj virov v gorskih predelih?

Milan Kučan: Tisti, ki določajo državno politiko, seveda morajo poznati vse te elemente, o katerih vi govorite. Človeku, ki tam živi in ki tam zagotavlja svojo eksistenco, ni potrebno vedeti o vseh ugankah, morebiti tudi neodgovorjenih, o varovanju ekosistemov. Ima prvinski odnos. Dostikrat s tem prvinskim odnosom bolj varuje okolje, kot ga varuje potem neka politično posredovana strokovna misel.

Deset, enajst let naza -j se je potrebno spomniti usode takratnega gozdarskega zakona in vseh škod, ki jih je njegova,ne ravno najbolj strokovna, ali pa ne najbolj odgovorna uporaba prinesla. Ampak, če ste omenjali Adama in Evo, seveda tudi nam, ki danes živimo, ni ta svet dan zato, da ga do konca izkoristimo in uničimo, ampak zato, da predvsem skrbimo predvsem, da ga bomo čim manj poškodovanega prepustili svojim naslednikom. Če bi to bila osnovna filozofija, potem so mnogi praktični odgovori na dlani.

Vprašanje: Tudi mednarodna zveza planinskih organizacij je akcijo sprejela za svojo, saj se zaveda, da lahko več kot dva in pol milijona članov planinskih organizacij z vseh celin, pomembno prispeva k uresničevanju zastavljenih ciljev. Planinstvo, ki vključuje alpinizem, turno smučanje, športno plezanje, koče in pota, gorsko vodništvo, odprave in gorsko reševanje, je opredeljeno kot splet rekreacijskih, športnih, kulturnih, znanstvenih in gospodarskih dejavnosti. Mislite gospod predsednik, da je planinstvo kot športna in rekreacijska dejavnost pomembna za ohranjanje kulturnega in etičnega odnosa ljudi do narave kot posebne vrednote in ali je v svetu in pri nas eden od temeljev okoljevarstvenega gibanja?

Milan Kučan: Vse to, kar ste našteli, da je pomembno za mednarodno planinsko organizacijo, seveda velja in še kaj več tudi za Planinsko zvezo Slovenije. Navsezadnje nima samo turistično, športno, rekreativnih in varstvenih dimenzij, ampak ima v svoji preteklosti in mislim da to velja tudi za danes, zelo pomembno nacionalno patriotsko vlogo. Saj je navsezadnje nastala je tudi v času najhujših bitk za to, čigave bodo slovenske gore in čigava imena bodo nosili slovenski vrhovi. Tu se ne da odmisliti tistih, ki so ustanavljali Planinsko zvezo oz. prvo slovensko planinsko društvo in skrbeli, da je to preraslo v eno najbolj množičnih organizacij.

Upam, da bo takšna tudi ostala. Zdi se mi nepogrešljiva, če razmišljam o kvaliteti življenja Slovencev in bi glede na vse to, kar je opravila, kar opravlja in kar si je pravzaprav sama naložila, da bo opravljala tudi v prihodnje, lahko bila deležna veliko več državne pozornosti in pomoči kot jo dobiva. Nasprotno, mislim, da se ji ponekod celo delajo težave.

Vprašanje: Dragi naši poslušalci sedaj pa si bomo zopet malce oddahnili z glasbenim premorom.

Sogovornik Radia Goldi Prebold je gospod Milan Kučan in takole v prijetnem vzdušju valovimo v oddaji »Približajmo odmev gora«.

Planinska zveza Slovenije je z več kot 74.000 člani in 231 planinskimi društvi ena najmnožičnejših in najstarejših civilno-družbenih organizacij v Sloveniji. Ali sta naše planinstvo in alpinizem pomembna za identifikacijo Slovencev v svetu – takole ko se srečujete in potujete, se izraža to v nekako prepoznani obliki?

Milan Kučan: Gotovo se, saj Slovenci veljamo za alpinistično zelo uspešen narod. Navsezadnje so skorajda vse najtežje smeri, ne samo v Alpah, ampak tudi v Andih in posebej v Himalaji preplezane tudi s slovenskimi alpinisti in slovenskimi navezami. Mislim, da so tudi vse najzahtevnejše smeri v slovenskih hribih preplezane in ponavljane z zmeraj novim rodom slovenskih plezalce. Čeprav, morebiti nekako z nekim idealizmom in nostalgijo gledam na čase nazaj, ko se je plezalo klasično. Zdaj je čedalje več individualnega, ekstremnega plezanja. Mogoče se bo vrnil čas teh klasičnih planinskih navez.

Ravno zaradi vloge, ki jo opravlja slovensko planinstvo, znotraj katerega se je rodil tudi alpinizem in se dvignil tako visoko raven v svetovnem merilu, kot je, ne vem zakaj je Planinski zvezi kot civilno-družbenemu gibanju in nestrankarski organizaciji postavljati ob bok strankarska planinska združenja oz. strankarske planinske organizacije. To gotovo odnosu Slovencev do planinstva ne koristi. In če je namen združevanja političen, potem je mesto za to v političnih strankah in ne v podvajanju civilnih organizacij.

Vprašanje: S tem se tudi sama strinjam. Delno ste mi že odgovorili na naslednje vprašanje. Namreč, kako gledate na slovenski alpinizem, s te povedali, saj vemo, da smo Slovenci dosegli že kar velik pomen v izrazu alpinizma na sploh in je po vašem podpora in razumevanje države in pa politike – tej dejavnosti dovolj velika, ali so tu kakšna razhajanja glede vsega tega?

Milan Kučan: To je odvisno od meril, kaj je dovolj, kaj je ustrezno, kaj je manj ustrezno. Gotovo država s svojim proračunom ni vreča brez dna, ta denar je pač potrebno porazdeliti. Mislim, da za tiste javne funkcije, ki jih v dobro države opravlja Planinska zveza, vidim dovolj razloga, da to država tudi sofinancira. Mislim pa, da prihodnost vendarle ni v tem in da bo tu tudi v prihodnje pomembno iskati mecenstvo, mentorstvo, ko bodo pač ustrezno urejeni tudi davčni in drugi mehanizmi, ki bodo pri ljudeh, pri podjetnikih, pri podjetjih stimulirali prepričanje, da je dobro del denarja, ki ga ne potrebuješ, usmeriti tudi v te dejavnosti.

Moja izkušnja, kadar je šlo za planince, s temi zbirateljskimi finančnimi akcijami ni slaba, ni pa tudi ne odlična. Predvsem pa mislim, da Planinski zvezi država ne bi smela delati težave s tem, da dobi v upravljanje materialno bazo, ki so jo ustanavljali planinska društva in planinci sami skozi vrsto generacij. Zato se mi dostikrat zdijo razprave o tem, komu pravzaprav pripadajo planinski domovi, koče, navsezadnje tudi Aljažev stolp sam, popolnoma nekoristne in delanje nepotrebnega dela tam, kjer ga ne bi bilo potrebno.

Vprašanje: Kje se začno poti, ki se prepletajo in odpletajo z drugimi. Kdaj se pojavili cilji, bolj prividi, nekje nad obzorjem in kdaj se pojavi pravzaprav roka in nato vrv za pot na resnične bele vrhove. Povejte gospod predsednik, kje vse ste se že potepali po gorah in kaj vas je najbolj prevzelo, kajti vemo, da ste kar velik ljubitelj gor?

Milan Kučan: Jaz sem vezan, lahko bi rekel skoraj izključno na slovenske gore. Morebiti tudi zato, ker teh deset let nisem imel možnosti potepati se brez komplikacij po tujih gorah.

V Sloveniji mislim, da ni vrha, na katerem nisem stal - ki bi pač v naših predstavah živel kot vrh. Saj je veliko vrhov, ki se nanje nikoli ne pride, se pač zgubijo v množici drugih, bolj izstopajočih vrhov, ampak t,o kar je v naši zavesti kot slovenska gora ali slovenska planina, to pa mislim da bi težko našel še kakšnega. Na vsako goro je možno priti na različne načine. Človek tudi zaradi odgovornosti do tistih, ki so te potem dolžni reševati, raje premisli, po kakšni poti kam gre, vsaj meni se tako zdi. Čeprav so včasih mikavnejše tiste bolj zahtevne poti. Ampak človek mora oceniti, kako je razpoložen, v kakšni kondiciji je in predvsem, kakšna je volja. Volja narediti sicer veliko, včasih pa je telo močnejše od volje in takrat nastanejo problemi.

Vprašanje: Kako se spleta vaša vrv prijateljstva v planinah in kakšne imate želje, morda potrebe pri svojem izrazu do gora, saj bodo verjetno spremembe, ki se približujejo naklonjene v korist vašega prostega časa?

Milan Kučan: Do prostega časa že, ampak ne vem, če bom še pri fizičnih moči. Navsezadnje je z vsakim letom človek starejši, tudi če je predsednik države. Imam pa to srečo, da so moji prijatelji v veliki večini ljudje, ki imajo tako kot jaz sam radi hribe, ali pa celo, da sem jih dobil zato, ker hodijo v hribe in sem jih spoznal v hribih, zlasti med gorskimi reševalci in tudi med alpinisti. Predolgo bi bilo, da bi jih našteval in tudi ne bi rad bil krivičen do koga. Žal mi je, da jih je nekaj izgubilo življenje v tej veliki nesreči, v tej tragediji nad Okrešljem. To je pravzaprav bil nek opomin, da previdnost v hribih, tako kot drugje, ni nikoli odveč.

Vprašanje: In vse spoštovanje seveda do gora. Človek je po naravi naravnan na preseganje samega sebe, na življenje za nekoga in za nekaj. Sreča, samouresničitev, samospoštovanje, samozavest so v resnici le stranski učinki odkrivanja in odpravljanja smiselnih nalog v stvarnosti. Vse to vam želim, gospod predsednik, da vas spremlja in naj vam bo planinarjenje pot, po kateri boste udejanjali vrednote v svojem življenju. Takole za zaključek najinega pogovora morda še kakšna vaša misel?

Milan Kučan: Najprej bi se vam rad za dobre želje zahvalil. Je pa res. Navsezadnje je življenje tekma. Človek, ali si to prizna ali ne, ali se tega zaveda ali ne, v bistvu tekmuje sam s sabo, s svojimi močmi, s svojim znanjem, tekmuje s časom, na nek način tekmuje s soljudmi, zato da bi bil koristen, da bi tudi soljudje imeli kaj od njega. Se pravi, je neka ambicija, morebiti doseči več, doseči čedalje več. Mislim to na ambicijo v zdravem smislu. Pravzaprav je tudi hoja v hribe ali plezanje na nek način tekma. Tekma človeka z goro, z njeno zahtevnostjo. Tu je zmeraj vprašanje, koliko zmoreš in tu se – vsaj moja izkušnja je takšna – tudi najlažje izmeriš samega sebe. Koliko zmoreš ti in ali si pripravljen gori priznati, da je močnejša. Če se spomnite Humarjevega izvrstnega plezanja, to je bil gotovo dosežek, ki zasluži vse spoštovanje in vse čestitke. Ampak še več je vredna, v mojih očeh njegova odločitev, da ni šel do konca. Tam je bilo tveganje preveliko in mislim, da je ravnal zelo odgovorno, zelo modro, odgovorno do svoje družine, do sebe, navsezadnje tudi do gore, da ni šel čez mejo, ki bi lahko pomenila fantastičen in še večji dosežek, kot je bil že sam po sebi, lahko pa bi bila tudi velika tragedija. In imeti to moč, priznati gori kdo je močnejši, mislim, da je to lastnost velikih ljudi.

Vprašanje: Gospod predsednik Milan Kučan hvala za prijazen klepet in varen korak na vseh vaših poteh. Pa srečno.

Milan Kučan: Hvala lepa. To pomeni tudi dobre čevlje.